Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Mednarodni inštitut IFIMES je pripravil analizo pred prvim krogom predsedniških volitev na Hrvaškem, ki bodo 29.decembra 2024. Iz obsežne analize „Predsedniške volitve na Hrvaškem 2024: Favorit ne sodeluje v volilni kampanji“ objavljamo najbolj pomembne in najbolj zanimive dele.
Predsedniške volitve na Hrvaškem 2024:
Volitve za predsednika Republike Hrvaške bodo 29. decembra 2024. Volilno pravico ima 3,8 milijona volivcev. Predsednik Republike Hrvaške se voli na podlagi splošne in enake volilne pravice na neposrednih volitvah s tajnim glasovanjem za dobo petih let. Ozemlje Republike Hrvaške, vključno z volišči zunaj meja Republike Hrvaške, tvori eno volilno enoto.
Za predsednika Republike Hrvaške se poteguje pet kandidatov in tri kandidatke.
Kandidati za predsednika Republike Hrvaške so: ● Zoran Milanović (Socialdemokratska stranka Hrvaške - SDP in drugi podporniki), ● Dragan Primorac (Hrvaška demokratska skupnost - HDZ in drugi podporniki), ● Miro Bulj (Most), ● Ivana Kekin (Možemo), ● Branka Lozo (Dom in narodno zborovanje - Domino), ● Tomislav Jonjić (neodvisni kandidat), ● Marija Selak Raspudić (neodvisna kandidatka) in ● Niko Tokić Kartelo (neodvisni kandidat).
Predsedniški kandidati so se v volilni kampanji posvečali predvsem zdravstvu, šolstvu, boju proti korupciji in migrantski krizi, torej temam, ki v bistvu niso v pristojnosti predsednika države, namesto da bi se osredotočali na zunanjepolitične teme in izzive (sosedi, EU, NATO) in na hrvaško vojsko, ki je v pristojnosti hrvaškega predsednika.
Prvi predsednik Republike Hrvaške je bil Franjo Tuđman (1991 - 1999), ki ima nesporne zasluge za nastanek samostojne in neodvisne hrvaške države. Pripisujejo mu številne pomanjkljivosti, predvsem avtokratsko vodenje države, katerega posledice se še vedno čutijo predvsem v segmentu organiziranega kriminala, korupcije in sumljivo izpeljane »tajkunizacije« hrvaškega gospodarstva.
Drugi predsednik Republike Hrvaške Stjepan Mesić (2000 - 2010) je podedoval težko breme Tuđmanove politične dediščine. Mesić je z vizijo in političnim pogumom naredil pomembne korake pri afirmaciji Hrvaške v regiji in svetu, spodbujal je boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji ter »napovedal vojno« še vedno močnemu obveščevalnemu podzemlju na Hrvaškem. Uspelo mu je končati izolacijo Hrvaške in jo vrniti na pot integracije v EU in Nato ter afirmirati antifašizem kot enega temeljnih dosežkov sodobne Hrvaške. Posledic Tuđmanove zapuščine mu ni uspelo popolnoma odpraviti zaradi prisotnosti precejšnjega števila nekdanjih Tuđmanovih kadrov v hrvaški politiki, vladi, gospodarstvu, varnostno-obrambnem sistemu, ki zelo pogosto postavljajo osebni ali strankarski (HDZ) interes pred nacionalnega. Od osamosvojitve dalje je na Hrvaškem nenehno prisoten fenomen kriminalizacije politike in politizacije kriminala.
Tretji predsednik Ivo Josipović (2010 - 2015) se je med vodenjem države trudil biti nestrankarski. Strateških napak ni naredil. Josipovića, tako kot druge hrvaške uradnike, obtožujejo premajhnega izkoriščanja potenciala hrvaškega članstva v Natu in EU ter zanemarjanja gospodarskega okrevanja države. Josipović je pomembno prispeval k regionalni stabilnosti in ugledu Hrvaške v svetu.
Četrta predsednica je bila Kolinda Grabar Kitarović (2015 - 2020) kot prva ženska na tem položaju. Strogo je sledila politiki HDZ in skušala afirmirati Tuđmanovo idejo Hrvaške kot »predzidje krščanstva«, tako da je opozarjala na oziroma natančneje izmišljevala si je t.i. islamsko nevarnost, ki naj bi prihajala iz sosednje Bosne in Hercegovine. Njen mandat lahko ocenimo kot »prhutast« in je Hrvaški prinesel več škode kot koristi v regionalnem in mednarodnem okolju.
Peti oziroma sedanji predsednik Zoran Milanović (2020 - 2025) predstavlja najbolj nenavadnega predsednika v zgodovini mlade hrvaške države. Zapisan bo kot »svojeglav« predsednik, ki je nasprotoval globalnim zahodnim trendom, predvsem standardni politiki EU in Nata do ključnih mednarodnih vprašanj. Glavna značilnost njegovega mandata je nenehna konfrontacija s premierjem in predsednikom HDZ Andrejem Plenkovićem. V bistvu je bil Milanović edini korektiv avtokratske vladavine Plenkovića in HDZ in njegovo vlogo tukaj lahko štejemo za koristno za hrvaško državo in družbo.
