Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES analizira aktualno situacijo v Republiki Srbiji konec leta 2024 glede zadnjih poskusov destabilizacije te države. Iz analize „Srbija 2024: Srbija med vzhodom in zahodom“ objavljamo najbolj pomembne in najbolj zanimive dele.
Srbija 2024:
Izvolitev Donalda Trumpa za novega predsednika ZDA predstavlja novo globalno realnost. Elon Musk vse bolj postaja glasnik nove ameriške zunanje politike in nove reorganizacije znotraj ZDA.
ZDA se soočajo s številnimi notranjimi izzivi, medtem ko si na svetovnem prizorišču prizadevajo ponovno povrniti močno vodstvo. Prvi preizkus za novo ameriško administracijo bo zaustavitev vojne v Ukrajini in Gazi. Po teh potezah bo jasnejša politika do Rusije in Kitajske.
Zahodni Balkan zagotovo ne bo prioriteta ameriške zunanje politike, v vsakem primeru pa bo treba rešiti zapletene razmere na Kosovu ter v Bosni in Hercegovini, medtem pa se razmere v Severni Makedoniji zaostrujejo. Videli bomo, kako bo nova ameriška administracija gledala na posamezne države Zahodnega Balkana, predvsem pa bo pomembno videti, kakšno bo stališče ZDA do Srbije. Postavlja se vprašanje, ali bodo države, ki imajo močne odnose z Rusijo in Kitajsko, lahko računale na močnejšo podporo Trumpove administracije.
Srbija je v zadnjih nekaj letih uspela okrepiti odnose z ZDA, to je vidno na vsakem koraku, še posebej, ko je bil letos podpisan sporazum o strateškem[2] sodelovanju na področju energetike med ZDA in Srbijo. Izražena je močna podpora vlade ZDA vlagateljem v projekte čiste energije kot sredstva za začetek zelenega prehoda in trajnostnega razvoja.
Srbiji je s svojim predsednikom Aleksandrom Vučićem na čelu s pragmatično politiko uspelo prepričati javnost v Srbiji o pomenu krepitve odnosov z ZDA kot vodilno svetovno silo. To je še posebej pomembno zaradi dejstva, da Srbija zavzema osrednje mesto v regiji in brez nje ni mogoče rešiti skoraj nobenega regionalnega problema. Prekinitev dialoga med Srbijo in Kosovom bo zagotovo v središču pozornosti EU, a tega vprašanja ni mogoče rešiti brez aktivne in odločilne vloge ZDA. Dosedanje politične strukture v Srbiji so svojo politiko gradile predvsem na konfrontaciji z ZDA, medtem ko se je Vučić odločil graditi prijateljstvo in razvijati partnerske odnose.
Srbiji je uspelo okrepiti odnose z Ukrajino z jasno obsodbo v Generalni skupščini OZN, ki je glasovala za resolucijo, ki obsoja kršitev mednarodnega javnega prava, ko gre za rusko invazijo na Ukrajino. Ukrajini je bila poslana znatna pomoč iz Srbije, kar je potrditev jasne zavezanosti Srbije evropski poti s končnim ciljem članstva v EU.
Čeprav se je Srbiji uspelo uspešno repozicionirati v regionalnih in mednarodnih odnosih, je ruska invazija na Ukrajino prinesla novo geopolitično realnost v Evropi, ki gre v smeri tisočletnega razkola med Evropo in Rusijo. V takšni konstelaciji odnosov je izjemno pomembno, da EU končno začne intenziven širitveni proces, saj je to ustrezen odgovor za preprečitev vseh tujih (neželenih) vplivov na regijo Zahodnega Balkana.
Napovedi uvedbe sankcij za Naftno industrijo Srbije (NIS), ki je v večinski lasti dveh ruskih energetskih družb od leta 2008 iz časov vladavine Borisa Tadića in Vojislava Koštunice, odpirajo vprašanje oskrbe in energetske stabilnosti. Sankcije proti NIS-u s strani ZDA so uperjene proti NIS-u, ne proti Srbiji, saj sta večinski lastnici NIS-a dve ruski podjetji, ki predstavljata glavno oporo ruske energetike in posledično financiranja ruske države.
