Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES v analizi z naslovom »Kraljevina Maroko 2020: Ali je Maroko oaza miru in stabilnosti v nemirni regiji?« analizira dogajanja v kraljevini Maroko. Objavljamo najbolj pomembne dele iz širše analize.
Kraljevino Maroko v Evropi povezujemo z vrhunskim turizmom, po drugi strani pa tudi z migracijami iz Afrike na evropsko celino. Kraljevina Maroko je Evropi najbližja afriška država. Morska razdalja med Marokom in Gibraltarjem je 14,3 km ali 7,7 navtičnih milj. Zaradi svoje strateške lege na severu Afrike, kjer na severu meji na Mediteran, na zahodu pa na Atlantski ocean, je bila skozi zgodovino stičišče različnih civilizaciji, bila je most med Evropo in Afriko. Prav ta bližina predstavlja gospodarski in geopolitični potencial Maroka.
Maroška strategija reform, modernizacije in družbenega razvoja je državo spremenila v oazo stabilnosti in miru v regiji, ki je sicer polna nasilja in regionalnih konfliktov. Zato Maroko predstavlja zanesljivega partnerja za Evropo in ZDA, ki želijo biti močno prisotne v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu.
Kljubnakopičenim težavam, ima razvojno usmerjen in objektiven pristop maroškega kralja Mohameda VI. cilj, da se dosledno izboljša politično, gospodarsko in socialno stanje, ki se je začelo pred dvajsetimi leti. Te reforme imajo podporo večine državljanov in političnih subjektov v državi ter podporo mednarodne skupnosti.
Ob prihodu na prestol 30. julija 1999 je kralj Mohamed VI. nagovoril Maročane in jim obljubil boj proti revščini in korupciji, nova delovna mesta in spodbujanje človekovih pravic. Kralj je leta 1999 od svojega očeta kralja Hasana II. podedoval kraljevino, ki je takrat imela 28 milijonov državljanov (danes jih je skoraj 37 milijonov). Soočali so se z velikimi socialnimi in gospodarskimi izzivi, vključno s pomanjkanjem osnovnih potrebščin prebivalcev na podeželju, z visoko stopnjo revščine in bruto domačim proizvodom, ki je bil močno odvisen od kmetijstva. Stopnja brezposelnosti je bila približno 14 odstotkov, med mladimi pa je bila skoraj dvakrat večja. Poleg tega je očetovo štiri desetletja trajajočo vladavino zaznamovala huda politična represija in kršenje človekovih pravic. Kralj je začel z reformo političnega sistema od temeljev. Leta 2004 je ustanovil odbor, ki je preučeval kršitve človekovih pravic v času vladavine njegovega očeta. Novo ustavo so leta 2011 državljani na referendumu sprejeli z rekordnimi 98.49% ob visoki udeležbi, kar 72.65%, in to kljub pozivu opozicije za bojkot referenduma.
Nova ustava je predvidela naslednje spremembe:
Kralj Mohamed VI. je dan po smrti svojega očeta Hasana II. nasledil težko zapuščino. Začel je z legalizacijo svobode izražanja in zakonodajne reforme. Komisija za pravičnost in spravo je žrtvam hudih kršitev omogočila odškodnino s priznanjem njihovih pravic.Amandmaji v družinskem zakoniku iz leta 2004 so izboljšali številne pravice žensk. Mediji so doživeli svojo zlato dobo v Maroku, saj se je neodvisni tisk lotil najbolj občutljivih tem, tudi takih, ki so bile neposredno povezane s kraljevim dvoromin so bile do tedaj tabu.
Maroko je ena od redkih držav širšega Bližnjega vzhoda, ki se je uspela izogniti negativnim posledicam anarhije oziroma tako imenovane arabske pomladi leta 2011 z minimalno škodo. Sprejela se je nova ustava, dvignila se je raven svobode mišljenja in izražanja, začela se je zlata doba družbenih omrežij, prav tako so bili izpuščeni islamistični zaporniki. Posvetovalni svet za ljudske pravice je bil preoblikovan v nacionalni svet in v javnih medijih je bilo opaziti porast politične razprave brez omejitev s strani represivnega aparata.
Vidne so bile reforme v šolstvu in izboljšanju položaja žensk ter zmanjševanje revščine. Leta 1999 kar tretjina otrok osnovnošolske starosti ni obiskovala šol. Po vrsti reform je zdaj vpisanih 97 odstotkov otrok osnovnošolske starosti, pri tem je velik odstotek deklic.
