Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je pripravil analizo pred predsedniškimi volitvami v Belorusiji, ki bodo 26. januarja 2025. Iz obsežne analize „Predsedniške volitve v Belorusiji 2025: Prekletstvo in maščevanje geografije“ objavljamo najbolj pomembne in najbolj zanimive dele.
Kljub večkratnim opredelitvam geografije ugotavljamo, da prekletstvo geografije v mednarodnih odnosih prinaša težave, ki nekatere države zaradi geografske lege državnega ozemlja ali naravnih danosti, omejuje v razvoju in lahko predstavlja varnostno grožnjo za državo pred zunanjimi in notranjimi sovražniki. Nekatere države v bližini ali nekatere velesile vodijo nevarno politiko, da bi dosegle svoje interese, mimo mednarodnih norm in interesov drugih, v nasprotju s tistimi, ki v tako občutljivem okolju uspejo ohraniti svojo neodvisnost in suverenost ter razvijati svojo državo z velikimi težavami. Aktualni primeri prekletstva geografije v današnjem svetu so turško-grški pomorski mejni spor, spor med Turčijo in Ciprom glede izkoriščanja nafte in plina v vzhodnem Sredozemlju, položaj Libanona med dvema sprtima državama, Sirijo in Izraelom.
Obstajajo tudi prekletstva geografije z rekami, kjer oblast vedno pripada zgornjevodni državi. Projekt etiopskega renesančnega jeza še naprej odpira varnostno vprašanje, ki je bistvenega pomena za nacionalno varnost Egipta. Belorusija se nahaja med Rusijo in Ukrajino, kjer poteka vojna med tremi državami, EU in Nato paktom. Belorusija je posredno povezana s strateško rusko enklavo Kaliningrad. Prekletstvo beloruske geografije ima kompleksne, različne in nasprotujoče si razsežnosti, ki vplivajo na razvoj države, ki jo Zahod sankcionira, ker želi razvijati dobre odnose tako z Zahodom kot Vzhodom.
Belorusija je celinska (obalna) država, večinoma ravninska, brez naravnih meja, ki zavzema površino 207.600 kvadratnih kilometrov, torej je nekoliko manjša od Velike Britanije. Skupna dolžina njenih meja je 3306 km, z Latvijo 171 km, Litvo 680 km, Poljsko 605 km, Rusijo 959 km in Ukrajino 891 km. Približno ena petina ozemlja, predvsem v jugovzhodnih regijah, še vedno trpi za posledicami radioaktivnosti zaradi jedrske nesreče v jedrski elektrarni Černobil v Ukrajini leta 1986. Med drugo svetovno vojno so vojaške operacije opustošile Belorusijo, ki je izgubila približno četrtino prebivalstva in polovico gospodarskih virov. To je dodaten razlog, zakaj je Belorusija zelo občutljiva in nasprotuje reševanju konfliktov z vojaškimi sredstvi.
Najbližje morsko pristanišče Belorusiji je pristanišče Klaipėda v Litvi in je od Minska oddaljeno približno 560 km. Je eno redkih pristanišč v severni Evropi, ki ne zmrzne in drugo največje pristanišče EU glede pretovora v Baltiku. Dostop do tega pristanišča je za Belorusijo otežen zaradi sankcij EU. Načrt izgradnje večnamenskega beloruskega kompleksa za pretovarjanje na zahodni obali ruskega Kolskega zaliva ima velik sinergijski učinek na belorusko gospodarstvo. Nova pristaniška infrastruktura bo približno 1700 km od Minska. »Čez dve leti bomo tam imeli pristanišče. Tovor bomo naložili tam v našem pristanišču,« je februarja 2022 dejal beloruski predsednik Aleksander Lukašenko.[2]
Kaliningrajska regija je nekoč geografsko mejila na Sovjetsko zvezo, a potem ko so baltske republike (Estonija, Latvija, Litva) po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 razglasile neodvisnost, se je Kaliningrad geografsko ločil od preostale Rusije in nima več skupne meje z matično državo.
Danes je Kaliningrad strateška ruska enklava, ki leži na skrajnem zahodu države. Na jugu meji na Poljsko, na severu in vzhodu na Litvo, na zahodu pa je ločena od Belorusije s kopenskim koridorjem Suwałki. Dolžina tega strateškega koridorja je približno 100 km. Torej edina kopenska pot iz Rusije v njeno enklavo poteka skozi Belorusijo.
Strateški položaj te ruske enklave povečuje dejstvo, da je bližje prestolnicam nekaterih zahodnoevropskih držav kot Rusiji. Varšava, Berlin in Kijev so bližje Kaliningradu kot Moskvi, zaradi česar je z vojaškega vidika napredna ruska vojaška baza v zahodni Evropi.
