Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Veleposlanik dr. Jožef Kunič, član Mednarodnega inštituta IFIMES, častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO) in nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji, v članku z naslovom »Slovenija 2020: Zunanja politika po pandemiji Covid-19« analizira,kakšna naj bo slovenska zunanja politika po pandemiji povzročeni virusom Covid-19. Njegov članek objavljamo v celoti.
Dr. Jožef Kunič
● član Mednarodnega inštituta IFIMES
● častni predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO)
● nekdanji slovenski veleposlanik v Iranu in Franciji
Globalno politično ravnovesje je v času pandemije izrazito nakazalo smer pomembnega spreminjanja. V tem času se je očitno pokazalo, da na solidarnost nekaterih na videz zelo prijateljskih držav preprosto ni računati. Je pa postalo očitno, da je pomembno sodelovanje držav v regiji, saj je medsebojna odvisnost med njimi več kot očitna. Pa naj gre za vprašanja migrantov, vprašanja transportov od ene sosede k drugi, naj gre za obmejno sodelovanje. Modro delovanje zunanje politike bo striktno izvajanje vseh sprejetih obveznosti. Vse, kar je izven pogodbeno sprejetih in na demokratičnih organih potrjenih zavez, mora biti izključno v interesu samo Slovenije. Ko je izbruhnila korona pandemija se je izkazalo, da na solidarnost med državami članicami EU ni moč računati. Zanesemo se lahko predvsem nase in prijatelje v regiji. Evropska »pomoč« za olajšanje posledic pandemije državam članicam pomeni samo nove dolgove. Tesnejše povezovanje je možno z Madžarsko, predvsem v ekonomskem smislu, ter s Hrvaško, s katero bi bilo dobro razčistiti nekatera pomembna vprašanja. Smiselno bi bilo, da bi bili s Slovenijo na nek način regionalni zaveznici, da bi v okviru EU lahko računali druga na drugo. Objektiven interes obeh držav, tako Slovenije kot Hrvaške, je ureditev odprtih vprašanj. Čas je, da se jih reši.
Zagotovo med napori za omejevanje učinkov in posledic pandemije Korona virusa ni čas, ko naj bi se slovenska politika intenzivno ukvarjala z zunanje političnimi vprašanji. So se pa v času pandemije pokazale smeri, v katere utegne politika med narodi kreniti.
Na globalnem nivoju se je pokazalo, katere države so notranje tako močne, da so težave z epidemijo uspešno rešile in ne le, da so v svoji državi problem rešile, po umiritvi notranjih razmer so znatno pomagale drugim, predvsem tistim, ki kot članice Nato-a politično in obrambno konvergirajo k ZDA. To je bila predvsem Kitajska. ZDA pa je pandemija dosegla sorazmerno slabo pripravljene, s sorazmerno šibkim javnim zdravstvenim sistemom in na pomoč s strani te doslej najvplivnejše velesile ni bilo moč računati. Globalno politično ravnovesje je nakazalo smer pomembnega spreminjanja.
Pokazalo se je, koliko je solidarnosti med članicami Evropske unije in pokazalo se je, v kolikšni meri se lahko zanesemo na Evropsko unijo, tako na »Bruselj« kot na države članice. Vse te smeri razvoja mednarodnih odnosov so se kazale že pred korona krizo. Že v času finančne krize 2008 so se kazale razpoke v Evropski uniji in razumevanje težav Grčije ni bilo na nivoju, ki bi ga od politično tesno povezanih članic pričakovali. Tudi posledice tedanje finančne krize so nekatere države občutile bolj kot kake druge. Vendar je evropski administraciji skupaj s članicami uspelo priti iz tedanje krize, sicer s precej oškodovanimi nekaterimi članicami, a vendar, EU je izšla trdna in solidna. Je pa bilo zaznati že znatne razpoke. »Obe veliki politični sili, na katerih je slonela povojna Evropa, socialdemokratska in konservativna, sta se pogreznili v globoko krizo in nobena ne zna oblikovati alternative, prazen prostor so zasedli nacionalisti. Evropska unija je postala kaotična, povsod so prevzele pobudo populistične politike, gledamo globoke frakture v evropskih družbah, resentiment ponižanih in razžaljenih.« (Vidmar, 2018) »Kljub Macronovemu retoričnemu proevropskemu entuziazmu je videti, da se je nemško-francoski dvojec znova ujel v modus operandi zadnjega desetletja ali še daljšega obdobja. Brez Francije in Nemčije se v Uniji ne more premakniti nič (kaj šele proti njima), a Berlin in Pariz čedalje težje dosegata kompromise, s katerimi bi poganjali motor Unije.« (Žerjavič, 2018)
Očitno je med širšimi množicami ne zaznane razpoke v EU zaznalo Združeno kraljestvo, ki je potegnilo dokaj radikalno odločitev in se odločilo za izstop iz EU. Ta odločitev je začasno utrdila skupne interese držav članic in na videz utrdila EU. A med korona krizo so se razpoke med članicami EU ponovno prikazale in jih ne bo lahko premostiti.
