Dr. Hannes Swoboda
● nekdanji predsednik skupine S&D v Evropskem parlamentu
● član Svetovalnega odbora IFIMES
Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Dr. Hannes Swoboda, nekdanji predsednik Skupine naprednega zavezništva S&D v Evropskem parlamentu (EP) in član svetovalnega odbora IFIMES v svojem članku "Zahodni Balkan: Novo upanje iz Berlina, Dunaja in Pariza" predstavlja nove perspektive Zahodnega Balkana z vidika Berlina, Dunaja in Pariza. Njegov članek objavljamo v celoti.
Zahodni Balkan:
Novo upanje iz Berlina, Dunaja in Pariza
Nobenega dvoma ni, da se proces integracije balkanskih držav sooča s težkimi časi. Berlinski proces, ki ga promovirata nemška kanclerka Angela Merkel in zunanji minister Frank-Walter Steinmeier prinaša nekaj upanja in nove perspektive. Toda nedavni dogodki povezani s konfliktom v Ukrajini, s krhkimi razmerami na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, s posledičnim porastom beguncev, ki poskušajo prečkati Sredozemsko morje, potiska problematiko Zahodnega Balkana v ozadje evropske sosedske politike. Tu je še pat pozicija z Grčijo in grožnja Grexit-a, ki odvrača pozornost od integracije držav Balkana. Kljub temu pa bo srečanje na Dunaju v avgustu 2015 (nadaljevanje berlinske konference) predstavljajo priložnost za vnos nove dinamike v integracijsko strategijo. Po dunajski konferenci bo sledila še konferenca v Parizu, ki bi tudi lahko ponudila priložnost za nov začetek.
Toda poleg naštetih sprememb v hierarhiji političnih prednostnih nalog, je seveda veliko razlogov in vzrokov v balkanskih državah samih, ki so odgovorne za zaostajanje pri integracijskih procesih. Gospodarski in politični dogodki v večini balkanskih držav niso ugodni, procesi dohitevanja na teh dveh področjih so se v mnogih izmed balkanskih držav očitno zaustavili. Potrebujemo torej vzporeden ponovni zagon za strategijo širitve, v balkanskih državah samih in v EU!
GOSPODARSKI RAZVOJ
Poročilo MDS (Mednarodni denarni sklad) "Zahodni Balkan - 15 let gospodarske tranzicije"predstavlja mešano sliko:
"Države Zahodnega Balkana so doživele veliko gospodarsko preobrazbo v zadnjih 15 letih in v mnogih je trenutna situacija neprimerljiva v primerjavi s tisto, v kateri so bile ob prelomu stoletja......Rezultat teh prizadevanj je močna gospodarska rast, znaten dvig v dohodkih in življenjskemu standardu ter okrepljena makroekonomska stabilnost........Vendar je proces strukturnega preoblikovanja, ki se je začel nekje v sredini preteklega desetletja, začel zastajati kot posledica različnih interesov in utrujenosti od reform ter je še vedno nedokončan."
Te ugotovitve so podprli in poudarili tudi raziskovalci Dunajskega inštituta za mednarodne gospodarske študije (WIIW): "Rast komajda obstaja v – tako sedanjih kot potencialnih - državah kandidatkah za članstvo EU. Proizvodna moč teh držav po pričakovanjih ne bo rasla hitreje kot tista v novih državah članicah. Turčija, Makedonija in Kosovo bodo verjetno malo izstopali z rastjo nad 3% v letu 2015......... Kljub temu pa so njihove stopnje brezposelnosti še vedno zelo slabe." V resnici sta brezposelnost in posledični beg možganov največji problem, ki zaustavljata proces dohitevanja držav Zahodnega Balkana. V mnogih državah je stopnja revščine še vedno nesprejemljivo visoka - in ne le med romsko populacijo.