Belorusija je zaradi zgoraj navedenih razlogov za Rusijo strateško pomembna, na mednarodnem prizorišču pa dobiva negativno podobo prav zaradi neizogibnih odnosov z Rusko federacijo. Večina zahodnih sankcij uvedenih proti Belorusiji, zlasti po ruski intervenciji v Ukrajini, je le posledica politične in gospodarske povezanosti obeh držav.
Če pogledamo krvavo vojno v Ukrajini, kjer Rusija in Ukrajina nista izbrali diplomacije in pogajanj, da bi se izognili krvavi vojni, ki je terjala na deset tisoč življenj in stotine milijard dolarjev škode, lahko vidimo modrost beloruskega vodstva, da Belorusije ne doleti enaka usoda kot Ukrajine. Ohranili so mir v najtežjih trenutkih, se izpostavili številnim zahodnim sankcijam in celo izzvali nekaj protiukrepov Rusije. Ne glede na vse so v letih 2014-2015 aktivno posredovali in gostili sprte strani pri doseganju dogovorov iz Minska (Protokol iz Minska, Minsk I, Minsk II).[3]
Ne glede na vse sankcije in poskuse zaustavitve njenega razvoja, je Belorusiji uspelo doseči izjemne gospodarske rezultate. Po podatkih Dunajskega inštituta za mednarodne ekonomske študije (WIIW) se je belorusko gospodarstvo kljub nekonvencionalnemu pristopu k post-sovjetski gospodarski tranziciji na splošno izkazalo dobro v primerjavi z nekaterimi vzhodnoevropskimi državami z bistveno višjim bruto domačim proizvodom (BDP) na prebivalca po pariteti kupne moči (PPP) leta 2022 14.520 €, Ukrajina (9.030 €) in Moldavija (9.860 €). Belorusija je del vzhodnega partnerstva EU (EaP) skupaj z Ukrajino, Moldavijo, Gruzijo, Azerbajdžanom in Armenijo.
Od leta 1996 do 2010 je imela Belorusija 15 let neprekinjene gospodarske rasti s povprečno letno stopnjo skoraj 7 %, pri čemer se je leta 2009 kljub svetovni recesiji celo izognila padcu BDP. Po vseh ocenah je belorusko gospodarstvo v letu 2023 poslovalo bistveno bolje, kot je pričakovala večina analitikov, BDP se je v prvi polovici leta 2023 medletno povečal za 2 %, okrevanje pa se še naprej pospešuje. Celoletna rast BDP naj bi dosegla 3 % ali celo več. Čeprav ti rezultati predstavljajo okrevanje od zelo nizke osnove, ki so jo povzročili učinki sankcij v letu 2022, rezultati v letu 2023 kažejo na precejšnjo stopnjo prilagajanja novemu sovražnemu gospodarskemu okolju in številnim sankcijam.
Na zasedanju predstavniškega doma beloruskega parlamenta je bila sprejeta odločitev o izvedbi predsedniških volitev 26. januarja 2025. Zadnje predsedniške volitve v Belorusiji so bile 9. avgusta 2020. Aktualni predsednik Aleksander Lukašenko je dobil 80,1 % glasov, njegova protikandidatka Svetlana Tihanovska pa 10,12 %, nato pa je zapustila Belorusijo.
V začetku novembra 2024 je Centralna volilna komisija Belorusije registrirala sedem iniciativnih skupin za zbiranje podpisov v podporo imenovanju predsedniških kandidatov. Oddaja dokumentacije za vpis kandidatov je bila zaključena 1. novembra. Poleg sedanjega voditelja države Aleksandra Lukašenka so potrjeni še naslednji kandidati: vodja beloruske Liberalno demokratske stranke Oleg Gaidukevich, predsednik Republikanske stranke dela in pravičnosti Alexander Khizhnyak, vodja oddelka za mladinske zadeve mestnega izvršnega odbora Minsk Olga Sustanova, neodvisna kandidatka Anna Kanopatskaya, ki je že sodelovala na predsedniških volitvah leta 2020, predsednik republiškega sveta Beloruske zveze častnikov Sergej Bobrikov in vodja Komunistične partije Belorusije Sergej Syrankov.
Zbiranje podpisov podpore volivcev kandidatom se je začelo 7. novembra in bo trajalo do 6. decembra 2024. Nato bodo pristojni v naslednjih desetih dneh preverili veljavnost podpisov. Končna registracija predsedniških kandidatov bo potekala od 22. do 31. decembra 2024. Za registracijo kot predsedniški kandidat je treba zbrati najmanj 100.000 podpisov.
