Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanje na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je pripravil obsežno analizo aktualnih razmer v Turčiji. Iz obsežne analize »Turčija 2025: Politična prihodnost Turčije po aretaciji İmamoğluja« izpostavljamo najpomembnejše in najbolj zanimive dele.
Konec marca 2025 se je Turčija vrnila na naslovnice svetovnih medijev zaradi množičnih demonstracij glavne opozicijske Republikanske ljudske stranke (CHP), ki so potekale v večjih mestih Istanbul, Ankara in Izmir. Opazovalci težko razumejo, kaj se dogaja v državi, vendar ta situacija ni značilna le za Turčijo, saj na celotnem svetovnem političnem prizorišču prevladuje nesmiselnost. Svet, ki je v zadnjih petnajstih letih doživljal velike krize na vseh področjih, je podvržen korenitim preobrazbam, posledice te preobrazbe pa lahko opazimo v vseh državah, tudi politika ameriškega predsednika Donalda Trumpa je le en primer teh sprememb.
Po večdnevnih napetostih in političnem viharju, ki je nastal po aretaciji istanbulskega župana Ekrema Imamoğluja, se je intenziteta demonstracij zmanjšala, zlasti v največjem turškem mestu Istanbulu, potem ko so ga obtožili korupcije in poneverb. Medtem ko so Imamoğlu in njegovi tesni sodelavci še naprej politizirali to vprašanje, so dokazi preiskovalcev proti Imamoğluju in posamezni incidenti, ko so protestniki napadli policijo, prispevali k oslabitvi navdušenja tistih, ki so želeli do konca podpreti simbol opozicijske stranke.
Aretacija istanbulskega župana in kandidata CHP za predsednika Turčije Ekrema Imamoğluja 19. marca 2025 zaradi uradne obtožbe korupcije, je sprožila politične polemike doma in v tujini. Nekateri so to videli kot resno oviro za demokratični proces v Turčiji in znak, da Erdoğan želi monopolizirati oblast, pri čemer izkorišča stanje geopolitične varnosti, ki ga trenutno čuti, saj ZDA pod Trumpom ne posvečajo več pozornosti naravi vladavine svojih zaveznikov, ne glede na to, ali so avtokrati ali demokrati.
Aretacija Ekrema İmamoğluja je sprožila največji val demonstracij od leta 2013 proti predsedniku Recepu Tayyipu Erdoğanu in spodbudila dva milijona državljanov in privržencev CHP k tem množičnim protestom, ne le zaradi obsodbe aretacije, ampak tudi zaradi zahteve po spremembi in upanju, da se konča prevlada vladajoče Stranke za pravičnost in razvoj (AKP) na turškem političnem prizorišču. Večina protestnikov je bila mladih, razočaranih nad 24-letno vladavino Stranke za pravičnost in razvoj (AKP). Na ta način so izrazili tudi obup nad neuspehom voditeljev CHP, da bi bili učinkovita opozicija v preteklih letih. Privrženci CHP so bili razočarani, ker se druge opozicijske stranke tem protestom niso pridružile.
Ta protikorupcijska akcija, ki jo je sprožila država, ni bila uperjena le proti Republikanski ljudski stranki (CHP), temveč je vključevala vse politične stranke. Med občinami, ki jih je zajela preiskava, je bilo 59 občin, povezanih z vladajočo stranko AKP, 58 občin s CHP, 21 občin je bilo povezanih s Stranko nacionalističnega gibanja (MHP), 10 občin, ki pripadajo kurdski Stranki za enakost ljudi in demokracijo (DEM), in sedem občin, ki pripadajo Dobri stranki (İYİ). Toda začetek operacije iz Istanbula so razlagali kot poskus predsednika Erdoğana, da bi oddaljil Imamoğluja, ki velja za potencialnega tekmeca na volitvah. Zanemarjeno pa je bilo dejstvo, da so korupcijske dokumente državi najprej predali sami člani CHP, predvsem ekipa nekdanjega predsednika stranke Kemala Kılıçdaroğluja.
