Edvard Kopušar
- Opazovalec OSCE - ODIHR na predsedniških volitvah v Makedoniji 14. in 28. aprila 2004
- Član Mednarodnega inštituta IFIMES
V Makedoniji so po smrti predsednika Borisa Trajkovskega (26. februarja 2004 je umrl v letalski nesreči) v drugem krogu izrednih predsedniških volitev 28. aprila 2004 z večino 60,5 odstotkov glasov in ob 53,6 odstotni volilni udeležbi za novega predsednika države izvolili Branka Crvenkovskega, ki je bil predsednik vlade in glavna osebnost vladajoče stranke SDSM (Socialdemokratska zveza Makedonije). Čeprav je položaj predsednika vlade kmalu po izvolitvi prepustil Hari Kostovu, je koncentracija politične moči v eni osebi (v Republiki Makedoniji vlada pol predsedniški sistem, v katerem vloga predsednika države ni samo protokolarna) postala očitna. Zgodilo se je ravno to, česar se je opozicija s poraženim kandidatom dr. Saškom Kedovim, kirurgom, kandidatom iz vrst VMRO – DPMNE (Notranja makedonska revolucionarna organizacija - Demokratska partija makedonske narodne enotnosti), najbolj bala. Dogodki po predsedniških volitvah - mimogrede rečeno: niso bile poštene, temveč na margini volilnih zakonov in mednarodno priznanih standardov in kot takšne komajda priznane s strani mednarodne skupnosti - gredo v smeri zmanjševanja vloge in moči opozicije iz vrst nacionalnih, desno usmerjenih strank in koncentracije moči v rokah enega človeka, ki ga opozicija imenuje »zadnji komunistični vodja na Balkanu«.
GLAVNE POLITIČNE STRANKE
Glede na nacionalno pripadnost članov političnih strank, kar je še vedno glavni kriterij razlikovanja, v Republiki Makedoniji obstajata dve skupini strank. V prvo vrsto spadajo stranke, v katerih so zastopani čisti Makedonci in v drugo vrsto stranke, v katerih se zbirajo pripadniki albanske narodnosti. Obstajajo sicer še druge narodnosti ali manjšine kot so: Turki, Romi, Egipčani, Vlahi, Srbi, Bošnjaki in dr. Toda glede na njihovo maloštevilčnost in dejstvo, da se njihove nacionalne stranke v glavnem postavljajo ob bok prve skupine strank, v katerih so zastopani člani makedonske nacionalne pripadnosti, jih za trenutek lahko odmislimo. Po uradnih podatkih iz 2002 je imela Makedonija 2.022.547 prebivalcev. Albanci pri tem predstavljajo 25,17 odstotkov vsega prebivalstva. Po neuradnih (albanskih) podatkih naj bi jih bilo celo 35 odstotkov in več. V Makedoniji je uradno vsaka četrta oseba albanskega porekla oziroma neuradno celo vsaka tretja. Če temu prištejemo še pripadnike drugih nacionalnosti oz. etničnih skupin, ki živijo v Makedoniji, katerih je po uradnih podatkih dobra desetina, lahko sklepamo, da je v Republiki Makedoniji le dobra polovica prebivalcev makedonskega porekla, kar je sicer neuradni podatek, toda bolj verjeten, kot uradni podatek, ki govori o 64,18 odstotka Makedoncev. Nacionalna struktura prebivalstva je zato odločilen politični dejavnik, ki se mu ni mogoče izogniti. V Republiki Makedoniji torej obstajata dve skupini strank, ki bi jih zaradi poenostavitve lahko poimenovali: Skupina strank makedonskega naroda in Skupina strank albanskega naroda.
Skupina strank makedonskega naroda zajema predvsem dve najpomembnejši makedonski stranki SDMS in VMRO-DPMNE. Obstajajo še nekatere druge, kot je na primer tudi LDP (Liberalno demokratska stranka), vendar je njihov pomen precej manjši. SDMS in VMRO-DPMNE se med seboj zelo razlikujeta, tako v smislu gledanja na družbeno ekonomski razvoj in tržni model gospodarstva, katerega naj bi uveljavljali v Republiki Makedoniji, kot tudi na način, kako naj bi se reševalo vprašanje medetničnega sožitja, predvsem sožitja makedonskega in albanskega naroda.
