Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Zasl. prof. dr. Ernest Petrič je pripravil analizo z naslovom »Posebnosti sodbe v zadevi 'Kovačević vs. Bosna in Hercegovina'« o posebnosti sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v Strasbourgu v zadevi »Kovačević vs. Bosna in Hercegovina« in njenih posledicah. Iz obsežne analize objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele.
Bosna in Hercegovina je nenavadno urejena država, ki temelji na Splošnem okvirnem sporazumu za mir v Bosni in Hercegovini, znanem kot Daytonski[2] mirovni sporazum. Sam sporazum ima osnovno besedilo, ki obsega nekaj strani in 11 aneksov, ki so namenjeni različnim področjem. Eden izmed teh aneksov, aneks številka 4, vsebuje novo ustavo Bosne in Hercegovine, ki ni bila izraz demokratične volje državljanov Bosne in Hercegovine, temveč je sestavni del Splošnega okvirnega mirovnega sporazuma. Poudariti je treba, da Daytonski mirovni sporazum ni nič drugega kot mednarodna pogodba s statusom, ki mu ga daje Dunajska konvencija o pravu mednarodnih pogodb, ki je bila na voljo za podpis leta 1969 in je začela veljati leta 1980. Posebnost tega mednarodnega sporazuma je dejstvo, da je njegov sestavni del sama ustava države Bosne in Hercegovine.
Poleg tega je zelo pomembno poudariti, da je celoten Daytonski mirovni sporazum in s tem tudi Ustava Bosne in Hercegovine, kot njen aneks številka 4, napisan v terminologiji anglosaškega prava, ki je zahtevna za uporabo na območju, v katerem velja celinsko pravo, ki prevladuje v Evropi, torej tudi v Bosni in Hercegovini.
Če pogledamo 1. člen te nove ustave Bosne in Hercegovine, ki pravi: »Republika Bosna in Hercegovina, katere uradno ime je odslej »Bosna in Hercegovina«, nadaljuje svoj pravni obstoj po mednarodnem pravu kot država, z notranjo strukturo, spremenjeno s to ustavo, in z obstoječimi mednarodno priznanimi mejami...« Ta določba Ustave Bosne in Hercegovine vzpostavlja nadaljevanje pravnega obstoja nekdanje Republike Bosne in Hercegovine v njenih mednarodno priznanih mejah. Vendar pa nova ustava Bosne in Hercegovine ni določila temeljne oblike državne ureditve, zato je mogoče sklepati, da je zaradi nadaljnjega pravnega obstoja oblika državne ureditve Republike Bosne in Hercegovine, še naprej unitarna, in da ima zaradi spremenjene notranje strukture sedaj večjo stopnjo decentralizacije.
Poleg tega je nova ustava Bosne in Hercegovine dala prednost etnični pripadnosti glede na državljansko politično zastopanost, ki je temeljni izraz demokracije v vseh državah Evropske unije, pa tudi v državah članicah Sveta Evrope. V zvezi s tem je prvi del Ustave Bosne in Hercegovine, ki vzpostavlja načela državne ureditve, zlasti glede spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v nasprotju oziroma neskladju z drugim delom ustave, ki daje prednost porazdelitvi politične moči med etničnimi skupnostmi, ki se po ustavi Bosne in Hercegovine imenujejo »konstitutivni narodi«. Tu nastopi prvi del problema, saj je več državljanov Bosne in Hercegovine poslalo svoje pritožbe (pravilen izraz je vloga) na Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP), češ da so jim kršene človekove pravice, ker nimajo pravice pasivno glasovati ali kandidirati za člana Predsedstva Bosne in Hercegovine in Doma narodov Parlamentarne skupščine Bosne in Hercegovine, ker ne pripadajo trem dominantnim etničnim skupnostim, ali tudi če pripadajo, zaradi kraja bivanja nimajo pravice kandidirati. Evropsko sodišče za človekove pravice je razsodilo v njihovo korist v zadevah (kronološko): Sejdić-Finci[3], Zornić[4], Pilav[5], Šlaku[6] in Pudarić[7], ki ugotavljajo obstoj diskriminacije na etnični in teritorialni podlagi. Bosni in Hercegovini je kot visoki pogodbenici v Svetu Evrope naročeno, da spremeni svojo ustavo, tako da odpravi te elemente diskriminacije in da vsakemu državljanu Bosne in Hercegovine, ne glede na etnično pripadnost, zagotovi pravico kandidirati za Predsedstvo Bosne in Hercegovine in Dom narodov Parlamentarne skupščine Bosne in Hercegovine (odstavek 43. iz sodbe »Zornić vs. Bosna in Hercegovina«). Na videz se morda zdi celo premišljeno, le da bosanska politična realnost to okrutno zanika.