Imamoğlu je dal 121 strani dolgo izjavo preiskovalcem, zaslišanih pa je bilo 25 prič, večinoma iz CHP. Samo štiri priče so bile tajne. Skoraj vse priče so uslužbenci mestne uprave Istanbula.
Če je bila aretacija istanbulskega župana 19. marca povsem iz pravosodnih razlogov, kot trdijo oblasti, potem bi lahko odvzem njegove univerzitetne diplome nekaj ur prej razumeli kot poskus, da bi ga odstranili iz kandidature na prihajajočih predsedniških volitvah, ki naj bi bile leta 2028.
Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan je izkoristil trenutek, ki je ustrezal njegovim interesom, in izločil svojega prvega tekmeca za predsednika. Napad je sprožil v času, ko vsi po svetu potrebujejo stabilno, močno in učinkovito Turčijo:
Notranji dogodki v Turčiji se dogajajo v času, ko se vplivne svetovne sile osredotočajo na pomembna globalna vprašanja in v tem kritičnem trenutku je Erdoğan izkoristil priložnost, da konča politično kariero svojega političnega nasprotnika.
Kljub izbruhu teh demonstracij in možnosti njihovega nadaljevanja, je Erdoğan prepričan, da bodo izgubile zagon, glede na to, da vse večji strateški pomen Turčije prevladuje nad skrbmi Zahoda glede demokratične poti države. Mednarodni odzivi na množične turške ljudske demonstracije so ostali omejeni, kar odraža zahodni pragmatizem pri obravnavanju dogodka. Medtem ko zahodni voditelji deklarativno obsojajo zatiranje svoboščin, ostajajo strateški interesi odločilni dejavnik v njihovem odnosu z Ankaro.
Sprva njegovo ime ni bilo splošno znano zunaj krogov Republikanske ljudske stranke (CHP), vendar se je to spremenilo leta 2014, ko je bil izvoljen za župana Beylikdüzüja, ene večjih občin v mestu Istanbul, ki se nahaja v evropskem delu Istanbula. Hitro je postal osrednja osebnost nacionalne politike, ko ga je CHP predlagala za župana metropolitanskega Istanbula, ene največjih svetovnih metropol s približno 16 milijoni prebivalcev.
Čeprav Imamoğlujeve politične korenine segajo v politično desno sredino, je zaradi vpliva družine njegova kariera ubrala drugačno pot. Njegov oče je bil politični aktivist v vrstah desnosredinske »Domovinske stranke«, ki je bila ustanovljena v osemdesetih letih prejšnjega stoletja kot civilna alternativa vladajoči stranki, ki jo je takrat podpiral vojaški establishment. Vendar je postal socialdemokrat pod vplivom svoje žene Dilek Kaya Imamoğlu, s katero se je poročil leta 1995.
Imamoğlu se je rodil 4. junija 1970 v provinci Trabzon na obali Črnega morja. Nato se je vpisal na Fakulteto za poslovno administracijo na istanbulski univerzi. Svoj univerzitetni študij je nadaljeval na univerzi v Turški republiki Severni Ciper, preden se je vrnil v Istanbul, da bi dokončal študij in kjer je tudi diplomiral. Po več kot tridesetih letih je istanbulska univerza s kontroverzno potezo preklicala njegovo univerzitetno diplomo, skupaj z diplomami 28 drugih ljudi, na podlagi tako imenovanih »splošnih pritožb« in obtožb o nepravilnostih v postopku diplomiranja.
