Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES analizira spremembo v ameriški politiki v iskanju novih zaveznikov v zmernem islamu. Iz obsežnejše analize izdvajamo najbolj zanimive in pomembne dele.
Politična dogajanja so na začetku 90-ih let prejšnjega stoletja zaznamovala hitre spremembe družbenega in političnega življenja po svetu. V te spremembe lahko vštejemo hitre ekonomske rasti v Aziji, kjer so se rojevale industrijsko močne države. Afriška celina je začela uporabljati jezik dialoga namesto jezika orožja, ki je povzročil nove politične in gospodarske reforme. V Latinski Ameriki sta demokracija in spoštovanje politične različnosti zamenjali državljanske vojne, odrede smrti, totalitarizme in korupcijo.
Veter sprememb je zajel cel svet razen arabsko-islamskega sveta. Ljudje so bili obupani in niso niti pomislili, da bo prišel nov dan.
Prvi mandat ameriškega predsednika Georga Busha je zaznamoval prve spremembe na Bližnjem vzhodu. Irak je bil osvobojen in prvič po 50-ih letih dobil demokratično izvoljeno oblast. Libija je predala svoje zaloge orožja za množično uničevanje ter plačala odškodnine za žrtve terorističnih napadov v Berlinu in nad Lockerbiyem. Sirija zapušča Libanon in Libanonski narod svobodno odloča o svoji usodi. Nova palestinska oblast nasprotuje militarizaciji oz. Intifadi (vstaji). Militantne frakcije so zamenjale avtobombe s političnim dialogom. Izrael bo zapustil Gazo. Končana je več desetletna vojna v južnem Sudanu podpisom mirovnega sporazuma med uporniškim Jugom in vlado v Khartumu. Volitve v Afganistanu. Zgodovinske volitve v najbolj konzervativni kraljevini na svetu (Saudska Arabija). Ženske so pridobile volilno pravico v Kuvajtu. Turški liberalni in zmerni Islam dokazuje možnosti sožitja med vzhodom in zahodom. Egipt je spremenil 76. člen ustave in dovolil večstrankarske kandidature za položaj predsednika države. Skratka, prvi mandat ameriškega predsednika Georga Busha je začetek korenitih sprememb na Bližnjem vzhodu zaradi ameriških vojaških in političnih pritiskov.
Glavna značilnost te politike je, da so ZDA prekinile prijateljstvo in zavezništvo z Vahabizmom kot najbolj ortodoksno in skrajnjo vejo (gibanjem) v islamu. Vahabizem, kot uradna vera Saudske Arabije, je britanski produkt s konca 19. stoletja za obračun s turškim cesarstvom. Vahabizem je kasneje postal zaveznik zahoda v boju proti komunizmu in sovjetskem prodoru do Perzijskega zaliva. Sredi 90-ih let prejšnjega stoletja po sovjetskem umiku Talibani prevzamejo oblast v Afganistanu in ustanovijo vahabitsko državo po saudskem vzoru.
Mnenja v ameriški politiki so bila deljena glede (ne)sodelovanja s Talibani. Pragmatični neokonservativci so se zavedali nevarnosti tovrstnih sodelovanj za regijo in cel svet, medtem ko si je naftni lobi želel sodelovanja s Talibani, ker je Afganistan pomemben na bodoči trasi kaspijskega naftovoda. Po 11. septembru 2001 so prekinili vse dvome v zvezi s tem. ZDA so osvobodile Afganistan Talibanov in Alkaide. Vahabitska država je bila uničena.
Po stopnjevanju protiislamskega vzdušja na zahodu, sta ZDA in Evropa začeli iskati novega sogovornika, če ne zaveznika v islamskem svetu. Novi zaveznik naj bi bil zmerni islam, ki je oznaka za manj radikalne islamske organizacije po islamskem svetu. Ameriška javna diplomacija je usmerila vso svojo moč na zmerne islamske organizacije po svetu - te organizacije so tradicionalno v ideološkem nasprotju z radikalnim organizacijam denimo kot so: Alkaida, Džihad, Takfir, Hidžra, itn.
