Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil analizo posnetih prisluhov telefonskim pogovorom v zvezi z mednarodnim arbitražnim sodiščem glede postopka med Slovenijo in Hrvaško o določitvi mejne črte na morju in kopnem ter o možnih posledicah. Iz obsežne analize »Slovenija- Hrvaška: Milanovićev tajni načrt za kompromitacijo arbitraže?« objavljamo najbolj pomembne in najbolj zanimive dele.
Slovenija-Hrvaška:
Izjava Zorana Milanovića, do nedavnega predsednika Vlade Republike Hrvaške, da Dragan Lozančić, direktor hrvaške varnostno-obveščevalne agencije (SOA), »zasluži najvišje državno odlikovanje zaradi nekaterih svojih dosežkov, katere poznajo le on (Milanović), Kolinda Grabar Kitarović, predsednica Republike Hrvaške in še nekaj posameznikov«, v Sloveniji ni bila deležna nikakršne pozornosti. Že več dni se v hrvaških tiskanih in elektronskih medijih navaja »junaško delo«, za katerega bi Lozančić moral dobiti državno odlikovanje zaradi pridobitve prisluhov telefonskih pogovorov slovenskih udeležencev mednarodne arbitraže med Slovenijo in Hrvaško o določitvi državne mejne črte na morju in kopnem Simone Drenik, slovenske agentke in Jerneja Sekolca, slovenskega arbitra na mednarodnem Arbitražnem sodišču. Najbolj pomemben del pogovora se nanaša na prejudiciranje izhoda na odprto morje Republike Slovenije v Piranskem zalivu pred končno razglasitvijo arbitražne odločitve. Celotna zgodba v zvezi z direktorjem SOA je vzbudila pozornost, ko je predsednica Republike Hrvaške Grabar Kitarović zahtevala odstop direktorja SOA zaradi domnevnega kršenja zakona, ker je ni obvestil, da telefonsko komunicira z osebo, kateri je prisluškovalo hrvaško tožilstvo oziroma obveščevalne agencije. V bran Lozančića, direktorja SOA, je takoj stopil Zoran Milanović, donedavni premier in predsednik opozicijskih Socialdemokratov (SDP), ki je podal povsem neprevidno in škodljivo izjavo za varovanje hrvaških nacionalnih interesov.
Zakaj ni nihče od visokih uradnikov, pa tudi medijev v Sloveniji, reagiral na očitne dokaze, da je Hrvaška obveščevalno sodelovala v kompromitiranju arbitražnega postopka, pri tem pa zadala neizmerljivo škodo nacionalnim interesom Republike Slovenije? Kaj je razlog, da javnost v Sloveniji ni obveščena ali zakaj javnost ne ve, kaj so naredili pristojni slovenski organi, da bi podali točne in zanesljive odgovore, kako se je lahko zgodilo, da so telefonski razgovori visokih slovenskih uradnikov snemani in /ali končali v rokah hrvaških obveščevalcev.
Glede na izjavo bivšega premiera Milanovića, je povsem jasno, da so prepisi in zvočni posnetki, ki so »pojavili« v medijih na Hrvaškem in regiji, delo SOA – hrvaške obveščevalne agencije. Zakaj je hrvaško vodstvo zvočne posnetke predalo medijem namesto da bi jih direktno uporabilo v postopku pred arbitražnim sodiščem? Jasno je, da se je Hrvaška izognila temu, da bi se na kakršenkoli način povezovala s prisluškovanimi pogovori, in sicer iz več razlogov:
Prvič, procesno, zelo težko je uporabiti prisluškovane telefonske pogovore v kazenskem postopku, kaj šele pred mednarodnim arbitražnim sodiščem in to v razmerah, ko se v prisluškovanih pogovorih koruptivno kriminalizira prav arbitražno sodišče.
Drugič, pred katerimi organi bi Hrvaška lahko uporabila prisluškovane pogovore in po katerem postopku.
Tretjič, s priznanjem, da je hrvaška država z obveščevalnim delovanjem spodkopavala mednarodni arbitražni postopek, bi se pojavil niz drugih negativnih mednarodnih in pravnih posledic za Hrvaško.
Četrtič, tudi če bi obstajala procesna možnost za uporabo posnetih telefonskih pogovorov, bi Hrvaška morala dokazati avtentičnost prisluškovanih pogovorov, oziroma najmanj kar bi morala narediti je, da pred mednarodnim arbitražnim sodiščem dokaže, na kakšen način so prišli do telefonskih pogovorov, ali so to storili hrvaški obveščevalci, ali je »tretja stran« snemala pogovore in kako so prisluškovani pogovori kasneje ali istočasno prišli do hrvaške obveščevalne agencije.
