Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Mednarodni inštitut IFIMES analizira aktualno politično situacijo na Kosovu pred parlamentarnimi volitvami, ki bodo 23. oktobra 2004. Iz obsežne analize izdvajamo najbolj zanimive in pomembne dele:
Kosovske politične institucije, vzpostavljene po prvih večstrankarskih volitvah leta 2001, so imele bolj dekorativno kot pa funkcionalno vsebino. Albanci na Kosovu so pridobili občutek zmagoslavja samo zaradi tega, ker so pridobili »svoje« institucije (v primerjavi z Miloševićevo vladavino, ko so bile kosovske institucije albanskemu prebivalstvu »iztrgane« iz rok), tako da so ljudje bolj verjeli v predvolilne obljube, kakor pa v tisto, kar so videli s svojimi očmi. Navzočnost mednarodnih vojaških sil in mednarodne civilne administracije, ki v svojem mandatu nimata procesa neodvisnosti Kosova, so kosovski Albanci doživeli kot prisotnost realizacije procesa neodvisnosti, procesa, ki so ga doživeli kot normalno razglašanje in nadaljevanje albanskega političnega gibanja na Kosovu. Kljub temu, da so mednarodni predstavniki v svojih političnih izjavah velikokrat izrecno poudarjali, da neodvisnosti Kosova ni v njihovi politični agendi(!), je albanska stran »ohranila prepričanje«, da je vse to del strategije pomirjanja srbskih političnih strasti.
V resnici je to del političnega diskurza, ki so si ga »prisvojili« Albanci in ga »spretno« uporabljajo v svojo korist in za uresničevanje svojih političnih ciljev. Tovrstni diskurz je še iz časa Miloševićeve vladavine na Kosovu, katerega Albanci še danes nenehno reciklirajo. V času okupacije Kosova so se Albanci »vzgajali« za zamenjavo konceptov, ki se gibljejo med iracionalnostjo in realnostjo. Albanci in nasploh nesrbski državljani na Kosovu so zaradi posledic politične manipulacije z njimi in zaradi golega preživetja živeli v neomajnem upanju, da živijo v Republiki Kosovo tudi takrat, ko je bilo Kosovo popolnoma pod srbsko administracijo. Celoten albanski politični establišment je svojo politično terminologijo v devetdesetih letih dvignil na perfekcionistično raven politične manipulacije. Tudi je še dandanes prisotna enaka shema razmišljanja: kosovski državljan doživlja začasne institucije kot državne institucije Kosova (Predsednika, Parlament in Vlado), ki imajo samo dekorativni in slovesni karakter v sklopu popolne zakonodajne, izvršne in sodne oblasti UNMIK. Tudi Kosovski zaščitni korpus (TMK, bivši OVK) velika večina Kosovarjev doživlja kot pravo kosovsko vojsko, pa čeprav je navadna civilna organizacija, ki ima mandat intervencije v izrednih razmerah.
Tovrstni politični diskurz bi lahko nemoteno deloval še nekaj časa kot dolgoročna injekcija in efekt politične manipulacije, če kosovska sociala ne bi doživela dramatičnih posledic revščine. V prvih dveh letih po vojni je na Kosovu delovalo ogromno število nevladnih organizacij, ki so pomagale tamkajšnji populaciji pri gradnji porušenih hiš, vendar se je po konstituiranju kosovskih institucij začela redukcija nevladnih organizacij in humanitarne pomoči, kasneje pa tudi redukcija pomoči raznih držav. Takšen način prenehanja humanitarne pomoči, ki je bil povezan s pomanjkanjem vlaganj, in še posebej blokiranje procesa privatizacije, sta pospešila porajanje sedanjega političnega diskurza in naslavljanja frustracij na UNMIK.
