Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil analizo pred lokalnimi volitvami v Sloveniji, ki bodo 18. novembra 2018. Iz obsežne analize »Slovenija 2018: Lokalne volitve v senci problemov države« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele.
Slovenija 2018:
V Republiki Sloveniji bodo 18. novembra 2018 redne lokalne volitve, na katerih bodo v vseh 212 občinah, od katerih je 11 mestnih občin, volili člane občinskih (mestnih) svetov, župane in člane svetov četrtnih oziroma krajevnih in vaških skupnosti. V občinah, kjer prebivajo pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti ter romske skupnosti, bodo izvolili tudi predstavnike teh skupnosti v občinski svet. Drugi krog volitev za izvolitev županov bo 2.decembra 2018.
Na dan razpisa volitev je bilo v Republiki Sloveniji 1.703.712 volilnih upravičencev.
Za Slovenijo je veljalo, da je uspešno izpeljala tranzicijo, da predstavlja »zgodbo o uspehu« in da je leta 2004 z najboljšo štartno pozicijo vstopila v EU. Kasneje se je pokazalo, da tranzicija še zdaleč ni bila tako uspešna, kot je bilo predstavljeno v številnih poročilih in ocenah »uglednih« slovenskih in mednarodnih institucij.
Članstvo v zvezi Nato, še posebej pa članstvo v Evropski uniji (EU), je predstavljalo zgodovinsko priložnost za uresničitev sanj številnih generacij Slovenk in Slovencev o boljši in svetlejši prihodnosti. S članstvom v EU je Slovenija začela relativno nazadovati, ampak ne zaradi EU, temveč zaradi same sebe in številnih neizpeljanih reform. Kot pozitiven primer pa lahko navedemo Poljsko, Češko in Slovaško, ki so kot nove članice EU izkoristile članstvo in naredile velikanski napredek v gospodarskem razvoju. Slovenska težava so klientelizem, korupcija, počasna pravna država in administracija, predvsem pa, da ene najvišjih gospodarskih rasti na svetu ni prelila v povišanje standarda in zmanjšanje velike razslojenosti (revščina).
Nova slovenska vlada mora narediti viden premik Slovenije na vseh področjih. To je ključna naloga, po kateri bo ocenjena in po kateri bo ostala zapisana pri volivcih in v njihovem političnem spominu. Uspeh nove vlade se bo najbolj meril po njeni sposobnosti, da dodatno zažene slovensko gospodarstvo in uveljavi delovanje do sedaj šibke pravne države in vladavine prava ter izpelje nujno potrebne, čeprav številne nepriljubljene, reforme. Pri tem ne bo smela ponoviti napak svojih predhodnic, da na ključna gospodarska mesta kadruje ljudi po politični opredelitvi, ampak politično neodvisne in strokovno usposobljene posameznike/ce. Samo s tem bo odpravljen stereotip, da je država slab lastnik – ni, kadar gre za sposobne poslovneže, in ne za strankarsko nastavljive posameznike.
Kadrovska politika je najzahtevnejši test za vlado premierja Marjana Šarca (LMŠ). Vlada Mira Cerarja (SMC) 2014-2018 je ponovila napake Državljanske liste (DL) 2011-2014, ki je mislila, da posamezniki iz državne administracije, predvsem iz javnega sektorja in akademske skupnosti, lahko postanejo nosilci gospodarskega razvoja. Očitki Cerarjevi vladi, da imajo praviloma prednost pri kadrovanju pravniki in pripadniki akademske skupnosti, je bila slaba popotnica, da se Slovenija izvleče iz krize. Izvoljeni predstavniki ljudstva morajo poskrbeti, da bodo uveljavljeni strokovnjaki vsak na svojem področju prispevali h konsolidaciji Slovenije in ne k uresničevanju ozkih strankarskih interesov, ki so bili v preteklosti značilni za vse slovenske vlade. Pravniki in pravosodje morajo zagotoviti delovanje pravne države in javne uprave ter odpraviti sive lise v zakonih, ki omogočajo manipulacije in dušijo poslovno okolje. Vodenje gospodarstva morajo prevzeti strokovni in sposobni managerji, ki ne bodo delali v interesu razdiralnih lobijev kot v času vlade Mira Cerarja, ampak imajo dovolj poguma, znanja in izkušenj, da Slovenijo izvlečejo iz krize. Poleg normativnega idealizma morajo pravniki zagotoviti vladavino pravice in prava ter varno okolje za domače in tuje naložbe. To so pričakovanja in sporočila slovenskih državljanov.
