Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Akademik dr. Mirko Pejanović[2], podpredsednik Akademije znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine (ANUBiH), zaslužni profesor Univerze v Sarajevu in nekdanji član Predsedstva Republike Bosne in Hercegovine (1992-96), ob 25. novembru dnevu državnosti Bosne in Hercegovine v svojem članku „ZAVNOBiH in kontinuiteta razvoja državnosti Bosne in Hercegovine v 20. in 21. stoletju“ piše o pomembnosti tega zgodovinskega dogodka. Njegov članek objavljamo v celoti.
Od izgube državne samostojnosti v srednjem veku leta 1463 do sredine 20. stoletja je Bosna in Hercegovina obstajala kot zasebna večreligijska, večkulturna in naravnogeografska celota v okviru Osmanskega in Avstro-Ogrskega cesarstva ter Kraljevine Jugoslavije do Šestojanuarske diktature kralja Aleksandra I. Karađorđevića leta 1929 in nastanka Jugoslavije z devetimi banovinami.
V letih druge svetovne vojne, od 1941 do 1945, je Bosna in Hercegovina postala glavno prizorišče narodnoosvobodilnega in protifašističnega boja partizanskih sil proti okupacijskim silam na jugoslovanskem ozemlju.
Ideja ZAVNOBiH-a se je oblikovala v okviru Narodnoosvobodilnega gibanja. Zasedanje Antifašističnega sveta narodne osvoboditve Bosne in Hercegovine (ZAVNOBiH) je bilo po organizacijskih in političnih pripravah 25.novembra 1943 v mestu Mrkonjić Grad. Na prvem zasedanju ZAVNOBiH-a je 247 delegatov iz vseh delov Bosne in Hercegovine sprejelo zgodovinsko odločitev o obnovi in vzpostavitvi državnosti Bosne in Hercegovine. Po volji delegatov prvega zasedanja ZAVNOBiH-a je Bosna in Hercegovina postala federalna državna enota v okviru Demokratične Federativne Jugoslavije, enakopravna z ostalimi petimi jugoslovanskimi republikami. To odločitev je potrdilo 2. zasedanje AVNOJ-a 29. novembra 1943.
Narodi v Bosni in Hercegovini so si v triletnem narodnoosvobodilnem in protifašističnem boju izborili pravico, da svojo domovino Bosno in Hercegovino politično oblikujejo in jo uredijo kot bratsko in nedeljivo državno skupnost, ki zagotavlja narodno enakopravnost Hrvatov, Srbov in Muslimanov (Bošnjakov).
Državnost Bosne in Hercegovine kot federalne državne enote, v okviru Demokratične Federativne Republike Jugoslavije, v smislu vzpostavitve državnih institucij, je zgrajena s sklepi 2. zasedanja ZAVNOBiH-a (Sanski Most 1944). Na tem zasedanju sta sprejeta Sklep o strukturi in organizaciji narodnoosvobodilnih odborov ter Deklaracija o pravicah državljanov, ki zagotavlja demokratične svoboščine državljanov kot posameznikov in enakopravnost narodov Bosne in Hercegovine.
Na tretjem zasedanju ZAVNOBiH-a v osvobojenem Sarajevu leta 1945 je ZAVNOBiH prerasel v začasno državno skupščino in sprejel zakon o oblikovanju prve ljudske vlade Federativne Bosne in Hercegovine.
Ustavna opredelitev državnosti Bosne in Hercegovine na načelih ZAVNOBiH-a je bila izvedena s sprejetjem prve ustave Bosne in Hercegovine v ustavodajni skupščini Federativne Republike Bosne in Hercegovine leta 1946. Od takrat naprej obstaja Bosna in Hercegovina kot ljudska država republikanske oblike.
V več kot štirih desetletjih razvoja v miru in v pogojih popolne enotnosti upravljanja gospodarskega in družbenega razvoja je Bosna in Hercegovina od začetka 60. do 90. let 20. stoletja dosegla vsesplošen napredek in preporod na področju gospodarstva in kulturni razvoj. Reformirala je gospodarstvo iz baznega v predelovalno. Dosegla je zaposlenost enega milijona svojih prebivalcev. Dosegla je demografsko rast preko štirih milijonov prebivalcev. V osnovnošolsko izobraževanje so bili vključeni vsi osnovnošolski otroci. Poleg sarajevske so nastale še banjaluška, tuzlanska in mostarska univerza. Ustanovljena je bila Akademija znanosti in umetnosti Bosne in Hercegovine (ANUBiH). Vseh 109 občinskih središč je povezanih z asfaltnimi cestami s Sarajevom kot glavnim mestom. Konec 60. let prejšnjega stoletja je bila sprejeta odločitev o zgodovinskem priznanju nacionalne subjektivitete muslimanskega (bošnjaškega) naroda. Popolna nacionalna emancipacija muslimanskega ljudstva je potekala z roko v roki z zgodovinskim procesom krepitve samostojnosti in državnosti Bosne in Hercegovine v jugoslovanski federaciji.