V Bosni in Hercegovini obstajajo različne politične elite, ki večinoma izhajajo iz krogov etnonacionalističnih političnih strank, ki izvršitev teh petih sodb, ki ščitijo pasivno volilno pravico oziroma pravico kandidirati za Predsedstvo Bosne in Hercegovine in Dom narodov Parlamentarne skupščine Bosne in Hercegovine skušajo toliko relativizirati, da se ponujajo rešitve, v katerih bi tistim državljanom in tistim iz njihovih skupin omogočili kandidiranje, vendar bi preko spretno načrtovanih etničnih volilnih enot njihova izvolitev bila pravzaprav nemogoča. Pri takem prizadevanju je zelo pomembna vloga mednarodne skupnosti, ki bi morala tovrstne manipulativne namene prepoznati in preprečiti, da bi se sploh začeli.
Tu pridemo do zadnje sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi »Kovačević vs. Bosna in Hercegovina«[8], v kateri je pritožnik zahteval varstvo aktivne volilne pravice oziroma volilne pravice za vse kandidate za Predsedstvo Bosne in Hercegovine in Dom narodov Parlamentarne skupščine Bosne in Hercegovine. ESČP je razsodilo v prid pritožnika z navedbo, da trenutni politični sistem, ki favorizira etnično pripadnost, ogroža demokracijo in da bi morala Bosna in Hercegovina preiti s sistema etnične zastopanosti na sistem državljanske politične zastopanosti. V tem smislu se pri uporabi aktivne volilne pravice ne more in ne sme uporabljati narodnost kogar koli kot volivca, ker to neposredno spodkopava demokracijo. Ta sodba je povzročila največji odmev v domači in tuji javnosti, saj bi njena izvršitev morala spremeniti celotno politično ureditev v BiH. Pritožnik Slaven Kovačević je zelo jasno nakazal potrebo, da lahko vsi volivci glasujejo za vse kandidate za Predsedstvo Bosne in Hercegovine, kot kolektivnega šefa države, ki deluje v imenu in v korist vseh prebivalcev Bosne in Hercegovine. Poleg tega je tudi jasno nakazal, da Dom narodov Parlamentarne skupščine Bosne in Hercegovine kot zgornji dom v zakonodajnem telesu nima nikakršne volilne legitimnosti, saj se tudi na območju entitete Federacija Bosne in Hercegovine izvaja nekakšen dualni sistem posrednih volitev, ki to zagotovo niso, saj je pretrgana povezava z neposrednimi volitvami, torej z voljo volivcev.
Etnonacionalističnim političnim strankam kaj takega zagotovo ne ustreza, saj jim ustreza obstoj diskriminacije in ukinitev, torej uzurpacija aktivne volilne pravice do te mere, da ponujajo rešitev, da lahko etnični Bošnjaki volijo samo etnične Bošnjake, etnični Hrvati lahko volijo le etnične Hrvate in etnični Srbi samo etnične Srbe, vsi ostali pa nimajo ustrezne volilne pravice. To neposredno spodkopava demokracijo v Bosni in Hercegovini in ustvarja sistem etnokracije. Če bi se takšen sistem uporabljal v drugih državah, na primer v Sloveniji ali kateri drugi evropski državi, ali bi to pomenilo, da legalno in legitimno izvoljeni predsednik države ne zastopa tistih narodnih skupnosti, ki jim ne pripada. Seveda pa to ni demokracija in ni uporabno v demokratičnih družbah.
V zvezi s tem je sodba v zadevi »Kovačević vs. Bosna in Hercegovina« smiselna, saj je njen jasen namen povrniti demokracijo v Bosno in Hercegovino, ne glede na odpor, ki prihaja iz etnonacionalističnih krogov. Če bi na to vprašanje pogledali z drugega zornega kota, potem bi zadevo lahko postavili takole.
Morebitna negativna odločitev velikega senata ESČP v zadevi »Kovačević v. Bosna in Hercegovina« lahko ustvari takšno sodno in pravno prakso, ki se bo uporabljala v številnih državah, kot so Španija (Katalonija), Italija (Južna Tirolska), Velika Britanija (vsi deli), Nemčija (del s poljsko in turško manjšino), Moldavija (del z romunsko etnično skupnostjo), Francija (Alzacija in Lorena z nemško govorečimi skupnostmi), Belgija (tri etnične skupnosti), Nizozemska (več kot tri etnične skupnosti), Švica (štiri jezikovne skupnosti), Črna gora (več etnične skupnosti), Srbija (madžarska narodna skupnost), Hrvaška (italijanska narodna skupnost), Severna Makedonija (bolgarska in albanska narodna skupnost) itd. V vseh teh državah bi lahko vsaka posamezna etnična skupnost uveljavljala etnično zasnovano aktivno volilno pravico, kar bi lahko ustvarilo nove etnično utemeljene politične sisteme, v katerih bi lahko etnične skupnosti spreminjale zakone, s ciljem, da bi na koncu sprožile ločitev od matične države.
Uporaba pravne prakse iz morebitne negativne sodbe velikega senata v zadevi »Kovačević vs. »Bosna in Hercegovina« bi zagotovo v velikem številu držav sprožila zahteve po spremembi volilne zakonodaje in navsezadnje tudi same ustave z namenom, da se začne proces ločitve, s končnim izidom, ki bi lahko vplival na Evropsko unijo, ki ne more biti kos takšnemu scenariju.
