Gospod Jelko Kacin, poslanec Evropskega parlamenta in član Odbora za zunanjo politiko EP je ob obisku delegacije Evropskega parlamenta koncem januarja 2005 v Vojvodini (Srbija) opozoril na nekatere elemente, ki so premalo prisotni v širši javnosti, ko gre za Vojvodino.
Jelko Kacin, MEP,
Poslanec Evropskega parlamenta (ALDE/ADLE) in član Odbora za zunanje zadeve EP
Konec januarja letos sem skupaj z drugimi kolegi sodeloval v programu dela posebne petčlanske delegacije evropskega parlamenta, ki je obiskala Vojvodino in Beograd, da bi ugotovila dejstva o domnevnem pritisku na manjšine v luči nekaterih nasilnih dejanj, o katerih je bila obveščena evropska javnost. Program je bil natrpan z vse mogočimi srečanji in je resnično omogočal videti, doživeti in občutiti mozaik vtisov, ki omogočajo izdelavo ocene o resničnem stanju. V delegaciji smo bili Nemka, Avstrijec, Madžara in Slovenec, politično pa smo pripadali skupini ljudskih strank - EPP (2), socialistom - PSE (2) in liberalcem - ALDE/ADLE, podpirala in spremljala pa nas je številčna ekipa strokovnega osebja sekretariata stalne delegacije EP za odnose z državami JV Evrope in »strokovcev«, ki se v udeleženih političnih skupinah ukvarjajo z zunanjo politiko. Kot je razvidno, sem bil edini iz prostora nekdanje Jugoslavije, kar je bilo zame svojevrstno breme, pa hkrati velika prednost in velik izziv.
Skozi daljše časovno obdobje so se vrstile in ponavljale vesti o povečanih medetničnih nesoglasjih in izbruhih nasilja, v katerih so povzročitelji in žrtve pripadali različnim narodom. Število takih dogodkov se je še posebej povečalo v času pred in ob pokrajinskih - lokalnih volitvah jeseni leta 2004. Vse to je pripeljalo do posplošene ocena, da gre za povečano nasilje, za oblike pritiska in potrebo po čimprejšnjem ukrepanju mednarodne skupnosti. V programu dela EP je težko najti proste termine, še težje pa je vsebinsko organizirati obiske na način, da lahko delegacija sreča toliko različnih sogovornikov in pogledov na vse strani medalje. Delegacija bo pripravila celovito poročilo, sam sem svojo politično skupino že pisno seznanil z mojimi zaznavami, zato ta zapis nikakor ni ocena obiska, ne v imenu EP, ne delegacije in ne mene osebno. V zapisu želim opozoriti na nekatere elemente, ki so v naši zavesti premalo prisotni, kadar beseda nanese na Vojvodino.
Desetletje Jugoslovanskih vojn je grobo poseglo v dogajanje in pogoje življenja in dela v Vojvodini. Pripadniki manjšin so vsi po vrsti prepričani, da so pri izvajanju mobilizacij rezervistov v pokrajini oblasti izbirale selektivno in vpoklicale nadproporcionalno velik delež vojaških obveznikov med pripadniki manjšin. Prav operacije v Slavoniji in v okolici Vukovarja so po navedbah pripadnikov manjšin pokazale na absurdnost in nesmiselnost etničnega čiščenja, pri katerem naj bi aktivno in v večji meri sodelovali prav pripadniki vojvodinskih manjšin. Da bi se izognili vpoklicu, so vojaški obvezniki množično odhajali na šolanje v tujino, zlasti na Madžarsko, po zaključku študija pa jim na kraj pameti ni prišlo, da bi se vrnili nazaj v pokrajino. Beg možganov je strahotno prizadel zlasti madžarsko manjšino, saj gre število mladih, ki so zapustili pokrajino, v stotisoče. Zaradi nezavidljivih ekonomskih razmer, visoke stopnje nezaposlenosti in akutnega pomanjkanja tujih investicij, je gospodarska perspektiva v pokrajini nezavidljiva, realnih napovedi opaznega izboljšanja razmer še vedno ni, zato je velik del teh emigrantov za pokrajino in njeno prihodnost po vsej verjetnosti trajno izgubljen. Demografski trendi v pokrajini so izrazito negativni, rodnost v pokrajini je bila še v času skupne države najnižja, zdaj pa so razmere še veliko slabše. Tisti, ki so ostali, predstavljajo predvsem starejše generacije in mladino na nižjih stopnjah šolanja.