Aleksander Lukašenko je predsednik države od leta 1994 in v prejšnjih petih volilnih ciklih 1994, 2001, 2006, 2010, 2015 in na spornih volitvah 2020 ni imel resnega protikandidata.
Lukašenko je na volitvah leta 2020 zaradi svojih dejanj med pandemijo koronavirusa naletel na večje nasprotovanje javnosti, ki je zanikala, da je resna grožnja.
Njegovo predsednikovanje je z vidika Zahoda kontroverzno zaradi pomanjkanja političnih svoboščin. Njegovi kritiki so ga označili za avtoritarnega, njegovi zagovorniki pa verjamejo, da je njegova politika preprečila najhujše posledice prehoda v kapitalizem v post-sovjetskem obdobju.
V prvem mandatu je sprejel hitre ukrepe za stabilizacijo gospodarstva. Podvojil je minimalno plačo, nadzoroval cene in razveljavil številne gospodarske reforme, ki so bile izvedene. Mandat je v celoti posvetil izpolnitvi glavne obljube, ki jo je dal volivcem, to je, da bo državo potegnil iz brezna. Za oživitev komunističnega gospodarstva v državi s približno 10 milijoni prebivalcev se je znašel v težkih razmerah. Belorusija se je v celoti zanašala na plin in elektriko, uvoženo iz Rusije in plačevala po preferencialnih cenah. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za plačilo ruskega uvoza je za Belorusijo gospodarsko sodelovanje z Rusijo še toliko bolj potrebno.
Vendar to obdobje ni minilo brez notranjih kriz z opozicijo, ki mu je očitala kršitev ustave, takratno posredovanje Rusije pa ni zbližalo stališč predsednika in parlamenta, zaradi česar se je Lukašenko odločil za referendum o ustavi, ki bi mu omogočala razpustiti parlament, kar je tudi storil, potem ko ga je podprla velika večina volivcev.
Za drugi mandat je bil ponovno izvoljen, potem ko je prejel 75,6 % glasov. Glavna prednostna naloga drugega predsedniškega mandata je bil razvoj države na podlagi pospešenega družbenega in gospodarskega razvoja države. Posledično je bila Belorusija prva država na post-sovjetskem prostoru, ki je premagala gospodarsko opustošenje.
Na naslednjih volitvah leta 2006 je bil Lukašenko izvoljen za tretji mandat, potem ko je prejel podporo 83 % volivcev. Pet let se je posvečal gospodarskemu razvoju z namenom izboljšanja kakovosti življenja ljudi in boju proti birokraciji, kar je prispevalo k oblikovanju Belorusije kot celote in socialno bolj razvite države.
Ob rahlem padcu odstotka podpornikov je Lukašenko na volitvah leta 2010 dosegel prepričljivo zmago z 79,6 % glasov. V tem obdobju sta modernizacija in široka uporaba tehnične opremljenosti privedla do premagovanja posledic globalne gospodarske krize, čemur je sledil začetek evro-azijskih integracijskih projektov in močan vstop v vrsto regionalnih kriz.
Lukašenko je bil leta 2015 ponovno izvoljen za predsednika države s 83,5 % glasov, njegov načrt za novo fazo pa je bil, da se osredotoči na prehod v razvoj, digitalizacijo gospodarstva, jedrsko energijo in izvedbo velikih investicijskih projektov v različna področja.
To je Lukašenku omogočilo ponovno zmago na volitvah leta 2020 z 80,1 % glasov, a se je posledično soočil z največjim političnim izzivom. Rezultate volitev so spremljale množične demonstracije v več regijah države, ki so jih podprle zahodne države. Od takrat EU ne priznava Lukašenka kot legitimnega predsednika.
Neodvisni analitiki menijo, da je sedanji beloruski predsednik med svojo vladavino dosegel več dosežkov, med katerimi so najpomembnejši:
1. Spodbujanje gospodarske stabilnosti in izboljšanje življenja državljanov.
2. Razvoj infrastrukture države z gradnjo cest in mostov ter zagotavljanjem javnih storitev.
3. Razvoj osnovnih industrijskih sektorjev države in krepitev izvoznega sektorja.
4. Doseganje dosežkov na področju znanosti in tehnologije.
5. Lukašenkov projekt kmetijskih mest je eden njegovih velikih dosežkov na podeželju. Država je sprejela program stanovanjske gradnje na podeželju v obdobju od 2005 do 2010. Država je do izteka roka, določenega v programu, že vzpostavila približno 1500 kmetijskih mest in zgradila približno 8000 stanovanjskih objektov.
