Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil analizo o pomenu povabila Makedoniji za članstvo v zvezi NATO na vrhu zavezništva v Bruslju, 11.-12. julija 2018. Iz obsežne analize »Po desetletju izolacije Makedonija v vrstah NATO« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele.
Zveza NATO, ki bo prihodnje leto praznovala 70. obletnico ustanovitve, je na nedavnem vrhu v Bruslju, ki je potekal 11. in 12. julija 2018, uradno povabila Makedonijo, da postane nova, že 30. članica NATA. NATO je s svojim poslanstvom kolektivne obrambe ključni branik mednarodne varnosti in stabilnosti. Svojo dejavnost je v obdobju po koncu hladne vojne razširil in preoblikoval v skladu s spreminjajočimi se grožnjami mednarodni varnosti, obenem pa je povečal število članic na sedanjih 29 – Črna gora je pred letom dni postala nova članica. Makedonija bo v skladu z nedavnim povabilom, ko bodo končani vsi predvideni postopki, postala jubilejna, 30. članica. Odvisno od trajanja postopkov ratifikacije bi se to lahko zgodilo že v jubilejnem letu.
Makedonija je točno pred desetimi leti na vrhu v Bukarešti, zaradi blokade Grčije, ki je zahtevala spremembo imena države kot dodaten in nov pogoj za sprejem v članstvo in potem ko je Makedonija izpolnila sicer vse predpisane pogoje, ostala pred vrati NATA. Sledilo je desetletje izolacije, ki je bila v dobršnem delu že samo izolacija.
Režim nekdanje vladajoče VMRO-DPMNE je grško blokado po eni strani izkoristil za notranjo homogenizacijo volilnega telesa na osnovi kazanja s prstom na zunanjega sovražnika, po drugi strani pa je s tem praktično onemogočil sam sebe za kakršnakoli konstruktivna pogajanja z Grčijo. Obstaja pa tudi veliko vprašanje, ali je režim Nikole Gruevskega (VMRO-DPMNE)sploh resnično želel članstvo svoje države v NATO (in EU) ali pa je to le bilo vzdrževanje navidezne zunanjepolitične usmeritve. Težko bi se namreč bilo odreči ključnemu zunanjepolitičnemu cilju ob stalni visoki podpori javnosti in ob dejstvu, da so kmalu po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Makedonije vse tedanje parlamentarne stranke v Sobranju (Parlament) dosegle konsenz o članstvu v obeh temeljnih integracijah.
Vmes je sicer Makedonija sodelovala v programu zavezništva za kandidatke - Akcijski načrt za članstvo (ANČ) in šla skozi 18. ciklusov tega programa, s čimer so njene oborožene sile postale najbolj preverjana vojska v zgodovini NATA. Makedonija je ves čas sodelovala tudi v številnih drugih aktivnostih zavezništva, predvsem v številnih mirovnih operacijah in operacijah v podporo miru. NATO pa je vse do danes v Makedoniji obdržal svojo pisarno za zvezo (NATO Liasion Office).
Pri razumevanju pomena nedavnega povabila Makedoniji za članstvo pa je pred očmi treba imeti tudi dejstvo, da se je NATO v letu 2017 povečal za novo članico – Črno goro. Najmočnejše vojaško-obrambno zavezništvo v zgodovini je s tem ostalo zvesto svoji politiki odprtih vrat. To je bila močna spodbuda in dodaten motiv za novo politično garnituro v Makedoniji, ki je 31.maja 2017 prevzela oblast.
Sprememba politične, diplomatske in širše družbene paradigme v Makedoniji je bila mogoča, ko je Zoran Zaev (SDSM) pred tremi leti kot voditelj opozicije z, do tedaj v Makedoniji ne videnim, osebnim pogumom in karizmo, sprožil val demokratičnih sprememb, ki so pripeljale do nove podobe, te v mnogočem ključne balkanske države.
Makedonija je danes v novi, integracijski paradigmi, ki jo je sama proizvedla, ko je sedanja politična garnitura izvedla mirno spremembo oblasti/režima in zatem sklenila sporazum o dobrososedskih odnosih z Bolgarijo, sprejela zakon o izboljšanju uporabe jezikov drugih etničnih skupnosti in dosegla marca letos sprejem brezpogojnega priporočila EU za pričetek pogajanj z EU. Ti trije veliki premiki so bili rezultat delovanja aktualne makedonske vlade in njenih potencialov, brez konkretne zunanje pomoči, h kateri je še spomladi 2017 pozival nekdanji premier in nekdanji predsednik VMRO-DPMNE Nikola Gruevski. Analitikom je bilo v precejšnji meri razumljivo, da mora tako veliki strukturni spremembi v makedonski politiki slediti korenit premik v integracijskem procesu.