Zoran Milanović je favorit predsedniških volitev. Milanović je v tokratni volilni kampanji ubral drugačno taktiko kot na parlamentarnih volitvah aprila letos, na katerih je kljub opozorilom hrvaškega ustavnega sodišča sodeloval kot premierski kandidat, hkrati pa je bil nenehno v sporu s premierjem Plenkovićem in njegovimi ministri.
Milanović svojo predsedniško dolžnost med volilno kampanjo opravlja tiho, večinoma se ne vmešava v dnevnopolitično dogajanje in se izogiba prepirom prek medijev in družbenih omrežij. Milanović pravzaprav ne sodeluje v volilni kampanji. Podobno je bilo v Sloveniji leta 1997, ko je bil Milan Kučan favorit na volitvah in je bil ponovno izvoljen za predsednika Slovenije, čeprav dejansko ni sodeloval v volilni kampanji.
Ko je Donald Trump zmagal na predsedniških volitvah v ZDA, je Plenković izgubil edinega aduta, s katerim bi lahko škodoval Milanoviću. Z izvolitvijo Trumpa prihaja obdobje, ko bo treba usmeriti evropsko politiko do vojne v Ukrajini tako, kot jo pogojuje Trump. Konflikt Milanović-Plenković je šel Plenkoviću v prid, a se je to spremenilo z izvolitvijo Trumpa za novega ameriškega predsednika.
Analitiki menijo, da je Plenković zaradi nedavne spremembe ameriške zunanje politike obupal in se umaknil iz volilne kampanje, njegov kandidat Dragan Primorac pa je v tem trenutku izgubil vse možnosti za zmago na volitvah. Primorcu do zdaj ni uspelo izstopiti iz Plenkovićeve sence in ga večina hrvaške javnosti ne dojema kot pravega predsedniškega kandidata, temveč kot alternativno ime za pravega predsedniškega kandidata tj. Andrej Plenković.
Poleg naštetega je Plenković zavestno izbral povprečnega predsedniškega kandidata, za katerega je ocenil, da ne more premagati Milanovića. Tudi če bi ga Primorac premagal, je za Plenkovića pomembno, da ga ne more ogroziti v niti v HDZ niti v vodstvu. Članstvo HDZ je nezadovoljno, predvsem t.i. intelektualni del, ki meni, da je bilo veliko boljših in popolnejših kandidatov, ki bi lahko premagali Milanovića, a da je Plenković žrtvoval HDZ za svoj bodoči osebni interes. Ocenjuje se, da bosta Plenkovićeva samoljubnost in avtokracija privedla do nove zmage oziroma ponovne izvolitve Milanovića.
Javnomnenjske raziskave kažejo, da bo Milanović v prvem krogu volitev dobil več kot tretjino glasov, drugi krog predsedniških volitev pa bo 12. januarja 2025. Za razliko od Primorca so se drugi predsedniški kandidati že pred začetkom volilne kampanje zavedali, da nimajo možnosti za zmago, tako so v njen sodelovali iz različnih razlogov.
Ivana Kekin kandidira za predsednico države, saj tako krepi podporo stranki Možemo, Marija Selak Raspudić kandidira, ker je po razhodu z Mostom ostala brez politične stranke in si želi zagotoviti večjo prepoznavnost, sčasoma pa ustanoviti svojo politično stranko. Miro Bulj kandidira, ker Most ne sme dovoliti, da bi Selak Raspudić po odhodu iz Mosta osvojila ves njihov politični prostor.
Javnomnenjska podpora Ivani Kekin in Mariji Selak Raspudić se giblje okoli deset odstotkov, Bulja pa bi volilo manj kot štiri odstotke volivcev kažejo ankete. Selak Raspudićeva je edina, ki so ji analitiki pripisovali možnost uvrstitve v drugi krog volitev namesto Primorca, a ji ni uspelo razviti volilne kampanje in razširiti volilne baze, ki bi ji povečala podporo.
Na indeksu zaznave korupcije za leto 2023 je od skupno 180 držav Hrvaška na repu EU na 57. mestu.
Evropska javna tožilka (EPPO) Laura Codruța Kövesi preiskuje poneverbo več kot 300 milijonov evropskih sredstev na Hrvaškem, kar Hrvaško proporcionalno uvršča v sam evropski vrh. Nataša Novaković[2], nekdanja predsednica komisije za odločanje o nasprotju interesov, meni, da »Hrvaška zaradi korupcije izgubi 10 milijard dolarjev na leto. Predstavljajte si, koliko denarja je to in kako korupcija vpliva na vse nas.« Premier Andrej Plenković je v dveh mandatih razrešil več kot 30 ministrov, predvsem zaradi koruptivnih dejanj, za kar pa ni prevzel odgovornosti, saj gre za njegove najožje sodelavce, ki jih je sam izbral.
Hrvaška je zadnja vstopila v EU in naj bi bila iskrena partnerica vsem državam Zahodnega Balkana, kar pa v praksi ni tako.
