Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil analizo aktualnih dogajanj v Sloveniji po imenovanju nove slovenske vlade. Iz obsežne analize »Slovenija: DUTB – Model za ropanje slovenske države« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele.
SLOVENIJA:
DUTB – Model za ropanje slovenske države
Slovenija je na predčasnih parlamentarnih volitvah 13. julija 2014 dobila novo zmagovalko volitev Stranko Mira Cerarja (SMC), ki je dosegla zgodovinski rezultat, in sicer 34,49% osvojenih glasov. Na teh volitvah je prišlo do tektonskih sprememb na slovenski politični sceni. Druga stranka je bila Slovenska demokratska stranka (SDS) z 20,71%, tretja Demokratična stranka upokojencev (DeSUS) z 10,18%, četrti so bili Socialni demokrati (SD) s 5,98% glasov, peta Koalicija Združena levica (DSD, IDS in stranka TRS) s 5,97%, Nova Slovenija-krščanski demokrati (NSi) s 5,59% in Zavezništvo Alenke Bratušek (ZaAB) s 4,38%. Zanimivo je, da se prejšnja zmagovalka volitev stranka Pozitivna Slovenija (PS) na tokratnih volitvah ni uvrstila v parlament.
Za Slovenijo je veljalo, da je uspešno izpeljala tranzicijo. Prihajale so številne pohvale o državi, ki predstavlja »zgodbo o uspehu« in ki je z najboljšo štartno pozicijo vstopila v EU leta 2004. Zdaj pa se zdi, da tranzicija še zdaleč ni bila tako uspešna, kot se je predstavljalo v številnih poročilih in ocenah »uglednih« slovenskih in mednarodnih institucij.
Članstvo v zvezi Nato, še posebej pa članstvo v Evropski uniji (EU), je predstavljalo zgodovinsko priložnost za uresničitev sanj številnih generacij Slovenk in Slovencev o boljši in svetlejši prihodnosti. S članstvom v EU je Slovenija začela relativno nazadovati, ampak ne zaradi EU, temveč zaradi same sebe in neizpeljanih reform. Kot svetal primer pa lahko navedemo Poljsko, ki je kot nova članica EU izkoristila članstvo in naredila velikanski napredek v gospodarskem in nasploh družbenem razvoju.
NEPRIPRAVLJENOST NA KRIZO
Parlamentarne volitve leta 2004, takoj po vstopu v EU, so na oblast pripeljale Slovensko demokratsko stranko (SDS) in Janeza Janšo kot novega premiera. To so hkrati bile edine volitve, na katerih je zmagal Janša in SDS v več kot dvajsetletni zgodovini na slovenskem političnem prizorišču. V času te vlade je bila nominalno visoka gospodarska rast, ki jo je praviloma sebi pripisovala vlada, čeprav je bila gospodarska rast predvsem posledica ugodne globalne konjunkture in izvozne naravnanosti slovenskega gospodarstva. Janševa vlada pa v stanju visoke konjunkture očitno ni pripravila gospodarstva in države na prihajajočo krizo in posledično recesijo. Pri tem so »odpovedali« tudi domači in mednarodni ekonomski strokovnjaki, ki niso predvideli krize oziroma ne v tolikšnem obsegu.
IZGUBLJENA PRILOŽNOST
Leta 2008 na parlamentarnih volitvah zmagajo Socialni demokrati (SD) in predsednik vlade postane Borut Pahor. Država ni bila pripravljena na krizo in šibko vodenje vlade dodatno povzroči še večjo notranjo krizo. Zaradi medsebojnega spopada družbenih elit pride do množičnega pojava prekinitve financiranja kreditnih linij, ki so bile vzpostavljene pri managerskih prevzemih podjetij. Pod pritiskom vlade banke v državni lasti ali solastništvu niso hotele podaljšati kreditnih aranžmajev številnim podjetjem. Začenja se preganjanje managerjev skozi številne kriminalistične preiskave in sodno procesiranje. Vlada hkrati začenja z omejevanjem plač managerjem, kar je dodatno destimuliralo managerje za vodenje podjetij. Vlada je ustvarjala vzdušje, da je managerska dejavnost družbeno kriminalizirana dejavnost. Številna podjetja so začela propadati, številni delavci pa ostajali brez službe. Slovenska država ni poiskala družbenega modela za ohranitev številnih slovenskih podjetij in delovnih mest, na drugi strani pa ni zagotovila družbene pravičnosti skozi dodatno obdavčevanje novonastalih tajkunov. Na takšen način bi se ohranil javni interes skozi uspešno delovanje gospodarstva in ohranjanje številnih delovnih mest ter zagotavljanje dodatnih proračunskih sredstev. Slabo vodenje vlade je pripisano takratnem premierju in aktualnem predsedniku Republike Slovenije Borutu Pahorju.