Uradni dokument zunanjepolitičnega oddelka EU navaja: "Tako imenovana "inavguracija" 23. septembra 2020 in novi mandat, ki ga je napovedal Aleksander Lukašenko, nimata demokratične legitimnosti. Navedeno je, da je ta "inavguracija" v neposredno nasprotovanje volji širokih krogov beloruske javnosti, ki je bila izražena z velikimi mirnimi protesti brez primere, in da "služi le še zaostrovanju politične krize v Belorusiji". Zadnje predsedniške volitve, ki so potekale 9. avgusta 2020, "niso bile niti svobodne niti poštene, EU pa ne priznava njihovih ponarejenih rezultatov," so sporočili iz Bruslja[5].
V enaki situaciji na drugi celini v Egiptu, kjer je sedanji predsednik, general Abdel Fattah el-Sisi, prišel na oblast z vojaškim udarom leta 2013 in strmoglavil demokratično izvoljenega predsednika Mohameda Mursija, ki so mu sodili in je umrl v sodni dvorani, je EU zavzela drugačno stališče. 14. avgusta 2013 je egiptovska policija pod poveljstvom takratnega obrambnega ministra Abdela Fataha el-Sisija s smrtonosno silo razgnala dva protestniška tabora v Kairu. Po poročilu Human Rights Watch (HRW) je bilo ubitih okoli 1000 protestnikov[6]. Opazovalci ga opisujejo kot avtoritarno vladavino, nekateri elementi njegove vladavine pa so bili opisani kot celo bolj kruti od prejšnjega avtoritarnega voditelja predsednika Hosnija Mubaraka v letih 1981-2011.
EU ni nikoli obsodila dogodkov v Egiptu in je vladi v Kairu iz različnih razlogov ponudila velikodušno finančno pomoč. EU in Egipt sta 29. junija 2024 podpisala sporazum, po katerem bo EU v okviru strateškega partnerstva v Egipt vložila do ene milijarde evrov. To financiranje je prvi obrok večjega svežnja, vrednega 7,4 milijarde evrov, je ob obisku v Kairu in podpisu več kot 20 novih pogodb in memorandumov o soglasju v vrednosti več kot 40 milijarde evrov sporočila predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen[7].
Zunanja politika administracije Donalda Trumpa se osredotoča na načelo »Amerika na prvem mestu" v trgovini in diplomaciji, kjer "stari sovražniki postanejo prijatelji". V svojem inavguracijskem nagovoru leta 2017 je Trump dejal, da med njegovim predsedovanjem "ZDA ne bodo poskušale nikomur vsiliti svojega načina življenja, temveč bodo dovolile, da ta način zasije. Blesteli bomo pred vsemi, ki nas spremljajo.« Izjavil je tudi, da si bo njegova administracija "prizadevala za prijateljstvo in dobro vero z narodi sveta" ter da verjame "v pravico vseh narodov, da postavijo svoje interese na prvo mesto"[8].
Odziv predsednika Trumpa na sporne volitve v Belorusiji leta 2020 je bil realen. Ameriški predsednik Donald Trump je dejal, da se bo z Rusijo pogovarjal o protestih proti Lukašenku. V izjavi za medije v Beli hiši je dejal: Beloruski protesti so bili videti mirni, pri čemer je opozoril, da je zgodovina Belorusije z demokracijo še vedno kratka. Deset dni po volitvah, ki so jih protestniki označili za "prirejene", je Trump dejal: »Rad vidim demokracijo, vendar se zdi, da je v Belorusiji ni veliko«. Trump je evropske voditelje pozval k dialogu o Belorusiji[9] .
Nedavna zmaga Donalda Trumpa na ameriških predsedniških volitvah bi lahko povzročila nekatere spremembe v odnosih med ZDA in Belorusijo. Vendar pa je glede na pretekle izkušnje in trenutno geopolitično pokrajino dramatičen premik malo verjeten, vsaj dokler se odnosi med ZDA in Rusko federacijo ne normalizirajo. V očeh ZDA bo Belorusija verjetno ostala zaveznica Rusije in del njenega vplivnega območja. Namesto osredotočanja na prekinitev povezave Minsk-Moskva, kot v prejšnjem Trumpovem mandatu, bodo prizadevanja morda zdaj usmerjena v zajezitev ruskega in kitajskega vpliva v regiji prek komunikacije z Minskom.
