Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je pripravil predvolilno analizo pred predsedniškimi volitvami v Sloveniji, ki bodo 23. oktobra 2022. Iz obsežne analize »Predsedniške volitve 2022: V pričakovanju novega zagona v slovenskem političnem prostoru« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele.
Leto 2022 je v Sloveniji razglašeno za »super volilno leto«, v katerem so že potekale parlamentarne volitve, zvrstile pa se bodo še predsedniške in lokalne volitve, volitve v Državni svet ter trije referendumi.
Predsedniške volitve potekajo v vzdušju prepričljive zmage Gibanja Svoboda in Roberta Goloba na aprilskih parlamentarnih volitvah in tektonskih spremembah na slovenski politični sceni. Po volitvah je imenovana nova slovenska vlada premierja Roberta Goloba, v kateri so koalicijske partnerice Gibanje Svoboda (GS), Socialni demokrati (SD) in stranka Levica.
V prvem krogu volitev za predsednika Republike Slovenije 23. oktobra 2022 se bo za ta položaj potegovalo pet kandidatov in dve kandidatki. Slovenija bo dobila svojega petega demokratsko izvoljenega predsednika/co od razglasitve neodvisnosti leta 1991. Do sedaj so to funkcijo opravljali Milan Kučan (dva mandata), Janez Drnovšek, Danilo Türk in Borut Pahor (dva mandata). Morebitni drugi krog volitev bo 13. novembra 2022.
V prvem krogu volitev je sedem kandidatov: 1. Milan Brglez (Gibanje Svoboda – Socialni demokrati), 2. Anže Logar (neodvisni kandidat s podporo Slovenske demokratske stranke - SDS), 3. Janez Cigler Kralj (Nova Slovenija – krščanski demokrati), 4. Miha Kordiš (Levica), 5. Nataša Pirc Musar (Neodvisna kandidatka), 6. Vladimir Prebilič (Neodvisni kandidat) in 7. Sabina Senčar (Stranka Resni.ca).
Volilnih upravičencev je na dan razpisa volitev 1.696.893. Volilna enota je ozemlje celotne Republike Slovenije.
Dogajanja doma in v svetu, še posebej po pandemiji Covid-19 in ukrajinski krizi, so močno zaznamovala razmere tudi v Sloveniji. Na naraščajočo korupcijo v EU, zaradi katere letno po nekaterih ocenah izgine okrog 200 milijard EUR, ni imuna niti Slovenija. Boj zoper kriminal in korupcijo in prepotrebne reforme že nekaj zadnjih let predstavljajo za slovensko državo poseben izziv.
Slovenija je leta 2004 postala polnopravna članica zveze Nato in EU, evrskega in schengenskega območja 2007, leta 2010 je postala članica OECD, je pa tudi članica številnih drugih mednarodnih organizacij. Bila je tudi nestalna članica Varnostnega sveta OZN (1998-1999). Dvakrat je predsedovala Svetu EU (2008 in 2021). Trenutno se tretjič poteguje za nestalno članstvo v Varnostnem svetu OZN (2024-2025), skupaj s protikandidatko Belorusijo.
Ko so bili zastavljeni cilji doseženi, slovensko politično vodstvo ni imelo novih. Politične elite so bile izčrpane in niso bile pripravljene narediti ničesar vizionarskega oziroma velikega. Izkušnje slovenskega članstva v EU niso enoznačne. Članstvo v EU ni samo sebi namen in se ne izkorišča dovolj v prid slovenskim nacionalnim interesom, kot to recimo počnejo Poljska, Češka, Slovaška in še nekatere druge novejše članice EU. Slovenija je bila leta 2004 na samem vrhu desetih držav novih članic EU, sedaj pa se nahaja na sredini te lestvice. Nujno bo potrebno izboljšati poslovno okolje za tuje investicije. Slovenija s sedanjimi zakonodajnimi rešitvami in spodbudami ni atraktivno poslovno okolje, še posebej ne za tuje naložbe. Sloveniji in njeni mladi generaciji, ki iz ekonomskih razlogov v vse večjem številu zapušča državo, bo potrebno zagotoviti boljšo, zanesljivo in kakovostno prihodnost.
