Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil analizo aktualnih dogajanj v Siriji po razglasitvi premirja. Iz obsežne analize »Sirija: Med premirjem in ameriško-ruskim načrtom B« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele.
Sirija:
Z dogovorom med predsednikoma Barackom Obamo in Vladimirjem Putinom v soboto, 27. februarja 2016, je stopilo v veljavo prvo resno premirje v Siriji, ki ne velja za ISIL in fronto Al-Nusra, ki nadzirata skupaj več kot polovico Sirije. Sporazum izključuje tudi ostale teroristične skupine, ki štejejo več kot 25 različnih organizacij. Hkrati je sirski predsednik Bashar Al Assad razpisal redne parlamentarne volitve za 13. april 2016.
Po tem dogovoru zahodna mednarodna koalicija za boj proti ISIL-u ter sirska in ruska letala nemoteno nadaljujejo z operacijami proti terorističnim organizacijam. Zahodna koalicija bo nadaljevala uničenje ciljev in infrastrukture ISIL-a na vzhodu Sirije (Raqa, Deir Al-Zor, del Alepa, Palmira itd.). Medtem ruska in sirska letala lahko nemoteno nadaljujejo svoje operacije na zahodu države. Kurdske enote nadzirajo sever Sirije (Kamishli, Kobane, Afrin) in poskušajo zavzeti mesto Azaz, da bi povezali celoten kurdski sever Sirije in hkrati prekinili povezavo Turčije z območjem pod nadzorom sirijske opozicije, ISILa in Al-Nusre.
Po podatkih s konca leta 2015 obstaja 149 organizacij, ki so vojaško dejavne v sirski državljanski vojni. Aktivnosti za doseganje premirja v Siriji so se začele v skladu s sprejetim dogovorom na podlagi resolucije Varnostnega sveta OZN št. 2254 z dne 18. decembra 2015, katerega so sprejeli predstavniki skupine Prijatelji Sirije, ki šteje 11 držav, med njimi Rusijo in ZDA ter šest mednarodnih organizacij.
Največja težava in izziv za trajno premirje so nedoločene mejne črte med vojskujočima stranema in povezava le teh s regionalnimi silami kot so Turčija, Saudska Arabija, Iran itd. Po končanju dvotedenskega poskusnega premirja morajo sprte strani začeti s pogajanji za dosego trajnega miru.
Regionalne sile, kot je na primer Saudska Arabija, niso zadovoljne s situacijo na terenu. Saudska Arabija, ki velikodušno podpira in financira opozicijo, ne bo dovolila, da Asad, ki je eksponent Irana in Rusije, kakorkoli ostane na oblasti. Turčija odprto pomaga nekaterim opozicijskim islamističnim organizacijam in hkrati nasprotuje temu, da kurdska stranka PYD, ki dejansko nadzira sever Sirije, postane del pogajalskega procesa v Ženevi. Turčija sicer podpira rivalske kurdske organizacije, ki sploh nimajo teže na terenu, kot sta Kurdska islamistična fronta in Kurdski nacionalni svet, ki je del zmerne saudske opozicije. Ti dve stranki sta zastopani v ženevskem pogajalskem procesu.
Iran, ki je na dveh frontah v Jemnu in Siriji, podpira saudske nasprotnike (gibanje Huti v Jemnu in režim Bashara Al Asada). Ne bo dovolil rešitev, ki bodo vsebovale odstop Asada.
Moremo se zavedati, da premirje ni posledica dogovora med režimom in njegovimi nasprotniki, ampak je rezultat dogovora med ZDA in Rusijo, Torej premirje je naloženo sprtim stranem. To je hkrati test dobrih namer med vlado in opozicijo.