Analitiki menijo, da bo vodstvo Srbije v dialogu s partnerji in zavezniki našlo ustrezno rešitev pri zagotavljanju oskrbe z nafto in naftnimi derivati in da energetska stabilnost Srbije ne bo ogrožena. Glede na odlično stanje srbskih financ je realna možnost, da Srbija povrne svoj lastniški delež v NIS-u in s tem odpravi napovedane sankcije.
Odnosi Srbije z Rusko federacijo bodo še naprej ključni za prihodnost odnosov na Balkanu in v EU. Srbija ima jasno opredeljene odnose s Rusijo, pa tudi s Kitajsko, pa tudi z EU in ZDA. Poraz Ruske federacije v Siriji je najboljši signal za vse njene partnerje. Podobno se je zgodilo, ko so ZDA zapustile Afganistan in zdaj Donald Trump odpira preiskavo o umiku in prepuščanju ameriške vojaške opreme talibanom. Tako kot ves svet, se tudi Srbija pripravlja na prihod Trumpa na oblast. Študentski protesti v Srbiji so uvertura in bodo okrepili politiko aktualne vlade. Srbija ima svoje stališče, nima pa ga vodstvo iz Republike Srbske, ki je postalo klasični ruski proxi in otežuje položaj Srbije v novih geopolitičnih spremembah, ki jih povzroča prihod Trumpa.
Srbija je na geopolitičnem razpotju, prepletenem z različnimi interesi. Zadnja leta smo opozarjali, da bo prišlo do poskusov destabilizacije Srbije, da se bodo ti poskusi sčasoma stopnjevali in naše napovedi so se uresničile. Težka dediščina razpada nekdanje SFRJ in več vojn, je proces premagovanja kriz, s katerimi se Srbija še vedno sooča. Regija Zahodnega Balkana ima še vedno primanjkljaj pri ustreznem soočanju s preteklostjo. Zato ni presenetljivo, da se v teh družbah pojavljajo številni deviantni pojavi, za katere ni nujno, da so krivi nekdanja in/ali sedanja oblast. Srbija nima nič več notranjih težav, kot jih imajo druge države. Veliko bolj pomembno je, kako se odziva na te težave in kako najde odgovore oziroma rešitve za sedanje težave.
Srbija je na zgodovinskem maksimumu svojega gospodarskega razvoja. Ustrezni domači in mednarodni kazalniki uvrščajo Srbijo v sam vrh evropskih držav po intenzivnem gospodarskem razvoju[3], je pokazalo poročilo[4] Svetovne banke (WB). Okrevanje po pandemiji Covid-19 in dvig investicijske ocene[5] s strani vodilnih mednarodnih bonitetnih agencij posledično vodita v povečanje domačih in tujih investicij ter gospodarskega razvoja nasploh.
Državljanski aktivizem in opozarjanje na različne pojave v družbi, predvsem na deviantne, naj bo v funkciji ustvarjanja harmonične in odgovorne družbe. Aktivno državljanstvo je namenjeno prav temu, da so državljani aktivni člani družbe. Aktivno državljanstvo pomeni soustvarjanje družbe in javnih vprašanj na lokalni, nacionalni in mednarodni ravni. Posledično prihaja do krepitve demokratičnega delovanja in zagotavljanja vključenosti državljanov v družbo.
Za zagotovitev notranje družbene harmonije in doseganje družbenega konsenza o prihodnosti in celotnem družbenem napredku Srbije, je potrebno dodatno afirmirati aktivno državljanstvo.
Država, torej vlada, mora ravnati odgovorno, predvsem državne institucije morajo biti v službi države in njenih državljanov. Pri tem je pomembno, da državljani zaupajo institucijam in izvoljenim funkcionarjem. Srbija ima tradicijo množičnih protestov in to je že del njene politične folklore.