SDMS (Socialdemokratska zveza Makedonije) - večina v njej je bivših jugoslovanskih komunistov - je stranka leve usmeritve, ki stoji na pozicijah socialne države in se zavzema za enotnost države na podlagi enakopravnosti in integracije obeh največjih narodov, makedonskega in albanskega, ter vseh ostalih etničnih skupin ali narodnostnih manjšin v Republiki Makedoniji. Žal se zdi, da stranki ni jasno na kakšen način naj bi dosegli to integracijo in vzpostavili enakopravnost. Zdi se kot da v stranki naivno upajo, da bodo, če jim uspe doseči določeno stopnjo ekonomske stabilnosti, rasti in blaginje, ljudje enostavno pozabili na nacionalno vprašanje. To stranko podpirajo najrazličnejše majhne nacionalne stranke različnih etničnih skupin in manjšin, ki niso albanskega porekla, med njimi je najbolj glasna stranka turške manjšine.
VMRO-DPMNE (Notranja makedonska revolucionarna organizacija - Demokratska partija makedonske narodne enotnosti) je že čez sto let stara nacionalna (nacionalistična), desno usmerjena opozicijska stranka, ki stavi na razvoj liberalnega modela tržnega gospodarstva v Republiki Makedoniji. V bistvu - čeprav javno to ne priznava - vidi rešitev makedonskega nacionalnega vprašanja v nadvladi makedonskega naroda nad ostalimi narodi in manjšinami v Republiki Makedoniji, predvsem nad albanskim narodom. Takšno in podobna nacionalistična stališča stranke, ki so sicer »zavita v celofan«, pa bi, v kolikor bi obveljala, nujno vodila v razdelitev države ali najmanj v njeno federalizacijo. Ta razdelitev ali federalizacija pa bi v nadaljevanju lahko vodila v razpad države. (Podobna nacionalistična stališča ima tudi albanska nacionalna stranka DPA, samo z albanske perspektive. Zato sta ti dve stranki v preteklosti kratek čas sodelovale). Skupina strank albanskega naroda zajema predvsem stranko UDI in stranko DPA.
UDI (Demokratska unija za integracijo) je stranka leve usmeritve, ki se kot del vladne koalicije zavzema, podobno kot SDMS, za bolj socialno državo in je proti liberalnemu modelu kapitalizma. Podobno kot SDMS poskuša prepričati svoje volivce, tokrat iz albanskega tabora, da bosta hitrejši ekonomski razvoj in bolj prijazna socialna država sami po sebi odločilno prispevali k rešitvi nacionalnega vprašanja Albancev v Makedoniji. V tej stranki prav tako večina njenih članov izhaja iz vrst bivših jugoslovanskih komunistov albanskega porekla. Vodi jih Ali Ahmeti, nekdanji voditelj albanskih upornikov iz leta 2001. Upokojeni albanski general iz bivše JLA Gazim Ostreni pa je bil kandidat stranke na preteklih predsedniških volitvah. Glede vprašanja sožitja narodov v Republiki Makedoniji se stranka zavzema – kar pove tudi samo ime stranke - za integracijo albanskega naroda v Republiki Makedoniji. V praksi naj bi to dosegli z dosledno in popolno uveljavitvijo Ohridskega sporazuma. Z izgovori, da bodo lažje prispevali k uresničevanju tega sporazuma, si vodje te stranke prizadevajo, da bi zase pridobili čim več in čim višje položaje v makedonski vladi in administraciji. Glede na podobnost stališč vladajočih koalicijskih strank SDMS in UDI je povsem razumljivo, da sta ti dve stranki, katerih večino članov predstavljajo bivši jugoslovanski komunisti, v vladni koaliciji in sta na nedavnih predsedniških volitvah podpirali Branka Crvenkovskega, ki je zahvaljujoč njuni solidarnosti ter razkolu in nesporazumu v sami VMRO-DPMNE - in morda še čemu drugemu (namreč iz VMRO-DPMNE prihajajo močna opozorila, da se je zgodila volilna prevara in opozorila, da bodo to tudi dokazali) - izvoljen za novega predsednika države.