V tem času se je očitno pokazalo, da na solidarnost nekaterih na videz zelo prijateljskih držav preprosto ni računati. Je pa postalo očitno, da je pomembno sodelovanje držav v regiji, saj je medsebojna odvisnost med njimi več kot očitna. Pa naj gre za vprašanja migrantov, vprašanja transportov od ene sosede k drugi, naj gre za obmejno sodelovanje.
Vse našteto, tako na globalni kot evropski in regionalni ravni kaže, da je potrebno temeljito razmisliti o bodoči zunanji politiki Slovenije ter jo ustrezno prilagoditi na novo poglobljenim trendom.
Hladne vojne je bilo konec s padcem Berlinskega zidu. Seveda je šlo za proces, ki pa mu je omenjeni padec dal značilen pečat. Za hladno vojno je bilo značilno, da sta si oba tedanja bloka praktično hermetično zapirala svoje meje, tako v ideološkem kot ekonomskem smislu, večina držav vzhodnega bloka pa je omejevala tudi pretok ljudi iz enega v drugi blok. Po tem je bilo obdobje prevlade ene velesile. Ruska federacija je bila po razpadu Sovjetske zveze močno oslabljena, Kitajska še ni dosegla tistega nivoja, ki bi jo uvrščal kot zelo pomembno svetovno velesilo. A danes je situacija močno drugačna. Rusija je notranje konsolidirana, Kitajska je ekonomsko postala druga najmočnejša ekonomija na svetu, njen vpliv je vse boj prisoten v mnogih delih sveta. Združene države so s svojimi zavezniki to seveda zaznale in, še posebej odkar je predsednik ZDA Donald Trump, začele krepiti sankcije in omejevanje ekonomskih odnosov tako z Rusijo kot s Kitajsko. Hkrati so ZDA delovale v smeri slabenja vpliva Organizacije Združenih narodov oziroma njenih afiliacij. Iz medijev smo lahko izvedeli, da »Ameriški predsednik Svetovni zdravstveni organizaciji očita resne napake pri odzivanju na pandemijo covida-19, poleg tega pa še osredotočenost na Kitajsko« (B.K. 2020). Slabljenje vpliva OZN, predvsem njenega najpomembnejšega organa, je pomemben indikator, ki kaže na spreminjanje mednarodnih odnosov na globalni ravni.
Vendar pa je vse bolj očitno, da nekaj podobnega, kot je bila praktično hermetična meja med blokoma, ni več mogoče vzpostaviti in tega ni smiselno pričakovati.
Želja vodilnih velesil je bila, da v kar največji meri vplivajo na svoje zaveznice, da le-te v kar se da majhni meri sodelujejo z drugo ali drugima velesilama. Nekatere države, med njimi ni Slovenije, so razumele, da ekonomske ekskluzive v bodoče ne bo mogel imeti nihče in kljub močnim pritiskom niso poslušno sledile dokaj jasnim željam velesile, čeprav so spadale v njeno politično, obrambno in ekonomsko sfero. Nemčija se ni odrekla projektom plinovoda iz Rusije, Turčija je brez zadržkov, pa čeprav je članica NATO-a, kupila ruski protiletalski obrambni sistem, Grčija je dobrohotno privolila v veliko kitajsko investicijo v svojo pomembno luko, tudi Italija je dovolila nekatere kitajske investicije, Madžarska dopušča kitajsko investicijo v pomembno železniško povezavo.