Leta 2004 je monarhija reformirala družinski zakonik in ženskam dala pravico do ločitve, skrbništva nad otrokom in status samohranilke, hkrati je dvignila najnižjo starost za zakonsko zvezo na 18 let. Od leta 1999 se je tudi revščina močno zmanjšala. Takrat je približno 16 odstotkov prebivalstva in 30 odstotkov podeželskega prebivalstva živelo na meji revščine ali pod njo, danes pa je ta številka dosegla 4 oziroma 19 odstotkov.
Ne glede na visoko stopnjo revščine na podeželju ima danes skoraj 100 odstotkov podeželja dostop do električne energije v primerjavi z letom 1999, ko je bilo takih le 18 odstotkov.
Ob prizadevanju za celovito oskrbo z električno energijo se je Maroko lotil velikega projekta razvoja obnovljive energije, da bi na eni strani zmanjšal svojo odvisnost od uvoza nafte in plina ter na drugi strani ublažil negativne učinke podnebnih sprememb. Eden izmed rezultatov je bila postavitev sončne elektrarne »Noor Power Plant – OSPS« v bližini mesta Ouarzazate, ki je največji tovrstni kompleks na svetu, s katerim bi lahko sčasoma Maroko postal izvoznik električne energije v Evropo in Afriko.
Kraljevina Maroko je na regionalni ravni tudi za zgled v zvezi s svojim pristopom v boju proti terorizmu in ekstremizmu. Štiri leta po tem, ko se je Mohamed VI. povzpel na prestol, je Maroko 16. maja 2003 pretresel najhujši teroristični napad v njegovi zgodovini, v katerem se je 12 bombnih samomorilskih napadalcev razstrelilo v trimilijonski Casablanci, ki največje mesto v državi in njena gospodarska prestolnica. Napadeni so bili različni judovski in turistični objekti v mestu, pri čemer je umrlo triindvajset civilistov. Napad je bil povod, da je maroški monarh, ki je hkrati »Amir al-Mu'minin - vodja vernikov« in tako tudi glavna verska avtoriteta v državi, sprožil celovite reforme, kot so podrejanje mošej in islamskih šol strogemu nadzoru države in umik učnih programov verskega izobraževanja z ekstremističnimi vsebinami. Zavzel se je za pravi islam, ki spodbuja zmernost, ustanovil je akademijo, ki bo usposabljala imame in študente islamskih ved iz severne in zahodne Afrike, vedno bolj pa prihajajo tudi študenti iz Evrope.
Vendar te reforme niso zaščitile kraljestva pred notranjim ekstremizmom, kar je razvidno iz števila Maročanov, ki so se med letoma 2012 in 2016 pridružili Islamski državi ISIL v Siriji in Iraku – teh je bilo približno 2000. Vendar je Maroku z okrepljenimi varnostnimi ukrepi in verskimi reformami uspelo omejiti grožnjo ekstremizma bolje kot večini držav v regiji.
Na svojem zgodovinskem obisku v Maroku marca 2019 je papež Frančišek pred več tisoči ljudi in kraljem Mohamedom VI. pozval k svobodi vesti in verski svobodi, da lahko vsakdo živi v skladu s svojim verskim prepričanjem. Papež je skupaj s kraljem obiskal Inštitut Mohameda VI. za imame, pridigarje in pridigarke.
Papež se je na sedežu Škofijske Karitas v Rabatu srečal z migranti in v svojem zgodovinskem nagovoru povedal, da je migracija človekova pravica in ob tem navedel štiri besede za pravilen odnos držav sprejemnic do migrantov: sprejeti, zaščititi, pospeševati in vključevati.
Omeniti velja, da se je Maroko v zadnjih letih zaradi migracijskih tokov iz Afrike iz tranzitne države spremenil v državo sprejemnico in državo stalnega prebivališča. Maroko je tranzitno stičišče za poti proti Evropi za številne migrante, ki prihajajo iz podsaharske Afrike.
Zahvaljujoč novi politiki priseljevanja, ki jo od leta 2013 zagovarja kralj Mohamed VI., so po statističnih podatkih ministrstva za notranje zadeve maroške oblasti uredile status več tisočim ilegalnim priseljencem, od katerih je velika večina afriških priseljencev. Število naj bi se v prihodnjih letih povečalo.
