Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je pripravil analizo ob začetku uradne volilne kampanje za predsedniške volitve v Republiki Belorusiji, ki bodo 26. januarja 2025. Iz obsežne analize »Predsedniške volitve v Belorusiji 2025: Lukašenko - veščina uravnoteženja odnosov med vzhodom in zahodom«, izpostavljamo najpomembnejše in najbolj zanimive dele.
Predsedniške volitve v Belorusiji bodo 26. januarja 2025. V skladu z določbami beloruske ustave je predsednik izvoljen za mandatno obdobje petih let. Glede na volilno zakonodajo, ima pravico kandidirati za predsednika države vsak državljan Republike Belorusije, ki je rojen v tej državi in je star najmanj 35 let, če je prebival v Belorusiji neprekinjeno najmanj deset let pred volitvami. Kandidat ne sme imeti kazenske evidence. Kandidate za položaj predsednika predlagajo državljani Belorusije z zbranimi podpisi najmanj 100.000 volivcev. Kandidate za predsednika republike predlagajo iniciativne skupine državljanov, ki morajo imeti najmanj 100 članov.
Predsedniške volitve so veljavne, če se glasovanja udeleži več kot 50% vseh državljanov Republike Belorusije, vpisanih v volilni seznam. Šteje se, da je predsednik izvoljen, če dobi več kot 50 % glasov državljanov, ki se udeležijo volitev[2].
Centralna volilna komisija (CIK) je na tokratnih sedmih predsedniških volitvah evidentirala pet kandidatov. Poleg aktualnega beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka, še predsednika Liberalno-demokratske stranke Belorusije Olega Gajdukeviča, predsednika Republikanske stranke dela in pravičnosti Aleksandra Hižnjaka, podjetnico Anno Kanopatskajo in prvega sekretarja Centralnega komiteja Komunistične partije Belorusije Sergeja Syrankova.
Po preverjanju pristnosti zbranih podpisov v podporo kandidatom in potrditvi njihovega pravilnega števila, so bili ti razglašeni za uradne kandidate. Po podatkih Centralne volilne komisije je bilo za Lukašenkovo kandidaturo zbranih več kot 2,5 milijona podpisov podpore, preostali kandidati pa vsak po nekaj več kot 100.000 podpisov. Predsednik Centralne volilne komisije Igor Karpenko je povedal, da je za spremljanje predsedniških volitev akreditiranih 93 mednarodnih opazovalcev, v regionalnih komisijah pa 951 nacionalnih opazovalcev. S 1. januarjem 2025 je volilni proces prešel v fazo predvolilne kampanje. Število registriranih volivcev na dan 25. februar 2024 je bilo 6.825.985.
Nekateri vznemirljivi prizori krvavih demonstracij so bili prikazani v programu »Solov'ev Live« Vladimirja Solovojeva, ki je blizu Kremlju. Po besedah Solovoja se beloruske varnostne sile brez odobritve in izrecnih navodil z vrha države ne bi zatekle k takšnemu ravnanju proti nemočnim mladim, ženskam in starejšim. Morda je bil tudi to eden od razlogov za nasilno obnašanje dela protestnikov. Je pa Solovojev predvajal tudi prizore oboroženega spopada med varnostnimi silami in nekaterimi demonstranti. Ti so pokazali bojne veščine in izkušnje z uličnimi boji in zdi se, da so bili očitno vnaprej izurjeni in pripravljeni z zadano nalogo od neke »tretje strani«, ki je usmerjala miroljubne demonstracije in jih spremenila v nasilje in prelivanje krvi.
Moskva je tako zmanjšala svojo brezpogojno podporo vladi v Minsku in dovolila svojim, s Kremljem povezanim komentatorjem, da kritizirajo in obsojajo Lukašenkove metode ravnanja z lastnimi državljani. Prav tako ga obtožujejo, da je izdal ruske interese, vključno z zavračanjem priznanja neodvisnosti Abhazije in Južne Osetije, po oboroženem spopadu leta 2008 od Gruzije odcepljenih republik. Lukašenkovo zavračanje priznanja ruske priključitve Krima leta 2014, ko se je strogo držal ustanovne listine OZN in mednarodnega prava, je povečalo pritisk nanj, da to stori.
Zaradi močnega pritiska Zahoda in ruske kampanje proti oblastem v Minsku, je predsednik Lukašenko sprejel odločitev o izpustitvi ruskih pripornikov, ki so pripadali skupini Wagner. Predsednik je razumel posledice svoje politike večjega približevanja Zahodu na račun Rusije. Analitiki menijo, da je bil Lukašenko vedno vešč uravnovešenja odnosa med vzhodom in zahodom, da bi ohranil neodvisnost države.
