Med tem, ko v Iranu praznujejo 30 let od zmage islamske revolucije, politični analitiki skrbno raziskujejo iransko vlogo na Bližnjem vzhodu. Leto 2009 je lahko za Iran zgodovinsko, kot je bilo leto 1979, ko je Imam Homeini strmoglavil prozahodnega vladarja Šaha Mohammada Rezo Pahlavi.
Novi ameriški predsednik Barack Obama je za razliko od svojega predhodnika Georga Busha, izbral politiko umirjenega pristopa in ponudil roko miru in sodelovanja iranskemu vodstvu. In to samo nekaj dni po tem, ko je prisegel kot novi predsednik ZDA.
Prvi preizkus resnosti in dobronamernosti Irana bo morda 31. marca 2009 na konferenci OZN o prihodnosti Afganistana. Sodelovanje Irana na tej konferenci še vedno ni potrjeno, čeprav naj bi ameriška državna sekretarka Hillary Clinton povabila Iran h konstruktivnemu sodelovanju na tem dogodku. Iranski podpredsednik Esfandiar Rahim Mashaie trdi, da še vedno niso dobili nobenega povabila. Dodal je, da je varnost Afganistana strateški interes Irana in da po njegovem mnenju mednarodne sile ISAF še niso dosegle začrtanega cilja, to pa je varnost te države.
Protislovne izjave in besedni dvoboji, ki jih je v zadnjih tednih mogoče spremljati med ameriškim predsednikom Barackom Obamo in iranskim predsednikom Mahmoudom Ahmadinejadom, so dodatno zmedli politike na Zahodu. Obama namreč z eno roko Iranu ponuja mir, z drugo roko pa podpisuje odlok o podaljšanju sankcij še za eno leto.
Za boljše razumevanje ameriško-iranskih odnosov po zmagi islamske revolucije leta 1979 je potrebno omeniti naslednje kronološke postaje v odnosih med državama:
IRAN NEPOSREDNO NADZIRA PET DRŽAV
Ni nobenega dvoma, da ima pragmatična iranska diplomacija, ki je mešanica starodavne tri tisoč let stare staroperzijske diplomacije in šiitske verske šole, danes pomembno vlogo pri stabilnosti najmanj petih držav (Iraka, Libanona, Palestine, Sirije in Afganistana).
V Iraku imata šiitski vladajoči stranki (Dawa, Islamski svet) tesne vezi z islamsko republiko in sta dokaj podrejeni verskim voditeljem v Teheranu.
V Palestini je sunitsko islamistično gibanje Hamas izpostava Irana na območju palestinske samouprave, kljub ideološkemu konfliktu z iransko versko šolo.
V Siriji je manjšinska alawitska oblast Bashar al-Assada pod velikim vplivom Irana.
V Libanonu je Hezbollah produkt Irana in izpostava iranske politike v tej državi. Hezbollah in njegovi zavezniki praktično nadzirajo libanonski parlament (ima 14 poslancev), Hezbollah pa tudi konstruktivno sodeluje v libanonski vladi. Oboroženo krilo Hezbollaha je že dvakrat (leta 2000 in leta 2006) porazilo Izrael.
Kar se tiče Afganistana, je iranska vloga v tej državi bolj zapletena. 8-10 % Afganistancev so šiiti in duhovno pripadajo Iranu. Šiiti Afganistana imajo zelo močen vpliv v afganistanski politiki in gospodarstvu. Šiitski politiki zasedajo pomembne funkcije v državi: podpredsednik države, guvernerji pomembnih provinc (Herat, Bamiyan, Samangan, Daykundi ...). Šiiti zasedajo 25 % afganistanskega parlamenta in prvič v zgodovini te sunitske države je šiitska sekta priznana kot enakopravna sunitskemu mezhebu (versko pravni šoli).
Šiiti so prav tako močno prisotni v gospodarstvu Afganistana. Vsi trije mobilni operaterji so v lasti Šiitov. Dobršen del uvoza Afganistana je iz Irana in šiitski trgovci nadzirajo tržišče. Vpliv Irana na univerzah Afganistana je zelo viden, posebej na Kabulski univerzi, ki je bila rešena pred bankrotom leta 2001, ko ji je Iran priskrbel financiranje za šest mesecev.
Na področju medijev so Šiiti prav tako zelo močni, saj nadzirajo več kot polovico medijev, štiri televizijske postaje od devetih pa so v lasti Šiitov.
Iran lahko odigra pozitivno vlogo tudi v Afganistanu, kakor jo je v zadnjih dveh letih odigral v Iraku in Libanonu. Neposredni razgovori med ameriškim veleposlanikom v Bagdadu Ryanom Crockerjem in njegovim iranskim kolegom Hassanom Kazemijem Qomijem leta 2007, so bili začetek stabilizacije Iraka in konec iranske podpore posebnim skupinam (Sadrova milica).
IRANSKE PREDSEDNIŠKE VOLITVE JUNIJ 2009
Junijske iranske predsedniške volitve bodo zagotovo odločilne za začetek iransko ameriškega dialoga. Kljub velikemu vplivu vrhovnega verskega voditelja Ajatole Ali Khameneija, ima bodoči predsednik široka pooblastila in veliki vpliv na zunanjo politiko države. V primeru zmage kandidata konservativcev, sedanjega predsednika Ahmadinejada, bo sodelovanje na relaciji Teheran – Washington oteženo zaradi nakopičenega sovraštva iz prejšnjih let.
V primeru zmage reformistov, denimo Mehdija Karroubija (bivšega predsednika parlamenta) ali Gholama Hosseina Karbashija (bivšega župana Teherana), bodo zaveli novi vetrovi v odnosih med državama.
Kar nekaj naključij pa lahko v zadnjih 30-ih letih najdemo v obeh državah. V času vladavine pragmatičnega George Busha starejšega je bil pragmatični Hashemi Rafsanjani predsednik Irana. V času demokratskega predsednika Clintona je bil v Teheranu reformistični Mohammad Khatami. V času konservativnega George Busha mlajšega so imeli v Iranu skrajnega Ahmadinejada. Sedaj je vprašanje, ali bo v Teheranu prišel na oblast novi reformistični predsednik, tako kot je v Washington prišel demokratični Barack Obama.
Ljubljana, 30. marec 2009