Prav aktivno državljanstvo daje poudarek delovanju pravne države in močnih državnih institucij. To tudi pomeni, da javno izražena stališča na ulici ne pomenijo, da se oblast lahko zamenja ali postavi na ulici. V demokratičnih družbah je edina pot do oblasti z demokratičnimi volitvami. Srbija tu ne sme biti izjema. Srbija in njeni ključni politični akterji morajo doživeti svojevrstno samorefleksijo, ko gre za sedanjost in prihodnost države.
Obdobje vladavine Aleksandra Vučića ni bilo brez pomanjkljivosti. Storjene so bile napake, nezadovoljstvo javnosti pa je naravna posledica tega. Napovedi srbskega predsednika Aleksandra Vučića, da bo obračunal s kriminalom in korupcijo ter da bo »prevetril« kadre lastne Srbske napredne stranke (SNS), so spodbudne. Rekonstrukcija srbske vlade, ki se obeta, je pot v to smer. To je prava pot za ozdravitev družbe. Hkrati je treba razvijati kulturo dialoga in graditi novo politično kulturo.
Analitiki menijo, da so študentski protesti prinesli novo dinamiko v družbeno življenje Srbije in da je to potrebno pravilno izkoristiti za številne izboljšave v vseh sferah družbe, kar zahteva odgovoren pristop vseh akterjev in preprečevanje zlorabe študentskih protestov za druge namene. Pomen glasu študentov je treba uporabiti za samorefleksijo in kot nauk za prihodnost, vendar z jasnim ciljem krepitve demokracije. Zato je pomembno, da se študenti dvignejo nad obstoječe stanje in opozarjajo na razmere in probleme v družbi ter ne smejo biti zlorabljeni za strankarske interese ali interese tujega dejavnika.
Srbija ima boleče izkušnje s secesionizmom v času vladavine Slobodana Miloševića. Nihče si ne želi, da bi se to obdobje v Srbiji ponovilo. Vladavina Slobodana Miloševića je vodila v odcepitev Kosova. To je boleče vprašanje v kolektivnem spominu Srbije. Dialog med uradnim Beogradom in Prištino poteka prek EU. Že nekaj let smo priča odsotnosti dialoga. Dialog je zašel v slepo ulico in pričakuje se, da bosta novi politični strukturi v Bruslju in Washingtonu dialog pospešili in ga pripeljali do konca s podpisom celovitega pravno zavezujočega sporazuma. Kosovo je »rakasta rana« odnosov v regiji Zahodnega Balkana, saj del politikov še vedno goji upanje, da bo morda prišlo do spremembe državnih meja in vzpostavitve nove politične arhitekture.
Zato izjave nekaterih politikov ali dela javnosti med protestom v Novem Sadu, ki vsebujejo secesionistične vsebine glede Vojvodine, v Srbiji vzbujajo skrb in bojazen. Pomembno je zagotoviti, da se protesti in uporaba aktivnega državljanstva ne zlorabljajo, torej da niso v funkciji odcepitve oziroma da se oblike demokratičnega izražanja državljanov, posameznih političnih strank, oblasti ali opozicije ne uporabljajo za namene ozkih politično-strankarskih potreb in interesov. Nobena skrivnost ni, da delu mednarodnih in domačih krogov ni v interesu močna, vplivna in uspešna Srbije.
Opozicija je nujna za vsako demokratično družbo, da spremlja vladne politike z namenom njihove racionalizacije ali opozarjanja na nekatere pomanjkljivosti in napake, ki se pojavljajo pri upravljanju javnih zadev s strani izvršne oblasti v kateri koli državi. Konstruktivna opozicija je legitimna pravica, ki je osnova za izgradnjo demokratične družbe. Protesti in mirno izražanje stališč je demokratična praksa, ki je priznana v vseh demokratičnih sistemih. Bistvo demokracije je osnova za ohranitev države v okviru ustave in zakonov ter za ohranitev in krepitev drugih državnih institucij. Očitna je razlika med konstruktivno opozicijo, ki želi odpravljati napake in jih popravljati v dobro naroda in državljanov, ter destruktivno opozicijo, ki išče napake, da bi destabilizirala, ogrožala varnost in stabilnost ter državo pripeljala v spiralo nasilja in kaosa.