Prvi udarec bi pričakovali v Črni gori, kjer nameravajo na podlagi nedavnega popisa prebivalstva odpreti zgodbo o uvedbi volilnih okrajev, v drugem koraku pa etnično zasnovano vlado, v kateri bi etnično organizirano aktivno volilno pravico uporabili za povsem novo strukturo oblasti, ki se ne bi oblikovala z rezultati volitev, temveč z razdelitvijo moči med etničnimi skupnostmi, skozi določen sistem paritetne udeležbe na oblasti. Sledi zadnji korak spremembe same ustave oziroma organizacije referenduma o vrnitvi te države pod okrilje Srbije in izstopu iz zveze Nato.
Ali se sodniki Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) zavedajo te prakse, ki bi jo sčasoma lahko ustvarili s svojo napačno odločitvijo, še ni znano, še posebej, če imate v velikem senatu sodnike, ki prihajajo iz držav, kjer so separatistične težnje, ki bi zelo verjetno uporabile prakso iz morebitne negativne odločitve Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi »Kovačević vs. Bosna in Hercegovina«.
Za zaključek je očitno, da je sodba v zadevi »Kovačević vs. »Bosna in Hercegovina« ni pomembna le za Bosno in Hercegovino in vrnitev demokracije v državo, ampak ima veliko širši obseg, ki dejansko varuje demokracijo v vsej Evropi. Njena potrditev v korist pritožnika Kovačevića bi zagotovo potrdila prakso evropskih demokratičnih načel, Bosni in Hercegovini pa dala nalogo, da se demokratično ozavesti in preuredi po evropskih standardih. To bi bilo zelo koristno tudi za celotno regijo Zahodnega Balkana, ki si prizadeva slediti poti evropskih in evroatlantskih integracij, kjer je uresničevanje temeljnih demokratičnih načel eden od osnovnih in neizogibnih pogojev. Zato je odgovornost Evropskega sodišča za človekove pravice tolikšna, da s to sodbo ščiti celoten demokratični red na evropski celini ali pa ga lahko, nasprotno, latentno ogrozi.
O avtorju:
Dr. Ernest Petrič je nekdanji sodnik in predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije. Je profesor mednarodnega prava in mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, na Evropski pravni fakulteti v Novi Gorici in Ljubljani ter na Fakulteti za državne in evropske študije v Kranju. Je nekdanji veleposlanik v Indiji (in Nepalu), ZDA (pa tudi Mehiki in Braziliji) in Avstriji. Deloval je kot stalni predstavnik (v rangu veleposlanika) pri OZN (New York), OVSE (Dunaj), IAEA, UNIDO, UNODC (Urad OZN za droge in kriminal) in CTBTO (Dunaj). Je nekdanji član in predsednik ILC - Komisije za mednarodno pravo (Komisija OZN za mednarodno pravo), bil je tudi član in predsednik Sveta guvernerjev IAEA (Mednarodne agencije za atomsko energijo). Bil je član ANC – Advisory Committee on Nominations of Judges (Svetovalni odbor za imenovanja sodnikov Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu). Je član Evropske komisije za demokracijo skozi pravo pri Svetu Evrope (Beneška komisija). Bil je tudi višji svetovalec predsednika Republike Slovenije. Je podpredsednik svetovalnega odbora Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES). Je član Evropske akademije znanosti in umetnosti (EASA).
Članek predstavlja stališče avtorja in ne odraža nujno stališča IFIMES-a.
Ljubljana, 18. november 2024
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«. povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Vir OHR: The General Framework Agreement for Peace in Bosnia and Herzegovina, povezava: https://www.ohr.int/dayton-peace-agreement/?lang=en
[3] Vir: ECHR, Case of Sejdić and Finci v. Bosnia and Herzegovina, (Applications nos. 27996/06 and 34836/06), povezava: https://hudoc.echr.coe.int/fre#{%22itemid%22:[%22001-96491%22]}
[4] Izvor: ECHR, Case of Zornić v. Bosnia and Herzegovina (Application no. 3681/06) povezava, https://hudoc.echr.coe.int/#{%22fulltext%22:[%22zorni%C4%87%22],%22documentcollectionid2%22:[%22GRANDCHAMBER%22,%22CHAMBER%22],%22itemid%22:[%22001-145566%22]}
[5] Vir: ECHR, Case of PIlav v. Bosnia and Herzegovina (Application no. . 41939/07) povezava, https://hudoc.echr.coe.int/#{%22fulltext%22:[%22pilav%22],%22documentcollectionid2%22:[%22GRANDCHAMBER%22,%22CHAMBER%22],%22itemid%22:[%22001-163437%22]}
[6] Vir: ECHR, Case of Šlaku v. Bosnia and Herzegovina (no. 56666/12, 26 May 2016)
[7] Vir: ECHR, Case of Pudarić v. Bosnia and Herzegovina (no. 55799/18, 8 December 2020)
[8] Vir: ECHR, Case of Kovačević v. Bosnia and Herzegovina (Application no. 43651/22), povezava: https://hudoc.echr.coe.int/#{%22fulltext%22:[%22pudaric%22],%22documentcollectionid2%22:[%22GRANDCHAMBER%22,%22CHAMBER%22],%22itemid%22:[%22001-226386%22]}