DPA (Demokratska partija Albancev) je nacionalna (nacionalistična) desno usmerjena opozicijska stranka. Stranka meni, kot je nedavno izjavil njen vodja Arben Xhaferi, da »imajo Albanci v Makedoniji celo manj pravic kot Srbi na Kosovu«. Zato se stranka dejansko zavzema za nadvlado makedonskih Albancev na geografskem področju, kjer je večina prebivalstva albanske narodnosti. To so predvsem občine v zahodnem delu Makedonije (področje Tetova, Gostivarja, Kičeva, Struge in morda še kje). Dejansko bi takšno stališče, v kolikor bi zmagalo – podobno kot v primeru VMRO-DPMNE – nujno privedlo do razdelitve ali vsaj federalizacije Republike Makedonije na njen albanski in makedonski del. Da bi pri takšni politiki lahko prišlo tudi do razpada države, je potrdil Xhaferi z drugo izjavo, češ da večnacionalna Republika Makedonija ni možna in da ni druge alternative, kot da vsi Albanci z Balkana živijo v eni državi. V nasprotnem primeru, naj bi ne bilo ne miru in ne napredka v tistih balkanskih državah, v katerih živijo Albanci.
ZATIŠJE PRED NEVIHTO?
Trenutno vlada v Makedoniji določeno povolilno zatišje, ki pa bolj spominja na »zatišje pred nevihto«. Nadaljevanje zavezništva med najpomembnejšima koalicijskima partnerkama, makedonsko SDMS in albansko UDI, je samo navidez trdno. Ohridski okvirni sporazum (podpisan 13. avgusta 2001), ki je privedel do premirja v Republiki Makedoniji in prispeval k prenehanja sovražnosti med makedonskim in albanskim prebivalstvom, še vedno predstavlja bolj »papirnato« kot dejansko zagotovilo za trenutni mir v Republiki Makedoniji. Ohridski sporazum je hkrati dovolj konkreten in dovolj splošen, da odpira vrata vsem opcijam. V splošnosti je morda njegova največja moč, obenem pa tudi njegova največja slabost. Makedonski parlament je 16. novembra 2001 sicer sprejel nekatere nujne ustavne spremembe. Na tej podlagi sta bila sprejeta Zakon o amnestiji (v Parlamentu je potrjen 8. marca 2002) in Zakon o lokalni samoupravi (potrjen 24. januarja 2002), toda potrebni so še drugi ustrezni zakoni. Razen tega se praksa razlikuje od teorije. Dejansko se Ohridski sporazum v praksi še ni začel izvajati, če odmislimo nekaj izjem, kot je na primer ustanovitev albanske univerze v Tetovu, ki je začela z delom. Albanci so si jo praktično morali priboriti z orožjem. Po drugi strani pa se zahvaljujoč obstoju Ohridskega sporazuma letošnja pomladna politična kriza in nasilje na Kosovu nista prelila na makedonsko stran.
Toda, kako dolgo bodo zamašene luknje zadrževale vodo? Veliko nezadovoljstvo državljanov zaradi slabih ekonomsko-socialnih razmer (večina ljudi lahko preživi samo zahvaljujoč denarju, ki ga dobijo od sorodnikov na začasnem delu v tujini), odsotnost vitalnih tujih naložb in ogromna množica brezposelnih in obupanih državljanov, ki komaj še upajo, da bo vlada našla primerni program za premostitev krize. (Kot se je izrazil neki občan: »...danes polovica prebivalcev države ne plačuje električno energijo, ker enostavno za to nima denarja...«). Veliko ljudi želi na vse načine (legalno ali ilegalno) zapustiti državo in se »s trebuhom za kruhom« pridružiti četrtmilijonski makedonski emigraciji.