Petič, skozi proces ugotavljanja avtentičnosti bi se ugotovilo, ali je Hrvaška kršila mednarodne norme, ko je delovala obveščevalno proti mednarodni instituciji in proti njenim predstavnikom oziroma proti strankam v postopku, oziroma ali je Hrvaška s svojim delovanjem kršila mednarodno in slovensko pravo.
Šestič, morda bi Hrvaška ravno s priznanjem, da je z obveščevalnim delovanjem poskušala spodkopati mednarodni arbitražni postopek, pripomogla k negativni odločitvi za Hrvaško. Vprašanj je veliko. Zakaj je Hrvaška »spustila« v medije prisluškovane telefonske pogovore, ni pa želela aktivne legitimacije proti arbitražnemu sodišču, še bolj zanimivo pa je to, da se pristojni slovenski organi niso ukvarjali z omenjenimi možnostmi.
Drugi krog vprašanj se nanaša na način, kako so dejansko posneti telefonski pogovori:
Prvič, ali je telefonske pogovore med udeleženci posnela ena od strani, udeleženih v pogovorih.
Realna možnost je, hipotetično, da je npr. visoka uradnica Ministrstva za zunanje zadeve Republike Slovenije Simona Drenik, po nalogu nekoga ali samostojno posnela telefonske pogovore s slovenskim predstavnikom na arbitražnem sodišču Sekolcem. Prav tako je, hipotetično, lahko pogovore snemal tudi slovenski predstavnik Sekolec kot neke vrste dokaz ali pa po naročilu nekoga! Ali so pristojni slovenski organi analizirali objavljene posnetke telefonskih pogovorov objavljene v medijih in pridobili ustrezna izvedeniška mnenja? Ali sploh obstaja izvedeniško mnenje glede zvočnih posnetkov, ki ga je naredila slovenska stran? Z izvedeniškim mnenjem se lahko z veliko verjetnostjo ugotovi avtentičnost, način pogovora, vstavljeni ali prekinjeni deli, vrsta komunikacije, vrsta snemanja in podobno. Če je pogovore snemala ena stran v pogovorih, potem se zastavlja vprašanje po čigavem navodilu in zakaj je snemala pogovore in kdo je kasneje razpolagal s posnetimi telefonskimi pogovori, kakšen je bil način kopiranja, kakšen postopek je bil uporabljen pri hrambi, nadzoru itd. V kolikor je ena stran snemala pogovore, potem so taki pogovori lahko bili z obveščevalno akcijo predmet zanimanja hrvaške strani in potem bi bilo očitno, da je nekdo znotraj slovenskih struktur omogočil, da Hrvaška dobi v last inkriminirane pogovore, ne glede na to, kaj je bilo vzrok oziroma interes nekoga iz slovenskih struktur. Kdo in zakaj bi v Sloveniji imel interes in kdo bi bil tarča takšnih aktivnosti?
Drugič, ali je Republika Hrvaška imela tehnične možnosti, da snema telefonske pogovore slovenskih visokih uradnikov? Obstaja možnost, ampak taka možnost je primarno vezana za največje svetovne varnostno-obveščevalne agencije, nikakor pa ne za Hrvaško, še posebej če je telefonski pogovor voden na relaciji Ljubljana-Dunaj. Tehnično povedano, Hrvaška bi zelo težko, skoraj nemogoče, inkriminirane telefonske pogovore, posnela s spremljanjem komunikacijskih kanalov.
Tretjič, obstaja možnost, da so hrvaški operativci delovali zunaj meja Hrvaške oziroma da so uspeli ozvočiti ali prostore, v katerih so se nahajali slovenski predstavniki ali mobilne in/ali telefonske aparate. Mogoče je celo, da so se dokopali do aparatov, ali pa so z neposrednim delovanjem uspeli tehnično »pobrati[1]« spomin z aparata visokih uradnikov, pod pogojem, da se v aparatu nahajajo inkriminirani pogovori oziroma da je ena od strani snemala pogovore in jih imela shranjene v spominu telefona.
