Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil analizo pred prihodnjimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami v Republiki Turčiji, ki bodo 24. junija 2018. Iz obsežne analize »Predsedniške/parlamentarne volitve v Republiki Turčiji 2018: Odločilne volitve za usodo AKP-ja« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele.
Predsednik Republike Turčije Recep Tayyip Erdoğan je 18. aprila 2018. leta nepričakovano uradno napovedal datum predčasnih predsedniških in parlamentarnih volitev, ki bodo potekale 24. junija 2018. Namreč, redne volitve so bile predvidene šele za november 2019.
Napoved predčasnih volitev je prišla po srečanju Erdoğana s predsednikom nacionalistične stranke-gibanja (MHP) Devletom Bahçelijem, ki je dan prej presenetil javnost s pozivom na predčasne volitve. Analitiki so mnenja, da je bila Bahçelijeva napoved vnaprej dogovorjena z vladajočo stranko konservativno Stranko pravičnosti in razvoja (AKP). Tako so olajšali pozicijo Erdoğanu in njegovi stranki AKP, ki je večkrat zanikala namere za prestavitev datuma volitev.
Vladajoča AKP in njena zaveznica MHP trdita, da so glavni motivi za predčasne volitve premostitev političnih in gospodarskih negotovosti v državi. Predvsem zaradi notranje rekonstrukcije in preoblikovanja političnega sistema znotraj države ter obsežne vojaške operacije turške vojske proti terorističnim organizacijam znotraj (PKK in FETO) in zunaj države, denimo operacija »Oljčna vejica« na severu Sirije.
To je potrdil tudi predsednik Erdoğan na tiskovni konferenci, kjer je dejal, da so predčasne volitve nujne zaradi zgodovinskih dogodkov v regiji.
Predlog je bil gladko sprejet v parlamentu, v kateri ima AKP 315 poslancev in njena zaveznica MHP 36 poslancev. Potrebno je bilo zagotoviti 275 glasov od 550-tih sedežev v turškem parlamentu.
AKP je bolj pripravljena kot opozicija na volitve. Izvedli so splošne konvencije vseh podružnic stranke v 81 provincah Turčije ter zaključili svoje glavno volilno zavezništvo februarja 2018 z MHP-jem v volilno koalicijo pod imenom »Ljudska aliansa«. Najverjetneje se bosta tej koaliciji pridružili še dve zunaj parlamentarni stranki. Prva stranka je proislamistična SAADET in druga je desničarska velika unionistična stranka BBP.
Na drugi strani pa lahko sklepamo, da je opozicija na te volitve manj pripravljena in presenečena, saj je največja opozicijska stranka Republikanska Ljudska Stranka – CHP (131) šele zdaj začela resno jemati, da so volitve pred vrati. Na hitro potekajo sestanki z drugo največjo opozicijsko stranko v Turškem parlamentu Ljudska demokratična stranka HDP (48) priprtega ustanovitelja in poslancaSelahattina Demirtaşa ter novo ustanovljeno stranko (Dobra partija - IYI party) Meral Akşener (5).
Morebitno zavezništvo CHP in HDP je nevarna poteza CHP-ja, ki lahko popolnoma uniči že oslabljeno stranko, ki nadaljuje dediščino Kemala Atatürka. Tradicionalni sekularni Turki so bližje desnemu centru in so proti zavezništvu s stranko, ki je prokurdska in levičarska, hkrati pa ima predsednika in več voditeljev v zaporu zaradi tihe podpore teroristični PKK.
Medtem ko je Erdoğan edini kandidat AKP in MHP, opozicija še vedno ni določila svojega kandidata na predsedniških volitvah.
Obenem se pogosto pojavlja dvom o možnosti kandidature predsednika CHP KemalaKılıçdaroğluja, saj nima voditeljske karizme in ni še nikoli v zadnjih osem letih zmagal na volitvah.
Opozicija ima zelo malo časa, da bi lahko konkurirala dosedanjem predsedniku Erdoğanu, ki je še vedno najbolj priljubljen politik v državi. Ankete mu kažejo od 42% do 45% za zmago na predsedniških volitvah.
Kar se tiče novo ustanovljene Dobre stranke MeralAkşener, so bile prisotne polemike o tem, ali lahko ta stranka sploh sodeluje na volitvah. Akşenerjeva, ki jeodpadnica iz MHP-ja in bivša notranja ministrica, je bila vodilna oseba MHP-ja pred razrešitvijo. Izhod iz zakonske zadrege so našli tako, da je 15 poslancev CHP pristopilo stranki IYI (ki ima pet nepovezanih poslancev v turškem parlamentu), da bi pridobili potrebno število in lahko formirali svojo parlamentarno skupino. S tem so se ji vrata za delovanje v parlamentu na široko odprla. Tako za stranko, kot tudi za njeno predsednico. Stranke z 20 ali več poslanci so v parlamentu priznane kot skupine, zato imajo pravico samodejno sodelovati na volitvah brez omejitev. Stranka tako ima lahko tudi kandidata na predsedniških volitvah.
Namreč, turška ustava in volilni zakon določata, da mora stranka ki želi sodelovati na volitvah, delovati šest mesecev od svoje prve nacionalne konvencije. Ta stranka je bila ustanovljena 25 oktobra 2017, prvo konvencijo je imela šele marca 2018 in s tem lahko sodeluje šele na volitvah septembra 2018. A prestop 15 poslancev CHP v IJY je rešitev tudi za to oviro.