Nujno bo potrebno izboljšati okolje za tuje investicije. Slovenija s sedanjimi zakonodajnimi rešitvami in spodbudami ni dovolj atraktivno okolje za tuje naložbe. Nastaviti bo potrebno sposobne in strokovne managerje, ne pa »strankarske vojake«. Zagotoviti je treba zmanjšanje enormne zadolženosti slovenske države in podjetij. Trenutna ugodna gospodarska rast je odgovor za reševanje številnih vprašanj, posebej finančnih in hkrati priložnost zagotoviti ustrezno pripravljenost za novo gospodarsko krizo. Država mora izkoristi članstvo v EU in zvezi Nato ter sklenjena strateška partnerstva s Francijo, Nemčijo ter Turčijo, ki zdaleč niso v zadostni meri izkoriščena.
Vse to je uresničljivo, če imata država in politično vodstvo jasno zastavljene cilje. V primeru Slovenije to (še) ni popolnoma jasno, zato Slovenije ne bo zlahka konsolidirati. Nova slovenska vlada ima zato eno od najbolj zahtevnih nalog po osamosvojitvi, njen premier Šarec pa ji bo kos, če bo sledil svojim vrednotam in jih uspel preliti v jasno in odločno izvršno politiko. To je izvedljivo in za Slovenijo nujno potrebno.
Številni strokovnjaki opozarjajo na krizo in razvrednoteno vlogo lokalne samouprave v sistemu državne ureditve, zamujeno regionalizacijo in potrebo po pripravi nove strategije nadaljnjega razvoja slovenske lokalne samouprave. Vlada Mira Cerarja se je bore malo ukvarjala z vprašanjem lokalne samouprave, z vprašanjem pokrajinizacije pa sploh ne.
Težave so v centralističnem urejanju in gledanju na položaj občin, razdrobitvi Slovenije na (pre)majhne občine, odsotnosti pokrajin, ne uresničevanju evropskih načel in standardov na tem področju, prilastitvi občinske oblasti s strani županov in političnih strank, ne uresničevanju participacije državljanov/občanov pri odločanju o lokalnih javnih zadevah, zanemarjanju etičnih standardov pri upravljanju občin idr.
Strokovnjaki poudarjajo, da slovenska lokalna samouprava nasploh zaostaja za evropskimi načeli (npr. dvanajst načel dobrega upravljanja lokalnih skupnosti) in standardi na področju lokalne in regionalne demokracije oz. samouprave. Decentralizacija kot proces uresničevanja načela subsidiarnosti je moderna težnja v evropskih in zunaj evropskih državah. V Sloveniji se ta proces še ni začel. Vzrokov je več - nepoznavanje bistva lokalne samouprave, odpor do prenašanja javnih zadev na občine in bodoče pokrajine, (pre)majhne občine, odsotnost pokrajin, pomanjkanje političnega konsenza o vsebini in poteku reforme lokalne samouprave v RS idr. (Stane Vlaj, 2010).
V Sloveniji so bile ustanovljene, upravno-organizacijsko gledano, številne neracionalne občine. Upada interes prebivalcev za aktivno udeležbo v dogajanjih v njihovi občini, organi občine se marsikje obnašajo tako, kot da se jim ni treba povezovati s prebivalci občine, županski položaj je pravno in dejansko premočan, vloga občinskih svetov ni realizirana, člani občinskih svetov veliko bolj poslušajo svoje politične centrale v Ljubljani, kot prisluhnejo konkretnim zahtevam, potrebam in interesom konkretnih ljudi v konkretni občini, ni nobenih realiziranih sankcij za nemoralno in tudi nezakonito ravnanje občinskih funkcionarjev v času njihovega mandata idr. Ni etičnega upravljanja občin, korupcija in drugi negativni pojavi (kazniva dejanja, nepotizem idr.) so v porastu.