V 21-ih letih kraljeve vladavine so vidni številni pomembni gospodarski dosežki. Maroški BDP se je povečal z 42 milijard dolarjev v letu 1999 na 123 milijard dolarjev v 2019. Kar zadeva stopnjo gospodarske rasti, ki ostaja talka spreminjajočih se podnebnih vplivov na kmetijstvo, je v povprečju znašala 3-4% letno, pri čemer je Mednarodni denarni sklad (IMF) pred kratkim napovedal, da se bodo gospodarske možnosti srednjeročno izboljšale. Po mnenju Svetovne banke (WB) je država po Združenih arabskih emiratih na drugem mestu v regiji Bližnjega vzhoda glede enostavnosti poslovanja.
Po podatkih IMF je pričakovati, da se bo stopnja rasti v Maroku izboljšala, tako da se bo rast zvišala s 2,4 odstotka v letu 2019 na pričakovanih 3,7 odstotka v letu 2020 in bo dosegla kar 4 odstotke v letu 2021.
Kralj Mohamed VI. je s potezami, ki kažejo na odmik od očetove gospodarske politike, začel vlagati v dolgo zanemarjeni sever Maroka, eden od teh rezultatov pa je, da je pristanišče Tanger-Med v mestu Tanger postalo največje pristanišče na Sredozemlju in v celotni Afriki. Tanger se nahaja ob zahodnem vhodu v Gibraltarsko ožino, kjer se stikata Atlantik in Sredozemsko morje. Mesto se hitro razvija in modernizira. Ob morju se gradijo novi turistični objekti, v središču mesta pa nova poslovna središča, letališki terminal in nogometni stadion.
Maroko je uspel izkoristiti prednosti teh politik s tem, da je okrepil svoj položaj v nekaterih sektorjih in napredoval na regionalni in globalni ravni. Na področju vesoljske tehnologije je Maroko postal tretja afriška država po Egiptu in Južni Afriki s tremi sateliti. Na področju pomorske plovbe se je povzpel na prvo mesto na afriški celini in na 45. mesto na svetu, in to prav zahvaljujoč projektu Tanger Mediterranean Port. Na področju cestnega prometa je kraljevina na drugem mestu v Afriki z več kot 1400 kilometri avtocest. Zgradili so prvo železniško progo z veliko hitrostjo, prvo te vrste na afriški celini. In da ne pozabimo že omenjene največje sončne elektrarne na svetu »Noor« v kraju Ouarzazate.
Te fascinantne številke v gospodarskem razvoju so Maroko spodbudile, da je svojo izkušnjo prenesel na afriško celino, prizadeva si za trženje v številnih afriških državah, kamor se je Rabat močno vrnil, potem ko je ponovno pridobil sedež v Afriški uniji (2017). Kraljevina Maroko je izrazila močno željo, da se pridruži zahodnoafriški gospodarski skupnosti The Economic Community of West African States (ECOWAS). To ji je v veliki meri uspelo, potem ko je zasedla prvo mesto na seznamu vlagateljev v državah afriške celine. Zasluga gre predvsem mehki prodorni diplomaciji, v kateri je kraljevina zelo uspešna.
Zunanja politika je postala pragmatična in realistična. Z novo in modificirano mehko diplomacijo (gospodarsko, versko, varnostno, kulturno ...) je kraljevina Maroko v zadnjih letih revidirala svojo zunanjo politiko in sprejela pragmatično in realistično politiko, ki je okrepila prijateljstva s tradicionalnimi prijatelji, kot so ZDA, Francija, Španija ter EU v celoti.
Analitiki menijo, da je kraljevina z Mohamedom VI. na prestolu, doživela velike preobrazbe, zahvaljujoč pobudam, projektom in načrtom, ki jih je sprožil na vseh področjih. Kraljevi govori so postali kot nekakšen kanal neposredne komunikacije z Maročani, da bi jim predstavil prednostne naloge in pristope ter poglede in vizije, katerih namen je prinesti željeno spremembo na različnih področjih v Maroku.
Kraljevski dvor je postal lokomotiva sprememb v državi na vseh področjih, od ekonomskih in socialnih do političnih in diplomatskih ter do religije in varnosti. Vlada je postala bolj fleksibilna z manj rutine, vladni ministri uspešno izvajajo kraljeve načrte in navodila, vsak na svojem področju pristojnosti ob močnem parlamentarnemu nadzoru, kot v vsaki močni parlamentarni demokraciji.
Mladi kralj je začel ambiciozne reforme postopno, sprejeta je bil vrsta novih zakonov in amandmajev za liberalizacijo in odpiranje gospodarstva, prestrukturiranje finančnega sistema, krepitev upravljanja in pravne države ter prizadevanja za zagotovitev osnovnih človekovih pravic.