Politična opozicijska scena v Belorusiji je tako rekoč brez voditeljev, ki bi bili pripravljeni voditi dialog z vlado v okviru politične agende kot načrta za obvladovanje krize in preusmeritev h pogajanjem z aktualnim predsednikom. Opazovalci opozarjajo na nesposobnost opozicijske predsedniške kandidatke Sviatlane Tsikhanouskaye, za katero opozicijski krogi trdijo, da je na predsedniških volitvah leta 2020 dobila približno 70-75 % glasov, medtem ko uradni rezultati Centralne volilne komisije kažejo, da je dobila nekaj več kot 10 % glasov.
Preden je pobegnila v sosednjo Litvo, je Tsikhanouskaya svoje privržence pozvala, naj ne gredo na ulice in naj ostanejo čim bolj mirni[3], in napovedala »nujnost ponovitve volitev v Belorusiji«. Iz Litve je sporočila, da noče priznati poraza in začela je posvetovanja o oblikovanju t.i Koordinacijskega sveta[4] , ki bi, kot je dejala, začel prenos oblasti v državi.
Tsikhanouskaya je tudi potrdila svojo pripravljenost na dialog z oblastmi pod pogojem, da bodo tisti, ki so bili pridržani med protestom, izpuščeni in odgovorni za izdajo ukaza o fizičnem obračunu in streljanju na protestnike, obsojeni. Ob tem je pozvala mednarodno skupnost in evropske države, naj pomagajo pri organizaciji dialoga. Toda protestniki na ulicah Minska so šli še korak dlje in zahtevali Lukašenkov odstop.
Ruski pogled na volitve 2020
Aleksander Lukašenko je prejel čestitke številnih glavnih zaveznic svoje države, na čelu s Kitajsko, Kazahstanom in Rusijo. Ruski predsednik Vladimir Putin je poslal mlačen diplomatski pozdrav s stereotipnimi stavki, ki se osredotočajo bolj na njegove upe za nadaljnji razvoj dvostranskih odnosov na vseh področjih ter na podporo dvostranskim odnosom Belorusije v okviru evrazijskih organizacij in Organizacije pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO), ki državo povezuje z Rusijo in številnimi državami nekdanje Sovjetske zveze.
Rusija se je bala izgube Belorusije, saj je tako izgubila Ukrajino po strmoglavljenju proruskega predsednika Viktorja Janukoviča februarja 2014. Rusija se je hitro odzvala na pobudo za spravo, ki jo je predlagal beloruski predsednik, prav zaradi možnosti, da bi šla revolucija v napačno smer, škodljivo za ruske interese, podobno kot se je zgodilo v Ukrajini.
Demonstracije v Minsku in politična kriza, ki je sledila predsedniškim volitvam, so bile v resnici posledica gospodarske krize, ki jo je povzročila pandemija Covid-19, saj je gospodarska rast padla pod 5%, brezposelnost pa se je dvignila za okoli 4%. Odnosi z Rusko federacijo so se zaostrili tudi zaradi zahteve Aleksandra Lukašenka, da Moskva zviša tranzitne pristojbine za plinovode in naftovode ter blago v Evropo (Poljska in Nemčija), kar je Rusija zavrnila.
Belorusija je imela povsem drugačen pristop do pandemije Covid-19 kot preostala Evropa in celo njene najbližje sosednje države, kot sta Rusija in Ukrajina. Medtem ko je Ukrajina začela uvajati izredne razmere v prestolnici Kijevu in drugih regijah in medtem ko je Rusija zaprla šole, odpovedala vse skupinske zabave in prepovedala vse domače in mednarodne lete, je življenje v Belorusiji potekalo normalno, kot da se ni nič zgodilo. Politika beloruskega predsednika je bila, da njegovi državi ni treba sprejeti nobenih preventivnih ukrepov proti širjenju korona virusa. »Takšne stvari so možne, najpomembnejše je, da ni panike!« je dejal Lukašenko.
Opozicija je nujen pojav v vsaki demokratični družbi, da se spremlja vladne politike z namenom racionalizacije ali opozarjanja na nekatere pomanjkljivosti in napake, ki se pojavljajo tu in tam pri upravljanju javnih zadev s strani izvršne oblasti v kateri koli državi na svetu. Konstruktivna opozicija je legitimna pravica, ki predstavlja osnovo za izgradnjo demokratične družbe. Protesti in mirna zbiranja ter izražanje stališč in zahtev so demokratična praksa, ki je priznana v vseh demokratičnih sistemih po svetu.