Država je močno politično polarizirana in ves čas poteka oster boj med t.i. silami kontinuitete (nekdanji komunisti), ki jih simbolizira prvi predsednik Slovenije Milan Kučan, in silami slovenske pomladi, ki jih simbolizira nekdanji premier in predsednik Slovenske demokratske stranke (SDS) Janez Janša. Naloga novega premierja Roberta Goloba zato je, da dokončno prekine že zgodovinsko politično polarizacijo v državi in ustvari družbo konsenza, ko gre za ključna vprašanja prihodnosti. V obdobju konjunkture in visoke gospodarske rasti najbolj uspešni državi na območju nekdanje SFR Jugoslavije politična polarizacija ni povzročala večjih preglavic. Težave so nastale z ekonomsko krizo in recesijo v evropskem in svetovnem gospodarstvu. Kriza je pokazala vse napake, ki jih je Slovenija naredila po osamosvojitvi, predvsem pri procesu lastninjenja nekdanje družbene (državne) lastnine. Če se država želi nadalje hitro razvijati, je potrebno odpraviti notranje napetosti in urediti odnose s sosedi.
Prevladuje mnenje, da si mora Slovenija zastaviti nove cilje, kljub temu, da je članica EU. To je naloga aktualne vlade Roberta Goloba. Ponavljanje fraz, da bo država praviloma sledila politiki EU oziroma uradnega Bruslja, kaže na odsotnost jasne vizije, inventivnosti in opredelitve za prihodnost. Geopolitični premiki in vzpostavitev nove svetovne ureditve Sloveniji narekujejo iskanje lastnih rešitev in uresničevanje lastnih interesov. Slovenija mora okrepiti svoj položaj znotraj EU in drugih organizacij, katerih članica je, razvijati mora močne dvostranske odnose zunaj EU, sklepati partnerstva in iskati nove trge, na katerih do sedaj ni bila oziroma je bila slabo prisotna.
Konsolidacija države in ukvarjanje z energetsko in prehransko krizo je prioritetna naloga vlade Roberta Goloba, ki mora hkrati preseči več desetletno medsebojno spopadanje ključnih akterjev znotraj države. Neformalni in vzporedni centri moči, ki so se oblikovali in so dejansko vodili državo iz ozadja ter so predstavljali težavo za katerokoli vlado, ki je hotela delovati transparentno in v javnem interesu, so še vedno dejavni. Po ocenah analitikov ti centri moči skupaj z lobiji še najbolj obvladujejo slovensko državo. To je bilo najbolj izrazito v času vlade premierja Mira Cerarja (SMC).
Analitiki opozarjajo, da je Slovenija še vedno pod vplivom neformalnih centrov moči in vzporednih struktur. Naredila je ključno strateško napako, ko se je prepustila vplivu posameznikov iz političnega ozadja. Slovenija se je v preteklih nekaj letih najbolj izolirala od vseh držav v regiji glede odnosov do ZDA, čeprav so bile zasluge in podpora ZDA ključne za nastanek neodvisne in samostojne slovenske države. Odgovornosti za takšno stanje doslej ni prevzel še nihče.
Vpliv neformalnih centrov moči je najbolj viden pri izginjanju milijonov državnega oziroma davkoplačevalskega denarja. Kot šolski in slikovit primer se omenja delovanje Družbe za upravljanje terjatev (DUTB), neuradno poimenovane »slaba banka«, ki ni imela ustrezno izdelanih kriterijev in modela prestrukturiranja podjetij. Tako je za večino podjetij, ki so postala last DUTB, predlagala stečaj, kar je sicer že opredeljeno v obstoječi zakonski ureditvi, zato v tem smislu ustanovitev DUTB ni bila potrebna. Zmagovalci ustanovitve DUTB so tako banke, ki so se razbremenile terjatev do podjetij in občutno izboljšale svoje bilančne pozicije in poslovni izid, in pa prezadolžena podjetja (tajkuni). Ti so se razbremenili dolgov, potem pa zaradi nepreglednosti postopkov in osebnih povezav z DUTB preko tretjih (tujih) oseb/odvetniških pisarn/»nepovezanih« podjetij, prevzemajo ali celo najemajo »svoja« podjetja ali zelo poceni odkupujejo terjatve, prenesene na DUTB.
Analitiki menijo, da je po osamosvojitvi Slovenije del družbenih elit oropal in izčrpal državo, prek DUTB pa je država oropala samo sebe.
V času predsednikovanja aktualnega predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja je funkcija predsednika razvrednotena in omajana. Za vzornika med predsedniki velja prvi predsednik Milan Kučan.