Akşenerjeva bo kandidirala za predsednico države in resno poskušala konkurirati Erdoğanu, saj ji nekatere raziskave javnega mnenja napovedujejo 40% podpore, medtem ko njeni stranki napovedujejo od 5% -20% podpore (volilni prag je 10%).
Dobra stranka smatra sebe kot proevropsko in privrženo idealom ustanovitelja Republike Kemala Atatürka. S tem bo pridobila glasove sekularistov, ki tradicionalno volijo CHP. Z desničarsko retoriko bo pridobila glasove nacionalistov iz vrst njene bivše stranke MHP.
V vsakem primeru so volitve »odločilne« saj bodo določile usodo AKP-ja in njenega predsednika Erdoğana, ki neprekinjeno vlada državi že celih 16 let kot premier in kot predsednik države. V primeru zmage bo imel pet let s polno predsedniško izvršno oblastjo, poleg tega še dodatnih pet let, saj mu jih zagotavlja nova sprememba ustave, katero so volivci na referendumu 2017 sprejeli s tesno večino.
Izidi volitev bodo tesni. Predsednik Erdoğan bo verjetno relativni zmagovalec volitev. Število sedežev njegove stranke v parlamentu, ki bo imel po novem 600 sedežev, bo odvisno od političnega in gospodarskega vzdušja na dan volitev in sposobnosti opozicije, da v zelo kratkem roku dveh mesecev konsolidira svoje vrste in prepriča neodločene volivce iz referenduma 2017, ki so za vrnitev na stari parlamentarni sistem. Ti volivci so takrat predstavljali 49,5% volilnega telesa na ustavnem referendumu.
Jasno je, da je ta izid tudi znak za AKP, saj je jasno vidno, da Turčija ni bila enotna kar se tiče predsedniškega sistema. S tem se strinja tudi Erdoğan, saj je dejal, da se mu zdi, da niso mogli prepričati svojih tradicionalnih volivcev.
Volivci AKP-ja so skeptični glede amandmajev na ustavo, zlasti na tisti del, ki se nanaša na parlamentarni nadzor nad vlado in odnos med izvršno in sodno vejo oblasti ter ne navsezadnje strah pred neravnovesjem med vejami oblasti v korist predsednika. To je na dolgi rok zelo nevarno, posebno po Erdoğanovi eri. Stranka ni navdušena nad zmanjšanjem vloge političnih strank in vloge parlamenta v novem sistemu. Parlament bo imel zakonodajno in nadzorno funkcijo, ne bo pa odločal o vladi in njeni politiki.
Turčija je močno polarizirana na teh volitvah in v prihodnosti na dva tabora. Prvi tabor sestavljajo islamsko konservativne-nacionalistične in ostale desničarske stranke, medtem ko drugi tabor sestavljajo sekularne-levičarske ter nacionalne stranke (denimo prokurdski HDP).
V vsakem primeru je AKP izbrala pravi trenutek za predčasne volitve, saj se Turčija nahaja v zelo občutljivem položaju na notranjem in zunanjem planu. Kljub zavidni gospodarski rasti 7,4% je turška lira doživela večkratne padce. Turška rast je trikrat večja od rasti v Nemčiji, kjer je 2,2%, in v Franciji z 1,8%.
Spor med predsednikom Erdoğanom in guvernerjem centralne banke Turčije Muratom Çetinkayem se stopnjuje zaradi obrestne mere. Investitorji so zaskrbljeni zaradi vmešavanja politike v neodvisnost centralne banke.
Na zunanjem področju so odnosi Turčije z vsemi akterji nestabilni. Na vrhu EU-Turčija v Varni marca 2018 Turčija ni dobila želene zelene luči za nadaljevanje pogajanj za članstvu v EU. Erdoğanu se očita avtoritativnost s strani unije, na drugi strani pa se jo spregleda Viktorju Orbánu na Madžarskem, Sebastianu Kurzu v Avstriji in njihovim isto mislečim na Češkem, Slovaškem ter Poljskem.
Odnosi z ZDA so na kritični točki zaradi podpore Washingtona demokratičnim silam Sirije (SDF), v katerih prevladuje kurdska YPG. Američani napovedujejo umik iz Sirije. Nadomestile jih bodo arabske sile iz Saudske Arabije, Združenih Arabskih Emiratov in Egipta, a vse tri države imajo zelo slabe odnose z Ankaro zaradi podpore Muslimanski bratovščini na Bližnjem vzhodu. Američani se niti niso posvetovali s Turčijo o tej ideji, ki je dobesedno izrinila Turčijo iz nove arhitekture Sirije.
Odnosi z Rusijo in Iranom so v oscilaciji. Nekaj dni po trojnem sestanku v Ankari 4. aprila 2018, torej deset dni kasneje 14. aprila 2018, je Turčija je podprla ameriški napad na Sirijo in s tem presenetila Rusijo in Iran. Pragmatična ruska in iranska politika imata Erdoğana za taktičnega zaveznika in ne za strateškega partnerja v tej regiji.
Ljubljana, 24. april 2018
