Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES analizira aktualno situacijo pred volitvami v Evropski parlament, ki bodo od 6. do 9. junija 2024. Iz analize „Evropske volitve 2024: Izbira med vojno in mirom“ objavljamo najpomembnejše in najzanimivejše dele.
V 27 državah članicah EU bodo od 6. do 9. junija 2024 potekale volitve za poslance v Evropskem parlamentu (EP), ki šteje skupaj 720 poslancev. Volitve so vsakih pet let. Število predstavnikov po državah je: Nemčija (96), Francija (81), Italija (76), Španija (61), Poljska (53), Romunija (33), Nizozemska (31), Belgija (22), Grčija ( 21, Češka (21), Švedska (21), Portugalska (21), Madžarska (21), Avstrija (20), Bolgarija (17), Danska (15), Finska (15), Slovaška (15). Irska (14), Hrvaška (12), Litva (11), Slovenija (9), Latvija (9), Estonija (7), Ciper (6), Luksemburg (6) in Malta (6). Glavno besedo glede na število predstavnikov ima torej šest držav: Nemčija, Francija, Italija, Španija, Poljska in Romunija.
V Evropskem parlamentu je sedem poslanskih skupin: skupina Evropske ljudske stranke (EPP), skupina Naprednega zavezništva socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu (S&D), Renew Europe Group (liberalci), skupina Zelenih/Evropske svobodne zveze, Evropski konservativci in reformisti, skupina predstavnikov Identiteta in demokracija in skupina predstavnikov levice v Evropskem parlamentu - GUE/NGL.
Volilno pravico ima približno 350 milijonov volivcev, od načina glasovanja pa bo odvisna smer EU v naslednjih petih letih. Desne in skrajno desne stranke so v zadnjih letih dosegle precejšnje uspehe znotraj EU, premik v desno pa se bo zagotovo poznal tudi v prihodnjem sklicu Evropskega parlamenta. Nekatere skrajno desne stranke so povezane z Rusijo in ruskim vplivom. V preteklosti so bile z Moskvo povezave levičarske stranke, v sedanjem političnem trenutku pa skrajno desničarske. Ruska skorumpirana hobotnica je močno vpletena v institucije EU. Zanimanje volivcev za volitve je bistveno večje kot pred petimi leti. In boj proti revščini, podpora javnemu zdravju, energetska neodvisnost, ustvarjanje novih delovnih mest, varnost preskrbe s hrano, vprašanje migrantov in azila ter učinkovita obramba in varnost so visoko na seznamu prednostnih nalog državljanov EU.
Letošnje volitve v Evropski parlament so izjemno pomembne. Poleg volitev v Evropski parlament potekajo tudi volitve v Združenih državah Amerike, zato bo na preizkušnji evroatlantsko zavezništvo. Za EU je ključnega pomena, kdo bo novi ameriški predsednik. Vprašanje je, ali bodo prevladale odprte, svobodne demokracije. Evropa se mora bolj osredotočiti na obrambo in zaščito kot temeljni nalogi. EU še vedno sprejema svoje mednarodne obveznosti, se (pre)pozicionira v mednarodnih odnosih in odloča kdo in v kakšnih okoliščinah prihaja v Evropo.
Po vsakem petletnem mandatu v institucijah EU je očiten porast evroskepticizma. EU ne vodijo prvorazredni politiki. To se pozna pri kandidatih za Evropski parlament, kasneje pa tudi pri sestavi Evropske komisije.
To so najpomembnejše volitve za EP, saj bodo določile smer, v katero bo šla EU, ali se bodo okrepili suverenisti, federalisti, konfederacije ali bo šla EU v drugo smer. Na to bodo pomembno vplivale države članice, ki so neto prejemnice sredstev iz evropskega proračuna (države, ki iz proračuna EU prejmejo več, kot plačajo). Prihajajoče volitve v EU imajo v trenutnih geopolitičnih in geostrateških okoliščinah in interesih dodatno težo.