Slovenska ministrica za zunanje in evropske zadeve Tanja Fajon je sporočila, da sta Slovenija in Nemčija pripravila non-paper, ki bo določal, da v predpristopnem procesu ni možnosti veta in blokad zaradi nerešenih bilateralnih vprašanj s sosednjimi državami.
Analitiki menijo, da je novi non-paper posledica negativne vloge Hrvaške v regiji, predvsem do Bosne in Hercegovine, Črne gore in Srbije, in da se EU tega dejstva zaveda. Tako naj bi zadnji non-paper odpravil škodljive posledice hrvaškega delovanja v regiji Zahodnega Balkana, saj Hrvaška članstvo v EU pogosto zlorablja za reševanje bilateralnih vprašanj. Podobno se Bolgarija obnaša do Severne Makedonije. Novi non-paper bo odpravil možnost veta in blokad sosednjih držav zaradi nerešenih bilateralnih vprašanj. Potrebno bo uvesti glasovanje s kvalificirano večino (QMV) in to uporabiti pri odločanju v samem procesu vstopa v EU, da bi se izognili obstrukciji obstoječih članic EU v procesu pristopa držav kandidatk za članstvo v EU.
Dve politični stranki predstavljata skrajnosti hrvaškega političnega prostora, HDZ in SDP. Hrvaška demokratska skupnost (HDZ) svojo ideologijo utemeljuje na antikomunizmu in procesu osamosvojitve ter t.i. srbski nevarnosti na Hrvaškem. Komunizma ni več, osamosvojitev je bila končana leta 1991, Srbi pa so postali dejavnik stabilnosti in preizkus za hrvaško demokracijo. Največje zasluge za osamosvojitev ima hrvaški narod, ki se je na plebiscitu odločil za razglasitev samostojne in neodvisne države. HDZ očitno skuša rezultate osamosvojitve pripisati izključno sebi, zanemarja dejstvo, da je bila le-ta posledica želje hrvaškega naroda po samostojni in neodvisni državi ter zgodovinskih mednarodnih okoliščin in konteksta, predvsem padca Berlinskega zidu. HDZ je treba dekriminalizirati in osvoboditi idealizacije Franja Tuđmana. Čeprav je Hrvaška samostojna in neodvisna država, HDZ še vedno »poskuša« najti sovražnika v Srbih, jugonostalgikih, zadnjih nekaj let pa tudi v t.i. muslimanski grožnji in nevarnosti, ne le za Hrvaško, ampak tudi za Evropo. Projiciranje zaznanih nevarnosti je postalo način političnega preživetja. V zadnjem desetletju se poudarja identiteta HDZ kot krščanske stranke, čeprav je HDZ pojmovana kot nacionalno gibanje brez krščanskega predznaka. Zadnji primer je opozorilo na t.i madžarsko (Orbanova) nevarnost, ki prihaja s strani podpredsednika vlade in obrambnega ministra Ivana Anušića. Stalna tema hrvaške politike sta srbski predsednik Aleksandar Vučić in Srbija. Tudi predsedniška kandidatka Ivana Kekin je izjavila, da je strateški interes Hrvaške strmoglavljenje Vučića z oblasti, medtem ko se izraža večinska podpora javnosti protestom v Srbiji.
Socialdemokratska stranka Hrvaške (SDP) je naslednica nekdanje Zveze komunistov Hrvaške. Stranka je že dalj časa v krizi, saj se v času tranzicije ni uspela preoblikovati v sodobno politično stranko levice, še vedno pa jo bremenijo recidivi preteklosti. Hrvaška in države v regiji potrebujejo močne socialdemokratske stranke, vendar ne takšne, kot je trenutna hrvaška SDP. Podobno je tudi v drugih državah regije s socialdemokratskimi opcijami.
HDZ in SDP sta dva radikalna primera na hrvaškem političnem prizorišču, ki imata največ koristi od ideološkega konflikta, ki uničuje Hrvaško in onemogoča ozdravitev hrvaške družbe ter polno delovanje države.
Hrvaška je neodvisna, neodvisna in mednarodno priznana država, polnopravna članica OZN, EU, Nata, območja evra, Schengna in drugih mednarodnih organizacij. To so velikanski dosežki v relativno kratkem času in vredni spoštovanja. Ali ta izjemni uspeh spremlja tudi razvoj hrvaške družbe? Razvoj hrvaške družbe spremljajo številni odkloni in ne sledi doseženim uspehom, zato je potrebno dodatno prizadevanje za razvoj hrvaške družbe kot odprte, demokratične družbe, ki bo temeljila na individualnih pravicah in državljanskih svoboščinah vsakega hrvaškega državljana, ne glede na njegovo narodnostno, versko, politično in vsako drugo determinanto.
Ljubljana/Bruselj/Zagreb, 27.december 2024
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«. povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Večernji list, Intervju Nataša Novaković: 'Hrvatska gubi 10 milijardi dolara godišnje na korupciju. Zamislite koliki je to novac i koliko korupcija utječe na sve nas', link: https://www.vecernji.hr/vijesti/hrvatska-gubi-10-milijardi-dolara-godisnje-na-korupciju-zamislite-koliki-je-to-novac-i-koliko-korupcija-utjece-na-sve-nas-1761270