Kar pa še bolj izstopa, je obnašanje dela opozicije in dela t.i »neodvisnih« medijev v Srbiji. Daleč od tega, da bi utelešali profesionalizem ali državljanske standarde, njihov pristop meji na minimalne poklicne standarde, spodkopava njihovo lastno verodostojnost in, paradoksalno, povečuje javno zamero proti vladi.
Namesto da bi usmerili nezadovoljstvo v konstruktivno kritiko ali ponudili izvedljive alternative, se opozicija in njihovi medijski zavezniki obnašajo na način, ki zmanjšuje prav vprašanja, za katera trdijo, da jih predstavljajo. Njihova taktika senzacionalizma, izkrivljanja in neprofesionalnega poročanja je, namesto da bi dvignila raven javnega diskurza, razvodenila fokus na legitimne pomanjkljivosti vlade. Nekateri opozicijski voditelji niso skrivali dejstva, da imajo za svoje delovanje podporo iz tujine, kar v Srbiji dojemajo negativno. To vedenje je neposredno vplivalo na zmožnost javnosti, da resno vzame pritožbe, s čimer je oblasti učinkovito zaščitilo pred trajno odgovornostjo. Z blatenjem v javnem diskurzu so ti akterji, paradoksalno, vladi zagotovili nenameren odlog od smiselnega pregleda.
Srbija je v geopolitičnem vrtincu. Del tujega faktorja z zahoda in z vzhoda želi imeti vpliv v tej državi. Srbija se je jasno odločila, da je njen strateški cilj članstvo v EU. Tuje vplive je treba odpraviti z modro in odgovorno politiko. Srbija mora premisliti, kdo so njeni pravi prijatelji, tako na zahodu kot na vzhodu.
Na poti do članstva v EU bo treba prevzeti in uporabiti najboljše izkušnje in prakse drugih držav, ki so se že znašle na evropski poti. Na žalost zelo pogosto sosede ali posamezne članice EU blokirajo določene države kandidatke zaradi svojih bilateralnih interesov. Imamo ilustrativen primer, ko je Bolgarija blokirala začetek pogajanj oziroma zaustavila pot Severne Makedonije v članstvo v EU zaradi svojih dvostranskih interesov. Podobno kot Bolgarija je naredila Hrvaška, predvsem ko gre za Bosno in Hercegovino, Srbijo in Črno goro.
Zato sta Slovenija in Nemčija pripravili non-paper, ki določa, da v predpristopnem procesu ne bo več možnosti veta in blokad zaradi nerešenih bilateralnih vprašanj s sosednjimi državami. Prav tako bo treba uvesti možnost glasovanja s kvalificirano večino (QMV) pri sprejemanju odločitev v procesu pristopanja znotraj EU, da bi se izognili obstrukcijam nekaterih obstoječih članic EU v procesu pristopanja držav kandidatk. Pospešeno članstvo v EU je edini pravi odgovor, da zaustavimo negativne tendence, negativne tuje vplive in protievropske politike na Zahodnem Balkanu.
Ljubljana/Washington/Bruselj/Beograd, 30.december 2024
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«. povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Remarks at the U.S.-Serbia Energy Cooperation Agreement Signing Ceremony, povezava: https://www.state.gov/remarks-at-the-u-s-serbia-energy-cooperation-agreement-signing-ceremony/
[3] 2024 Communication on EU enlargement policy, povezava: https://neighbourhood-enlargement.ec.europa.eu/document/download/3c8c2d7f-bff7-44eb-b868-414730cc5902_en?filename=Serbia%20Report%202024.pdf
[4] World Bank: Recent Economic Developments, povezava: https://www.worldbank.org/en/country/serbia/overview#3
[5] Republic of Serbia’s long-term credit rating, povezava: https://nbs.rs/en/finansijsko_trziste/informacije-za-investitore-i-analiticare/rejtng_RS/