Administracijo EU vodijo tehnokrati in gre za popolnoma demokratiziran aparat. Tudi uradniki, ki niso bili izvoljeni na volitvah, odločajo o usodi držav. Evropski parlament je edina neposredno demokratično izvoljena institucija. Destruktivne politike prihajajo iz posameznih članic ali skupin članic EU.
Z odhodom Velike Britanije je ogrožen položaj Nemčije v razmerju do Francije, katere medsebojni odnosi že dolgo niso bili na tako nizki ravni.
V času finančne krize je na levem političnem polu prišlo do delitve na tradicionalne socialdemokratske in socialistične stranke ter skrajno levico, med katerimi je v Grčiji najbolj znana Siriza.
Evropska ljudska stranka (EPP) se kot največja politična skupina v Evropskem parlamentu sooča s procesom delitve na tradicionalne konservativne in krščansko-demokratske stranke ter skrajno desne stranke. Ta proces bo povzročil spremembo v razmerju moči med političnimi skupinami v Evropskem parlamentu.
Analitiki menijo, da bo prihajajoče volitve v Evropski parlament zaznamovalo soočenje med t.i. Sorosoidi in Orbanoidi, torej med političnimi strankami, ki imajo svoj navdih in oporo v Georgeu Sorosu in Viktorju Orbanu. To soočenje se nenehno odvija v jugovzhodni in srednji Evropi. Razlikovanje med članicami EU na favorizirane in obrobne je nevarno. Nesporno je, da morajo države članice iz Vzhodne Evrope zasedati pomembnejša mesta v institucijah EU, sicer bo veljalo, da je EU ekskluzivni klub »Zahodne Evrope«.
Z znižanjem volilnega praga bi se povečalo število volivcev, kar bi povečalo legitimnost volitev in izvoljenih predstavnikov, saj bi jih volilo širše volilno telo. Znižanje starostne meje in s tem povečanje volilnega telesa ne pomeni nujno povečanja volilne udeležbe (deleža volivcev z volilno pravico na volitvah). Znižanje volilne meje na predlaganih 16 let in »širjenje« volilnega telesa lahko povzročita absolutno večje število volivcev.
Države kot so Avstrija, Belgija, Malta in Nemčija, so dovolile glasovanje 16-letnikom. Grčija je postavila podobno starostno mejo 17 let. Škotska je 16-letnikom že dovolila udeležbo na referendumu o neodvisnosti Škotske leta 2014. Še vedno je veliko držav EU, ki osebam, mlajšim od 18 let, ne dovoljujejo volitev na volitvah v Evropski parlament.
V 21. stoletju je starost eden redkih preostalih kriterijev, ki poleg državljanstva in/ali prebivališča omejujejo aktivno in pasivno volilno pravico. V Evropski uniji je prepovedana diskriminacija na podlagi različnih razlogov, vključno s starostjo in državljanstvom. Volilna pravica je osnovna politična človekova pravica, ki je neodtujljiva in neprenosljiva, zato mora biti njena omejitev posebej utemeljena.
Nezadostna zastopanost mladih volivcev negativno vpliva na kakovost odločanja v lokalnih, državnih in evropskih predstavniških telesih, saj se preveč ukvarjajo z vprašanji preteklosti, premalo pa z razvojnimi vprašanji prihodnosti. Tako bi predlagano znižanje volilne starosti na 16 let prispevalo k bolj uravnoteženemu vplivu različnih generacij na lokalno, državno in evropsko odločanje. Čas je, da sprejmemo potrebne ukrepe, da znižamo volilni prag in omogočimo mladim, da o svoji prihodnosti odločajo v sedanjosti.
Politika širitve EU je povezovanju dala nov zagon. Širitev EU je bila pogosto odgovor na krize.