Četrtič, če špekuliramo, obstaja minimalna verjetnost, da je pogovore hrvaški strani
dala neka partnerska obveščevalna agencija, kar bi predstavljajo nonsens, še posebej ko gre za zahodne obveščevalne agencije, ki si ne bi privoščile dati zvočnih posnetkov ne eni ne drugi strani, ker bi to bila glavna naloga njihovih vlad. Obstaja hipotetična možnost, da so telefonski pogovori npr. končali v rokah »vzhodne službe«, ta pa jih je odstopila hrvaški strani, toda način, na katerega Milanović »zagovarja« Lozančića, šefa SOA, da je Lozančić junak, ki zasluži odlikovanje, jasno nakazuje, da je Hrvaška z obveščevalno akcijo prišla do inkriminiranega telefonskega pogovora, nikakor pa ne s partnerskim sodelovanjem z neko obveščevalno agencijo ali službo. Prav tako, to nakazuje, da je obstajal tajni politični načrt na Hrvaškem, da se kompromitira Slovenija in tako kontaminira arbitražno sodišče, navodilo, da to opravi, pa je dobila SOA, ki jo vodi Lozančić.
Pristojni slovenski organi morajo sprožiti mehanizme, da ugotovijo, zakaj sta se visoka slovenska predstavnika brez kakršnega koli razumnega razloga dolgotrajno in »odprto« telefonsko pogovarjala o najvažnejših informacijah za eno državo, ki predstavljajo nacionalni interes te države. Potem, ali je nekdo od udeležencev snemal telefonske pogovore in po čigavem nalogu. Ta preiskava, ali je nekdo od udeležencev snemal telefonske pogovore, je lahko ključna pri razkritju celotne zgodbe. Prav tako morajo pristojne službe in organi, ministrstva in tožilstvo Republike Slovenije, v kolikor še niso, odpreti in opraviti uradno preiskavo in dobiti vse odgovore na vprašanja kako in na kateri način je Hrvaška pridobila pogovor, ki je po vsemu sodeč, avtentičen.
„Junaško dejanje“ direktorja SOA-e Lozančića, kot ga je imenoval Milanović, analitikom daje pravico, da smatrajo, da zares obstaja »globoko grlo« v slovenskih institucijah oziroma »globoko grlo« je lahko tudi neprofesionalni pristop visokih slovenskih uradnikov, ki niso opravili svojega dela in to v različnih institucijah.
Problem je kompleksen. Vsi se bojijo odgovornosti od Ministrstva za zunanje zadeve Slovenije, katerega uradnica je bila udeleženka, do političnih elit in do same slovenske obveščevalne skupnosti.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da se mora ravno zaradi tega opraviti temeljita in celostna preiskava, vendar ne, da se išče dežurni krivec in da »letijo glave«, ampak da se s profesionalno in strokovno preiskavo, ki bi jo vodilo tožilstvo (ker so elementi tudi morebitne kazenske odgovornosti, če je nekdo zavestno izdal nacionalne interese in svojo državo), najdejo odgovori na vsa zastavljena vprašanja. Lažje bo vsem v Sloveniji, ne glede na to, kakšna je resnica. Zelo je slikovita izjava o situaciji v slovenskem varnostno obveščevalnem sektorju podpredsednika slovenske parlamentarne komisije za nadzor tajnih služb Mateja Tonina (NSi), ki je predlagal razpustitev varnostno obveščevalnih struktur in ustanovitev novih ter spremembo načina njihovega delovanja. Tonin se zavzema za razpustitev tako Slovenske obveščevalno-varnostne agencije (SOVA) kot tudi Obveščevalno-varnostne službe Ministrstva za obrambo (OVS MORS) in ustanovitev dveh novih služb, ene za obveščevalno in druge za protiobveščevalno delovanje. Tako bi prišlo do združitve SOVE, OVS MORS in Oddelka za strateške študije in analize na Ministrstvu za zunanje zadeve. Naloga novoustanovljenega varnostno-obveščevalnega sistema bi bila pridobivanje podatkov in izdelava analiz za podporo zunanji in obrambni politiki Republike Slovenije in ocena tveganj. Sloveniji je v tem primeru potrebna resnica, ker je od surove resnice hujša le surova neresnica. Resnica pa je, da je v daljšem časovnem obdobju že večkrat prišlo do vdora v varnostnoobveščevalni sistem Slovenije in do spodkopavanja in ogrožanja strateških slovenskih nacionalnih interesov.
Ljubljana, 15. februar 2016
[1] Tehnično je izvedljivo, da se iz neposredne bližine s posebno napravo prevzamejo oziroma prenesejo vse baze podatkov spomina, ki se nahajajo v mobilnem telefonu ali drugih podobnih napravah.