Marčni neredi leta 2004 na Kosovu so na svoj način zaznamovali porabo svobode, ki so jo zadnjih pet let »uživali« Albanci. Prvič so se soočili s procesom dinamike porabe politične svobode, ki se je kazala na prvi pogled kot zadostna, pa čeprav ni zadoščala in ni zadovoljila niti osnovnih političnih niti splošnih človeških pravic državljanov Kosova. Rušenje nenaravnega status quo, ki je bil postavljen med Albanci, Srbi in administracijo UNMIK, oziroma mednarodno skupnostjo. In ga je vseskozi ohranjala lažna iluzija »zgodbe o uspehu«. Sedaj se je odprl proces za postavitev novih odnosov, ta proces se definira kot restruktuiranje UNMIK in realizacija standardov za Kosovo. Nasilje albanskih protestnikov, uperjeno tudi proti osebju in lastnini UNMIK dovolj jasno kaže, v kolikšni meri je ta občutek porabljen - skupaj z verodostojnostjo civilne in mednarodne prisotnosti na Kosovu, ki po teh tragičnih dogodkih morajo spremeniti obliko in vsebino. Odnosi med Srbi in Albanci so ostali tudi pet let po končani vojni na sovražni, na neznosni ravni. Kljub temu, da korenine albansko - srbske konfliktnosti segajo globoko v zgodovino, se lahko tudi nesimbolična ne-sprava med njimi naveže na neadekvatno aplikacijo politike UNMIK in mednarodne skupnosti, še zlasti s toleriranjem srbskih političnih paralelnih struktur na Kosovu in dejansko delitvijo Kosova. Ob politični manipulaciji, ki sproža strah Albancev in upanje Srbov za vrnitev Kosova Srbiji prizadevanja, da bi gradili normalne odnose med dvema skupnostmi, bodisi znotraj Kosova bodisi med Kosovom in Srbijo, ne prinašajo uspeha. Dokler se takšno stanje odraža v nedefiniranem statusu Kosova, bosta obe strani (Srbi in Albanci) druga drugo doživljali kot grožnjo! Ohranjanje status quo popolnoma nasprotujočih si projektov, ne da bi pri tem tudi na simbolni ravni dali jasen znak, kateri od teh dveh političnih procesov bo rezultiral s pravnim in političnim statusom Kosova, je iniciral in še okrepil ideologije in politično ekstremne projekte. Katere?
projekt za ohranitev, zadrževanje Kosova v Srbiji in rezervni projekt za delitev Kosova, ki ju ponujajo srbske paradržavne strukture in ki funkcionirajo nemoteno;
politični projekt za združitev albanskih ozemelj, ki pa še vedno ostaja znotraj diskurza političnih izjav, kar spodbuja permanentno nestabilnost Kosova in bledi moderirani projekt neodvisnosti Kosova.
Večina političnih analitikov in politikov, ki se ukvarjajo z razvojem političnega procesa na Kosovu in v regiji, je bilo presenečeno zaradi nasilnih protestov marca tega leta. Velika večina teh analitikov in politikov je izhajala iz omenjene politične svobode, ki so jo Albanci pridobili s pomočjo mednarodne skupnosti, ni pa se ukvarjala s spremembami, ki smo jim bili priča zadnjih pet let na Kosovu, oziroma sploh ni upoštevala političnih procesov, ki so se dogajali v tem času. Čeprav nerealiziran, je proces neodvisnosti Kosova nenehno proizvajal politične in psihološke frustracije, splošno stanje pod okriljem mednarodne skupnosti in Natovih sil je za ljudi na Kosovu pridobil dimenzijo pomirjevala. Velika nezaposlenost ter vse večja revščina sta v primerjavi s srbsko okupacijo v omenjenih letih na prvi pogled izgledali manj dramatični. Zadrževanje kosovskih državljanov v globoki izolaciji, kot v svojevrstni karanteni brez potovalnih dokumentov, brez pravice svobodnega gibanja v državah regije ali širše (tudi sedaj, po petih letih, Unmikovih potnih listov ne prizna velika večina držav članic OZN, pa četudi so ti dokumenti del administracije OZN) se je odrazilo z ventilom razbremenitve te frustracije: pridobitvijo srbskega potnega lista, ko je srbska administracija s pomočjo Unmika odprla podružnice v Gračanici, Kosovem polju in celo v Prištini.