NOVI MODEL ZA ROPANJE SLOVENSKE DRŽAVE
Politična nestabilnost je pripeljala do predčasnih volitev jeseni 2011. Na teh volitvah je zmagala Pozitivna Slovenija (PS) ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki kljub zmagi na volitvah ni uspel sestaviti vlade. Vlado je po volitvah sestavil volilni poraženec Janez Janša, predsednik SDS. Številne izkušnje so pokazale, da volilni poraženci praviloma niso dolgo časa vodili vlade. Janševa vlada je uspela ustanoviti dve instituciji, preko katerih je želela centralizirati nadzor nad slovenskim gospodarstvom. Ena od teh institucij je Slovenski državni holding (SDH), preko katerega bi upravljala nad deležem države v gospodarskih družbah, druga pa je Družba za upravljanje slabih terjatev bank, d.d. (DUTB) popularno imenovana »Slaba banka«, preko katere bi se razbremenile kreditne obremenitve podjetij ter odpisale in prenesle številne terjatve. V osnovi je šlo za vzpostavitev novega modela za ropanje slovenske države. Namreč, po osamosvajanju Slovenije je bil prisoten pojav, da je del družbenih elit oropal državo skozi tajkunizacijo in s prilastitvijo družbenega premoženja. Zdaj je prišlo do novega paradoksa oziroma zgodilo se je, da je država oziroma vlada ustanovila institucijo, preko katere bi se ponovno oropala slovenska država. Hkrati so pripeljali tuje managerje/strokovnjake v DUTB, prek katerih so interesne skupine obvladovale novo ropanje države in vzpostavile nov nadzor nad gospodarstvom in gospodarskimi tokovi.
V začetku leta 2013 je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) objavila poročilo s hudimi obremenitvami s sumom koruptivnega ravnanja za Janezo Janšo in Zorana Jankovića. Nastopila je politična kriza in prišlo je do razpada koalicije in padca vlade Janeza Janše. Oblikovana je nova vlada s predsednico vlade Alenko Bratušek na čelu, ki je hkrati postala začasna predsednica Pozitivne Slovenije (PS). Vlada Alenke Bratušek je enormno zadolžila Slovenijo z visokimi obrestmi in na netransparenten način. Prav višina zadolževanja Slovenije v času njene vlade je ena od bolj varovanih skrivnosti. Hkrati je njena vlada izpolnjevala želje uradnega Bruslja in uvrstila na seznam za privatizacijo 15 vodilnih slovenskih podjetij. Med njimi sta izstopala Telekom Slovenije in Aerodrom Ljubljana. Dejstvo je, da ima v strukturi lastništva slovenska država pomemben delež v gospodarstvu, kar pa ne opravičuje poteze Bratuškove vlade, da izvede privatizacijo vitalnega dela slovenskega gospodarstva. Strukturo lastništva je potrebno izboljšati, ampak ne na način, da tuje države de facto postanejo lastniki vitalnih slovenskih podjetij. Slikovit primer za to je Republika Avstrija, ki je skozi lastništvo Telekoma Avstrije postala lastnik/solastnik številnih telekomov v regiji. Torej, šlo je za proces privatizacije, ki je predstavljal dejansko avstrijsko nacionalizacijo premoženja druge države.