Kristalina Georgieva, generalna direktorica IMF je ob svojem obisku v Rabatu 20. februarja 2020 dejala, da je Maroko otok stabilnosti, ki deluje v skladu s prihodnjo vizijo doseganja celovite, trajnostne in koristne rasti za vse državljane Maroka, zlasti za ženske in mladino. Po njenem mnenju je Maroko vodilna država v regiji in na afriški celini, ki je sprejela težke reforme koristne za nacionalno gospodarstvo, za državljane in da ima Maroko na afriški celini velik pomen, saj predstavlja most med Evropo in arabskim svetom ter ostalo Afriko.
Maroko in Evropska unija sta z leti razvila močne, raznovrstne in globoke vezi. Začelo se je s številnimi dvostranskimi sporazumi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so vključevali trgovino in izvoz maroških kmetijskih proizvodov v Evropo, ti odnosi pa so se začeli s podpisom trgovinskega sporazuma med Marokom in Evropsko gospodarsko skupnostjo leta 1969 in razširili s sklenitvijo sporazuma o sodelovanju leta 1976. Nadalje so bili ti odnosi okrepljeni po sprejetju partnerskega sporazuma leta 1996 in v okviru Meda Programme, ki je glavni finančni instrument EU za izvajanje evro-sredozemskega partnerstva. Maroko je bil leta 2008 prva država v regiji, ki ji je bil dodeljen advanced status ali privilegirano partnerstvo, zaradi česar je postal pionir v evropski sosedski politiki. Advanced status je omogočil sodobno partnerstvo, ki mu daje pravice, da sodeluje kot član na številnih področjih evropskega sodelovanja, čeprav ni polnopravni član EU.
Maroko je s privilegiranim partnerstvom z EU pridobil pravico do dostopa do vseh področij evropskega delovanja, do njenih struktur, zlasti zakonodajne, izvršne in regulativne, nima pa članstva. Maroko ni evropska država, zato je v zgodovinskem pogledu to partnerski odnos, ki ni bil dodeljen nobeni neevropski državi. Ta odnos ne dosega polnega članstva v evropskih institucijah, do sedaj ga niso pridobile niti nekatere evropske države, na primer Turčija, ki ni deležna tega privilegiranega položaja, ki je dodeljen Maroku.
Advanced statusMaroka z Evropsko unijo temelji na več ravneh, politično pa na začetku političnega in strateškega dialoga, ki daje Maroku pravico, da se pridruži evropskim pogodbam, pod pogojem, da je bil dosežen pomemben napredek v zvezi s človekovimi pravicami ter temeljnimi svoboščinami, povezanimi s svobodo izražanja, podporo demokraciji in pravni državi.
Z ekonomskega vidika Advanced status omogoča olajšanje popolne in postopne vključitve Maroka v notranji trg Evropske unije v smislu brezcarinske izmenjave blaga in storitev ter vključitev v evropske sisteme na področju prometa, komunikacij, energetike in drugih. Na področju prometa so bila področja sodelovanja posebej omenjena v sporazumu v zvezi z infrastrukturo, pomorskim prometom, bodočo sredozemsko pomorsko strategijo, zračnim prometom, cestnim prometom, z varnostjo v cestnem prometu in z logistiko.
Advanced status Maroku omogoča velike tržne in naložbene priložnosti, ki zagotavljajo dostop do evropskega trga brez stroškov, da ne omenjamo koristi od evropske infrastrukture in razvoja, ter znanstvenega in tehničnega sodelovanja v zvezi z usklajevanjem na področju usposabljanja in raziskav. Pomembno je spodbujanje partnerstev med raziskovalnimi ustanovami in vzpostavitev tehnoloških povezav med podjetji.
EU ima aranžmaje v okviru sosedske politike z mnogimi državami, kot so Egipt, Tunizija in Jordanija. Edino Maroko je pridobil privilegirani status, z vzpostavitvijo mehanizmov za gospodarsko konvergenco in izboljšanjem trgovinske izmenjave, celovite razvojne programe ter okrepljeno varnostno sodelovanje za boj proti terorizmu in pomoč pri omejevanju ilegalnih migraciji na mediteranski poti iz Afrike v Evropo.
Advanced status med Marokom in Evropsko unijo se nanaša na strateška področja, povezana s skupno varnostjo, sodelovanjem pri reševanju sporov in konfliktov, z dobrim upravljanjem, svetovanjem in izkoriščanjem strokovnega evropskega znanja in izkušenj na področju zaposlovanja, izobraževanja, zdravja in socialne zaščite, na področju raziskav in razvoja, okolja in trajnostnega razvoja.
Ljubljana/Rabat, 20.april 2020