Konflikt, za katerega povod je bila blokada ceste na Čaglavici marca 2004, se je kaj kmalu in zelo hitro razširil tudi na druge lokacije ter se končal s požigom okoli 30 sakralnih objektov srbske pravoslavne cerkve ter na desetine srbskih lokalov in hiš, kar dokazuje, da so odnosi med Srbi in Albanci tudi po petih letih miru še vedno na sovražnih temeljih. Čeprav ima ta konflikt globlje korenine, se »nadaljevanje« takšnih medetničnih odnosov kaže tudi v nesposobnosti Unmikove administracije v njihovem simboličnem vsaj urejanju. Unmikovo toleriranje srbske paralelne strukture oblasti in dejanska delitev Kosova (severni del Kosovske Mitrovice) je vsa ta leta kazal nesposobnost Unmika, da na Kosovu upravlja v soglasju z resolucijo VS OZN številka 1244. Oblikovanje paradržavnih srbskih struktur v severnem delu Kosovske Mitrovice in v srbskih enklavah znotraj Kosova je neizpodbitno dejstvo, ki ga ne zanika niti UNMIK: da vse te strukture financira srbska Vlada. V vseh teh letih je bilo Srbom na Kosovu omogočeno, da sodelujejo v lokalnih, parlamentarnih in predsedniških volitvah Srbije na Kosovu. Zelo indikativno (sicer razumljivo) je, da Srbi na Kosovu nenehno volijo srbske agresivne stranke, torej Srbsko radikalno stranko, ki jo vodi Vojislav Šešelj. To je dokaz, da je pri Srbih na Kosovu še vedno zelo živ nacionalistični diskurz, ki izhaja iz manipulacije z nacionalistično ideologijo velikosrbskega nacionalizma. Srbom na Kosovu tudi pet let po vzpostavitvi miru ni uspelo oblikovati politične stranke, ki bi se integrirala v kosovsko družbo. S tega stališča predstavljajo svojevrstno žrtev političnih iger, ki se ne vodijo zaradi njihove politične artikulacije, temveč zaradi dnevnopolitičnih potreb srbskih politikov v Beogradu.
Po drugi strani Unmiku in kosovskim institucijam ni uspelo vzpostaviti varnega okolja za Srbe na Kosovu. V tem smislu je pomanjkanje svobode gibanja Srbov na Kosovu prvi znak Unmikovega neuspeha na tem področju. Veliko število neodkritih zločinov in uboji Srbov ali Albancev so sprožili nezaupanje in strah kosovskih Srbov do kosovskih institucij. Tovrsten strah je porajal upanje o vrnitvi Srbije na Kosovo, kar bi produciralo občutek srbskega revanšizma za vsa ta leta odsotnosti srbske države na Kosovu. Projekt za ohranitev Kosova v Srbiji in rezervni projekt o srbski delitvi Kosova, ki ga podpirajo paralelne srbske paradržavne institucije, ki nemoteno funkcionirajo, ustvarjata začarani krog Srbov na Kosovu.
Recikliranje konfliktnega stanja v takšnem okolju in permanentni nestabilnosti je naznanilo konec iluzij vseh treh strani, da lahko samostojno in enostransko realizirajo svoje projekte. UNMIK je doživel neuspeh v ohranjanju politične inercije status quo, prav tako je neuspeh doživela tudi realizacija standardov o Kosovu, ker ni uspela uresničiti svojih obveznosti, ki izhajajo iz resolucije 1244 za upravljanje Kosova, za njegov ekonomski razvoj in usposabljanje začasnih institucij za učinkovito administracijo. Albanci so na Kosovu doživeli neuspeh v svojih prizadevanjih, da bi eliminirali blokirani potencial tamkajšnjih Srbov in Srbije na Kosovu, bodisi v njihovi prizadevanjih, da bi nenehno minimizirali, oziroma ignorirali njihovo prisotnost, bodisi da jih nasilno izrinejo iz tega prostora.
Srbi na Kosovu in sama Srbija po marčnih neredih leta 2004, čeprav so dosegli nekakšen propagandni uspeh, niso uspeli podtakniti svoje politike za prihodnost Kosova iz povsem preprostega razloga - njihov projekt je namreč že leta 1999 doživel neuspeh in se kot takšen ne more revitalizirati. Dejansko srbski uspeh sloni bolj na dejstvu oslabitve albanske politične podobe, kakor na izboljševanju lastne politične podobe. Tudi projekt srbskega parlamenta in Vlade Srbije za decentralizacijo oziroma za kantonizacijo Kosova ni doživel zaželenega in načrtovanega cilja. In to ne zaradi mednarodne skupnosti, temveč zaradi albanskega eksplozivnega potenciala za tovrstne projekte.
Marčni neredi so obenem razodevali moralno krizo in krizo zaupanja do politične elite in sodobnih institucij sistema. Politični eliti ni uspelo, da bi »očistila« grehe za nerede z demagoškimi govori, ki naj bi nadomestili konkretne dejavnosti, pomirili situacijo in za nastali položaj obtožili UNMIK, kar je bilo jasno že 17. marca 2004. V bistvu je razlog za poskus degradacije Unmika inferirorna albanska politična elita, ki imela zadnja tri leta dekorativno vlogo in nikakor ni izvajala politične funkcije, ki bi artikulirala interese kosovskih državljanov. Že sam sprejem Ustavnega okvirja s takšno vsebino, ki izvoljene institucije sistema pušča brez pristojnosti, je bil alibi za Unmikovo administracijo, da se je lahko obnašala neodgovorno in z veliko mero arogance do Kosova in institucij sistema, kar kaže na politično nezrelost v tej fazi funkcioniranja.
