Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Dr. Masahiro Matsumura, profesor mednarodne politike in nacionalne varnosti na Pravni fakulteti Univerze St. Andrew's (Momoyama Gakuin Daigaku) in član Sveta IFIMES je pripravil članek z naslovom »Premagovanje učinka odmevne komore v analizah o Severni Koreji«, ki govori o odnosu med Rusijo in Severno Korejo ter vplivu na vojno v Ukrajini. Članek objavljamo v celoti.
Sredi divje vladne vojne propagande in protipropagande so osrednji zahodni mediji poročali, da je Severna Koreja poslala približno 12.000 svojih pehotnih sil za posebno operacijo ruske protiofenzivne operacije v Kurski oblasti proti ukrajinskim invazijskim silam. Skoraj vsa poročila podobno poudarjajo pomemben prispevek Pjongjanga k ruski agresiji na Ukrajino, pri čemer svoje vojake uporablja kot »topovsko hrano«, in opozarjajo na verjetne nevarnosti, ki vodijo v medregionalno dinamiko v smeri tretje svetovne vojne.
V skladu z novim dvostranskim varnostnim paktom iz lanskega leta obstaja močan odnos daj-dam med Moskvo in Pjongjangom, ki imata ozka grla v obrambni in nacionalni varnostni politiki. Moskva lahko znatno dopolni ustvarjanje sil v trenutnih razmerah omejene mobilizacije, medtem ko lahko Pjongjang pridobi nekatere ključne ruske tehnologije, povezane z jedrskimi bojnih glavami in medcelinskimi balističnimi raketami, pa tudi oskrbo z nafto in hrano.
Če pogledamo nazaj, je pakt očitno bolj usmerjen k zgoraj omenjenemu daj – dam odnosu kot k varnostnemu jamstvu Moskve Pjongjangu, kot ga najdemo v klavzuli o samodejnem posredovanju Pogodbe o prijateljstvu, sodelovanju in medsebojni pomoči (1961-1996). Pravzaprav ruska ustava od predsednika zahteva, da pridobi predhodno soglasje zgornjega doma za pošiljanje oboroženih sil v tujino. Tako bi pakt v dogledni prihodnosti težko spodbudil Pjongjang k avanturizmu, brez izrecne zaveze Moskve k razširjenemu jedrskemu odvračanju Pjongjanga. Poleg tega je Pjongjang pred kratkim zavzel zelo obrambno vojaško držo vis-à-vis Južne Koreje z namestitvijo kopenskih min na 38. vzporedniku, z razstreljevanjem medkorejskih železniških tirov neposredno severno od vzporednika in oddajanjem propagande prek zvočnikov na obmejnih območjih. Na pogodbi temelječe zavezništvo stabilizira medkorejsko soočenje, ker je Pjongjang zdaj trdno v orbiti Rusije, razen če bi Zahod pod vodstvom ZDA poskusil spremeniti režim.
Ta možnost bo veljala, če se bo nadaljevala multipolarizacija mednarodne politike. Po eni strani je čas na strani Moskve, saj je dolgotrajna vojna v Ukrajini pospešila inflacijo energije, pridelkov, surovin in drugih stroškov, kar je povzročilo resno gospodarsko, socialno in politično nazadovanje Zahoda pod vodstvom ZDA, vzporedno s trdnejšo strateško usmeritvijo Rusije in Kitajske proti Zahodu pod vodstvom ZDA in znatnim vzponom glavnih svetovnih južnih sil. Po drugi strani pa čas deluje proti Moskvi, saj bi Rusija bistveno poglobila svojo gospodarsko odvisnost od Kitajske, da bi prestala kolektivne gospodarske sankcije Zahoda. Posledično mora Moskva nenehno na novo umerjati ravnovesje med obema poloma.
