Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Dejan Azeski je makedonski zgodovinar, novinar in publicist in član Mednarodnega inštituta IFIMES. V članku z naslovom „Titovo Velenje in Trumpov Balkan“ analizira ponovno izvolitev Donalda Trumpa za novega ameriškega predsednika in njegov pomen za Balkan. Njegov članek objavljamo v celoti.
V čast dosmrtnemu predsedniku SFR Jugoslavije Josipu Brozu Titu je veljala praksa, da se po njem imenuje vsaj eno mesto v jugoslovanskih republikah.
Tako smo imeli Titov Veles, Titove Užice, Titovo Korenico, Titovo Velenje in seveda glavno mesto Črne gore Titograd. Na ta način je bila v Jugoslaviji dokazana enotnost in spoštovanje ljudi do ene osebe.
Natančno 45 let po smrti Josipa Broza Tita se prvič na svetu pojavi politik, za katerim stojijo nekatere manjšinske ali večinske skupine v vseh državah nekdanje Jugoslavije. Ta oseba je seveda novoizvoljeni oziroma ponovno izvoljeni predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump, ki je pred kratkim začel svoj drugi mandat.
Glede na dejstvo, da je Trump najbolj nekonvencionalen predsednik v novejši ameriški zgodovini, ta naša trditev zveni nekoliko nerealno, potrditi pa jo bomo morali z nekaj izbranimi primeri iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik in njihovih najbližjih sosed.
Geografsko bomo začeli z Bolgarijo, kjer je še vedno najmočnejša politična figura nekdanji premier Boyko Borisov in sedanji vodja stranke GERB, ki je že objavil sliko z Donaldom Trumpom in v posebnem prispevku povedal, da podpira takšno politiko in boljše čase v prihodnosti. Podobna stališča ima verjetno tudi sedanji predsednik Bolgarije Rumen Radev, ki je že zdaj razvpit zaradi številnih nesoglasjih s številnimi zahodnimi državami in seveda z bivšo ameriško administracijo.
Makedonski premier Hristijan Mickoski je osebno odšel v Washington na inavguracijo Donalda Trumpa in tam naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi se srečal s čim več visokimi politiki v republikanski stranki oziroma v Trumpovem kabinetu in ožjem krogu.
Aleksandar Vučić je v Srbiji dolgoletni pristaš stare-nove politične opcije v Washingtonu in tega že leta sploh ne skriva.
S Trumpom ga povezujejo tudi specifični poslovni interesi prek ljudi iz njegovega ožjega kroga, ki se trenutno pripravljajo na naložbo v velik stanovanjsko-poslovni kompleks v središču Beograda. Drug pokazatelj, da Srbija, tako kot Makedonija, načrtuje popolno usmeritev v Ameriko na račun EU, je dejstvo, da so sankcije proti srbski naftni industriji NIS, ki jih je nedavno uvedla Amerika, v Beogradu pospremili skoraj z aplavzom. S tem je Vučić dobil težko pričakovano priložnost, da reši ogromen ruski kapital v naftnem velikanu, ki ga bo zdaj poskušal odkupiti po dumpinških cenah. Ne glede na to, da ekonomska matematika kaže, da bo to izguba za Srbijo in srbsko gospodarstvo, so Vučić in ljudje okrog njega prepričani, da bo prijateljstvo, ki ga lahko pridobijo z ZDA, dolgoročno nadomestilo njihove osebne izgube in izgube države. Ali imajo prav ali ne, bo pokazal čas.
V Romuniji je na nedavnih in razveljavljenih parlamentarnih volitvah zmagala opcija, ki je bila totalni outsider in je na začetku volilne kampanje nihče ni jemal resno. Toda spremembe, ki se dogajajo povsod po svetu in so okronane s Trumpovim drugim mandatom, so vsem političnim opcijam z alternativno politiko omogočile razcvet ali vsaj odličen položaj za vladanje naslednja štiri leta.
Podobno kot v Romuniji, je na Hrvaškem sedanjemu predsedniku Zoranu Milanoviću (pred nekaj meseci poražen na parlamentarnih volitvah) uspel popoln preobrat, dobesedno je deklasiral protikandidata iz vladajoče Hrvaške demokratske skupnosti (HDZ). Kljub njegovim liberalnim nazorom in nediplomatskemu besednjaku ter kljub številnim napadom, da je Milanović v resnici prorusko usmerjen, tega nihče ni uspel dokazati. Toda zdaj ima veliko priložnost, da se vrne v ameriško kolesje, ne da bi se odrekel svojim dominantnim in dolgo uveljavljenim političnim stališčem.