Odpravljanje moralnih, političnih in nacionalnih posledic ne bo lahko delo za kosovsko družbo v okoliščinah, kjer je odsotna volja faktorjev odločanja, da bi se priznala pravica za samostojno opredeljevanje kosovskega naroda. Zamuda za priznavanje te pravice, ki se lahko artikulira s pomočjo referenduma pod nadzorom mednarodna skupnost, lahko reproducira frustracije do Unmika in spet sproži albansko-srbske konflikte na Kosovu, ki se lahko reciklirajo v vsakem trenutku.
Kosovska politična elita si je »našla svoj prostor« v zgoraj opisanih razmerah in za takšno stanje je, med drugim, sama odgovorna. Stranka LDK (Demokratična zveza Kosova), ki jo vodi in kontrolira Ibrahim Rugova, ima fiksno idejo o neodvisnosti Kosova. Politična elita, ki izhaja iz LDK, priznavanje neodvisnosti Kosova vidi kot izpolnjevanje zgodovinske misije tega gibanja. Poti za uresničevanje in doseganja neodvisnosti (graditev učinkovite administracije, boj proti korupciji, prizadevanje za vrnitev beguncev, oblikovanje struktur proti organiziranem kriminalu) v njihovem političnem diskurzu niso povsem pojasnjene in niso sredstvo za dosego in uresničevanje neodvisnosti. Po tem političnem konceptu je neodvisnost Kosova edina alternativa političnega statusa Kosova, ne glede na to s kakšno dinamiko ali kvaliteto bodo izpolnjeni politični standardi, ki jih je postavila in zahtevala mednarodna skupnost ter posebni predstavnik in ki so jih potrdile vse relevantne mednarodne politične instance. Ibrahim Rugova ostaja osrednja osebnost te stranke. Njegovo dosedanje vodenje stranke kaže elemente avtarkije. Čeprav je bil leta 2002 kongres stranke, Rugova ni privolil v izbiro predsedstva stranke, temveč se je odločil za strukturo iz leta 1998, ki jo je takrat začasno določil in imenoval za obdobje šestih mesecev. Notranja demokracija znotraj te stranke sploh ne obstaja! Med leti 2000 do 2004 se je od te stranke distanciralo veliko število kosovskih politikov, ki so determinirali politično življenje na Kosovu pred in po vojni. Od junija meseca se je iz LDK odcepila skupina poslancev, ki so izoblikovali stranko Alternativa demokratike Kosovare (Kosovska demokratska alternativa), ki jo vodi Edita Tahiri, sicer dolgo časa najtesnejša sodelavka Rugove in ubitega dr. Fehmija Aganija, edina ženska v delegaciji Albancev na pogajanjih v Rambouilletu. Učinki bega članov LDK, ki so se dolgo časa identificirali s to stranko, bodo vidni v parlamentarnih volitvah 23. oktobra 2004. Zanimivo je, da Rugova ni pokazal niti najmanjših znakov nervoze zaradi takšnega početja njegovih najbližjih sodelavcev. V resnici on še vedno predstavlja izhodišče manipulacije z občutki državljanov, kar zadeva neodvisnost Kosova. Njegova najpogostejša izjava je: »čakamo na formalno priznavanje neodvisnosti Kosova...«.
Stranki, ki sta izšli iz vojne - PDK (Demokratska stranka Kosova ), ki jo vodi Hashim Thaçi, in AAK (Alijansa za prihodnost Kosova), ki jo vodi Ramush Haradinaj, sta odraz procesa demilitarizacije OVK. Politična samoodločba obeh strank izhaja iz projekta, ki nosi zgodovinsko dimenzijo. Ti dve stranki nosita v sebi tudi občutek političnega zmagoslavja, ker sta, skupaj z Natom, dobili bitko proti Srbiji. Ustvarjata občutek, da v krizni situaciji lahko posežeta po radikalnejših opcijah v primeru, če bi bil politični status Kosova določen drugače od tistega, ki si ga želijo in pričakujejo Albanci. Kar zadeva politične projekte, upravljanje in vodenje imata ti dve politični stranki v primerjavi z LDK bolj dinamičen pristop, sicer pa imata zaradi koalicije z LDK omejene možnosti.