Vse to ne obeta nič dobrega. Potencialni strah pred terorizmom, gospodarski in drug kriminal, kraje državnega premoženja, klientelizem, korupcija vseh vrst, nepotizem in najrazličnejše goljufije ter ekscesi visokih državnih uradnikov in politikov spravljajo državljane v obup. Zato tudi tako nizka volilna udeležba na zadnjih predsedniških volitvah. Po drugi strani je soodvisnost celotnega balkanskega področja očitna: od uspešnega razvoja politične in varnostne situacije na Kosovu in odločitve o njegovi končni usodi bo odvisno tudi uspešno reševanje medetničnega konflikta v Makedoniji, ki je trenutno zamrznjen. Albanski in makedonski prebivalci v Republiki Makedoniji na trenutke dajejo videz, kot da ne živijo skupaj v isti državi. Vprašanje je, koliko časa bo še lahko trajala »pat pozicija« oziroma nekakšna blokada državnih institucij tako v Republiki Makedoniji kot na Kosovu. Nesporazumi Republike Makedonije s sosednjimi državami – začudo še najmanj z Republiko Albanijo - zavirajo njen hitrejši družbeno ekonomski razvoj in pomenijo nestabilnost. Nesporazum s Srbijo, ki se odraža v nepriznanju makedonske pravoslavne cerkve s strani srbske pravoslavne cerkve, ni tako nedolžen, kot lahko izgleda na prvi pogled. Nesporazumi Republike Makedonije z Republiko Bolgarijo glede (ne)priznavanja makedonskega jezika de facto pomeni bolgarsko nepriznavanje makedonskega naroda. Nesporazumi Republike Makedonije z Grčijo so posebno težki, saj Grčija, ki je članica EU, dejansko ne priznava ne makedonskega naroda ne makedonske države. Zaradi pritiskov Grčije in posredno drugih držav EU (razen častnih izjem, kot je Republika Slovenija) je Republika Makedonija še vedno prisiljena nositi ime »Nekdanja jugoslovanska Republika Makedonija« ali po angleško Former Yugoslav Republic of Macedonia (FYROM), čeprav je v tem času sama država Jugoslavija izginila s političnega zemljevida. (Zaradi neurejenih balkanskih razmer in nestabilnosti, ki danes prevladujejo na Zahodnem Balkanu je do določene mere lahko razumljivo takšno nepopustljivo stališče Grčije). Vprašanje identitete makedonskega naroda je še vedno aktualno.
STRAHOVI IN UPANJA
Resnici na voljo je treba priznati, da obstajajo tudi mnogi pozitivni znaki. Na primer: Republika Makedonija je podpisala Pridružitveni sporazum z EU in je 22. marca 2004 dejansko postala kandidatka za sprejem v članstvo EU. Kot je pred kratkim izjavil visoki predstavnik EU Havier Solana je Republika Makedonija »v določeni meri napredovala v uporabi evropskih standardov in demokratizaciji«. Tuje naložbe so kljub negativnim trendom v zadnje čase v rahlem vzponu. Mednarodna skupnost je (vsaj uradno) enotna glede prihodnosti Republike Makedonije, ki je kot članica Partnerstva za mir postala tudi pripravnica za vstop v NATO. Toda po mojem mnenju je treba največjo nevarnost za makedonsko državo in njeno stabilnost iskati v odsotnosti ustreznih zakonov, pa morda celo bolj ustrezne ustavne formule, ki bi zadovoljila vse strani. V kolikor se Ohridski sporazum v prihodnje ne bo hitreje, bolj dosledno in v celoti začel uresničevati, se utegne zgoditi, da pride do razkola v vladajoči koaliciji SDMS - DUI in posledično do hujše politične krize in nestabilnosti Posebno pomembno je, da se dokonča proces decentralizacije oblasti in določi nova politično administrativna razdelitev države. V tem cilju bo nujno sprejetje novega zakona, ki bo določil nove občinske meje in odredil nove občine, v katerih bo albansko prebivalstvo imelo večino in se mu bo priznala lokalna samouprava ali celo avtonomija na tem področju. Prav tako je pomembno povečati delež makedonskih Albancev, zaposlenih v javnem sektorju - vključno z državno upravo - s sedanjih 6 na okoli 25 odstotkov od celotnega števila zaposlenih, ki živijo (dejansko životarijo, saj so plače minimalne) na račun državnega