Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno preučuje dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu.IFIMES je pripravil analizo dogajanj v Izraelu pred predčasnimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo 9.aprila 2019. Iz obsežne analize »Predčasne parlamentarne volitve v Izraelu 2019: Ali je Netanjahujeva era v Izraelu končana?« predstavljamo najbolj pomembne in najbolj zanimive dele.
V Izraelu bodo 9. aprila 2019 potekale predčasne parlamentarne volitve za izvolitev 120 poslancev izraelskega parlamenta (Knesset). Zmagovalna koalicija bo sestavila 35. vlado po vrsti od razglasitve samostojnosti in neodvisnosti te države leta 1948. Za sedeže v Knessetu se bo na teh volitvah potegovalo 48 političnih strank. Glavni boj bo potekal med sedanjim premierjem Benjaminom Netanjahujem in njegovim desničarskim Likudom ter Modro-Belo koalicijo, ki jo poosebljata general Benny Gantz in Yair Lapid.
Prve splošne volitve v Izraelu so potekale januarja 1949, ustavodajna skupščina je bila preimenovana v Knesset, ki ima 120 poslancev. V Izraelu je takrat vladala laburistična stranka, ki je bila na oblasti vse do leta 1977, ko je prvič po ustanovitvi Izraela maja 1948 stranka Likud prevzela oblast.
Za politično strankarski spekter Izraela je značilna razdrobljenost, združevanje manjših strank in oblikovanje koalicije pred vsakimi splošnimi ali predčasnimi volitvami, da bi stranke tako lahko vstopile v Knesset. Združevanje in zavezništvo v koalicijah se običajno sklene med strankami iz enega političnega spektra s skupnimi cilji in stališči glede političnega, družbenega in gospodarskega stanja v državi. Prav tako imajo stranke v koalicijah skupna stališča do ključnih vprašanj v okviru palestinsko-izraelskega spora, kot so vprašanje Jeruzalema, oblika bodoče palestinske države in vprašanje vrnitve beguncev, ki so zapustili Izrael ob prvi Arabsko-Izraelski vojni leta 1948.
Volitve potekajo po proporcionalnem sistemu. Država je ena volilna enota. Volilni prag znaša 3,25%. V večini primerov to pomeni najmanj štiri sedeže, v nekaterih primerih pa lahko stranka dobi le tri sedeže.
Voditelji sedanje vladajoče koalicije so se soglasno odločili za razpustitev parlamenta in izvedbo predčasnih volitev po odstopu obrambnega ministra Avigdorja Libermana novembra 2018, vladajoča koalicija je izgubila večino v parlamentu (61/120), saj je ostala brez petih poslancev Libermanove stranke Yisrael Beiteinu. Lieberman je odstopil zaradi nasprotovanja premirju, ki ga je izraelska vlada sklenila s palestinskim gibanjem Hamas. Drugi razlog za odstop je bila oslabitev koalicijezaradi predloga nove vojaške zakonodaje, po kateri bi morali vojaški rok odslužiti tudi ortodoksni Judje. Tretji razlog naj bi bile preiskave izraelske policije proti premierju Netanjahuju zaradi več primerov korupcije. Generalni državni tožilec bo verjetno po volitvah vložil obtožnice proti Netanjahuju in njegovi soprogi. Izraelska zakonodaja ne nalaga premierju, da mora odstopiti po vložitvi obtožnice.
Benjamin Netanjahu verjetno meni, da bo novi mandat in ponovna izvolitev okrepila njegov položaj v primeru vložene obtožnice. Vendar so majhne možnosti, da se Netanjahu izogne zaporu in odgovornosti v primeru pravnomočne obsodbe. Razvito, demokratično in neodvisno sodstvo v Izraelu je znano po tem, da je sodna veja oblasti popolnoma ločena od izvršilne veje oblasti. Tako je bil nekdanji izraelski predsednik Moshe Katzav leta 2011 obsojen na sedem let zapora, bivši premier Ehud Olmert pa leta 2014 na šest let zaporne kazni.
Aprilske volitve v Izraelu so verjetno najpomembnejši politični dogodek v zadnjem desetletju. Premier Netanjahu se poteguje za peti mandat in bo vpisan v zgodovino judovske države kot premier z najdaljšim mandatom od ustanovitve Izraela. Najresnejše grožnje prihajajo od novoustanovljene Modro-Bele koalicije (Kahol-Lavan) ali koalicije generalov kot jo imenujejo. Trije nekdanji najvišji vojaški poveljniki izraelske vojske so se zavezali, da bodo končali Netanjahovo ero. Ti generali so nekdanji načelniki generalštabov: Benny Gantz, ki je kandidiral za predsednika vlade, Moshe Ya'alon, vodja stranke Telem in nekdanji minister za obrambo in Gabi Ashkenazi.
Vodja Modro-Bele koalicije in predsednik Israel ResilienceParty je general Benny Gantz, v programu stranke pa je zapisano, da bodo nadaljevali s krepitvijo države Izrael kot judovske in demokratične države v luči sionistične vizije, kot je izraženo v Deklaraciji o neodvisnosti. Nacionalne prednostne naloge koalicije so izobraževanje, razvoj nacionalne infrastrukture, kmetijstvo, varnost, socialna politika in mir.