Seveda se del problema zaustavljenega procesa dohitevanja nahaja v gospodarski krizi evropskih držav samih. Politika skrajne strogosti s proračunskimi rezi in visoko brezposelnostjo je preprečila, da bi se države Zahodnega Balkana priključile na vlak rasti držav EU. To enostavno ni bilo mogoče, saj ni obstajala niti strategija za rast držav članic EU. Skupna gospodarska strategija držav Zahodnega Balkana s potrebnimi reformami je edina možnost za ponovni zagon procesa dohitevanja.
In to bi lahko dalo nov zagon za oživitev procesa širitve in povezovanja. Dejstvo, da so gospodarska in socialna vprašanja v berlinski pobudi postavljena v ospredje, je izjemno pozitivno. Ne da bi zanemarili vprašanje človekovih pravic, toda brez odločilnega gospodarskega in družbenega napredka, bi EU na eni strani izgubila svojo privlačnost znotraj regije Zahodnega Balkana, na drugi strani pa bi EU sama izgubila zanimanje za integracijo Zahodnega Balkana. Državljani EU bi se uprli pristopu držav z visoko stopnjo revščine in brezposelnosti.
Uravnotežena rast potrebuje celosten pristop. Opozoriti je potrebno, da poenostavljena strategija spodbujanja gradnje potrebne infrastrukture, ne bo zadostovala, če ne bo usklajena s strategijo za podporo malim,srednjim in velikim podjetjem (MSP). Da, regija potrebuje izboljšano mrežo cest in železnic, saj bi to povečalo regionalno sodelovanje in povezovanje. Toda gospodarski razvoj ne more temeljiti le na gradbenem sektorju, gradnji cest (iz javnih sredstev) in stanovanj (pogosto financiranih z olajšavami). Poleg tega tesne povezave med politiko in gradbenim sektorjem zahtevajo skrbno opazovanje in nadzor, da bi se izognili široko razširjeni korupciji. Nekatere politične sile bi želele dati prevelik pomen gradnji avtocest, saj to dokazuje uspešnost njihove modernizacijske strategije. Toda regija potrebuje več kot samo to.
Regija potrebuje vzporedni razvoj infrastrukture, vključno z boljšimi in hitrejšimi železniškimi povezavami in izboljšanim lokalnim javnim prevozom na eni strani, ter ponovno industrializacijo v povezavi z digitalnimi storitvami na drugi strani. Samo tako uravnotežen razvoj lahko spodbudili gospodarsko rast in ustvarjanje novih delovnih mest za mlade, ki se pogosto bolje izobraženi in usposobljeni kot starejše generacije. Upam, da bo srečanje na Dunaju v avgustu 2015 ponudilo odgovore na ta vprašanja in bo pomenilo začetek procesa oblikovanja strategije, ki se bo učila od avstrijske izkušnje relativno dobro uravnoteženega industrijskega razvoja.
POLITIČNI RAZVOJ
Zgodba političnega razvoja Zahodnega Balkana nam daje nekoliko mešano in, žal, depresivno sliko. Na eni strani države članice EU ne izboljšujejo procesa pristopnih pogajanj, na drugi strani pa veliko držav Zahodnega Balkana v resnici ne sodeluje z sprejemanjem potrebnih reform. Lahko bi omenil Bosno in Hercegovino in tudi Makedonijo, ki je že država kandidatka.
Poleg nadaljevanja blokade in veta s strani Grčije, ima sedanja vlada očitno druge prioritete kot je začetek pogajanj o članstvu. Nikoli Dimitrovu, makedonskemu diplomatu, ki je pred kratkim odstopil s svoje funkcije, se zdi, da njegova država dela korake nazaj. Obžaluje, da se pristopna pogajanja niso mogla začeti zaradi grškega veta. Obenem pa izraža tudi kritiko do makedonske vlade: "Evropska unija mora zaostriti svoje stališče do Makedonije. Jasno mora povedati, da Makedonija ni več delujoča demokracija, pozvati vlado k odstopu, in podpreti oblikovanje začasne vlade." Makedonski prisluškovalni škandal je eden od simbolov krhkosti demokratičnega sistema v Makedoniji.