Prava in konstruktivna opozicija ima svojo ustavno vlogo in obveznost samo do volivcev in ne sme biti pod vplivom tujih dejavnikov, ki jih beloruski državljani ne dojemajo pozitivno. Opozicija je bistvo demokracije in je trdna podlaga za ohranitev države v okviru ustave in zakonov ter za ohranitev in krepitev drugih institucij države. Jasna je razlika med konstruktivno opozicijo, ki želi odpravljati napake in jih popravljati v dobrobit naroda in državljanov, ter destruktivno opozicijo, ki išče napake z namenom destabilizacije varnosti in stabilnosti tako, da državo pripelje v spiralo nasilja in kaosa.
Sedanji predsednik Aleksandar Lukašenko je bil predsednik države 30 let, na oblast pa je prišel leta 1994 sredi kaosa, ki je bil posledica razpada Sovjetske zveze leta 1991. Na začetku se je trudil ohraniti tisto, kar je ostalo od državnih institucij še iz časa ZSSR. Uspelo mu je obdržati večino proizvodnega sektorja pod državnim nadzorom in nasprotovati kakršnemu koli tujemu vplivu v notranje zadeve države. Odnosi z Rusijo so ves čas nihali, hkrati pa se je zavzemal za vzpostavitev normalnih odnosov z Zahodom in zvezo Nato.
Lukašenkovo poklicno življenje je šlo skozi številne razvojne stopnje, ki so ga popeljale od kmeta do politika in predsednika, nato pa do človeka, ki ga mnogi na Zahodu in Vzhodu želijo odstraniti z oblasti. Vsakič znova mu uspe, da jih premaga in ostane na svojem položaju.
Oktobra 2021 je Matthew Chance, novinar ameriške televizijske mreže CNN, Lukašenku zastavil vprašanje: Ali ste prepričani, da bo v Belorusiji še en predsednik? Lukašenko je odgovoril: »Matthew, prisežem, da ne bom ostal predsednik do smrti, če se vi in vaši sponzorji na Zahodu, kjerkoli že so, nehate vmešavati v naše razmere, da lahko ostanemo mirni in samozavestni kot neodvisna in suverena država, ki si zasluži biti samostojna in suverena. Verjemite mi, vse se bo zgodilo prej, kot si lahko predstavljate. Če pa si boste spet drznili vmešavati v naše zadeve, kot leta 2020, bo hudo«[5].
Analitiki se soočajo z dvojnostjo predsednika, ki pravi, da želi ostati na oblasti, dokler se ne nehajo ruski apetiti po priključitvi Belorusije in vmešavanje Zahoda v notranje zadeve države, ter vztrajanjem, da ga imajo za diktatorja, ki ga je treba odstraniti in ga ne priznavajo. Zahod ni nikoli kritiziral nekaterih drugih voditeljev držav bivše ZSSR, kot npr. Azerbajdžanca Ilhama Alijeva ali Kazahstanca Nursultana Nazarbajeva in drugih podobnih voditeljev.
Postavlja se vprašanje: Je Lukašenko diktator ali patriot?
Znana modrost pravi: »Ni človeka, ki bi v sebi nosil absolutno dobro ali absolutno zlo, ampak človek nosi v sebi mešanico tega in onega, v različnih stopnjah.« Ta modrost je morda najbolj resničen opis, ki velja za vsakega človeka, tudi za Lukašenka.
Nobenega dvoma ni, da je potrjeno dejstvo, da vse države niso pripravljene sprejeti in uveljaviti zahodnega modela demokracije. Zahodni model demokracije ni primeren za druge države, ki imajo drugačno kulturo in tradicijo ter specifičen družbenopolitični razvoj. Če je demokratični model uspel v ZDA ali Nemčiji, to ne pomeni nujno, da ga je treba vsiliti in posplošiti ter izvoziti v vse države. Vsaka država ima svoj demokratični model, ki temelji na tradicionalnih in nacionalnih izkušnjah ter vrednotah. Še vedno trajajo grenke izkušnje »arabske pomladi«, kjer je namesto demokracije v Egiptu, Tuniziji, Libiji, Iraku, Siriji, Jemnu vladala anarhija, kot neposredna posledica brezvladja pa je celo nastala teroristična paradržava ISIS.