Politične razprtije znotraj stranke Pozitivna Slovenija, predvsem med ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in premierko Alenko Bratušek ter zmaga Jankovića na izrednem kongresu te stranke, so pripeljali do odstopa premierke Alenke Bratušek, kar je pripeljalo do novih predčasnih volitev 13. julija 2014.
V zapletenih razmerah na slovenski politični sceni, v težkem gospodarskem stanju in ob velikanskem padcu zaupanja v politične stranke in politike, je kot nov pojav na slovenski politični sceni nastala Stranka Mira Cerarja (SMC). Stranka je registrirana dober mesec pred volitvami. Miro Cerar, redni profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, slovenski javnosti sicer znan kot eden od vodilnih in najbolj uglednih slovenskih pravnikov, s skupino somišljenikov ustanovi politično stranko SMC. SMC zagovarja drugačen pogled na politiko predvsem zaradi razočaranja nad obstoječim stanjem v slovenski družbi. Novi pogled na politiko in neomadeževani Cerar je dosegel drugi največji uspeh na parlamentarnih volitvah v samostojni Sloveniji. Ustanavljanje SMC predstavlja svojevrsten fenomen. V politični zgodovini sodobne demokracije ni zabeleženo, da je nekdo s somišljeniki 40 dni pred volitvami ustanovil stranko in premočno zmagal na volitvah in na takšen način ne odloča le o usodi Slovenije, temveč tudi EU. Volitve so pokazale, da državljani želijo spremembe, ampak kako jih izpeljati?
DUTB – ODTUJENI CENTER MOČI
Vlada Janeza Janše je ustanovila DUTB. Na podlagi Zakona o ukrepih Republike Slovenije za krepitev stabilnosti bank (ZUKSB), ki je stopil v veljavo konec leta 2012, je ustanovljena DUTB. Naloga DUTB naj bi bila sistemsko pomagati pri prestrukturiranju bank, ki so v hudih solventnostnih in likvidnostnih težavah. Vlada je do konca leta 2013 dokapitalizirala dve največji banki (NLB in NKBM), ki sta znaten del svojih slabih sredstev prenesli na DUTB. Tako sta NLB in NKBM začeli z izboljšanimi bilancami ter zadostnim kapitalom in likvidnostjo za odobravanje novih posojil, ki so potrebna za ponovno rast slovenskega gospodarstva. Šlo je samo za računovodski prenos slabih terjatev, na drugi strani pa je država oziroma so davkoplačevalci dokapitalizirali državne banke.
Poleg enormno visokih plač vodilnih v DUTB in pomanjkljivega nadzora se je DUTB pojavila kot odtujeni center moči, ki je v funkciji različnih interesov, pri tem pa se pogosto pozablja na interese slovenske države. Posamezniki/interesne skupine so ob pomoči političnih elit, predvsem takratne vlade, pripeljali tuje managerje/strokovnjake, ki služijo kot kritje za opravljanje »umazanih« poslov DUTB in ustvarjanje novih/starih slovenskih tajkunov, mastnih zaslužkov posameznih odvetniških pisarn ter ustvarjanja nepreglednega in prikritega lastništva starih/novih slovenskih tajkunov. Vse kaže na to, da se bo z dejavnostjo DUTB oziroma denarnimi transakcijami ukvarjal tudi Interpol, ki bo moral preiskovati finančne transakcije in tokove oziroma kdo se skriva za njimi.
Poleg naštetega je zanimiv tudi model, kako izginjajo milijoni in milijoni državnega oziroma davkoplačevalskega denarja.
Predvsem je glavni problem delovanja DUTB, da nima izdelanega nabora kriterijev in modela prestrukturiranja podjetij, zato za večino podjetij, ki postanejo v lastništvu DUTB, predlaga stečaj, kar je sicer že opredeljeno v obstoječih ustreznih zakonih, zato v tem smislu ustanovitev DUTB ni bila potrebna.