Imamoğlu se je leta 2019 pojavil kot eden najvidnejših kandidatov med iskanjem močne osebnosti Republikanske ljudske stranke (CHP) za kandidaturo na lokalnih volitvah v Istanbulu. Javnomnenjske raziskave, ki jih je izvedla stranka, so pokazale, da je najbolj priljubljeno ime, ne le med privrženci stranke, ampak tudi med neodvisnimi volivci v Istanbulu. Njegovi bližnji njegovo priljubljenost pripisujejo njegovi izjemni sposobnosti hitrega komuniciranja z ljudmi in njegovemu naravnemu talentu za prepričevanje. Tako ga je CHP predlagala za kandidaturo na lokalnih volitvah 31. marca istega leta, kjer je dosegel tesno (13.000 glasov več), a odločilno zmago nad svojim tekmecem Binalijem Yildirimom, nekdanjim premierjem in enem izmed najtesnejših sodelavcev predsednika Erdoğana.
Vendar rezultati niso trajali dolgo, saj je vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) izrazila ugovore glede nekaterih nepravilnosti, zaradi česar je vrhovni volilni svet (YSK) rezultate razveljavil in zahteval ponovitev volitev. 23. junija 2019 se je več kot deset milijonov istanbulskih volivcev vrnilo na volišča, tokrat pa je Imamoğlu zagotovil prepričljivo zmago. Razlika med njima se je povečala s 13.000 na 806.000 glasov in zmagal je s 54,21 % glasov. To je bil boleč udarec za vladajočo AKP in odločilen trenutek v volilni politični zgodovini Turčije.
Imamoğlu je utrdil svoj politični položaj na lokalnih volitvah leta 2024, ko je dobil drugi mandat na čelu Istanbula z 51,21 %, medtem ko je njegov tekmec iz AKP prejel 39,59 %. Zanimivo je, da je bil rejting njegove stranke pod 25 %, kar pomeni, da so zanj glasovale druge opozicijske stranke in neodvisni volivci.
Zaradi tega izjemnega političnega vzpona so ga mnogi videli kot Erdoğanovega največjega tekmeca in najsposobnejšega, da ga premaga na morebitnih predsedniških volitvah. Vendar pa je slava, ki si jo je pridobil, privedla tudi do naraščajočega notranjega rivalstva znotraj njegove stranke CHP, da ne omenjamo stopnjevanja pritiska nanj s strani AKP in njene koalicijske partnerice Stranke nacionalističnega gibanja (MHP).
Pravne težave so zanj nastopile hitro. Decembra 2022 je bil obsojen na dve leti, sedem mesecev in petnajst dni zapora ter politično prepoved zaradi obtožb »žalitve javnih uslužbencev«. Vendar se je na sodbo pritožil, kar mu je omogočilo, da ostane na položaju.
Končno je bil Imamoğlu marca 2025 aretiran zaradi obtožb korupcije in podpore teroristični organizaciji, njegove dolžnosti župana pa so mu bile začasno odvzete. Državno tožilstvo v Istanbulu je proti njemu uvedlo preiskavo. Očitajo mu vodenje hudodelske združbe, izsiljevanje, podkupovanje, goljufijo, nezakonito zbiranje osebnih podatkov in prirejanje razpisov. İmamoğlu je pridržan v zaporu Silivri, kjer čaka na uradno obtožnico in začetek sodnega postopka, vendar bo ta proces verjetno trajal. Med najbolj vidnimi priporniki v Silivriju so Osman Kavala, poslovnež, obtožen organizacije protestov v parku Gezi leta 2013, Selahattin Demirtaş, nekdanji sopredsednik prokurdske stranke HDP, predhodnice sedanje Stranke za enakost in demokracijo (DEM), in Ümit Özdağ, vodja nacionalistične stranke Zafer (Zmaga). Tej skupini uglednih osebnosti se je zdaj pridružil Imamoğlu.
V skladu s turškim pravnim sistemom bo naslednji korak obtožnica, po kateri bodo sodili İmamoğluju in drugim pridržanim. Vendar za to ni bil določen čas. Eden glavnih očitkov turškemu pravosodju je, da čas od priprave obtožnice do nastopa na sodišču traja precej časa, zato priporniki ostanejo v zaporu več mesecev ali celo let, preden se njihov primer obravnava. Ümit Özdağ je na primer v priporu od januarja 2025 in čaka na obtožnico.
