Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Dr. J. Scott Younger je predsednik pri Glendale Partners in član Svetovalnega odbora IFIMES-a. V svojem članku z naslovom »Izraelsko – palestinska vojna (5.)« nadaljuje z analizo izraelsko-palestinske vojne.
V zadnjem obdobju je prišlo do novih aktivnosti, ne nujno na bolje. Zdaj grozi eskalacija med glavnima protagonistoma, Izraelom in Iranom. Če se vrnemo približno tri tedne nazaj, je bil Izrael na točki premora, do česar je prišlo zaradi napada na tovornjake pomoči in odkritega ubijanja sedmih humanitarnih delavcev, vključno s tremi Britanci, ki so delovali kot zaščita, in enim Američanom. To je povzročilo vihar protestov zahodnih zaveznikov, Izraelu pa so zelo odločno svetovali, naj ne nadaljuje svojih načrtov za napad na Rafah, da bi se znebil podpornikov Hamasa. To dejanje ne bi dobilo srčne podpore.
Premier Benjamin Netanyahu se je znašel v dilemi. ZDA in zahodne zaveznice so poslale odločno sporočilo, da ne bodo oprostile težkega vstopa v Rafah s številnimi civilnimi žrtvami, kot smo jim bili priča v prejšnjih akcijah v Gazi. Izrael je izgubljal visoko moralno podlago. Da bi to ponovno pridobili, so morali izzvati opozicijo, ki jo je vodil Iran, da je proti Izraelu ukrepala, kar je zaskrbelo zahod. Posledično so izvedli omejen napad na iransko konzularno postojanko v Siriji, pri čemer so ubili peščico ljudi, vključno z dvema visokima pripadnikoma republikanske garde. To je seveda sprožilo resen odziv, konzulat je bil dojet kot iransko ozemlje, kot so vsaka tovrstna diplomatska predstavništva. Kot smo bili priča 13. aprila, je bilo na Izrael izstreljenih več kot 300 raket in brezpilotnih letal. Na srečo je skoraj vse sestrelil izraelski zračni obrambni ščit, skupaj z letali ZDA in Združenega kraljestva, ki so bila dana v uporabo. Zahod je to obsodil, ker se je bal eskalacije, vendar ni omenil prejšnje izraelske provokacije, ki je privedla do iranske akcije.
ZDA in Zahod sta Izraelu odločno svetovala, naj umiri razmere in izkoristi »uspeh« pred prejšnjega vikenda, s čimer so potegnili črto pod milo za drago. Britanski in nemški zunanji minister sta se srečala z izraelskim kabinetom in izpostavila to točko, vendar sta priznala, da ima Izrael vedno pravico do obrambe, pri čemer se presenetljivo nista sklicevala na prejšnjo provokacijo. Vendar Izraelci ne poslušajo. Premier Netanyahu meni, da si je povrnil visoko moralno osnovo, njegovi zavezniki ga ponovno podpirajo, on pa je nasvet zavrnil. Preizkusil je skromno trojno sondo, vključno z jedrskim objektom v Isfahanu, brez škode. Želel je pokazati, da se bo Izrael maščeval kljub temu, da je nedavno začel izmenjavo. Zahod bi moralo skrbeti, grozi lahko morebitna eskalacija.
Premier Netanyahu meni, da lahko znova nadaljuje s svojim vojnim ciljem uničevanja Hamasa in tvega bombardiranja Izraela, ki ga vodi Iran, s stopnjevanjem napetosti na Bližnjem vzhodu. Posledično so Izraelci začeli krepiti svoje zračne napade na Rafah in pri tem ubili več nedolžnih otrok, ki so se igrali okoli ruševin. Kaže, da se pripravljajo na izvedbo obsežne invazije na Rafah, s ciljem, da bi dokončno odstranili pripadnike Hamasa. Talci, zajeti 7. oktobra, tisti, ki so ostali živi zaradi brutalnih in žaljivih razmer, v katerih so zaprti, so očitno drugotnega pomena.
Treba se je vrniti dve desetletji ali več nazaj, v katerih je imel premier Netanyahu nekaj moči in je vplival na izraelsko politično razmišljanje do Palestincev, in na njegov dolgoletni prezir do vseh Arabcev, zlasti odkar je Hamas leta 2006 prevzel oblast v Gazi. Nikakor ne bi toleriral rešitve z dvema državama, saj jo podpira zahod in kot je bil prvotni namen, bi bil rezultat razdelitev dežele, imenovane Palestina leta 1948. To vidi kot najboljšo priložnost, da z nihajočo ameriško vlado, s katero se je naučil »igrati«, kljub precejšnji nepriljubljenosti doma, Izraelu dodeli celotno ozemlje Palestine iz leta 1948. Palestinci bodo odšli ali pa se bodo sprijaznili s stransko vlogo, apartheidom.
Medtem ko so oči uprte v tujino ali v Rafah, desničarski naseljenci potiskajo Palestince nazaj, zažigajo domove in uničujejo sredstva za preživetje na Zahodnem bregu. Policisti in vojaki, ki naj bi skrbeli za mir, stojijo zraven in opazujejo. Neodpustljivo! Človek ne more razumeti, da je to dovoljeno.
Opazujemo, kako se ta sramotni položaj nadaljuje - oboroževanje Izraela in šibkost Zahoda, da pove svoje. Sovražniki gledajo! Edina dobra stvar zadnjih dni je odobritev ameriškega kongresa za pošiljanje orožja Ukrajini, čeprav ji mora slediti članstvo v Natu. To je druga zgodba.
O avtorju:
Dr. J. Scott Younger, OBE, je gradbeni inženir, 42 let je preživel na Daljnem vzhodu in opravljal naloge v 10 državah za Svetovno banko, ADB in UNDP. Objavil je veliko prispevkov, bil je kolumnist za Forbes Indonezija in Globe Asia. Bil je član uprav britanske in evropske zbornice in bil 17 let podpredsednik Mednarodne poslovne zbornice. Njegovi področji zanimanja sta infrastruktura in trajnostni razvoj, zanima pa se tudi za mednarodne zadeve. Je mednarodni kancler Predsedniške univerze v Indoneziji in častni višji znanstveni sodelavec Univerze v Glasgowu. Je član Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališča avtorja in ne odraža nujno stališč IFIMES-a.
Ljubljana/Glasgow, 4. maj 2024
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.