Od te politične strukture, ki je izšla iz procesa vojne, se je uspel najbolje profilirati Bajram Rexhepi (PDK), sicer predsednik Vlade Kosova, ki se zavzema za vrnitev beguncev na Kosovo, za rekonstrukcijo v marčnih demonstracijah sežganih in uničenih verskih objektov, za graditev srbskih lokalov in hiš, boj proti organiziranemu kriminalu, prizadeva si za vzpostavitev zaupanja med Srbi in Albanci. Hashim Thaçi ostaja osrednja osebnost stranke PDK. Je politična osebnost, ki vsake toliko časa lansira pogumne politične opcije za razrešitev srbskega položaja na Kosovu. Njegova zadnja ideja za rešitev srbskega vprašanja na Kosovu je ureditev po vzoru Ohridskega sporazuma - za integracijo Srbov na Kosovu in v kosovski družbi nasploh. Ohridski sporazum je bil sklenjen 13. avgusta 2001 med Makedonci in Albanci kot sporazum o prenehanju vojne. Cilj tega sporazuma je decentralizacija oblasti, s katero so Albanci dobili večje pravice v procesu odločanja. Proces decentralizacije na podlagi tega sporazuma, predvideva, da v območjih kjer število Albancev dosega petino, pridobijo pravico uporabe albanskega jezika kot enakovrednega z makedonskim jezikom, delitev oblasti, participacijo sorazmerno odstotnemu številu v osrednji oblasti ter oblikovanje lokalna samouprave po načelu Evropske listine o lokalni samoupravi. Končni cilj tega sporazuma je ohranjati celovitost države Makedonije kot subjekta mednarodnega prava. Na Kosovu PDK in AAK te ideje ne priznavata že v osnovi, brez predhodne analize, kar kaže na popolno neharmoničnost politične elite glede Kosova ter na dejstvo, da se kosovske politične stranke bolj ukvarjajo s strankarskimi kot vitalnimi zadevami. Drugače povedano: stranke v notranjepolitičnem projektu funkcionirajo avtarkično, pri splošnih nacionalnih interesih pa se obnašajo kar se da anarhično in brez usklajevanja stališč.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da za prihodnje obdobje do parlamentarnih volitev 23. oktobra 2004 ni prostora za imputiranje kakršne koli politične skupine liberalnega ali socialdemokratskega profila, ki bi imela dejanski vpliv na realno sceno Kosova.
Liberalni politični prostor lahko kaj kmalu znova pripelje v igro kosovskega politika Vetona Surroja, tokrat z politično stranko ORA, okoli katere gravitira urbana množica ter medijski veljaki, ki imajo diskretno podporo mednarodne skupnosti ter velike večine nevladnih organizacij in civilne družbe. Zanimivo je, da je participacija urbane populacije v političnem življenju kosovske elite zelo majhna oziroma je ni. Zato lahko v prihodnje pričakujemo, profiliranje takšne elite, posebej v večjih kosovskih mestih,kot so: Priština, Kosovska Mitrovica, Prizren, Đakovica in Gnjilane. Vendar je v družbi z več kot 70% brezposelnostjo, z večinoma ruralno populacijo, s četrtino populacije v diaspori, kjer imajo politične stranke »zgodovinske« korenine, adekvatni predstavniški proces - socialni, regionalni, sindikalni, spolni in starostni - zelo otežen in zahteva veliko časa.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da bo verjetno imela veliko vlogo v nadaljnjem procesu razvoju Kosova srbska koalicija »Povratak«. V njihovi politični strukturi je vidna fragmentacija. Če bo ostalo tako kot je sedaj, lahko od srbskih strank pričakujemo, da bodo profilirala politična gibanja - nacionalno fronto in ne strank kot takšnih. S tega stališča je pričakovati, da bo njihova vloga močnejša v blokiranju procesov kot pa v aktivnih dejavnostih. To pomeni, da se bodo verjetno zavzemali za blokiranje povezovalnih procesov Srbov na Kosovu in v kosovsko politično življenje nasploh.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da bo potrebno še dolgo časa čakati na avtentično srbsko politično stranko na Kosovu, ki si bo prizadevala za približevanje in integriranje Srbov na Kosovu, ki bi bila neodvisna od vpliva Beograda. To naj bi pomenilo, da znotraj srbske skupnosti na Kosovu ni pričakovati oblikovanja nove politične elite, ki bi predstavljala avtentične srbske interese na Kosovu in ki bi bila hkrati verodostojna za mednarodno skupnost.
