Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1], iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Steve Clemons, glavni urednik The National Interest, v članku “Fragmentacija medijske realnosti,”[2] razmišlja o razdrobljenosti medijev.
Med osrednjimi mediji obstajata oholost in neprimerna samozavest, da so njihove prakse in pristopi do medijev dobri, novi udeleženci pa nezdravi. Predstavljajo preverjene resnice, hkrati pa kažejo na nove medije kot na širjenje dezinformacij, slabega novinarstva, globokih ponaredkov s pomočjo umetne inteligence in propagande. Moja 'provokacija' za tiste med vami, ki se danes udeležujete konference OVSE o stanju novinarstva in medijev na splošno, je, da napredek pri zagotavljanju zdravih, družbeno odgovornih medijev, ki so skladni z demokratičnimi normami, ne more priti le z oklepanjem preteklih platform in norm.
Naj ponudim nekaj perspektive o razdrobljenosti medijev in o tem, kaj to pomeni za družbo.
Prvič, razdrobljenost medijev je več desetletni pojav, ki ga ne poganjajo le nova digitalna orodja in platforme, ampak, zlasti v Združenih državah, spremembe zakonodaje, ki je prej zagotavljala "pošteno uporabo" radijskih valov, tako da je vse, kar je dajalo zrak perspektivi ene politične stranke, zahtevalo pravičen čas za drugo politično stranko. Vrhovno sodišče in ameriški zakonodajalci so te določbe o zahtevah poštene uporabe že zdavnaj izničili in tako se je uveljavilo izkoriščanje televizijskih, kabelskih in radijskih valov ter kasneje blogov in celo vodilnih časopisov in revij s političnimi perspektivami. To je pomagalo spodbuditi tribalizacijo perspektiv in spodbudilo pojav »filtrirnega mehurčka«, ko so posamezniki obkroženi in preplavljeni s pogledi, ki jih želijo imeti okoli sebe, namesto s splošno objektivno, občasno neprijetno obliko novic, ki se uporabljajo za obveščanje političnega telesa. Podobni vzorci se zdijo očitni pri vzponu populističnih novičarskih platform, blogov in omrežij družbenih medijev v Evropi.
Drugič, izbruh omrežij družbenih medijev, videa in digitalnih orodij, okrepljen ne le z umetno inteligenco, ki je prisotna že nekaj časa, temveč tudi z generativno umetno inteligenco, ki je ustvarila strateški preskok v moči ustvarjalcev vsebin, je spremenil razmerje moči med ponudniki novic in potrošniki novic. Zdaj je veliko več igralcev, od katerih mnogi niso bili poučeni o veščinah in normah novinarstva, postalo ponudnikov vsebine in ta vsebina se pogosto zdi kot da posnema novice. V začetku leta 2004 sem začel pisati uspešen politični blog The Washington Note in moj cilj so bili glavni novičarski mediji, saj sem jih videl v veliki meri kot homogenizirane, lene, kjer so pogosto manjkale ključne zgodbe - in zato je bil moj blog na začetku zasnovan tako, da osramoti in obtoži glavne novičarske medije za njihove lastne neustreznosti ter da svojim bralcem zagotovi boljše novice in storitve. Mnogi blogi so to storili in zato je pred 20 leti razdrobljenost medijev po mojem mnenju pomagala izboljšati mainstream medije, ki so morali tekmovati in se ponovno uveljaviti kot ponudniki kakovostnih novic – odgovornost, za katero so bili leni in nepozorni.
Vendar pa so danes izzivi za mainstream medije bolj neurejeni, saj izzivalci ne zapolnjujejo nujno vrzeli, ki jih puščajo slabo delujoči mainstream mediji – namesto tega pogosto ustvarjajo lažne ali "neresnične" medije, globoke ponaredke, meme ali sodelujejo v odkriti propagandi ali ohranjajo zmote. Tega ne počnejo vsi novi mediji, vendar ni dvoma, da je veliko novih medijev na prodaj, za politično izkoriščanje, za pozornost in slavljenje svojih platform in vsebin.