Ko je razpad jugoslovanske federacije v začetku 90. let 20. stoletja prešel v svojo zadnjo fazo, se je Bosna in Hercegovina znašla pred zgodovinskim izzivom izvajanja politične pluralizacije z uvedbo večstrankarskega sistema in demokratičnega odločanja o svoji politični prihodnosti.
Večstrankarska skupščina Bosne in Hercegovine, izvoljena na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990, je januarja 1992 sprejela Sklep o razpisu referenduma državljanov o suverenem in neodvisnem državno-pravnem položaju Bosne in Hercegovine. Odločitev o referendumu državljanov so podprle vse stranke, vladajoče in opozicijske, razen Karadžićeve Srbske demokratske stranke (SDS). Srbska demokratska stranka se je skupaj z Miloševićevim režimom zavzemala za uničenje in negiranje zgodovinsko oblikovane republiške državnosti Bosne in Hercegovine.
Državljani so se s svojo demokratično voljo, s 64-odstotno udeležbo na referendumu iz vseh narodov in z 99-odstotno podporo referendumskemu vprašanju odločili, da njihova država dobi status suverene in neodvisne države. S tem so državljani na demokratični in protifašistični osnovi določili prihodnost svoje Republike Bosne in Hercegovine. Ob spoštovanju volje državljanov, držav Evropske unije, ZDA in velikega števila držav sveta, je Bosna in Hercegovina v začetku aprila 1992 mednarodno priznana. Na podlagi izražene volje evropskih in drugih držav sveta je Bosna in Hercegovina 22. maja 1992 postala članica OZN.
S svojimi mednarodno priznanimi mejami je Bosna in Hercegovina v zadnjem desetletju 20. stoletja pridobila mednarodnopravno subjektiviteto. Z referendumom državljanov in mednarodnim priznanjem suverenosti in celovitosti so demokratične sile Bosne in Hercegovine odgovorile na izziv delitve in uničenja republiške državnosti Bosne in Hercegovine v zadnjem desetletju 20. stoletja.
Država Bosna in Hercegovina ni dočakala, da bi v miru razvila svojo suvereno državnost in samostojnost. Miren tok razvoja državnosti je ustavila vsiljena agresivna vojna Miloševićevega režima. Konec devetdesetih let si je ta režim prilastil in pod svojo oblast spravil nekdanjo Jugoslovansko ljudsko armado (JLA). Z močjo vojaške moči JLA, ki se je maja 1992 preimenovala v Vojsko Republike srbskega naroda, je bilo izvedeno etnično čiščenje nesrbskega prebivalstva z območja, obdanega z imenom Republika srbskega naroda. V Srebrenici so bili storjeni množični zločini nad civilisti in genocid nad Bošnjaki.
Demokratične in domoljubne sile so organizirale odpor in obrambo suverenosti, ozemeljske celovitosti in multietničnosti Bosne in Hercegovine. Nosilec organizacije odpora in obrambe Bosne in Hercegovine je bilo večnacionalno Predsedstvo Republike Bosne in Hercegovine.
Vojno Predsedstvo Republike Bosne in Hercegovine je bilo politično enotno za izvedbo obrambne naloge države. Ta enotnost je opredeljena v Platformi o delovanju predsedstva BiH v vojnih razmerah. Platforma je ponovno potrdila načela ZAVNOBiH-a v novih zgodovinskih okoliščinah. Oborožene sile Republike Bosne in Hercegovine so bile oblikovane na podlagi Platforme. Obrambno dejavnost vodi moč Armije Republike Bosne in Hercegovine. Diplomatska dejavnost za doseganje mirne rešitve vojne je potekala preko državne delegacije za doseganje mirovnih načrtov v okviru mednarodnih mirovnih konferenc.