Slovenska zunanja politika teh trendov ni zaznala, bila je pod neformalnim vplivom mnenjskih voditeljev, ki so svoje delovanje često omejevali na tako imenovano zahodno sfero. Krepitev pomena drugih dveh ne-ameriških velesil je zaznal zunanji minister Karl Erjavec, ki je svoj poudarek namenil gospodarski diplomaciji in s tem krepil odnos z Rusijo. To res ni bilo izpeljano na najbolj eleganten način, a ne izrazito proameriška politika je doživela krepko kritiko tako s strani nekaterih vodilnih mnenjskih voditeljev kot s strani nekaterih vidnih diplomatov. Naša politika je sorazmerno mirno sprejela prekinitev projekta južni tok, preko katerega naj bi ruski plin prišel v Slovenijo. Ko je bilo v času vlade Alenke Bratušek znano, da se bo prodalo tako letališče Jožeta Pučnika kot Adria Airways, je Kitajska poslala v Slovenijo delegacijo ene največjih svetovnih letalskih družb China Southern Airways, ki se je želela pogovarjati o nakupu obeh, tako letališča kot letalskega prevoznika. Vodilni letališča tedaj niso imeli niti pooblastil niti informacij, kako naj bi stvari v bodoče tekle, s strani vlade pa jih niti minister ustreznega resorja ni hotel sprejeti. Kitajska je tedaj začela izvajati politiko 16+1, ki je kasneje s pristopom Grčije postala 17+1. Slovenijo so Kitajci v ta projekt vključili, a Slovenija se praktično v ta projekt ni vključila. Slovenska zunanja politika je mentalno bila, in je še, v nekem smislu v blokovski ureditvi, kjer se sodelovanja z državami izven »bloka« izogibamo, pa čeprav bi morda bilo koristno. Poslovneži in nekateri na mednarodni sceni vidni vplivneži so hitro zaznali, da kake pomoči od ZDA, ki je bila in je še idol nekaterih slovenskih mnenjskih voditeljev, ni pričakovati. Obrnili so se na svoje prijatelje na Kitajskem, in bili so uspešni. Obdobje pandemije korona virusa naj bo za slovensko zunanjo politiko kar se tiče globalnih razmerij pomembna šola.
Iz tega izvirajoč sklep, da nima smisla izpolnjevati obveznosti, ki si jih je Slovenija zadala ob vstopu v Evroatlantske organizacija bi bil popolnoma napačen. Smo člani teh organizacij in ostati moramo verodostojni člani. Je pa Slovenija nemalokrat ravnala tako, kot da bi se prilizovala ali pa podrejala tem asociacijam. Nikakor ne smemo pozabiti na hrabra dejanja slovenskih voditeljev, ki so skupaj s slovenskim narodom pripeljala do samostojne Slovenije. Eno hrabrih dejanj, ki pa ga mnogi osamosvojitelji ne omenjajo, je bilo zavračanje nasvetov ameriškega državnega sekretarja JamesaBakerja, ki je tedaj prišel celo v Jugoslavijo in vse rotil, naj Jugoslavija ostane skupaj. Osamosvojitelji so dali odločno prednost stremljenju svojega naroda pred odločnimi željami tedaj odločno najpomembnejše velesile. Tega pogumnega dejanja ne smemo pozabiti. Modro delovanje zunanje politike je striktno izvajanje vseh sprejetih obveznosti, nikakor pa ni potrebno poslušati kakega nižjega uradnika, ki hoče našo državo prepričati v več kot pa ji narekujejo sprejete zaveze. Vse, kar je izven pogodbeno sprejetih in na demokratičnih organih potrjenih zavez, mora biti izključno v interesu samo Slovenije.
Pomembna izkušnja iz obdobja pandemije korona virusa je tudi dogajanje v okviru EU. Slovenija je nedolgo pred korona-krizo želela, in v to verjela, da bo EU oziroma njene ustrezne institucije vključena v reševanje problema meddržavne meje Slovenije s Hrvaško. Čeprav bi bila rešitev tega vprašanja pomembna tudi kot presedan za podobne težave med državami Jugovzhodne Evrope, kamor bi veljalo širiti EU, pa ustrezne institucije EU niso storile praktično nič. Že to je bil pomemben indikator, v kolikšni meri se lahko računa na solidarnost in pomoč institucij EU. Tudi oviranje prehodov preko državne meje, ki ga ob veljavnem in spoštovanem Schengenskem sporazumu naj nebi bilo, razen začasno izjemoma, je pokazalo na nivo medsebojnega zaupanja med državami članicami Schengena. Ko pa je izbruhnila korona pandemija, pa se je izkazalo, da na solidarnost