proračuna Republike Makedonije. V okviru tega bo potrebno v makedonski policiji in vojski hitreje povečevati število pripadnikov albanskega porekla, da bo to število »pravično in ustrezno«, oz. sorazmerno številu makedonskih Albancev, kot to določa tudi Ohridski sporazum. Vprašanje učenja, znanja in uradne uporabe albanskega jezika v Makedoniji je prav tako eno od bolj perečih vprašanj, ki terjajo čimprejšnjo zakonsko ureditev. Zakaj morajo samo Albanci, ki jih je dobra četrtina ali morda celo dobra tretjina, poleg svojega jezika znati makedonščino, medtem ko za Makedonce ni obvezno znanje albanščine? Čimprej je treba uradno razrešiti popolno zmedo glede uporabe državnih simbolov Republike Makedonije in nacionalnih albanskih in drugih manjšinskih simbolov, ki jih uporabljajo makedonski Albanci in drugi narodi v Makedoniji. Na nedavnih volilnih shodih so nad množico veselo vihrale albanske in tudi turške zastave, celo brez spremljave makedonskih državnih zastav. Prek zvočnikov pa je donela albanska državna himna itn. To je ustaljena praksa tudi ob drugih uradnih in neuradnih priložnostih. V albanski stranki DPA pravijo, da drugih simbolov Albanci nimajo. Morda bi lahko bilo drugače, če se ne bi čutili prevarane, ker jih makedonska oblast leta 1991 ni za nič vprašala, ko je po osamosvojitvi sprejemala sedaj veljavne slabe zakone med katerimi je tudi zelo slab Zakon o makedonski državni zastavi in drugih državnih obeležjih. Albanci ga ne priznajo, ker tudi niso sodelovali pri njegovem sprejemanju.
Omenjena in mnoga druga sporna vprašanja mora vlada čimprej razrešiti z novimi, ustreznejšimi zakoni, pri sprejemanju katerih morajo sodelovati tudi makedonski Albanci. V nasprotnem primeru celo vladna koalicijska stranka albanskega naroda DUI ne bo več mogla dolgo časa prepričevati makedonskih Albancev, naj ostanejo še naprej potrpežljivi. Šele ko se bodo ustrezno rešila vsa najpomembnejša politična vprašanja, ki se v glavnem vrtijo okoli sožitja med makedonskim in albanskim narodom (vendar tega ne bo moč rešiti, preden se ne reši vprašanje Kosova), lahko upamo v hitrejši razvoj, ekonomsko rast in blaginjo Republike Makedonije ter celotne regije. Namreč: čeprav se tega večina ljudi ne zaveda, je politika v tem delu Evrope vendarle še vedno pomembnejša od ekonomije. Zato lahko rečemo, da je politika pred ekonomijo. Najprej bo torej potrebno zagotoviti trajen mir in varnost, da se bodo lahko odprla vrata hitrejšemu gospodarskemu razvoju. V nasprotnem bodo zastonj vsi napori, da bi gospodarstvo zaživelo in se razvilo. Padec industrijske proizvodnje v Republiki Makedoniji v prvih treh mesecih letošnjega leta za več kot 35 odstotkov in število brezposelnih državljanov, ki se je povzpelo na 400.000, s stopnjo nezaposlenosti nad 30 odstotkov, so posledica politične nestabilnosti zaradi nereševanja nacionalnih konfliktov v Republiki Makedoniji in njeni neposredni okolici, predvsem na Kosovu. Kosovski vozel je neločljivo povezan z makedonskimi težavami. Ne razumem, kako si nekdo lahko predstavlja, da se bo lahko bistveno povečala gospodarska rast in blaginja na Kosovu in v Makedoniji, brez predhodne vzpostavitve čvrstega in trajnega miru na podlagi mednarodno priznanih načel o enakopravnosti narodov. Prav tako so naivne predstave, da bodo občasne mednarodne »finančne injekcije« Republiki Makedoniji (s strani Mednarodnega denarnega sklada in drugih dejavnikov) same po sebi prispevale k gospodarski prenovi in razvoju gospodarstva in blaginje ter kot »hokus pokus« privedla do zaželenega sožitja med narodi in nacionalnimi manjšinami in s tem do politične stabilnosti. Kot sem lahko opazil v času bivanja v Republiki Makedoniji, si veliko ljudi, pod vplivom tistega, kar jih napačno prepričujejo politiki iz kroga vladajoče koalicije, sicer zadevo ravno tako tudi predstavlja.