Aleksander Lukašenko je podprl Trumpa v volilni bitki za Belo hišo proti Kamali Harris in upal na izboljšanje dvostranskih odnosov po spremembi v Beli hiši. Trumpu je hitro čestital za zmago, ga označil za "elektrarno" in "buldožerja" ter obljubil, da ga bo nominiral za Nobelovo nagrado za mir, če bo uspel končati konflikt med Rusijo in Ukrajino. Lukašenko je v nadaljevanju pohvalil ponovno izvoljenega ameriškega predsednika in izrazil upanje, da Trump ne bo podprl beloruskih demokratičnih sil, za razliko od Kamale Harris, in da bo končal vojno v Ukrajini.
Lukašenkove izkušnje s prejšnjo Trumpovo administracijo so bile relativno pozitivne. To je vključevalo obiske svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona[10] v Minsku 29. avgusta 2019 in državnega sekretarja Mika Pompea[11] 1. februarja 2020. Zdelo se je, da je bil njihov glavni cilj videti, kako Minsk pridobi resnično neodvisnost in strateško avtonomijo od Rusije, ter prepričati Belorusijo, da zmanjša svoje odnose s Kitajsko.
Maščevanje geografije
Ameriški avtor Robert D. Kaplan nam v svoji priljubljeni knjigi "The Revenge of Geography"[12] (Maščevaje geografije) govori o učinkih geografije in o tem, kako lahko ustvari uspešno življenje, ko je noben konflikt in grožnje fatalističnih sosedov ne ogrožajo, ali obratno, kar pomeni, da lahko postanejo tudi nadloga v zavesti ljudstev, ki so stoletja trpela globoko zakoreninjeno sovražnost držav in narodov, ki živijo na njihovih mejah in so sovražno razpoloženi.
Postavlja se vprašanje: ali ima geografija prekletstvo, ki je skozi zgodovino nadelo okove ljudem in državam? Odgovor nas neizogibno pripelje do poglobljenega in dolgega razmisleka o tem, kar se imenuje "prekletstvo geografije", ko geografija predstavlja grožnjo nekaterim državam in jih pripelje v stalno stanje konflikta (vojaškega/diplomatskega/gospodarskega) z njihovimi geografskimi sosedami.
Ljubljana/Bruselj/Washington/Minsk, 3. december 2024
[1] IFIMES - Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«. povezava: https://www.europeanperspectives.org/en
[2] Reuters: Lukashenko expects Russia to build a port for Belarus potash exports, povezava: www.reuters.com/world/europe/lukashenko-expects-russia-build-port-belarus-potash-exports-2022-02-18/
[3] Minsk agreements 2014-2015: were a series of international agreements which sought to end the Donbas war fought between armed Russian separatist groups and Armed Forces of Ukraine, with Russian regular forces playing a central part, povezava: www.osce.org/files/f/documents/5/b/140221.pdf
[4] Eastern Partnership, povezava: https://www.eeas.europa.eu/eeas/eastern-partnership_en
[5] Belarus: Declaration by the High Representative on behalf of the EU on the so-called inauguration of Aleksandr Lukashenko, povezava: www.consilium.europa.eu/en/press/press-releases/2020/09/24/belarus-declaration-by-the-high-representative-on-behalf-of-the-european-union-on-the-so-called-inauguration-of-aleksandr-lukashenko/
[6] Egypt: Rab’a Killings Likely Crimes against Humanity, povezava: www.hrw.org/news/2014/08/12/egypt-raba-killings-likely-crimes-against-humanity
[7] The European Union’s promises to support the Egyptian economy were born out this week at a two-day Egypt-EU investment conference in Cairo, link: https://english.ahram.org.eg/News/526558.aspx
[8] The Inaugural Address, link: https://trumpwhitehouse.archives.gov/briefings-statements/the-inaugural-address/
[9] Trump says will talk to Russia about Belarus, protests seem peaceful, link: www.reuters.com/article/world/trump-says-will-talk-to-russia-about-belarus-protests-seem-peaceful-idUSKCN25E1VG/
[10] National Security Advisor John Bolton visits Minsk, povezava: https://by.usembassy.gov/national-security-advisor-john-bolton-visits-minsk/
[11] Pompeo visits Belarus as Minsk's ties with Moscow fray, link: www.reuters.com/article/us-belarus-usa-pompeo/pompeo-visits-belarus-as-minsks-ties-with-moscow-fray-idUSKBN1ZV3IO/
[12] Robert D. Kaplan The Revenge of Geography, povezava: https://books.google.si/books/about/The_Revenge_of_Geography.html?id=gUqfX_x9iNAC&redir_esc=y