Potem ko so ZDA prevzele vodilno vlogo pri ustvarjanju mirovnih rešitev, je leta 1994 sledil Washingtonski mirovni sporazum in nato Daytonski mirovni sporazum leta 1995.
Z Daytonskim mirovnim sporazumom novembra 1995 je Bosna in Hercegovina vstopila v zgodovinsko dobo izgradnje miru in izgradnje institucij države Bosne in Hercegovine, ki temelji na internacionalizaciji, ki temelji na avtoriteti mednarodne skupnosti in Evropske unije za igranje vlogo pri izgradnji miru, izgradnji države Bosne in Hercegovine ter njenem vključevanju v evroatlantske institucije (Svet Evrope, Evropska unija in zavezništvo NATO). Zagotovo bo s prevzemanjem evropskega pravnega reda skozi pogajanja za članstvo Bosne in Hercegovine v Evropski uniji prišlo do rešitve glede delovanja institucij države Bosne in Hercegovine, ki so v veliki meri omejene z Daytonsko ustavo.
Zgodovinski izziv na začetku XXI. stoletja se pojavlja v obliki pospešenega vključevanja Bosne in Hercegovine v Evropsko unijo. Geopolitične spremembe v Evropi in svetu postajajo eden glavnih dejavnikov za pospešitev integracije.
Mir v Evropi in s tem na Zahodnem Balkanu je od leta 2022 ogrožen zaradi invazije Ruske federacije na ozemeljsko celovitost in suverenost Ukrajine. Ob zavedanju te nevarnosti so institucije Evropske unije konec leta 2023 in v začetku leta 2024 sprejele odločitev, da Bosna in Hercegovina prejme status kandidatke za članstvo v Evropski uniji ter Sklep o začetku pogajanj za članstvo v Evropski uniji.
Članstvo Bosne in Hercegovine v Evropski uniji za Bosno in Hercegovino pomeni rešitev izziva, da država Bosna in Hercegovina obstaja kot demokratična, pravna in ekonomsko uspešna država v skupnosti svobodnih narodov in držav v Evropi.
Državljani izkazujejo večinsko voljo, da njihova država Bosna in Hercegovina hitro postane članica Evropske unije, po možnosti do konca tretjega desetletja 21. stoletja. Pospešeno gibanje k temu cilju pomeni celovite ukrepe za delovanje parlamentarne večine na ravni države Bosne in Hercegovine. Pri tem je treba oblikovati enotno reformno agendo in doseči popolno usklajenost delovanja institucij mednarodne skupnosti in Evropske unije na eni ter vladajočih strank in organizacij civilne družbe na drugi.
Treba je ustaviti uničevalni učinek etnonacionalnih politik in krepiti politični pluralizem na državljanski podlagi. Kot enega izmed pomembnih vzvodov za pospešitev vključevanja države Bosne in Hercegovine v Evropsko unijo izstopa vpis evropske klavzule v Ustavo Bosne in Hercegovine. To bi omogočilo pospešeno sprejemanje zakonov, ki bi prevzeli pravni red Evropske unije v Parlamentarni skupščini Bosne in Hercegovine. V tem kontekstu bo treba okrepiti delovanje OHR, ki temelji na bonskih pooblastilih, sankcijah in različnih oblikah pritiskov, da se odstranijo subjekti in akterji, ki v javnem političnem prostoru zagovarjajo blokade institucij države BiH in Hercegovine, zanikajo državo Bosno in Hercegovino, spodkopavajo Daytonski mirovni sporazum in ogrožajo mir. Nacionalizem, ki se zavzema za odcepitev Republike Srbske od Bosne in Hercegovine, vse bolj postaja grožnja miru, suverenosti in celovitosti države Bosne in Hercegovine. Velika odgovornost mednarodne skupnosti in demokratičnih multietničnih sil Bosne in Hercegovine je, da s pospešenim vključevanjem države Bosne in Hercegovine v Evropsko unijo preprečijo vidne nevarnosti uničenja države Bosne in Hercegovine. Bosna in Hercegovina se je poleg nevarnosti odcepitve soočila tudi z nevarnostjo demografskega odliva zaradi enormnega izseljevanja delovno sposobnega prebivalstva v države Evropske unije.
Ljubljana/Sarajevo, 24.novembar 2024
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«. povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Nagovor akademika Mirka Pejanovića na slavnostni seji ANUBiH ob Dnevu državnosti Bosne in Hercegovine 22. novembra 2024.