V pokrajino se je priselilo veliko beguncev iz BiH ter Hrvaške, kar je občutno spremenilo etnično sestavo prebivalstva pokrajine, ki je bila v zgodovini vedno znova, vsakih nekaj desetletij, podvržena novim in novim valom beguncev ali kolonizatorjev. Tudi tokrat ji ni bilo prizanešeno, le da tokrat kmetijstvo ne predstavlja več tiste rešilne panoge gospodarstva, ki je tolikokrat doslej lahko v relativno kratkem času zagotovilo dostojno blagostanje staroselcem in novodošlim prebivalcem Vojvodine. Čeprav vsi po vrsti ponavljajo in zagotavljajo, da je v zadnjem valu priseljeno srbsko prebivalstvo bilo vajeno življenja v večkulturnem, večreligioznem in večnacionalnem okolju, pa so tokratne razmere za novodošle vendarle drugačne. Doslej so živeli skupaj v več-slovanskem okolju, kjer je pripadnost različnim veroizpovedim ločevala, toda jezikovna raznolikost je bila vsekakor manjša, stopnja medsebojnega razumevanja in sposobnost medsebojnega sporazumevanja pa v lingvističnem smislu več kot odlična. Tokrat se prišleki srečujejo z drugimi, tudi neslovanskimi jeziki, kar zahteva učenje jezikov manjšin od začetka, za kar pa prave volje med prišleki še ni. Madžarski in romunski jezik sta več kot zahtevna in predstavljata tudi kulturološki in vrednostni izziv. Kar precej primerov smo slišali in jih preverjali, ko naj bi za povod za fizični napad zadoščala uporaba jezika, ki ga večina sploh ne pozna ali pa ne razume dovolj.
Marsikdaj so bili načini vandalizma v okolju na splošno in brez razlike obsojani, povzročili so zgražanje in ogorčenje vseh skupin prebivalstva, pojasnila policije pa so bila nezadostna, včasih premalo prepričljiva, tu in tam pa tudi zavestno uporabljena kot sredstvo manipuliranja in celo podžiganja nezaupanja v preiskovalne organe. Zlasti v primeru skrunitev pokopališč in grobov, kar naj bi počenjale mladoletne osebe obeh spolov pod vplivom alkohola in drog, je bil odziv javnosti zelo skeptičen in je povzročil še dodatno nezaupanje. Zahteva po učinkovitem vodenju preiskovalnih in sodnih postopkov ostaja še naprej eden od predpogojev za pomiritev strasti in vzpostavitev zaupanja med ljudmi. Stopnja razširjenosti drog med mladimi ljudmi je izjemno visoka, odsotnost boljših socialnih in ekonomskih pogojev pa ostaja še naprej eno od potencialno zelo akutnih žarišč med-etničnih zaostrovanj.
Med pripadniki madžarskega naroda ostaja aktualen problem prikritih grobišč iz časov po osvoboditvi, ko je bilo na tisoče ljudi obsojeno pred vojaškimi sodišči zaradi sodelovanja z okupatorji, tako madžarskimi kot tudi nemškimi, in nato usmrčeno. Mesta usmrtitev in pobojev še vedno niso dostopna svojcem, oznak grobišč ni in vse skupaj še vedno ostaja tabu tema. Ne gre za dogodke spomladi 1945, pač pa za dogajanje pozno jeseni 1944. Če se spomnimo, kako daleč smo na tej poti že prišli v Sloveniji, pa imamo s tem še vedno težave, potem se moramo zavedati, kako težko breme ta del zgodovine še vedno predstavlja tako za madžarsko manjšino kot tudi za srbsko večino. Naj spomnim, da je Madžarska kot neposredna soseda v času napadov NATO nad Jugoslavijo že bila polnopravna članica zavezništva, zato to dejstvo, odnos večine do Madžarov v Vojvodini še dodatno otežuje in zaostruje.