Torej, kaj narediti? Menim, da se preveč vlad, možganskih trustov in javnih zasebnih fundacij, ki skrbijo za kakovost novic, oklepa svojih biserov in objokujejo upadajočo kakovost novinarstva in novic, namesto da bi neposredno tekmovali z novimi ponudniki vsebin in nizkokakovostnimi novimi mediji. Zdi se mi jasno, da se morajo mediji razvijati, da bi se vrnili na bolj zdravo mesto in postali del trdne družbene pogodbe v demokratičnih družbah.
Moje prepričanje je, da so globoke lažne stvaritve nekaterih medijev zaskrbljujoče, vendar imajo vpliv na ranljive družbe le, če nimajo konkurence. Kako stari mediji vlagajo v nova orodja pripovedovanja zgodb? Kako sprejemajo manj centraliziran pristop do tega, kdo bi lahko bili njihovi pripovedovalci? Kako bi lahko mlajšo generacijo ustvarjalcev vsebin razglašali in vcepljali z normami o virih, o resničnih dejstvih, o objektivnosti, o pomenu neprijetnih novic in ne le novic ali perspektiv, ki potrjujejo mnenje? Kako eksperimentirajo z vsemi novimi valovi tehnologije, ki prihajajo na splet, da bi postali privlačnejša možnost za novice in vsebine – s čimer kradejo prostor in kisik tistim, ki se pretvarjajo in zavajajo družbo.
Čutim, da nekatere države, Rusija je samo ena, izkoriščajo to vrzel med starimi in novimi mediji – in poslabšujejo negativne učinke, ki jih ustvarja pomanjkanje modernizacije in vizije tradicionalnih medijskih platform. Menim, da morajo stari mediji, da bi rastli in tekmovali, biti del vala razdrobljenosti medijev in namesto pretirane centralizacije morajo ugotoviti, kako razširjati kakovostne novice v razdrobljeni sferi možnosti.
To je težko storiti - in izziv je način, kako časopisi in televizijske mreže organizirajo svoje delo. Vendar verjamem, da razdrobljenost ne izgine, zato se morajo novinarske organizacije, ki si želijo zagotoviti svoje mesto v zdravi civilni družbi, prilagoditi.
O avtorju:
Steve Clemons je glavni urednik The National Interest. Bil je glavni urednik The Hill, The Atlantic in Semafor, pa tudi v višjih uredniških vlogah pri National Journal in Quartz. Je tudi urednik in založnik priljubljenega političnega bloga The Washington Note ter voditelj oddaje "The Bottom Line", ki se predvaja na globalnem omrežju Al Jazeera English. Clemons tudi sopredseduje ameriški pobudi GLOBSEC, enemu najbolj dinamičnih in pomembnih evropskih možganskih trustov za nacionalno in globalno varnost. Clemons je član svetovalnega odbora Future U.S. in CareLab ter je predsednik in izvršni direktor Widehall LLC, podjetja za strateško komuniciranje in dogodke, ki ideje prevaja v močan učinek. Clemons je bil pred tem izvršni podpredsednik Inštituta za ekonomsko strategijo in Fundacije New America. Bil je ustanovni izvršni direktor Nixonovega centra, ki se je pozneje preimenoval v Center za nacionalni interes. Bil je tudi višji svetovalec za gospodarske in mednarodne zadeve ameriškega senatorja Jeffa Bingamana.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno stališča IFIMES-a.
Ljubljana/Dunaj/Washington, 18.marec 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Govor Steva Clemonsa, pripravljen ekskluzivno za panel IFIMES-a na konferenci OVSE o svobodi medijev; »Mediji, motnje (konflikti, tehnologije), resnica in sprava«, Dunaj, Hofburg, 17. in 18. marec 2025.