Predsednik države bi moral biti moralna avtoriteta, vendar je predsednik Pahor slovenski javnosti neposredno povedal, da sebe nima za moralno avtoriteto. Tako vsi predsedniški kandidati obljubljajo, da bodo moralna avtoriteta, vendar morajo kandidati ljudstvu oziroma volivcem pokazati, da si to res zaslužijo biti. Borut Pahor je večkrat dejal, da predsednik ni drugi premier, kar je sicer res, vendar ima druge vzvode, na podlagi katerih se lahko zelo aktivno vključi v družbeno življenje in tako prispeva k iskanju ustreznih rešitev, še posebej pri pomembnejših vprašanjih.
Če poenostavljeno razumemo moralno avtoriteto posameznika kot osebo, ki jo skupnost ocenjuje kot zaupanja vredno za sprejemanje pravilnih in dobrih odločitev, vsekakor ni dobro, da posameznik, čeprav predsednik republike, sam sebe ocenjuje kot moralno avtoriteto. »Predznak moralnosti« se poruši že z dejstvom, da si oseba sama sebi le-to predpisuje – to morajo ugotoviti drugi. Prav tako ni na mestu, da se predsednik republike sam »odpoveduje« svoji moralni avtoriteti. Konec koncev, verjetno državljanke in državljani od svojega predsednika pričakujejo, da je v nekem obsegu (če se da čim večjem) moralna avtoriteta. S tem, ko zanika sebe kot moralno avtoriteto, degradira sebe in funkcijo, ki jo predstavlja, pa čeprav je morda njegov (mogoče celo plemenit) namen, da izpade bolj ljudsko in ne vzvišeno.
Ali je nosilec neke funkcije moralna avtoriteta, lahko ocenijo različni ugledni posamezniki ali skupine, ki ustvarjajo javno mnenje, mediji itd. Prava moč takšne njegove avtoritete izvira iz spoštovanja njegovih izjav, predlogov s strani ljudstva, državljank in državljanov. Tega se morajo zavedati tudi predsedniški kandidati. Eno je obljubljati, da bodo moralne avtoritete, spet drugo pa je to dejansko biti v času mandata. Odločitve, kdaj izraziti mnenje kot predsednik republike, niso vedno najlažje, vendar bi moral predsednik izraziti svoje stališče, svoj pogled na neko zadevo, pa čeprav bi se s tem zameril določeni skupini volivcev.
Od predsednika se pričakuje manj populizma in več pokončne drže in vodenja z zgledom. Spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin je pomembna pridobitev moderne pravne države in predsednik republike kot »branik« ustavnega reda bi moral zagovarjati tudi stališča, ki večinsko niso všečna, so pa pravilna za obstoj in razvoj države, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin.
Pričakovanja volivcev so, da je predsednik nad strankarsko politiko in da se ne vpleta v strankarsko politiko in ne ugaja vladi, s tem namreč izgublja zaupanje volivcev. Predsednik Pahor se praviloma ni vtikal v nobeno pomembno zadevo, ampak je bil praviloma zgolj opazovalec ali sledilec dogodkov. Pahor je praviloma molčal ali pa se je prepozno odzval pri ključnih temah, kot so človekove pravice in napadi na medije (STA, RTVSLO). Ukvarjal se je s procesom Brdo-Brioni, ki ni prinesel pomembne dodane vrednosti, razen stroškov za davkoplačevalce. Ustreznejši angažma v zunanji politiki je nujnost za državo, ki je polnopravna članica EU in Nata in ki se ponovno poteguje za nestalno članico Varnostnega sveta OZN.
Pričakuje se, da bo nov predsednik/predsednica prinesel nov zagon v slovenski politični prostor, da bo uveljavil Slovenijo v regiji in na mednarodni ravni. Temu doslej ni bilo tako. Čeprav predsednik države nima širokih pooblastil, se je pričakovalo, da bo bistveno prispeval k ustvarjanju novega pozitivnega ozračja v državi.
Borut Pahor se je želel predstaviti kot »predsednik, ki povezuje«, čeprav za časa njegovih dveh mandatov Slovenija ni bila nič manj politično razklana kot prej. Večinski slovenski javnosti ni popolnoma jasno, kaj je hotel povezati in kaj je povezovalnega naredil. Pristojnosti predsednika je potrebno razširiti, da bi se okrepila njegova vloga v državi, npr. da je upravičeni pobudnik ustavnih presoj, preden podpiše zakon, ko gre za vprašanje ustavnosti, da imenuje sodnike ipd. Slovenija hkrati potrebuje temeljite ustavne spremembe, ker je obstoječa ustava po mnogo čem zastarela in ne ustreza sedanjim potrebam in izzivom.