med državami članicami EU ni moč računati. Po besedah premierja slovenske vlade Janeza Janše od Evropske unije »od začetka epidemije nismo dobili niti ene maske, niti enega kosa zaščitne opreme, niti enega ventilatorja... Zanesemo se lahko predvsem nase in prijatelje v regiji«. (Eržen,2020) Na močan pritisk nekaterih držav, kjer so bili učinki pandemije zelo hudi in so grozile zelo hude ekonomske posledice, je le prišlo do pogajanj o pomoči. Pogajanja so bila huda, izčrpajoča in pod hudimi grožnjami Italije, da bi stanje brez pomoči bilo lahko usodno za obstoj EU, je le prišlo do kompromisa, vendar pa ni bilo popuščanj glede tako imenovanih »korona obveznic«, saj bi to morda bremenilo bogatejše in pomagalo manj bogatim. »Glavne ovire na poti do dogovora so bile nesoglasja med Nizozemsko in Italijo glede pogojevanja pomoči iz evropskega reševalnega mehanizma ESM ter razhajanja med jugom in severom glede vprašanja skupnega zadolževanja. (A.K.K.)« O solidarnosti ni bilo dosti slišati. »Evropska »pomoč« državam članicam torej pomeni samo nove dolgove. Čeprav je tokratna kriza drugačna od prejšnjih in v ničemer povezana z zgrešenimi ekonomskimi politikami, čeprav bi zaradi tega pričakovali več solidarnosti kot kdaj prej, Evropa že tako močno zadolženim državam natika novo zanko za vrat« (Vidmajer, 2020)
Članstvo Slovenije v EU je Sloveniji prineslo veliko dobrega. Absolutno si je v okviru možnosti treba prizadevati, da EU tudi v bodoče ostane trdna povezava, v okviru katere bo možen napredek vsake članice. Absolutno napačno pa je od EU pričakovati, da bo delovala na področjih, za katere nima nobenega pooblastila. EU nima enotne zunanje politike, ampak skupno. Takšno, za katero se članice med seboj dogovorijo. Če pa takšnega dogovora ni, ima pravico vsaka članica delovati v svojem interesu. Obveznosti in odgovornosti članic so jasno definirane, solidarne so tudi lahko. Treba je pozdraviti vsako solidarnost s strani EU in si za solidarnost med članicami prizadevati, nikakor pa se na to zanašati. Ne sprejem »korona obveznic« je to jasno pokazal. Slovenija mora v okviru EU delovati kot aktivna in kredibilna članica. Vendar pa se ne more zanašati zgolj na EU. Potrebni so prijatelji oziroma povezave z državami, s katerimi imamo nekatere skupne interese. V času korona krize se je izkazalo, kako pomembni so odnosi s sosednjimi državami. Koordinacija delovanja s sosednjimi državami je bila na mejah velikega pomena za razreševanje konkretnih težav in stisk.
S sosednjimi državami je treba imeti kar najboljše odnose, a ob nekaterih izjavah ob praznovanju italijanskega praznika v zvezi s spominom na »fojbe« pri Bazovici je težko računati na trdnejše zavezništvo. Tudi Avstrija ni pokazala velikega zaupanja v Slovenijo ko je šlo za migrantski val ter za začasno zamrznitev Šengenskega sporazuma. Tesnejše povezovanje je možno z Madžarsko, predvsem v ekonomskem smislu, ter s Hrvaško, s katero bi bilo dobro razčistiti nekatera pomembne vprašanja.
Za časa Drnovškove vlade Slovenija ni želela v povezavo »Višegrada«, v kateri je tudi Madžarska. Tedaj smo se nekako smatrali za zahodno usmerjene, tiste, ki naj bi vstopili v »prvi vlak« oziroma v »ožjo EU skupino«. Oholo smo nakazano ponudbo po vstopu zavrnili. Danes nekateri, ki so tedaj delovali v ekipi, ki je zavračala vstop v Višegrad, promovirajo sodelovanje z Madžarsko. Takšna stališča ne delujejo posebej kredibilno. Vendar pa moramo vedeti, da se povezave med državami gradijo dolgoročno. Politiki se bodo menjali, a povezave ostajajo. Skupaj bi morda na marsikaterem področju v okviru EU in v okviru Evroatlantskih povezav marsikaj dosegli. Ne glede na notranjo politiko Madžarske, kar je njena suverena pravica, so iniciative za bližnje sodelovanje absolutno dobrodošle. Je naša soseda in soseda bo ostala. Vendar pa morajo biti temelji sodelovanja interes Slovenije, in seveda Madžarske, ne pa interes manjših skupin, ki predstavljajo le majhen del obeh narodov.
