MALA DRŽAVA POTREBUJE DOBRE DIPLOMATE
Prav je, da se mnogo porabe, ki gre na račun davkoplačevalcev, zmanjša. Pa vendar se moramo vprašati, katera področja so za dobrobit naše države pomembna in do katere mere za njih lahko proračunske postavke zmanjšujemo.
Slovenija je mala država in zato je znatno bolj odvisna od tujine kot to velja za velike. V tujini svojih ciljev ne more dosegati z vojaško močjo, kar je dano nekaterim velesilam. Ne more doseči svoje mednarodne pozicije z gospodarsko močjo niti ne z obilico kake strateško pomembne surovine. Na voljo ima predvsem diplomacijo. Z diplomacijo je dosegla mednarodno priznanje, včlanitev v pomembne mednarodne institucije, vstop v Evropsko unijo, in še bi lahko naštevali. Le z diplomacijo lahko doseže večje pravice za zunaj naših meja živeče Slovence in zgolj z diplomacijo lahko rešuje vprašanja svoje meje.
Diplomacija pa, poleg srečanj visokih državnih predstavnikov, deluje s pomočjo svojega diplomatskega aparata, to je slovenske diplomatske mreže v tujini in doma delujočih diplomatov. Ključno vprašanje je, ali to mrežo še lahko krčimo, število zaposlenih zmanjšujemo, zmanjšujemo stroške za njihovo delovanje in izobraževanje, ne da bi bilo takšno varčevanje za našo državo že škodljivo. Vsako nadaljnje zmanjševanje sredstev za delovanje diplomatskega aparata bi znatno pripomoglo k padcu kvalitete in k težjemu doseganju za Slovenijo ključnih ciljev.
Seveda je treba varčevati pri vseh izdatkih, vendar pa le ni vseeno, ali gre za velike proračunske porabnike ali pa za razmeroma zelo majhnega porabnika, ki pa je hkrati za državo zelo pomemben. Proračun za Ministrstvo za zunanje zadeve znaša manj kot odstotek celotnega državnega proračuna in ko govorimo o porabi sredstev za diplomacijo, moramo to dejstvo imeti pred očmi. Posplošene in ne dovolj domišljene izjave, da je v upravi okrog tretjina ljudi preveč ter nekateri ekscesi, predvsem v zvezi s skrajno neracionalno porabo sredstev, mečejo na slovensko diplomacijo slabo luč in ustvarjajo lažno mnenje, da diplomati v tujini živijo na veliki nogi, malo delajo in nikomur ne odgovarjajo. So tako primeri, a jih je vse manj in ge le za posameznike. Večina dela veliko in odgovorno.
MAJHNE DRŽAVE SI NE SMEJO DOVOLITI SPODRSLJAJEV
V zadnjem času, predvsem v letu 2010, so bili izvedeni in se še izvajajo ukrepi varčevanja, pač zaradi pomanjkanja sredstev. Znižali so se izdatki za najemnine za delovanje in bivanje misij v tujini, ukinili so se mnogi dodatki, zmanjšala se je reprezentanca in tako imenovana postrežnina, naročnine za časopise, in še bi lahko naštevali. V letu 2010 je bilo za okrog trideset ljudi manj poslanih v tujino kot pa se jih je od tam vrnilo. Vsi našteti ukrepi še niso znižali kvalitete delovanja diplomatskega aparata, a dosežena je skrajna meja varčevanja. Najbolj boleče pa je dejstvo, da so stroški za izobraževanje praktično reducirani na ničlo. Predstavniki velikih in pomembnih držav si lahko brez posledic privoščijo spodrsljaje, predstavniki malih držav pa ne in morajo biti pač boljši. Boljši pa so lahko le z ustreznim izobraževanjem.
Zmanjšanje števila diplomatov v tujini res pripomore k varčevanju, a s tem se za prav toliko poveča število ljudi zaposlenih doma, količina dela, ki ga je treba v državi opraviti, se praktično ni povečala, odpuščanja pa so praktično nemogoča. Diplomati, ki pa nimajo dovolj dela, pa ne morejo prispevati k ustvarjalnemu pozitivnemu vzdušju. Odpusti se praktično lahko le zaposlene za določen čas, torej mlade in med njimi nekatere zelo sposobne in obetavne.
Če želimo imeti nepomembno oziroma povsem obrobno diplomacijo, potem je trenutna slovenska diplomatska mreža prevelika. Če pa želimo imeti aktivno diplomacijo, ki bo zagotavljala, da bo imela Slovenija v svetu ustrezno pozicijo, potem je naša diplomatska mreža preskromna. Seveda morajo biti jasno opredeljeni zunanjepolitični cilji usklajeni s finančnimi zmožnostmi in kadrovski potenciali. Delovanje posameznih diplomatskih predstavništev naj bo hkrati usklajeno z opredeljenimi cilji in hkrati prilagojeno specifiki. Ponekod predvsem doseganju političnih ciljev, ponekod - najbrž v večini primerov - gospodarskim potrebam, nikakor pa ne smemo pozabiti na konzulate, delujoče v okolju, kjer živijo naši zamejci.