Generalski trojček, ki ima nesporno vojaško strokovno znanje, dopolnjuje stranka Yairja Lapida, nekdanjega finančnega ministra in novinarja, ki vodi stranko Yesh Atid-obstaja prihodnost. Obljubljeno mu je, da bo prevzel položaj predsednika vlade v drugi polovici mandata, če bo koalicija sestavila bodočo vlado. Novi blok prinaša tako nove in stare lastnosti in nenapisana pravila v izraelski politiki. Stara pravila so vojaški prestiž političnih voditeljev, ki je glavna tema volilne kampanje in pomemben dejavnik za izvolitev bodočega premierja. Drugo pa je nadaljevanje neke kontinuitete levičarske tradicije od Ben Guriona dalje. Nekdanji vodja močnega splošnega sindikata Histadrut Avi Nissenkorn, ki predstavlja izraelski delavski razred, je prav tako visoko na seznamu kandidatov.
Težko je opredeliti koalicijo v smislu tradicionalnega desno-levega političnega spektra. Seveda kampanja Netanjahuja poskuša prikazati politike Modre-Bele koalicije kot levičarske, vendar je realnost bolj zapletena. Yair Lapid je centrističen politik, medtem ko je Moshe Ya'alon desničarski konservativec in nekdanji general.
Glede na navedeno, novi Modro-Beli blok razglaša bolj socialno ekonomsko politiko kot Likud. V vojaških zadevah ima tudi bolj strokoven pristop kot vladajoča stranka ali izraelska desnica na splošno. Medtem ko je Netanjahujeva politika osredotočena na Iran in temelji na popolnem odvračanju in maščevanju po morebitnem iranskem napadu na Izrael, pa Gantz in njegova ekipa kažejo bolj prilagodljivo stališče glede vprašanja miru s Palestinci. Na podlagi prejšnjih izkušenj so samo močni politični voditelji s pomembnim vojaškim ozadjem do sedaj naredili pomembna popuščanja Palestincem - kot sta Yitzhak Rabin s sporazumom s Palestinci v Oslu in Ariel Sharon z enostranskim umikom iz Gaze leta 2005. Vlada Gantza bi poskušala nadaljevati z Izraelsko-Palestinskim mirovnim procesom, saj je to glavna ovira pri normalizaciji in razvoju diplomatskega, gospodarskega in strateškega sodelovanja z zmernimi arabskimi državami, še posebej zalivskimi – Saudska Arabija, Združeni arabski emirati (ZAE), Bahrajn, Oman in Katar.
Glavni politični razkol in polarizacija pred volitvami je zato že postala očitna. Na eni strani izraelske desničarske in verske stranke, tj. Likud in druge manjše stranke, na drugi strani pa je Modro-Belo zavezništvo z manjšimi levičarskimi strankami.
V vsakem primeru bodo rezultati volitev zelo tesni. Nekatere ankete kažejo, da bo Netanjahova koalicija v naslednjem parlamentu dobila 30 sedežev, medtem ko bo Gantz dobil 36 do 38 sedežev. Vendar ta številčna prednost ne pomeni, da bi lahko Gantz z lahkoto oblikoval vlado, saj zakon določa, da mandat ni nujno dodeliti vodji največje stranke, ampak koaliciji, za katero predsednik države meni in odloči, da ima najboljše možnosti za oblikovanje vlade.
Da bi Gantz sestavil vlado, potrebuje večjo zmago, kot jo kažejo sedanje ankete. Obstajajo tudi možnosti razpoke v desnem bloku. Slednji ima vse možnosti za zmago, čeprav nobeden od voditeljev desničarskih strank ni zavrnil možnosti, da bi se pridružil koaliciji pod vodstvom Netanjahuja. Pogosto so se namreč v zadnjem desetletju med desničarskimi voditelji pojavljala velika nesoglasja prav po zmagi na volitvah in pri sestavljanju vlade. Desno krilo Modre-Bele koalicije lahko pridobi manjše desničarske stranke, ki si želijo za vsako ceno biti v vladi in ne v opoziciji.
Netanjahu je bil pred kratkim obtožen v treh primerih korupcije in to bo še dodatno vplivalo na njegovo priljubljenost in potek kampanje. Vendar pa je ta vidik v mednarodnih medijih precenjen, saj ne bo množično odvrnil desničarjev in konservativnih Izraelcev od glasovanja za Netanjahuja samo zaradi korupcijskih obtožb. Do volitev ni mogoče pričakovati nobene obtožnice. Na simpatije volivcev izraelskega volilnega telesa vplivajo predvsem varnostna vprašanja in socialne zadeve. Sodna oblast je popolnoma neodvisna in ne bo zlorabljena za dnevno politične obračune. Prav zaradi tega se je generalni državni tožilec Izraela Avichai Mandelblit odločil, da bo, če pride do vložitev obtožnice, zagotovo to naredil po volitvah.
Volitve za Knesset bodo zagotovo spremenile sestavo parlamenta in bodoče vlade. Ravnotežje moči med desnico in levico v izraelskem političnem življenju je znano in vsekakor ni presenečanje. Vprašanje pa je, ali je Netanyahujeva era v Izraelu končana? Ali ga bo nadomestilo novo politično vodstvo, ki ga sestavljajo nekdanji visoki generali države in pragmatični politik srbskega porekla Yair Lapid (sin nekdanjega politika Tommija Lapida).
Vsaka morebitna sprememba vlade v Jeruzalemu ne bo vplivala na zunanjo in varnostno politiko države. Vendar konec Netanjahove ere pomeni neki novi Izrael, kot se je to v preteklosti že zgodilo po Beginu, Shamiru, Rabinu in Sharonu. Nasledniki so bili v marsičem drugačni od svojih predhodnikov.
Ljubljana, 20.marec 2019