Nekatere države, predvsem Srbija, imajo očitno nekaj dvomov glede smeri, v katero naj gredo. Poleg čudne medijske politike, je moč zaznati močno rusko prisotnost v tej državi. To moti nekatere države EU, zlasti v zvezi s stališči nove Syrizine vlade v Grčiji. Sami po sebi dobri odnosi z Rusijo, tudi na področju energetike, ne bi smeli biti ovira za vključevanje v EU. Vendar pa obstajajo dvomi o zanesljivosti nekaterih držav v regiji, predvsem pri nekaterih novih članicah, zlasti pri Poljski in baltskih državah.
Poleg teh dveh posebnih vprašanj, preoblikovanje gospodarskih in političnih sistemov v mnogih državah Balkana ne poteka z ustrezno hitrostjo. Korupcija prizadeva tako politično kot gospodarsko sfero. In včasih je prisotno pomanjkanje motiva v boju proti njej. Pogovori z mlajšo generacijo in novinarji so vedno polni zgodb o očitnih vezeh med politiko in nekaterimi podjetji. Nekatere od teh zgodb so zgolj odraz govoric, vendar je preveč takih, ki so osnovane na realnih razmerah. Prihajajoči vrh na Dunaju se mora opredeliti do teh točk in nagovoriti predvsem civilno družbo v teh državah. Civilna družba bi morala delovati regionalno usklajeno, da bi spodbudili proces modernizacije in demokratizacije v regiji. Ti procesi ne gredo vedno z roko v roki, ampak v bližnji prihodnosti se lahko medsebojno podpirajo. Civilne družbe v posameznih državah in v regiji bi morale pozorno opazovati in spremljati te procese.
KAKO LAHKO POMAGA EU?
Najprej mora evropski projekt dobiti nov zagon in postati znova privlačen. Od zadnje velike širitve smo izgubili vizijo, kam bi morala EU iti v prihodnje. Pomanjkanje vizije in vzpon populističnih gibanj, še posebej na desni, se dopolnjujeta. Boj proti "argumentom" desnice ne bo uspešen brez nove vizije za prihodnost EU. Ta vizija temelji na realnih in učinkovitih politikah za krepitev rasti in ustvarjanje novih delovnih mest. Samo privlačna EU s prepričljivo vizijo in učinkovitimi politikami bo privlačna za državljane znotraj EU in v državah kandidatkah. Ob tem pa EU potrebuje tudi transparentno širitveno strategijo kot tako.
Evropska Pobuda za Stabilnost je nedavno predstavila predlog za nov, bolj pregleden in prijazen postopek pristopnega procesa. Zajema postopke za proces vizumske liberalizacije in jih prenaša v okvir bolj kompleksnega in celovitega pristopnega procesa. Seznam vseh obveznosti in potrebnih reform za države v pristopnem procesu bi bil določen in objavljen. Ta seznam bi nenehno kazal, kako daleč so države pristopnice, koliko nalog so opravili njihovi parlamenti in vlade ter koliko potrebnih reform je bilo sprejetih in implementiranih.
Za vsakogar znotraj EU in v državah članicah, bi bil napredek, ali pomanjkanje le tega, viden in bi bil lahko predmet javne razprave. Ta pregleden postopek bi lahko spodbudil nujno potrebne razprave v političnih krogih in javnosti in to ne le v državah pristopnicah. Prav tako bi evropska javnost in njihovi predstavniki imeli možnost, da so vedno na tekočem glede napredka pristopnega procesa. Vzpostavitev preglednejšega pristopnega procesa in vzpostavitev objektivnih podlag za njegovo objektivno strokovno in javno ocenjevanje, bi predstavljalo največjo možno pomoč držav članic EU sedanjim in potencialnim državam kandidatkam za članstvo.
Nemško-britanska pobuda ter srečanje v Berlinu sta ustvarila novo upanje in priložnosti. Pot do naslednje širitve EU bo verjetno še dolga. Dunajski in pariški vrh bi lahko bila pomembna koraka na tej poti - če so vsi so udeleženci pripravljeni, da opravijo svoje delo.
Ljubljana, 9. maj 2015