Analiza vplivne revije »US News« s konca aprila 2005 pod naslovom »Možgani – Srce - Dolarji« potrjuje, da so ZDA namenile 1,3 milijarde dolarjev za podporo tovrstni javni diplomaciji. Tržna niša Američanov v tej diplomaciji je zagotovo najstarejša in kontroverzna muslimanska organizacija »Muslimanski bratje«, ki je bila ustanovljena v Egiptu na začetku prejšnjega stoletja in se je razširila po vsem islamskem svetu. Muslimanski bratje imajo iniciativo v večini islamskih držav, še posebej v državah, v katerih so bili žrtev političnih čistk (Egipt, Sirija, Libija, Tunizija itn.). Organizacija je prisotna tudi v Evropi med prišleki z Bližnjega vzhoda. Oni posredno ali neposredno nadzirajo večino islamskih kulturnih in šolskih centrov v Evropi. Njihova krovna organizacija je Federacija Islamskih organizacij v Evropi (FIOE) in se nahaja v Veliki Britaniji. Morda ZDA želijo ponoviti izkušnje Velike Britanije s tovrstnim organizacijam?
Dialog med Ameriško administracijo in zmernim islamom se je začel v začetku leta 2002. Tedanja svetovalka za nacionalno varnost Condolizza Rice je bila seznanjena s tem. Američani so identificirali 17 zmernih organizacij v arabskem svetu, ki imajo dokaj veliko politično težo in so vzpostavili dialog z njimi.
Ta politika je bila nadaljevanje ameriškega dialoga z nekaterimi organizacijami sredi 90-ih let prejšnjega stoletja. Oni so imeli dobre stike z nekaterimi organizacijami kot so to islamska gibanja v Alžiriji in v Tuniziji. Francozi so bili zelo zadržani glede teh stikov. Zmaga Islamistov na alžirskih volitvah je pahnila državo v državljansko vojno in tukaj je bil konec dialoga.
Ideolog tega dialoga je bil bivši uslužbenec CIA in sodelavec vplivnega »Rand Corporationa« Graham Foler, ki je svoje gledišče objavil v seriji člankov leta 1991 pod naslovom »Iz hladilnika v pečico«. Dialog so kasneje nadaljevali tudi z nekaterimi radikalnimi organizacijami kot sta Palestinski Hamas in Šiitski Hezbolah, in ni potrebno posebej omenjati intenzivnih razgovorov s Šiiti pod vodstvom ajatole Al-Sistania v Iraku po padcu režima Sadama Huseina.
V Washingtonu obstajata dva tabora, ki imata različna mnenja v zvezi z dialogom z zmernimi organizacijami. Prvi tabor je pod vodstvom Follerja, ki združuje ugledne profesorje in diplomate, ki so mnenja, da so nekateri deli programa teh organizacij uporabni in popravljivi v nenehnem dialogu.
Drugi tabor je bolj pragmatičen in je mnenja, da so se radikalne organizacije rodile in rasle prav v naročju teh zmernih organizacij. Primer Egipta je dovolj zgovoren, ko je Sadat nudil sodelovanje tem organizacijam, kasneje pa so prav skrajni deli teh gibanj ubili Sadata.
Dialog z zmernimi islamskimi organizacijami ni enostransko dejanje ZDA, kar dokazuje, da je k njim pristopila tudi EU. Zunanji ministri unije so se na sestanku v Luxemburgu sredi aprila 2005 na predlog Danske in Velike Britanije odločili vzpostaviti dialog s tem organizacijam in prve konkretne stike je vzpostavil veleposlanik EU v Kairu Klaus Ebermann. Razlogi, ki so silili EU v tovrstni diplomatski korak, izhajajo iz nekaterih dejstev:
Zmerne organizacije so ukoreninjene v družbo v tolikšni meri, da demokratizacija Bližnjega vzhoda ni izvedljiva brez njih.
Turčija pod vlado AKP je primer zmernega islama in bo nekakšna priprava za sprejem ene muslimanske države v Evropsko unijo.
EU pozorno spremlja dialog ZDA – zmerne organizacije, eden od tovrstnih dialogov je bila aprilska konferenca (islamsko-ameriški dialog) v Dohi- Katar. EU ne želi zamuditi priložnosti in zaostajati za ZDA.
EU se zaveda, da je politični islam dejansko del vlade v nekaterih državah kot so: Stranka pravičnosti v Maroku, Muslimanski bratje v Jordaniji, SCIRI in Al-Dawa v Iraku.