Bosne in Hercegovine ter Črne gore nam sploh ni treba komentirati, saj sta ti dve državi oziroma močni prosrbski skupini znotraj obeh, trumpisti že od časa, ko Trumpa na političnem prizorišču sploh ni bilo. Po razglasitvi volilnih rezultatov so slavili, kot da so osvobodili Republiko Srbsko Krajino in ni presenetljivo, da je v teh dveh državah toliko trumpistov.
Vsekakor pa je nepričakovano, da celo na Kosovu in v Albaniji obstajajo resne vladne strukture in opozicijski politiki, ki se identificirajo z že znano smerjo političnega delovanja Donalda Trumpa in njegovega kabineta.
Za popolnost je tu še Slovenija kot država, ki se nikoli ni vzdržala izraziti svoja politična stališča, čeprav so se njeni politični krogi občasno morali postaviti z vetrom kot Janez Janša ob začetku ruske vojaške intervencije v Ukrajini. Sedaj se zdi, da tako pozicija kot opozicija dobivata priložnost, da brez pritiska iz Washingtona izrazita svoja prava stališča.
Biti sankcioniran ali pa nasprotno pohvaljen. Seveda pa vsi, ki že vrsto let spremljajo politiko, vedo, da to vsesplošno blagostanje duha ne bo trajalo dolgo, kajti komurkoli bo Trump pomagal oziroma za komerkoli bo stal na Balkanu, bo druga stran ostala oškodovana. Ne glede na to, ali gre za odnose med Kosovom in Srbijo, med Bosno in Hercegovino in Hrvaško, Bolgarijo in Makedonijo ali katero od teh držav med seboj. A vseeno je treba Trumpu priznati, da mu je vsaj v kratkem zgodovinskem segmentu uspelo nekaj, kar ni nikomur v pol stoletja, to je, da je pridobil privržence v čisto vseh balkanskih državah.
Torej je naslov te analize absolutno upravičen.
Donald Trump je na ameriškem javnem parketu prisoten že pet desetletij in absolutno je vedno imel politične ambicije. Težava je bila v tem, da ga nihče od glavnih političnih igralcev ni jemal resno, kar je veljalo tudi za široke ljudske množice. In nenadoma, pred sedmimi, osmimi leti, ko je bil njegov biznis verjetno na najnižji točki in je sam že dozorel, je njegova priljubljenost eksplodirala. Natančneje, republikansko vodstvo in ljudje sami so pozivali Trumpa, naj prevzame vodenje države in sveta.
Njegovi sovražniki to povezujejo z moralno erozijo, ki se nam dogaja, kar je deloma res, njegovi privrženci so odločeni, da svet končno potrebuje odločnega voditelja, ki bo z mečem premaknil vse umetno vsiljene probleme, kar je tudi res, a kar je najverjetneje res, je, da so problemi vseh in povsod tako obremenjujoči, da pod določenimi pogoji ne iščemo nekonvencionalnih rešitev. Ne smemo pozabiti, da je zgodovinsko gledano po največji moralni in državni krizi v antiki, po razuzdanosti cesarjev kot sta bila Neron in Kaligula, nastopil srednji vek, ki so ga ljudje sami iskali, a se iz njega niso mogli izvleči naslednjih deset mračnih stoletij.
Vsekakor, vsaj načeloma, je za Balkan dobro, da končno obstaja oblast, ki se je ne bodo le vsi bali, ampak jo bodo vsi tudi spoštovali. To je verjetno formula, ki bi lahko rešila vsaj nekaj od številnih odprtih vprašanj.
Za konec se na kratko pogovorimo o igrah na srečo in o tem, kaj se zgodi, ko odigrate zadnjega možnega aduta in vse vaše premoženje stavite na eno samo številko. Potem bodisi veliko pridobiš ali pa katastrofalno izgubiš. Torej nas po štirih letih zagotovo ne čaka nova renesansa ali tragedija, podobna temnemu srednjemu veku. Tretja letargična varianta zagotovo ne obstaja več.
Ljubljana/Skopje 12.februarja 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