Kar zadeva druge etnične skupnosti, je treba povedati, da so angažirane v manjši meri, tako da bi bila njihova prizadevanja omejene na raven ohranjanja nacionalne identitete in praktičnih interesov. Omenjenim političnim strukturam se v novi kosovski realnosti ne bi bilo treba vključevati v shemo albansko - srbskih političnih strank. Strankam turške, aškalijske, romske, egiptovske in bošnjaške skupnosti bo potrebno pomagati pri razvoju lastnih političnih alternativ v notranji demokraciji, kjer bi bile spoštovane človeške pravice in pravice etničnih skupnosti nasploh.
Albanska politična elita na Kosovu, čeprav dokaj fragmentirana in v veliki medstrankarski rivaliteti ter brez političnih izkušenj, ima kljub temu zgodovinski motiv poslanstva politične samoodločbe za neodvisnost. Od te pozicije se ne morejo umakniti tudi zaradi tega, ker Albanci na Kosovu - po slabih izkušnjah etničnega čiščenja in genocida l. 1999 - ne vidijo druge alternative kot neodvisnost. To stališče ne odraža albanskega nacionalizma, temveč življenjski pragmatizem. Kakor koli že: albanska politična elita je v treh letih skupnega vodenja z Unmikom vstopila v proces politične emancipacije in politične profesionalizacije vodenja, pa čeprav je šele prav na začetku tega procesa. Prenos pristojnosti lahko pripomore h krepitvi občutka odgovornosti in profesionalizma, ker bo le tako politična elita imela še dodatno nalogo odpravljanja nepotizma, meritokracije in korupcije, pojavov torej, ki jih je moč zaznatii v novi kosovsko-mednarodni administraciji.
Mednarodna skupnost se je odločila za politiko določitve »standardov pred statusom«, pa čeprav je Kosovo že prešlo v legitimno fazo definiranja dokončnega statusa po volitvah 2001 in oblikovanja političnih kosovskih institucij. Tovrstna politika vsebuje nasprotujoče si vidike zaradi samega dejstva nedefiniranega statusa Kosova, ki je obenem talec vsesplošnega razvoja Kosova in norme za izpolnitev že določenih standardov. Nasprotujoči si vidiki te politike so:
z nedefiniranim statusom Kosova ne more biti ekonomskega stabilnega razvoja. Kakor je znano, brez legalnega končnega statusa Kosovo ne more biti subjekt mednarodnih institucij, kot so Svetovna banka (WB) ter Mednarodni denarni sklad (IMF), prav tako nedefinirani politični končni status Kosova tujim vlagateljem ne nudi zaščite njihovega kapitala;
ekonomska nerazvitost, ki se odraža v 70% nezaposlenosti celotnega kosovskega prebivalstva, ne more predstavljati atraktivne dežele za vrnitev beguncev, kar je obenem zelo pomemben politični standard za določitev končnega statusa;
medetnični odnosi med večinskim albanskim in srbsko etnično skupnostjo ne morejo biti stabilni z nedoločenim končnim političnim statusom Kosova.
Drugi vidik, ki nasprotuje dobrososedskim odnosom, sta tudi standard in dialog, ki ju mora vodstvo Kosova omogočiti in uresničiti. A kako, če to isto politično vodstvo nima nobenih pristojnosti, ki bi se nanašala na zunanjo politiko, ker ta pravica pripada izključno Unmiku. S tovrstno politiko se je Kosovo znašlo v začaranem krogu.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da bi bil izhod iz takšne situacije lahko v politiki »neodvisnost in standardi skupaj«. To pomeni, da bi bilo verjetno potrebno priznati neodvisnost Kosova, ki naj bi še nekaj let ostal protektorat. Medtem bi se uresničili omenjeni standardi, ki so pogoj, da Kosovo postane država. Podoben model je bil v Vzhodnem Timorju in prav zaradi tega je Timor uspešno preraščal prehodno fazo protektorata. V primeru, da takšne politike ne bi aplicirali tudi na Kosovu, obstaja realna nevarnost, da postanejo dosedanja vlaganja in dosežki na Kosovu negotovi in vprašljivi.