Zahod je prepričan v sodelovanje s političnim islamom, medtem ko največji zagon tega dialoga beležimo po izdaji študije ameriškega inštituta »Rand Corporation« pod naslovom: »Civilni demokratični islam«. Študija deli islamske organizacije v tri skupine. Prvi so levičarji in liberalci, ki niso zakoreninjeni v družbo. Drugi so zmerni islamisti. Tretji so radikalne organizacije. Študija podrobno razčlenjuje koristi od dialoga z zmernimi organizacijami, ki ne nasprotujejo dialogu z ostalimi verami in ne sovražijo zahoda.
Tukaj »Rand Corporation« ni napovedal kaj bo, če nekega dne te organizacije prevzamejo oblast. Oni so bili zatirani in preganjanji prav na zahtevo zahoda v zadnjega pol stoletja.
Po mnenju Mednarodnega inštituta IFIMES je potrebno narediti naslednje korake:
Saudska Arabija mora resno in hitro izvajati reforme verskega sistema in policije, ločiti vero od države ter ukiniti verska sodišča. Verska veja oblasti, ki je varuh vahabitskega nauka in na leto porabi več milijard dolarjev za politično misijonarstvo med milijoni revnih muslimanov po svetu. Saudska dinastija se mora ločiti od druge veje oblasti (verske), kajti v nasprotnem primeru je oblast soodgovorna za smrt nedolžnih civilistov na ulicah New Yorka, Kuvajta, Bagdada, Tel Aviva, Madrida, Mombase, Casablance, Balija, itn.
Saudska Arabija mora dati jasne odgovore na vprašanja, kajti svet več ne verjame v nekakšne protokolarne konference podobne tistim v Rijadu februarja 2005. Svet po tej konferenci ni nič manj v nevarnosti. Saudska Arabija mora prevzeti moralno odgovornost za vse žrtve terorizma v ZDA, Maroku, Alžiriji, Španiji. Keniji, Iraku, itn. Občasni incidenti med saudskim varnostnimi silami in privrženci Al-Kaide ni del svetovnega boja proti terorizmu, pač je boj za oblast med dinastijo in radikalnimi organizacijami.
ZDA morajo aktualizirati peticijo Lorena Muravicha in 24 vplivnih politikov in diplomatov z dne 10. julija 2002, v katerem pozivajo kongres, da zahteva odškodnine od Saudijcev in kot skrajno metodo razdeliti državo na dva dela, zahodni in vzhodni bogat z nafto, ki je nastanjen s pretežno zatiranimi Šiiti.
Ne obstaja bistvena razlika med radikalnim in zmernim islamom, vsaka vera tako kot tudi Islam poziva k miru in toleranci. Vsaka (zlo)raba vere v politične namene je nevarna in kontraproduktivna.
Mednarodni inštitut IFIMES ne podpira nobenega neposrednega dialoga s temi organizacijami, kajti vsak dialog je legalizacija političnega islama, ki bo imel nevarne dalekosežne posledice na usodo demokracije in reforme v teh državah. Dialog je lahko posreden skozi študentske, sindikalne, ženske in vse ostale organizacije civilne družbe.
EU mora pred vsakim dialogom z bližnjevzhodnimi islamskimi organizacijami vzpostaviti dialog v lastni hiši v Evropi, kjer živi več kot 10 milijonov avtohtonih muslimanov (Bošnjaki, Albanci, Bolgarski Turki, itn).
EU se mora resno lotiti imenovanja in izbire vse-evropskega Muftija, ki bo istočasno predsednik združenja islamskih muftijstev v Evropi, nekakšno svetovalno in povezovalno telo kot britanski FIOE.
Po mnenju Mednarodnega inštituta IFIMES lahko primeren kandidat izhaja iz avtohtonih evropskih muslimanov kot so Bošnjaki in prav Vrhovni duhovni voditelj bosanskih Muslimanov (Bošnjakov), je kot največja moralna in duhovna avtoriteta ne samo na Balkanu in v Evropi, temveč v vseh islamskih državah od Maroka, Egipta Zaliva, Irana, Afganistana, Indonezije, Malezije pa vse do muslimanov na Tajvanu primerna osebnost.