Zmagovalci ustanovitve DUTB so tako a) banke, ki so se razbremenile terjatev do podjetij in občutno izboljšale svoje bilančne pozicije, in b) zadolžena podjetja (tajkuni), ki so se razbremenili dolgov, potem pa zaradi netransparetnosti postopkov in osebnih povezav z DUTB preko tretjih oseb/odvetniških pisarn/»nepovezanih« podjetij prevzemajo ali celo najemajo »svoja« podjetja ali zelo poceni odkupujejo terjatve, prenesene na DUTB.
Zato je vprašanje, ali je sploh bila potrebna ustanovitev DUTB, še kako tehtno. Ali je država res potrebovala in ali potrebuje posrednika pri odpisu in prenosu slabih terjatev? Po osamosvojitvi Slovenije je del družbenih elit oropal državo, zdaj pa država ropa samo sebe. To je treba ustaviti!
KONSOLIDIRANJE SLOVENIJE
Nova slovenska vlada mora zaustaviti trend nazadovanja Slovenije na vseh področjih. To je ključna naloga, po kateri bo ocenjena in po kateri bo ostala zapisana pri volivcih in v njihovem političnem spominu. Uspeh nove vlade se bo najbolj meril na njeni sposobnosti, da zažene slovensko gospodarstvo in uveljavi delovanje pravne države. Pri tem ne bo smela ponoviti napak svojih predhodnic, da na ključna gospodarska mesta kadruje politične osebe, ampak politično neodvisne in strokovno usposobljene posameznike. Samo s tem bo odpravljen stereotip, da je država slab lastnik – ni, kadar gre za sposobne poslovneže, in ne za strankarsko nastavljive posameznike. To je izvedljivo.
Kadrovska politika je najzahtevnejši test za vlado. Vlada Mira Cerarja ne sme ponoviti napake Državljanske liste (DL), ki je mislila, da posamezniki iz državne administracije, predvsem iz javnega sektorja, lahko postanejo nosilci gospodarskega razvoja. Očitki novi slovenski vladi, da imajo praviloma prednost pri kadrovanju pravniki in pripadniki akademske skupnosti, so slaba popotnica, da Slovenijo izvleče iz krize. Izvoljeni predstavniki ljudstva morajo poskrbeti, da bodo uveljavljeni strokovnjaki vsak na svojem področju prispevali h konsolidaciji Slovenije in ne k uresničevanju ozkih strankarskih interesov, ki so bili v preteklosti večinoma plenilske narave. Pravniki morajo zagotoviti delovanje pravne države in javne uprave ter odpraviti sive lise v zakonih, ki omogočajo manipulacije in dušijo poslovno okolje. Vodenje gospodarstva morajo prevzeti strokovni in sposobni managerji, ki ne bodo delali v interesu razdiralnih lobijev, ampak imajo dovolj poguma, znanja in izkušenj da Slovenijo izvlečejo iz krize. Poleg normativnega idealizma morajo pravniki zagotoviti vladavino pravice in prava ter varno okolje za domače in tuje naložbe. To so povolilna pričakovanja in sporočila letošnjih predčasnih volitev.
Nujno bo potrebno izboljšati okolje za tuje investicije. Slovenija s sedanjimi zakonodajnimi rešitvami in spodbudami ni atraktivno okolje za tuje naložbe. Nastaviti bo potrebno sposobne in strokovne managerje, ne pa »strankarske vojake«. Zagotoviti je treba zmanjšanje enormne zadolženosti slovenske države in podjetij. Gospodarska rast je odgovor za reševanje številnih vprašanj, posebej finančnih. Država mora izkoristi članstvo v EU in zvezi Nato ter sklenjena strateška partnerstva s Francijo, Nemčijo ter Turčijo.
Vse to se lahko uresniči, če imata država in politično vodstvo jasno zastavljene cilje. V primeru Slovenije tega (še) ni, zato Slovenije ne bo zlahka konsolidirati. Nova slovenska vlada ima zato najtežjo nalogo po osamosvojitvi, njen premier pa ji bo kos, če bo sledil svojim vrednotam in jih uspel preliti v jasno izvršno politiko. To je izvedljivo in za Slovenijo nujno potrebno.
Ljubljana, 13. december 2014