V poosamosvojitvenem obdobju slovenska zunanja politika tudi ni bila usmerjena v tesnejše povezovanje s prostorom bivše Jugoslavije. To je bilo povsem razumljivo, a od tedaj so se razmerja med državami nekdanje Jugoslavije in njihovi odnosi z EU in širše znatno spremenili. Povsem nelogični so medsebojni odnosi s Hrvaško. V zgodovini tako rekoč nismo nikoli bili v vojni proti njim, skupaj smo v EU, skupaj v NATO, zelo veliko državljanov Slovenije ima tam znance in prijatelje, veliko Hrvatov prav tako v Sloveniji. Če tako pomislimo, bi bilo smiselno da bi bili na nek način regionalni zaveznici, da bi v okviru EU lahko računali druga na drugo. Pa temu ni tako. Hrvaška ne prizna mednarodno določene meje, ni priznala memoranduma, podpisanega na Otočcu glede Ljubljanske banke, kot mednarodno veljaven sporazum, kar formalno seveda ni, a mišljen je bil na slovenski strani kot tak. Slovenija pa ni zgradila nobene avtocestne povezave z Istro, ki je za Hrvaško izjemno pomembna s stališča turizma, ni zgradila osimske ceste Trst-Reka, v letu 2019 je Slovenija po nekaterih podatkih realizirala šest obiskov na visoki ravni v Srbiji, a nobenega na Hrvaškem. Sprejela je, in to dvakrat v letu 2019, člana predsedstva BiH Željka Komšića, ki zagovarja politična stališča nasprotna željam Hrvaške, ni pa imela pogovorov z Draganom Čovićem, predsednikom HDZ BiH, ki ima stališča, blizu hrvaškim.
Objektiven interes obeh držav, tako Slovenije kot Hrvaške, je ureditev odprtih vprašanj. Večkrat v preteklosti so se ta odprta vprašanja reševala, večkrat je bilo videti, kot da se rešujejo s ciljem, da se ne rešijo, vendar kljub prepričanju, da so rešena vsaj najpomembnejša vprašanja, se je izkazalo, da še niso rešena. Čas je, da se jih reši. Zunanja politika in diplomacija morata storiti vse, da se pride do rešitve vprašanj. To bi moral biti ključni cilj zunanje slovenske politike v obdobju po pandemiji. Gospodarski problemi, ki bodo po koncu epidemije zagotovo nastopili, bodo mnogo laže rešeni, če bomo s sosedami pri nekaterih pomembnih vprašanjih stopili skupaj in s tem pridobili eni in drugi. Ne sme se ponoviti drago reševanje brez cilja priti do rešitve.
Z območjem Zahodnega Balkana imamo močne medčloveške odnose, predvsem je področje turizma zelo intenzivno. Imamo pomembne gospodarske povezave in med prebivalstvom imamo kljub vsemu sorazmerno velik ugled. Temu območju tudi imamo kaj povedati. Sodelovanje Slovenije z državami Zahodnega Balkana pripomore k izboljšanju varnostne situacije na tem območju. Zmanjša se verjetnost konfliktov, ki se na Balkanu lahko pojavijo. Vsaka krepitev napetosti na Balkanu zgolj slabi varnostno situacijo tako na tem območju kot v celotni EU. Kar se tiče varnosti pa se verjetno vse manj zanašamo lahko na NATO. »Skupno vsem je spoznanje, da so politično vezivo, dojemanje grožnje ter pripravljenost za plačanje cene transatlantske naveze tako popustili oziroma se spremenili, da je zavezništvo politično mrtvo in da je čas za razmislek o njegovi reinkarnaciji.« (Cigler, 2019)
Povezovanje Slovenije z jugovzhodno regijo pa nikakor ne omejuje Slovenije, da se povezuje z drugimi sebi po nekaterih vidikih sorodnih držav. »Zbliževanje z Beneluksom je zanimiva ideja. Gre za grupacijo majhnih in srednje velikih držav, ki jih povezujejo skupni interesi in vrednote. … To so niše in zavezništva, za katere bi bilo dobro, če bi jih slovenska diplomacija gradila, dograjevala in negovala.« (Vidmajer 2, 2019) Vsako takšno in podobno povezovanje je treba vzpostavljati in negovati. Vendar pa vemo, da so države, ki se danes povezujejo, kot na primer Baltske države, Švedska in Norveška, Beneluks, Višegrajska skupina, imele v preteklosti resne medsebojne konflikte in so si bile včasih tudi hude nasprotnice. A bližina, v mnogih elementih skupna zgodovina, medsebojno poznavanje, in še bi lahko naštevali, so na dolgi rok prevagale zgodovinska nesoglasja in spoznale, da je korist od povezovanja in po potrebi skupnega nastopanja mnogo koristnejša od gojena za notranjo politiko uporabljanih zamer. (Kunič, 2019)
Ljubljana, 23.april 2020