Rusija se je zavzela, da bo zelo stroga do vlade v Damasku in Šiitskih milic, ki se bojujejo na strani režima. Medtem so ZDA prepustile opoziciji, da sama odloča o premirju. Diplomatsko povedano to pomeni, da ima opozicija zadnjo možnost za mir in da imajo ZDA na mizi tudi druge opcije. Američani govorijo o načrtu B v slučaju propada premirja. To je slabo sporočilo opoziciji, ker jim daje upanje v ameriški ali turško-saudski vojaški poseg za dosego tega, kar niso dosegli v petih letih boja.
Medtem ko je orožje dokaj utihnilo, je prišlo v javnost nekaj podrobnosti o ameriškem in ruskem načrtu B.
Ameriški državni sekretar John Kerry in saudska vlada govorita o nekakšnem drugem načrtu B, kar je potrdil tudi general James G. Stavridis, bivši poveljnik NATO v Evropi. V primeru kršitve premirja bodo ZDA kopensko intervenirale v Siriji ob pomoči saudskih enot s severa države in jordanskih z juga in ob vzpostavitvi varnostnih con s prepovedmi letenja nad tem območju. Ameriški predsednik Obama se je že pogovarjal prejšnji teden v Washingtonu z jordanskim kraljem Abdullah II. Američani so se pogovarjali z Jordanci o načinih za preprečitev širjenja vpliva ISIL-a na jug in jugozahod Sirije iz oporišč v Palmiri.
Verjetno je načrt B dober za zajezitev vala beguncev iz Sirije. Po nekaterih podatkih je več kot sedem milijonov razseljenih oseb, ki čakajo na možnost, da zapustijo državo.
Ruski načrt B, kot ga je predstavil namestnik zunanjega ministra Ruske federacije Sergei Ryabkov, govori o federalizaciji Sirije oziroma o treh federalnih enotah in sicer Alawitska entiteta na zahodu z Damaskom in Kurdi, Turkmeni, Kristjani, Arabci in ostalimi, Sunitska entiteta na vzhodu države, ki je sedaj pod nadzorom ISIL-a in Kurdsko-krščansko manjšinska entiteta.
Ruski načrt B je morda zanimiv za mirovne pogovore v Ženevi, kot osnutek za ureditev bodoče sirske države.
Opozicija ima tudi svoj model federacije in izbrala bi nekakšen model, ki je mešanica ruskega, švicarskega, nemškega, emiratskega ali ameriškega federalnega modela.
Ne glede na pomanjkljivosti in nedorečenosti, je sporazum o premirju rešilna bilka za opozicijo, ki je bila na robu popolnega poraza. Z morebitno izgubo polovice Alepa, ki ga še nadzira in cestnega koridorja do Turčije (65 km), bi opozicija izgubila logistično zaledje v Turčiji in izgubila celotni teritorij v osrednjem delu države. V takšnem položaju sploh ne bi bila kompatibilen partner za ženevsko pogajalsko mizo. Režim, ki je izgubil več kot 80.000 vojakov v petletni vojni, potrebuje predah za konsolidacijo svojih vrst. Z vojaškega vidika gledano, sta obe strani izčrpani in potrebujeta počitek pred naslednjo rundo, ki bo verjetno spet vojaška in ne politična.
Mir bo dosežen, ko bodo regionalne sile Iran, Saudska Arabija in Turčija zgladile svoje spore zunaj meja Sirije in ko bodo sprte strani spoznale, da so poražene in da niso mogle zmagati.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da je rešitev potrebno iskati v trikotniku Riad – Teheran – Ankara ob sodelovanju formacij in frakcij na terenu in ob podpori velesil. Zaustavitev ruskega bombardiranja je nujna, ker to povzroča nov val beguncev proti zahodni Evropi. Upravičeno se zastavlja vprašanje, ali je tudi to vojaško posredovanje v funkciji ruskega izseljevanja EU, da se pod pritiskom novega vala beguncev prisilili EU k odpravi sankcij in eventualno izsili priznanje nelegalne zasedbe Krima.
Ljubljana, 5. marec 2016