Nova ameriška administracija Donalda Trumpa bi lahko naredila določene spremembe in konkretne korake v ameriško-beloruskih odnosih. V očeh ZDA bo Belorusija verjetno ostala del ruske sfere vpliva. Namesto osredotočanja na prekinitev vezi med Minskom in Moskvo, bi se sedaj lahko prizadevanja osredotočila na zadrževanje in zmanjšanje ruskega vpliva v Belorusiji. Posledično bo odnos ZDA do Belorusije in morebitnih omilitev ali zaostritev sankcij najverjetneje odvisen od ameriško-ruskih odnosov. Kritike beloruskih oblasti zaradi kršenja človekovih pravic se bodo nadaljevale, a morda v blažji obliki in bodo deklarativne.
Prozahodna beloruska opozicija je zaskrbljena, da bi lahko oslabela podpora ZDA. Prav mogoče je, da bo nova ameriška administracija odgovornost za podporo beloruski prozahodni opoziciji prenesla na Evropsko unijo.
Trumpova administracija se bo osredotočila na krepitev dialoga z Rusijo za reševanje geopolitičnih izzivov (kot je boj proti kitajskemu vplivu), kar bi lahko premaknilo pristop administracije s konfrontacije na potencialno sodelovanje. Po tem scenariju lahko Belorusija pričakuje določene diplomatske koncesije Washingtona in celo obiske visokih ameriških uradnikov, kot se je to zgodilo v prvem Trumpovem mandatu. Obiska Johna Boltona, svetovalca za nacionalno varnost 29. avgusta 2019 in ameriškega državnega sekretarja Mika Pompea 1. februarja 2020, se lahko v tem formatu ponovita v prihodnjem obdobju v okviru iskanja miroljubne rešitve rusko-ukrajinskega odnosa.
Dodatni pozitivni znaki za sprostitev ameriško-ruskih odnosov prihajajo iz Washingtona s Trumpovim imenovanjem Keitha Kellogga, nekdanjega svetovalca za nacionalno varnost in upokojenega generalpodpolkovnika ameriške vojske, za posebnega odposlanca za Ukrajino in Rusijo. Kellog se bo osredotočil na končanje vojne v Ukrajini. Zavzema se za ostra pogajanja z Rusijo in Ukrajino, da bi se vojna končala.
Predsednik ZDA Donald Trump je 13. avgusta 2024 v intervjuju z izvršnim direktorjem Tesle in lastnikom platforme X Elonom Muskom pohvalil avtoritarne voditelje Rusije, Kitajske in Severne Koreje ter opisal ruskega predsednika Vladimirja Putina, kitajskega predsednika Xi Jinpinga in severnokorejskega voditelja Kim Jong Una kot »na vrhu svoje igre«.
Medtem ko je priznal njihove kontroverzne metode, je opozoril, da čeprav so ti voditelji pogosto označeni za diktatorje, imajo globoko ljubezen do svojih držav, čeprav v »drugačni obliki«[6].
Ljubljana/Bruselj/Washington/Minsk, 12.januarja 2025
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«. povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] The Central Election Commission of the Republic of Belarus, povezavat: https://rec.gov.by/uploads/folderForLinks/about-prb-eng.pdf
[3] After Vote That Many Called Rigged, Challenger to Belarus Leader Leaves Ms. Tikhanovskaya read from a prepared text calling on Belarusians not to resist the police or to protest in public squares in order “not to put your lives at risk. (...) I made this decision absolutely independently.”, povezava: https://www.nytimes.com/2020/08/11/world/europe/belarus-election-Svetlana-Tikhanovskaya.html
[4] The Coordination Council, initially known as the Coordination Council for Ensuring the Transfer of Power, is a non-governmental body established by presidential candidate Sviatlana Tsikhanouskaya to facilitate a democratic transfer of power in Belarus. The Council, formed during the 2020 Belarusian protests in response to the disputed 2020 Belarusian presidential election, originally comprised 64 key members (as of 13 February 2021, it had a 7-member presidium), povezava: https://archive.ph/TecYz
[5] Transcript: CNN interview with Belarus leader Alexander Lukashenko, povezava: https://edition.cnn.com/2021/10/02/europe/belarus-lukashenko-interview-transcript/index.html
[6] Trump-Musk interview, povezava: https://www.business-standard.com/world-news/trump-musk-interview-mocking-climate-change-to-mass-deportations-details-124081300574_1.html