»MALA DRŽAVA« MORA IMETI VELIKE DIPLOMATE
Delež proračuna, namenjen za delovanje ministrstva za zunanje zadeve se nikakor ne sme zmanjševati: diplomacija je skoraj edino orodje v mednarodni skupnosti, ki ga male države imajo na voljo. Razumljivo je, da se število diplomatov, delujočih v tujini, zaradi finančnih razlogov zmanjšuje, a kvalitetni, zavzeti in Sloveniji v prid delujoči diplomati naj se ne odpokličejo. Zmanjša naj se število diplomatov tam, kjer njihove informacije, pa čeprav kvalitetne, niso za izvajanje slovenske zunanje politike nujno potrebne in kjer hkrati ni velike potrebe po drugih diplomatskih aktivnostih. Pomembno je, da ima ministrstvo za zunanje zadeve možnost, da brez obrazložitve in brez odlašanja odpokliče iz tujine katerega koli diplomata, za katerega meni, da bi moral delati bolje. To je običajna praksa v veliki večini držav, predvsem tistih s tradicionalno dobro diplomacijo. Ministrstvo mora tudi imeti možnost, da brez nepotrebnih zapletov in formalnih preprek ustrezno zmanjšuje tudi število zaposlenih doma, saj zmanjševanje delujočih v tujini posledično povečuje število zaposlenih doma, mnoge med njimi pa bi brez velikih posledic brez težav pogrešali. Zunanje ministrstvo pa - posledično - ne more in ne sme biti odlagališče slabih odpoklicanih kadrov, ki še naprej ostajajo na nekakšnih varnih javnih funkcijah, ki niso nič drugega kot fiktivna delovna mesta, delajo pa tako rekoč nič.
Za dobro delovanje slovenske diplomatske mreže se mora tudi ministrstvo za zunanje zadeve ustrezno potruditi. Stori naj vse, da se kvaliteta diplomatov dviguje tako, da se sprejemajo le najkvalitetnejši kandidati, sedanji diplomati pa se naj stalno intenzivno dodatno izobražujejo, saj je to pogoj, da vsi izpolnjujejo pričakovane naloge. Oceniti je treba tudi potrebnost in forme ustreznega izobraževanja diplomatov, njihovih komunikacijskih, analitičnih sposobnosti in, da, tudi njihovega znanja jezikov držav, v katere so napoteni. Pretirana »uravnilovka« zagotovo ni prava pot k želeni odličnosti diplomatov in se ji je potrebno v kar največji meri izogniti. Vsako neracionalno in za diplomata neprimerno obnašanje je treba takoj sankcionirati, saj takšne neracionalnosti pridejo prav vsem tistim, ki najpogosteje brez utemeljenih razlogov podpirajo zmanjševanje proračuna, namenjenega delovanju diplomacije. Razmisliti je tudi treba o možnosti, da bi častni konzuli, ki predstavljajo Slovenijo, lahko, seveda brezplačno, opravili nekatere naloge, ki jih sedaj opravljajo plačani v tujino poslani diplomati. To je že nekaj časa stalna praksa nekaterih držav. Posebno težo in zahtevo po kvalitetnem delu je potrebno dati tistim našim diplomatskim predstavništvom, ki delujejo na območjih, kjer živijo slovenske manjšine. Za naš mali narod so naši zamejci pomemben del našega narodnega telesa.
Dodatne napore je treba vložiti v to, da se zunanja politika oziroma njene prioritete na vseh nivojih uskladijo oziroma poenotijo. Brez enotnih in jasnih prioritet, opredeljenih tako po geografskih območjih kot po vsebinskih področjih, ni mogoče določiti, na katerih točkah je potrebno diplomatsko mrežo okrepiti in kje jo je brez večjih posledic možno oslabiti. Potrebujemo torej usklajeno in na vseh nivojih akceptirano zunanjepolitično strategijo, ki mora biti osnova slovenske zunanje politike tako za najvišje državne tvorce diplomacije kot za diplomate. Jo imamo? Če ni strategije, tudi taktike ne more biti. Zanimiv primer so razmišljanja o krčenju števila slovenskih lektoratov po svetu, kar je zagotovo odraz pomanjkanja strategije, saj je kultura nedvomno odlična predhodnica vseh drugih oblik diplomacije. Tudi gospodarske.
Na koncu pa je treba poudariti, da slovenska diplomacija kljub raznim težavam in znatnemu varčevanju deluje dobro. A za slovenski narod bi bila neodpustljiva škoda, če bi zaradi trenutnih potreb in kratkoročnega razmišljanja ta, doslej uspešna dejavnost, postala slaba. Če že moramo govoriti o »mali državi«, potem moramo nujno imeti - velike diplomate.
Ljubljana, 17. januar 2011