V teh okoliščinah je Moskva izkoristila 12.000 severnokorejskih pehotnih vojakov, da bi dopolnila neustrezno ustvarjanje sil, ker je popolna mobilizacija notranjepolitično zaviralna, glede na status »posebnih vojaških operacij« vojne v Ukrajini, ki ni vojna. Vsekakor se zdi, da je Moskva rekrutirala 100.000 do 150.000 prostovoljcev poleg obstoječih 500.000 efektivnih vojakov in ustvarila nov vojaški korpus, divizijo in dve združeni oborožitvi, skupaj z veliko reorganizacijo na ravni vojaških divizij in brigad. Napotitev le ene divizije 50.000 efektivnih vojakov na Kursk je izvedljiva, saj glavne fronte ležijo v Donbasu/vzhodni Ukrajini. Sestaviti 10.000 efektivnih iz 50.000 je pomembno, kar daje Moskvi ustrezno prožnost pri načrtovanju vojne.
Kaj lahko Pjongjang še pričakuje od napotitve vojakov poleg prenosa vojaške tehnologije? Zahodni mediji so pristranski glede najnovejših bojnih izkušenj, ki naj bi bile na voljo v asimetričnem vojskovanju med Rusijo in Ukrajino. Kljub temu lahko Pjongjang pridobi le malo dragocenih izkušenj, ker morajo biti njegove sile za posebne operacije usposobljene za gverilsko in urbano vojskovanje, ne pa za obsežne organizirane boje na ravninah. Prav tako se Pjongjang ne more naučiti pomembnega operativnega znanja enot, glede na to, da so njegovi bataljoni vgrajeni v strukturo poveljevanja in nadzora ruske vojske.
Nasprotno, kako lahko Pjongjang ignorira resno izčrpavanje sil za posebne operacije kot najpomembnejšega sredstva v boju? Domnevno je Pjongjang v Kursk pravkar poslal neizkušene vojake le z osnovnim usposabljanjem, ki jih jedo kot »topovsko hrano«, ne pa elitnih segmentov sil.
Vendar se vrednost človeškega življenja razlikuje glede na države in politične režime, Severna Koreja pa je izjemno poceni. Zahodni analitični pristop do Severne Koreje je v zrcalni podobi zahodnih standardov in prakse in je popolnoma neustrezen.
Natančneje, možnost »topovske hrane« je za Pjongjang najbolj racionalna, ker je lani naredil osnovni strateški premik proti Južni Koreji, ki jo je z ustavno spremembo označil za sovražno državo, ki ni več del polotoka, ki ga je treba združiti. To pomeni, da lahko Pjongjang uporabi jedrsko orožje proti daleč boljšim konvencionalnim vojaškim zmogljivostim Južne Koreje. To bo Pjongjang osvobodilo naložb v svoje velike in slabo oborožene konvencionalne sile, iz močno obubožanega gospodarstva, ki je bilo v primerjavi z Južno Korejo pritlikavo. Poleg tega je žejo Pjongjanga po denarju mogoče ublažiti, saj režim vzame precejšen delež od nagrad ruske vlade, domnevno 30.000 ameriških dolarjev na vojaka. Očitno je, da možnost služi več namenom.
Na kratko, tako Moskva kot Pjongjang ohranjata instrumentalno racionalnost, medtem ko sta realistično dojela razvijajočo se strukturno metamorfozo svetovne politike proti multipolarnosti. Čas je, da se zahodni analitiki osvobodijo zrcalne perspektive in samouničujoče enotnosti mišljenja, ki sta v skladu z moralno obsodbo ruske agresije na Ukrajino. Namesto tega je v bližnji prihodnosti bistvena mentalna trdnost za sobivanje z zlom.
O avtorju:
Prof. Dr. Masahiro Matsumura je profesor mednarodne politike in nacionalne varnosti na St. Andrew's University v Osaki in trenutno 2024 ROC-MOFA Taiwan Fellow-in-Residence v NCCU-IIR Taiwan Center for Security Studies v Taipeiju. Je član sveta IFIMES.
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno stališča IFIMES-a.
Ljubljana/Osaka, 4. februar 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«, povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
