DEMOKRATIČNE SPREMEMBE NA BLIŽNJEM VZHODU:
ALI OBSTAJA NAČRT ZA PRIHODNOST?
Vstaje arabskih množic v Tuniziji, Egiptu, Libiji, Jemnu in v drugih državah, v katerih so se začele demokratične spremembe in revolucije, predstavljajo izziv za raziskovalce v družboslovju, še posebej pri iskanju vzrokov za njihov nastanek in potek.
Arabske množice so postale subjekt sprememb, niso več le objekt globalnih procesov. Mladina je v tamkajšnjih državah pretrgala več desetletni obroč režimskih represivnih aparatov. Poslan je jasen signal za korenite spremembe na poti v demokracijo brez dominantne vloge posamezne ideologije in brez bistvene vloge političnih strank. Politične stranke so izgubile bistveni pomen. Doslej so bile v režimskih parlamentih politične stranke zastopane na podlagi volje diktatorjev ali pa so predstavljale opozicijo in so plačevale ceno nasprotovanja režimu z aretacijami njihov članov in aktivistov in s strani režima krvavimi zadušitvami vseh drugačno mislečih. Skupni imenovalec vstaje v teh državah je pojav naprednega srednjega razreda, ki je bil desetletja izključen iz političnega življenja. Arabske množice se pokazale, da lahko mislijo s svojo glavo, tako kot narodi v vzhodni Evropi, ki so izbrali demokratično pot pred dvajsetimi leti.
Mladi Arabci so se znebili politične apatije, v kateri so živeli več desetletij in so spontano stopili na politično prizorišče, da bi z mirnimi demonstracijami spreminjali zgodovino svojih držav. Hrepenenje po svobodi in demokraciji so začeli uresničevati preko socialnih omrežij kot so Facebook, Twitter in mobilnih telefonov.
Aktualna dogajanja v arabskem svetu se lahko primerjajo z različnimi dogodki v zgodovini. Nekateri analitiki menijo, da je arabska vstaja šesta faza razvoja demokracije nasploh.
Prva faza naj bi se začela že v stari Grčiji. Druga faza je bila francoska revolucija leta 1789, ki je bila ključna za razvoj nacionalnih držav v Evropi, pomembno pa je vplivala na združitev ameriškega severa in juga, ki se je končala s sprejetjem prve demokratične ustave Združenih držav Amerike leta 1787. Tretja faza demokratizacije se je začela v začetku 20. stoletja pred in v času 1. svetovne vojne - liberalne ideje mladih turških in arabskih časnikov v Otomanskem cesarstvu, oktobrska socialistična revolucija v Rusiji leta 1917 in objava znamenitih 14 Wilsonovih točk, v katerih je priznal pravico narodov do svobode. Četrta faza se je začela v 70-tih letih prejšnjega stoletja, proces demokratizacije v zahodni Evropi, ki se je začel po koncu 2. svetovne vojne in po zlomu nacizma leta 1945, se je končal. Zadnje države zahodne Evrope (Portugalska, Španija, Grčija) so se uspele znebiti vojaške diktature kot produkta ureditve iz časa hladne vojne. Z odhodom teh treh vojaških hunt se je začelo demokratično preoblikovanje še posebej v luči politike sprave med vzhodom in zahodom, ki je bila zapisana na Helsinški konferenci za varnost in sodelovanje v Evropi leta 1975. Čeprav so vojaški prevrati v neskladju z idejo demokracije, so bili v primeru zahodne Evrope predvsem na Portugalskem in v Grčiji, opravičeni kot začetek demokratične tranzicije, v kateri je bilo zagotovljeno politično delovanje in sindikalno združevanje v legalni obliki in ob spoštovanju obstoječih zakonov vse do izvedbe svobodnih in poštenih volitev. Ta primer se sedaj ponavlja v Egiptu in Tuniziji. Vojska je v teh državah zapolnila vakuum po zlomu vseh inštitucij sistema. Generali so prevzeli vodenje države, da država ne bi potonila v nasilje in razpad. Peta faza demokracije se je začela v začetku 80-tih let prejšnjega stoletja v vzhodni Evropi in je hkrati proces preoblikovanja na globalni ravni. Značilnosti te faze so razpad nekaterih totalitarnih držav kot so Sovjetska zveza, Jugoslavija in Češkoslovaška, kjer je za razliko od prvih dveh, delitev na dve državi potekala po mirni poti.
Po 20-tih letih korenitih sprememb in risanju novih meja v vzhodni Evropi se je proces končal s svetovalnim mnenjem meddržavnega sodišča v Haagu (ICJ) z dne 22. julija 2010, v katerem je zapisano, da odcepitev Kosova od Srbije ne predstavlja kršitev mednarodnega prava.
Val demokratičnih sprememb v vzhodni Evropi je zastal na južni obali Mediterana zaradi interesov velikih sil, še posebej ZDA, Francije in Velike Britanije. Kljub temu, da so bili vladajoči režimi osovraženi s strani lastnih državljanov, so se postavile na njihovo stran.
Prva resna zaustavitev demokratičnih sprememb v arabskem svetu se je zgodila januarja 1992, ko je alžirska vojska razveljavila izide parlamentarnih volitev, na katerih je FIS (Fronta islamistične rešitve- Front islamique du salut) prepričljivo zmagala. Sledila je politična in varnostna nestabilnost. Država je postala talka spiralnega oboroženega nasilja, ki je terjal smrt več kot sto tisoč Alžircev ter izginotje sedem tisoč političnih aktivistov.