Zahodni Balkan mora ponovno postati prioriteta, saj je zadnjih nekaj let prepuščen drugim in namesto Slovenije so svojo prisotnost na Zahodnem Balkanu okrepile druge države. Toda Slovenija ne sme ponoviti napak iz preteklosti, kot so: »izbrisani«, varčevalci Ljubljanske banke (LB) in prekarni delavci. Izogibanje reševanju vprašanja priznanja manjšin z območja nekdanje SFRJ (Albanci, Bošnjaki, Črnogorci, Hrvati, Makedonci in Srbi), ki so državljani Republike Slovenije, maje kredibilnost Republike Slovenije v regiji Zahodnega Balkana in tudi v evropskem prostoru. Težko je graditi kredibilnost, saj ni nobenega opravičila za nepriznavanje statusa manjšin državljanom Slovenije, ki izhajajo iz novonastalih držav na območju SFRJ.
V Sloveniji ni velikega interesa za predsedniške volitve, čeprav gre za najvišji položaj v državi, ki potrebuje avantgardne politike za novonastale okoliščine in izzive za prihodnost. Kandidati za predsednika države niso vodilni politiki v državi. Volilna kampanja zato ne zbuja pozornosti širše javnosti, kaj šele mednarodne.
Pozornost javnosti so pritegnili trije kandidati, ki imajo nesporno kompetence za predsednika države. To so Nataša Pirc Musar, Anže Logar in Milan Brglez.
Nataša Pirc Musar, doktorica prava in odvetnica, je neodvisna kandidatka, ki uživa močno podporo dveh nekdanjih predsednikov, Milana Kučana in Danila Türka. Ne sodi v etablirane politične strukture, prav to pa je njena prednost, ki ji omogoča, da nagovarja in zajema celotni politični spekter volivcev.
Anže Logar je doktor znanosti, neodvisni kandidat s podporo Janševe desničarske Slovenske demokratske stranke (SDS), katere član je in ki je zelo blizu Fideszu madžarskega premierja Viktorja Orbana. Logar je donedavni minister za zunanje zadeve. Nagovarja desnosredinske volivce.
Milan Brglez, doktor politologije, je kandidat vladajočega Gibanja Svoboda (GS) in Socialnih demokratov (SD), katerih član je. Opravlja funkcijo poslanca v Evropskem parlamentu. Bil je tudi predsednik Državnega zbora Republike Slovenije. Nagovarja levosredinske volivce in politični center.
Analitiki menijo, da bi za uspeh na volitvah predsedniški kandidat Anže Logar moral zavzeti jasen in razločen odmik od Janeza Janše in Slovenske demokratske stranke, ki je bila na nedavnih parlamentarnih volitvah plebiscitarno poražena s strani Gibanja Svoboda. Prav tako bi moral Milan Brglez zavzeti jasen in razločen odmik od aktualnega predsednika Slovenije Boruta Pahorja in Socialnih demokratov, katerih predsednik je bil nekoč Pahor. Takšen odmik bi obema kandidatoma omogočil, da pridobita večjo naklonjenost na širšem političnem spektru, vendar bi za njiju kot posameznika pomenil politični samomor. Takšna situacija zato najbolj ustreza Nataši Pirc Musar, ki za seboj nima stranke in se ji ni potrebno od nikogar odmakniti, saj tako nagovarja celotni politični spekter.
Raziskave kažejo, da se bosta v drugi krog predsedniških volitev uvrstila Anže Logar in Nataša Pirc Musar, ki jo lahko ogrozi Milan Brglez, s katerim pokrivata del istega volilnega telesa. Če si Brglez v zadnjem tednu kampanje z močno podporo iz ozadja uspe zagotoviti podporo med volivci, se lahko uvrsti v drugi krog.
Predsednik ne sme biti nikomur nič dolžan, še posebej ne političnim strankam. Predsednik države se mora aktivneje opredeljevati do ključnih vprašanj v družbi. Svet je pred velikanskimi spremembami. V vsakem primeru se pričakuje, da bo nov predsednik/predsednica repozicioniral svojo vlogo in vnesel nov zagon v slovenski politični prostor ter tako nadaljeval s konsolidacijo države, ki se je začela s prihodom na oblast aktualne vlade Roberta Goloba. Prvič v zgodovini države pa obstaja realna možnost, da bo Slovenija dobila prvo predsednico države, po štirih zaporednih moških.
Ljubljana, 17. oktober 2022
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018.