Vključevanje (beri zaposlovanje) srbskih beguncev v sistem policije in pravosodja v očeh manjšin vzbuja še dodatno skrb, da ne bodo in niso enakopravno obravnavani, v fazah predkazenskega in kazenskega postopka pa se vsaka napaka pogosto poskuša prikazati kot namerno šikaniranje in diskriminiranje v škodo posameznih pripadnikov manjšinskih narodov. Obravnava posameznih primerov je pokazala, da temu ni tako, nasprotno trdno prepričanje med ljudmi pa še vedno ostaja.
Pripadniki manjšin ugotavljajo, da je njihov izobraževalni sistem zaspal in zaostal, da ni sledil razvoju v Evropi, zato danes ne ustreza povečanim potrebam in večjim ter višjim zahtevam, ki jih prinaša širitev EU in prost pretok ljudi, blaga in idej. O tem lahko mnogi le sanjajo, tisti z madžarskim potnim listom (EU) pa ga lahko tudi uresničujejo v praksi. Centralne oblasti v Beogradu same nimajo dovolj vedenja o številnih spremembah, ki so se zgodile v Evropi v zadnjih petnajstih letih, zato takih pričakovanj, želja in potreb manjšin niti same ne razumejo dobro, saj so predolgo zavestno izvajale ukrepe samo izolacije. Ugotovitve o kvaliteti izobraževalnega sistema za manjšine v veliki meri veljajo tudi za sistem izobraževanja večinskega prebivalstva. Izboljšanje pogojev in kvalitete izobraževanja je eden od predpogojev za izboljšanje razmer ne le v Vojvodini ampak tudi v Srbiji.
Povsem na obrobju vsega dogajanja pa ostajajo Romi, zlasti tisti, ki so kot begunci prišli s Kosova. Njihovi pogoji preživetja ostajajo nikakršni, socializacije praktično ni nobene, oblike pomoči so zelo redke in občasne, predvsem pa v veliki meri neučinkovite. Tako imenovani »Aškali« sodijo v kategorijo, ki je tudi v Vojvodini povsem marginalizirana in spregledana.
V mnogih lokalnih skupnostih, tudi v glavnem mestu pokrajine v Novem Sadu, so zmagali radikalci. Volilni rezultat je bil marsikdaj in za marsikoga podlaga za ugotovitve in ocene, da se je radikalizacija razmer, ki so jo podžigale različne politične stranke, tudi manjšinske, predvsem pa iskanje političnih ozadij za vsako ceno pri vseh, tudi najmanjših »incidentih« splačala, saj je obrodila sadove. Prišlo je do političnih sprememb, stranke manjšin so v glavnem postale zunajparlamentarne stranke, na lokalni ravni pa so (bile) dobesedno prisiljene v neke vrste sodelovanja z radikalci. Vojvodina se je spremenila in v marsikaterem pogledu radikalizirala. Problemi in izzivi se zdijo marsikdaj večji kot so v resnici, politične blokade in zadrege pa so bolj pogoste. V senci iskanja rešitve za Kosovo se vznemirjenje, tako večine kot tudi manjšin, manifestira tudi v iskanju mednarodne podpore in pomoči v luči internacionalizacije vojvodinskih razmer.
Vojvodina bi lahko v iskanju nujno potrebnega konsenza za potrebno evropsko politično pot, pot sprememb in transatlantskih povezav za Srbijo igrala zelo aktivno, pionirsko in prepričevalno vlogo, tako doma kot tudi na tujem. Več politične moči, več pooblastil za pokrajinske organe bi lahko vodilo k uspešni, bolj evropski vsakodnevni praksi v pokrajini, po kateri bi se lahko lažje in hitreje zgledovali v Beogradu in tudi drugje po Srbiji. Čezmejno sodelovanje z regijami na Madžarskem, kasneje pa tudi v Romuniji in na Hrvaškem, pa bi lahko omogočilo pridobivanje nujno potrebnih znanj in evropskih sredstev za pospešen razvoj Vojvodine in Srbije.
Vojvodina je že bila in še vedno ostaja Evropa v malem, pokrajina s šestimi uradnimi jeziki in pravo okolje, ki lahko veliko prispeva k drugačni praksi in podobi v Srbiji. Gre za samopodobo Srbov, za podobo EU v očeh Srbov pa tudi za podobo Srbov in Srbije v očeh inštitucij in državljanov EU. Čas je za Vojvodino v najbolj žlahtnem in najbolj večplastnem pomenu vseh vsebin tega pojma. Z eno besedo: zdaj je čas za Vojvodino.