Američane je zajela paranoja zaradi vzpona političnega islama. To se je dogajalo hkrati s krvavim pohodom Talibanov in prevzemom oblasti leta 1996 v Afganistanu, kjer so uvedli srednjeveško versko oblast v državi. Istočasno je organizacija Alkaida prišla na prizorišče s pozivom za zrušitev prozahodnih arabskih režimov. Alkaida je izbrala terorizem in nasilje za dosego svojih ciljev posebej v Egiptu (napad v Luksoru leta 1997, ubitih je bilo 58 tujih turistov) in Saudski Arabiji (napad v Alkhobaru, v katerem je bilo ubitih 22 tujcev in 100 državljanov Saudske Arabije).
Podobna zgodba kot v Alžiriji se je ponovila na območju palestinske samouprave. Islamistična organizacija Hamas, ki predstavlja vejo muslimanske bratovščine v Palestini, je leta 2005 zmagala na volitvah. Hamas je zasedel 76 poslanskih sedežev od skupnih 132 v palestinskem parlamentu. Kljub relativni večini Hamas ni mogel sam sestaviti vlade, ker so naleteli na nasprotovanje Zahoda. ZDA so izvajale pritisk na rivalski Fatah, da sestavi koalicijsko vlado s Hamasom, kar je povzročilo krvavi obračun leta 2007. Rezultat tega pa je bil, da so Palestinci dobili dve vladi in sicer Hamasovo v Gazi in Fatahovo v Ramali.
Po 11. septembru 2001 so Američani začeli dojemati pomembnost demokracije na tem območju. Brez podrobnih načrtov za prihodnost in brez strategije so zamenjali talibanski režim v Kabulu leta 2001 in režim Sadama Huseina v Iraku leta 2003.
ZDA niso hotele sprejeti izidov demokratičnih volitev v Alžiriji in Palestini, med tem pa so v Afganistan in Irak ob pomoči vojaških sil pripeljali pomanjkljivo demokracijo brez kakršnega koli načrta, ki bi vključeval srednji sloj v proces ustvarjanja demokratičnih inštitucij oblasti.
Kot smo že omenili, je ta srednji sloj danes nosilec sprememb v severni Afriki. Namesto demokracije prozahodnega tipa je svet dobil plemensko-korupcijsko demokracijo v Afganistanu in klerikalno-etnično razdeljeno demokracijo v Iraku. V obeh primerih so državljani postali žrtve neskončnega nasilja in krvavih grozot, v katerih sodeluje tudi Alkaida. Več kot sto tisoč zavezniških vojakov nima rešitev za pot iz krize.
Šesta faza demokracije so aktualna dogajanja, ki so se začela v arabskem svetu. Analitiki so bili mnenja, da je čas množičnih spontanih demonstracij (kot smo jim bili priče v Vzhodni Evropi) mimo in da je edina pot demokratizacije zagotovitev demokratične preobrazbe teh režimov.
Zastraševanje z zgodbo o islamskem radikalizmu in krvavih spremembah je bilo končano z mirnimi demonstracijami v Tuniziji in Egiptu in krvavem razpletu v Libiji. Vojska je stopila na stran demonstrantov, pokazala je svojo profesionalnost in s tem odprla pot do sprememb.
Dosedanje politične teorije, ki so govorile, da za je za vsako revolucijo potreben karizmatični vodja, ne držijo več. Mirni potek teh sprememb je odprl pot tudi ostalim državam do demokratizacije.
Zgodba o demokratičnih spremembah je šele na začetku. ZDA in Zahod morajo pomagati v tem prehodnem obdobju pri političnih, ustavnih in socialnih reformah. V nasprotnem primeru obstaja nevarnost vojaških prevratov in »kraje« ljudskih vstaj s strani radikalnih elementov in skrajnežev.
Zahod se počasi tudi zaveda, da ne more zaustaviti vlaka demokratičnih sprememb in da nima pravice izbrati, kdo bo na oblasti po izpeljanih volitvah.
Prvi pozitiven znak v tej smeri prihaja iz Washingtona. Državna sekretarka Hillary Clinton je dejala, da administracija ne bo nasprotovala prihodu muslimanskih bratovščin na oblast, dokler so legalno izvoljeni in se odpovejo nasilju ter se zavzamejo za demokracijo in pravice državljanov.
Tudi turški premier Recep Tayyip Erdogan umirja strahove Zahoda omenjajoč, da je turški primer koristen kot model sožitja (modus vivendi) med islamom in demokracijo. Dejal je tudi, da si Turčija ne prizadeva postati zgled za vsakogar, vendar je lahko vir »navdiha« za arabski svet.
Turčija je dokazala, da lahko islam in demokracija sočasno obstajata in delujeta. Muslimanska bratovščina se mora pred tem reformirati iz sredine političnega islama v sodobno politično stranko po vzoru evropske krščanske demokracije.
Vloga vojske kot poklicne in depolitizirane je v teh državah neizogibna, podobno kot v primerih Portugalske, Španije, Grčije, Turčije in ne navsezadnje tudi v primeru Egipta in Tunizije.
Ljubljana, 28. februar 2011