Čeprav se zdi njegova politična prihodnost negotova, mnogi menijo, da njegova popolna izločitev iz javnega življenja ne bo lahka. Njegova pravna ekipa je napovedala, da se namerava pritožiti na sodno preiskavo, pa tudi na odločitev istanbulske univerze, da mu odvzame njegovo univerzitetno diplomo.
Čeprav nekateri še naprej vztrajajo, da je aretacija istanbulskega župana Ekrema İmamoğluja povezana s prihajajočimi predsedniškimi volitvami, glede na to, da gre za enega najhujših tekmecev in kritikov predsednika Erdoğana, pogled na širšo sliko z vseh zornih kotov pokaže, da je župan že od leta 2019 in da je bilo proti njemu sedem preiskav, medtem ko v vseh teh letih ni bil aretiran. Zato se postavlja upravičeno vprašanje: zakaj je do aretacije prišlo ravno v tem času? Morda zato, ker so za aretacijo potrebni pravi dokazi, ki so zdaj na voljo, prej pa so bili le sumi, zaradi tega je postalo nerealno govoriti o aretaciji kot o vladnem političnem obračunu. Zdi se, da to za opozicijsko CHP ni prepričljivo, saj je čas aretacije sovpadal z napovedjo konference stranke CHP 23. marca 2025, kjer je İmamoğlu edini kandidat na predsedniških volitvah. To je pustilo vtis, da je proces bolj političen kot sodni, zaradi česar so protestniki, predvsem študenti, odšli na ulice. Lahko rečemo, da je problematika kompleksna, politika in sodstvo pa prepletena, prav tako notranji frakcijski boji znotraj CHP. Vse te okoliščine dajejo temu času določen pomen.
Lahko tudi rečemo, da ne gre samo za človeka, ki se bori proti Erdoğanu, ampak je vprašanje veliko večje od tega. Razveljavitev njegove univerzitetne diplome bi zadostovala, da bi bil izključen iz tekmovanja, saj 101. člen turške ustave določa, da mora imeti kandidat za položaj predsednika republike visokošolsko izobrazbo. Tako mu ne bi bilo treba zdaj iz pripora odgovarjati za druge obtožbe zaradi korupcije.
Zanimivo pa je, da obstajajo informacije, ki kažejo, da se je ta kriza začela s pritožbami posameznih članov CHP, ki ji pripada İmamoğlu, kar pomeni, da so njen vir notranji strankarski konflikti, saj sta Ekrem İmamoğlu in njegovo krilo v stranki novembra 2023 strmoglavila nekdanjega predsednika stranke Kemala Kılıçdaroğluja, po njegovem strmoglavljenju pa je pricurljal videoposnetek, ki prikazuje veliko količino denarja, pakiranega v velike vreče, kar je kazalo na obstoj stanja finančne korupcije znotraj stranke CHP.
Številni strokovnjaki menijo, da bi aretacija Ekrema İmamoğluja lahko povečala njegovo priljubljenost in jo primerjajo s tem, kar se je zgodilo samemu predsedniku Erdoğanu. Erdoğan je bil aretiran leta 1999, ko je bil župan Istanbula. Obsojen je bil na štiri mesece zapora zaradi obtožb spodbujanja verske diskriminacije in antisekularizma. Zatem je iz zapora prišel kot velika politična zvezda in ustanovil Stranko za pravičnost in razvoj (AKP), Turčiji pa neprekinjeno vlada od leta 2002 do danes. Med İmamoğlujem in Erdoğanom je tudi veliko podobnosti, saj sta oba v mladosti igrala nogomet, oba sta vstopila v politiko prek položaja župana Istanbula in dosegla predsedniško kandidaturo, oba sta iz črnomorske regije in oba prihajata iz konservativnih družin.
Ljubljana/Washington/Bruselj, 14.april 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