Ruska invazija na Ukrajino je priložnost za EU, da sproži pospešene mehanizme širitve, ta pa je odvisna od obstoja politične volje znotraj EU za vključitev držav Zahodnega Balkana v svoje članstvo, saj obstaja realna nevarnost, da bodo države Zahodnega Balkana dajale prednost drugim interesnim področjem in integracijam. V državah Zahodnega Balkana ni več velikega navdušenja nad članstvom v EU, pojavlja se alternativa članstvu v EU, saj je dosedanja politika EU do regije temeljila na različnih oblikah pogojevanja, izsiljevanja in poniževanja in nikoli ni bila povsem poštena. Ljudje na Zahodnem Balkanu imajo močan odpor do takšnega odnosa EU do njih. Če bi dali prednost širitvi EU z Ukrajino in celo z Moldavijo in Gruzijo, pri čemer bi zanemarili Zahodni Balkan, bi to pomenilo poraz evropske ideje v regiji in nevarnost, da Zahodni Balkan za vedno ostane izgubljen za EU. Posebej zaskrbljujoča je izoblikovana percepcija prebivalstva Zahodnega Balkana, da si v prvi vrsti »katoliška Evropa«, ne želi v svojem članstvu držav s pretežno pravoslavnim ali muslimanskim prebivalstvom.
Predhodnica EU je bila Skupnost za premog in jeklo, ki je nastala takoj po koncu druge svetovne vojne kot mirovni projekt z evroatlantsko osnovo. V vmesnem času je prišlo do kvalitativnega in kvantitativnega napredka v Evropsko gospodarsko skupnost, kasneje v Evropsko skupnost in sedaj v Evropsko unijo.
Ne smemo zanemariti dejstva, da sta se obe svetovni vojni začeli v Evropi in da je vprašanje miru ključno vprašanje za EU. To je bilo še posebej očitno po ruski invaziji na Ukrajino in vojni v Gazi. Bo Evropa celina vojne ali celina miru? To bo v veliki meri odvisno od prihajajočih evropskih volitev.
Po volitvah bodo ena izmed prvih nalog novoizvoljenih poslancev v Evropskem parlamentu volitve predsednika/ce Evropske komisije.
Politične stranke, zastopane v sedmih poslanskih skupinah Evropskega parlamenta, so predlagale po enega kandidata za predsednika Evropske komisije, za zdaj pa so to Walter Baier (Evropska levica), Sandro Gozi (Prenovi Evropo), Ursula von der Leyen (Evropska ljudska stranka), Terry Reintke (Evropska zelena stranka) in Nicholas Schmit (Stranka evropskih socialistov).
Sedanja predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen si želi biti ponovno izvoljena in morda je čas, da to mesto prevzame kandidat/ka iz vzhodne Evrope. Voditelji 27 držav oziroma vlad EU, ki sestavljajo Evropski svet, bodo upoštevali rezultate volitev in nato imenovali kandidata, katerega ime bodo predlagali Evropskemu parlamentu. Politične skupine v Evropskem parlamentu bi lahko uporabile sistem vodilnih kandidatov - tako imenovani Spitzenkandidat, kot so to storile leta 2014. Po tem načelu vsaka skupina pred volitvami predlaga predsedniškega kandidata, mandat za izvolitev predsednika Evropske komisije pa ima skupina, ki dobi največ sedežev. Ni izključeno, da bo novi predsednik Evropske komisije nekdo, ki ni bil Spitzenkandidat, kot se je to zgodilo na zadnjih evropskih volitvah.
Analitiki menijo, da so prihajajoče evropske volitve odločilne za prihodnost EU. Brez temeljite reforme EU dolgoročno ne more preživeti in premagati notranje krize. Trenutni način vodenja EU je anahronističen. Vprašanje migrantov oziroma azilna politika ne sme biti stvar razdora znotraj EU, temveč povezovanja v iskanju ustrezne rešitve. Brez enotne zunanje in obrambne politike EU ne more ovrednotiti svojega nadaljnjega razvoja. EU je še vedno privlačna za življenje, kar potrjujejo številni migranti, ki želijo EU izbrati za svoj novi dom za življenje in delo.
Ljubljana/Bruselj, 6. junij 2024
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.