Sledil je velik mesec junij 2018, v katerem sta makedonski in grški premier Zoran Zaev in Aleksis Cipras sporočila javnosti, da sta dosegla zgodovinski sporazum o rešitvi spora okrog imena, ki je skoraj tri desetletja bremenil odnose med državama. Dogovor je bil – simbolično, a tudi z velikim praktičnim pomenom in sporočilom – objavljen na isti dan, ko sta se prvič v zgodovini sestala predsednik ZDA Donald Trump in severnokorejski voditelj Kim Džong-un. Zoran Zaev, tvorec makedonske integracijske paradigme, je s tem pokazal, da je voditelj širokega formata, kakršnega širša regija ni imela že desetletja, in ki je v marsičem lahko tudi model sodobnega voditelja evropskih razsežnosti.
V hitrem tempu je potem sledil podpis sporazuma in njegova ratifikacija v makedonskem Sobranju, na osnovi česar je grška stran obvestila generalnega sekretarja NATA Jensa Stoltenberga in predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska, da umika blokado na makedonski poti k članstvu v EU in NATO. Do sklepa Evropskega sveta na junijskem zasedanju, da Makedonija prične s pogajanji za članstvo v EU junija 2019, in do povabila v članstvu na julijskem vrhu zveze NATO, je bil potem samo še korak. Junijski dogodki so se zvrstili v tako hitrem tempu, da je popolnoma razumljiva po eni strani presenečenost velikega dela makedonske javnosti, da je po treh desetletjih zastoja takšen premik sploh bil mogoč, in po drugi strani popolna zaprepadenost opozicijske VMRO-DPMNE, katere vodstvo je na te dosežke reagiralo bledo in z neprepričljivimi izjavami.
Povabilo za članstvo je predvsem veliko priznanje Makedoniji za velike demokratične spremembe in dosežke v minulem letu dni. To pomeni, da so spremembe mogoče in dosegljive in da ima Makedonija – kot tudi regija Zahodnega Balkana – potenciale, ki to omogočajo. To je močno sporočilo in spodbuda drugim državam, ki so v čakalnici EU in NATO. Prav tako je pomembno, da je Bruselj prepoznal tok sprememb v Makedoniji ter nanje reagiral pozitivno in konstruktivno.
Za Makedonijo to pomeni, da je iz problema minulih let postala del rešitve. Njena politika danes ponuja rešitve in je s tem velik zgled in promotor evroatlantskega integracijskega procesa v regiji. Pokazala je, da je sposobna ustvarjati spremembe, temelj za to pa je volilna podpora na decembrskih parlamentarnih volitvah 2016 in novembrskih lokalnih volitvah 2017. To je demokratična politična legitimacija sedanjih oblasti. Obenem je povabilo za članstvo tudi potrditev pravilnosti delovanja aktualne makedonske politike, katera temelji na povezovanju skozi paradigmo »Ena družba za vse« in »Vlada za državljane«.
Članstvo v NATO-u pomeni po eni strani varnost, stabilnost in blaginjo. S tem se okrepi zanesljivost in varnost države za tuje naložbe, obenem pa je članstvo v NATO velik korak do članstva v EU. To je neposredna izkušnja vseh novih članic po koncu hladne vojne. Brez članstva v NATU nobena od 29. držav ne bi bila tako uspešna, kot so sedaj. Po drugi strani pa članstvo pomeni soodločanje o ključnih vprašanjih mednarodne politike. Makedonija ne bo več predmet razprav na dnevnih redih, ampak bo skupaj z drugimi članicami razpravljala in prispevala k reševanju ključnih mednarodnih vprašanj in izzivov. To je kvantni premik v delovanju države, ki postane polnopravna članica.
Članstvo ne pomeni samo pridobitve za obrambne, vojaške in varnostne strukture in tovrstno delovanje države. NATO se na svojih številnih odborih ukvarja tudi z vprašanji, kot so izobraževanje in okoljska vprašanja, gospodarske družbe, ki pridobijo NATO certifikat, pa se na različnih razpisih znotraj zavezništva lahko potegujejo za posle, kar prej ni bilo možno.
Seveda pa je vse odvisno od tega, v kako veliki meri država, tako v času vstopanja v NATO in pozneje, izkazuje proaktiven pristop v tem prestižnem klubu držav.
Makedonijo sedaj čaka približno šestmesečno obdobje predpristopnih pogajanj, v katerih mora prevzeti NATO zakonodajo in jo vključiti v svoj pravni sistem. Del tega je že bil storjen z delovanjem v ANČ. Potem sledi podpis pridružitvenega sporazuma, ki gre zatem v ratifikacije v Sobranje in vse države članice. Ta del traja približno leto in pol, konča pa se s svečanim sprejemom v članstvo. V času ratifikacij bodo makedonski predstavniki že lahko prisostvovali delu vseh odborov NATA (razen jedrskemu odboru in Svetu NATO – Rusija), vendar brez pravice glasovanja. To jih bo, kot tudi vse druge pred njimi, vpeljalo v konkretno delovanje zavezništva.
Ljubljana, 19. julij 2018