Posebnost lokalnih volitev je, da številni kandidati za župane nastopajo kot neodvisni kandidati s svojimi neodvisnimi listami, čeprav so tudi člani posameznih uveljavljenih političnih strank, ki na lokalnih volitvah niso v ospredju. To je do neke mere razumljivo, ker je potrebno v lokalni skupnosti zagotoviti širšo podporo za izvolitev, kot je podpora posamezne politične opcije.
Kot po navadi je za slovenske razmere vedno zanimiva volilna tekma v glavnem mestu Ljubljani, ker prinaša vpliv in razpolago z visokimi sredstvi in resursi. V Ljubljani je na oblasti že 12 let Zoran Janković, nekdanji predsednik uprave družbe Mercator, ki se mu ponovno obeta zmaga.
Kljub temu, da so ljubljanski volivci (in ne samo oni) seznanjeni s korupcijskimi aferami, sodnimi procesi proti sedanjemu, dolgoletnemu županu Ljubljane Zoranu Jankoviću, njihovo stanje duha niha med apatičnostjo na eni strani in dvigovanjem rok na drugi strani v smislu, da je vse že vnaprej določeno, kar se posledično odraža z zelo nizkim procentom volivcev, ki se odpravijo na volišča.
Razplet volilne kampanje v drugem največjem slovenskem mestu Mariboru, bo pokazal, ali je »vstaja ljudstva« leta 2012 res bila upravičena, ko je bil strmoglavljen takratni župan Franc Kangler (SLS), ki se ponovno poteguje za županski stolček. Kanglerjeva vrnitev na županski stolček bi pomenila veliko klofuto za takratne »vstajnike«, hkrati pa tudi za slovensko pravosodje, ki mu ni uspelo dokazati »grehov« iz časa županovanja.
Izvolitev Marjana Podobnika na čelo Slovenske ljudske stranke (SLS), ki je kot stranka imela doslej največ županov, bo za lokalne volitve velik test, saj bodo pokazale, ali se je SLS ohranila v lokalnem prostoru in nakazale možnost, da se ta politična stranka vrne v Državni zbor Republike Slovenije.
Lokalne volitve bodo tudi test za največjo vladno stranko, Listo Marjana Šarca (LMŠ), in sicer, kako se bo uveljavila v lokalnem okolju, in hkrati svojevrsten test za vlado predsednika Marjana Šarca. Namreč na lokalnih volitvah pred štirimi leti, čeprav so bile le tri mesece po državnozborskih volitvah, se takratna Stranka Mira Cerarja (SMC) ni uspela uveljaviti v lokalnem okolju in tudi ni imela nobenega župana v 212 slovenskih občinah.
Slovenska posebnost je razvrednotenost lokalne samouprave in dejstvo, da večina slovenskih občin ne izpolnjuje zakonskih pogojev, potrebnih za ustanovitev, država pa ne ukrepa v smeri, da bi bilo sčasoma vzpostavljeno ustavnopravno stanje na tem področju.
Pokazalo se je, da dosedanje slovenske politične in gospodarske elite, ki so sodelovale v ropu države na vseh ravneh, zagotovo niso tiste, ki bi Sloveniji in njeni mladi generaciji, ki v vse večjem številu zapušča državo iz ekonomskih razlogov, zagotovile boljšo prihodnost.
Obstoječe politične elite poskušajo na vsak način ovirati rekrutiranje novih političnih elit in ustvarjanje politične konkurence, kar je smisel demokracije. Novi steber prihodnosti Slovenije ne morejo biti posamezniki in »instant« politične stranke, ki se pojavijo kot muhe enodnevnice in izginejo v naslednjem volilnem ciklu brez kakršnekoli odgovornosti. Slovenska politika se mora profesionalizirati, ampak z visokimi etičnimi standardi in sankcijami za tiste, ki to ne spoštujejo. Za ideološko in koruptivno obremenjene politike, ki prevladujejo, ne bi smelo biti prostora na slovenski politični sceni.
Po nedavnih državnozborskih in skorajšnjih lokalnih volitvah bo potrebno na slovenskem političnem in družbenem prizorišču poiskati splošni družbeni konsenz o prihodnosti Republike Slovenije z jasno zastavljenimi cilji za prihodnost, ker se dogajajo velikanske geopolitične spremembe znotraj EU in v svetu, ki zadevajo vse deležnike. Tako bi se okrepil položaj in odpravila razvrednotena vloga Slovenije.
Ljubljana, 15. november 2018