~ ~ ~
Opozicija iz vrst VMRO-DPMNE in DPA, ki opozarja na nerešena nacionalna in druga politična vprašanja in konstruktivno kritizira oblast, je zato izrednega pomena v Republiki Makedoniji. Samo z aktivnim skupnim pristopom pozicije in opozicije k reševanju vprašanja sožitja narodov in narodnostnih manjšin v Republiki Makedoniji se lahko pride do ustreznih in trajnih rešitev, v nasprotnem se bo nadaljevala določena blokada dela državnih institucij. Vprašanje je, če je ohranjanje sedanjega državnega »statusa quo« na Zahodnem Balkanu res edina možna rešitev. Zahodni Balkan (torej tudi Republika Makedonija) je še vedno evropski in svetovni problem. Nadaljevanje gospodarske prenove in demokratizacije, polno priznanje in resnično vzpostavljanje stanja enakopravnosti makedonskih Albancev in Makedoncev v Republiki Makedoniji ne bo možno brez ustrezne pomoči in vzpodbude s strani EU (na primer: izgradnja in izboljšanje prometne infrastrukture), OSCE in mnogih drugih regionalnih vladnih in nevladnih mednarodnih organizacij. Kakorkoli že, dolgoročno gledano bi si vsaka oblast v katerikoli državi morala prizadevati, da ne izgubi opozicije. Zato sedanja kriza v vrstah opozicije in nevarno približevanje razkolu v VMRO - DPMNE, ki je prišel do izraza med predsedniškimi volitvami (pozivi s strani odpadnika iz stranke Ljubeta Boškoskega članom in podpornikom na bojkot volitev in škandali, v katere sta vpletena bivši, sedaj častni predsednik stranke Ljubčo Georgievski, in nekdanji notranji minister Ljube Boškoski, bi zahtevali poseben prispevek in analizo), dolgoročno gledano, ne gresta v korist vladajoči koaliciji. V kolikor je predvolilnemu razdoru v VMRO-DPMNE res bistveno prispevala in botrovala vladajoča koalicija (slišati je bilo med drugim o neopravičenem odpuščanju z dela in najrazličnejših grožnjah zoper aktiviste iz opozicijskih strank VMRO-DPMNE in DPA, podkupovanju in drugih moralno oporečnih dejanjih pozicije pred in v teku predsedniških volitev), potem bo v prihodnosti lahko čutila negativne posledice svojih dejanj.
Da je varnostna in politična situacija v Republiki Makedoniji napeta, govori tudi dogodek, ki se je zgodil po končanem prvem krogu predsedniških volitev 14. aprila 2004. Takrat so pripadniki in simpatizerji albanskih strank DUI in DPA v Skopju in nekaterih občinah zahodne Makedonije, predvsem v Tetovu, Gostivarju, Kičevu, Strugi in drugod, povzročili pravi preplah pri ostalih prebivalcih, ker so s streljanjem v zrak bučno proslavljali prve, delne zmage svojih predsedniških kandidatov. Same letošnje predsedniške volitve so, za razliko od zadnjih lokalnih volitev v jeseni 2002, sicer potekale mirno, če odštejemo eksplozijo bombe med volilno kampanjo, ki je povzročila materialno škodo na strehi lokalnega odbora stranke VMRP-DPMNE v Tetovu. Toda nenavadno je bilo videti številne opozorilne plakate pri vhodih na volišča, na katerih so bile prikazane z rdečimi trakovi prekrižane pištole, ki so opozarjale volivce, da na volišča ne smejo prihajati z orožjem. Samo dejstvo, da je veliko strelnega orožja še vedno v ilegalni posesti mnogih državljanov Republike Makedonije, je zaskrbljujoče. Po pisanju medijev je v državi še vedno okrog 450.000 neprijavljenih kosov najrazličnejšega strelnega orožja, ki ni bilo oddano kljub amnestiji, ki je veljala za oddajo orožja do konca leta 2003. Prihodnje lokalne volitve, ki naj bi bile v jeseni, bodo nedvomno imele zelo velik, če ne odločilni pomen za stabilnost države v prihodnje.
