Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je proučil tudi aktualna dogajanja v Tuniziji po začetku »Jasminove revolucije« januarja 2011. Iz analize JASMINOVA REVOLUCIJA: ZAČETEK PADCA DOMINE? objavljamo najbolj zanimive dele.
TUNIZIJA:
JASMINOVA REVOLUCIJA:
ZAČETEK PADCA DOMINE?
Zagotovo je 14. januar 2011 zgodovinski dan ne le za Tunizijo, temveč za ves Bližnji Vzhod. Na ta dan je 74-letni tunizijski predsednik Zine El Abidine Ben Ali, ki je vodil državo zadnjih 23 let, odstopil in pobegnil iz države po množičnih protestih, ki so izbruhnili proti korupciji in množični brezposelnosti.
Kronologija dogajanja v tej severno afriški državi se začenja 17. decembra 2010 z zgodbo Mohameda Bouazizija, mladeniča z univerzitetno diplomo, ki se je v pomanjkanju zaposlitve zatekel k prodaji zelenjave na ulicah tunizijskega mesteca Sidi Bouzid, da bi sebi in družini zagotovil preživetje. Policija je tega dne uničila njegovo blago in ga pretepla, ker ni imel dovoljenja za ulično prodajo. Bouazizi je poskušal vložiti pritožbo na občinske organe, vendar je bil še enkrat pretepen. V obupu se je pred občinsko stavbo polil z bencinom. Njegov samosežig je kot znak socialnega in političnega protesta zanetil ogenj revolucije po celi Tuniziji.
Padec režima Ben Alija je bil podoben padcu režima Nikolaja Čaušeska, ko so se na isti dan 17. december 1989 romunske oblasti odločile za izgon madžarskega duhovnika Lászla Tőkésa iz Temišvara in so se protesti nato širili v Bukarešto.
Mohamed Bouazizi je postal simbol svobode za cel Bližnji Vzhod. Postal je novi Jan Palach, ki je naredil podobno leta 1968 v času tim. Praške pomladi ali pa Ryszard Siwiec, ki je istega leta naredil samosežig v Varšavi.
Demokratizacija Bližnjega Vzhoda je po spremembah v Iraku zastala. Tradicionalni arabski režimi in teroristična organizacija Alkaida so ob pomoči bivših ostankov Sadamovega režima zanetili versko-sektaško nasilje. Ameriški vojaki in Iračani so postali njihove tarče, da bi dokazali neuspeh vsake demokratizacije.
Dogajanje v Tuniziji daje upanje, da bo država resnično postala arabski »Gdansk«, ki napoveduje padec domine, tako kot se je to zgodilo komunizmu v vzhodni Evropi leta 1989 (v Gdansku na Poljskem je sindikat solidarnosti zanetil iskro revolucije pod vodstvom Lecha Walense na začetku osemdesetih).
Kaj se je zgodilo v Tuniziji, v kateri je opozicija marginalizirana in preganjana in v kateri policija in tajne službe cenzurirajo vse. Pomembno vlogo so odigrala sodobna komunikacijska omrežja na internetu in katarska satelitska televiziji Al-Jazeera. Facebook in Twitter sta sproti obveščala javnost o vsebini ameriških diplomatskih depeš, ki jih je objavil Wikileaks. Tako je francoski Le Monde objavil, da je družina predsednika Bin Alija kot »mafija«, ki ne sprejema nasvetov in kritik.
Pred tem so tunizijske oblasti prepovedale knjigo The Governor of Carthage (Guverner Kartagine), ki sta jo napisala francoska pisca Nicolas Bo in Catherine Garcier. V knjigi obtežujeta predsednikovo soprogo Leilo Ben Ali rojeno Trabelsi, da vodi državo iz ozadja. Člani družine Trabelsi so tako bili lastniki več podjetij, mobilnega operaterja, medijskih hiš, bank itd.
Leta 1987 je Zine El Abidine Ben Ali prišel na oblast z belim državnim prevratom proti staremu predsedniku Habibu Bourguibi, ki je vladal Tuniziji od začetka neodvisnosti sredi petdesetih let prejšnjega stoletja.
Ben Ali je na začetku mandata s »trdo roko« obračunal z vsako opozicijo, kot so panarabisti, islamisti in levičarji, slednji so bili vodilni ljudje močnega tunizijskega sindikata. Ben Ali je vzporedno z graditvijo svojega »kulta osebnosti« začel modernizirati Tunizijo, posebej turistično panogo, ki je pomembna za gospodarstvo države, ki sicer nima nafte.
Modernizacije je bilo deležno samo glavno mesto in turistične destinacije ob obali Mediterana. Podeželje pa je vse globlje drselo v revščino. Ben Ali ni imel vizije in je dan pred pobegom priznal, da ni imel informacij o lastni deželi. To mu lahko verjamemo, ker je bil parlament sestavljen izključno iz članov njegove stranke, ki so bili tudi soodgovorni za situacijo v državi in niso nikoli upali govoriti o kakršni koli krizi.
Močni tunizijski sindikat je v zadnjih 15-ih letih pritiskal na vlado in od nje zahteval reforme in delo. Opozarjali so na korupcijo in brezposelnost. Zanimivo je, da sindikat ni nikoli imel političnih zahtev iz strahu, da ga ne doleti usoda opozicije in pregon. Po smrti Bouaziza, ki je umrl v bolnišnici 4. januarja 2011, so množične januarske demonstracije dobile nova gesla in zahteve. Tako niso zahtevali le znižanje cen kruha, ampak tudi večstranske volitve, politično opozicijo, svobodo medijev, boj proti korupciji, zahtevali so transparentnost in ukinitev dosmrtnega predsedovanja.
Režim je kot odgovor poslal policijo in streljal na demonstrante. Kasneje je pod pritiskom obljubil nove volitve v šestih mesecih. Dan pred pobegom, 13. januarja 2010, je Ben Ali v čustvenem govoru na državni televiziji obžaloval, da je zatiral svoj narod in jim odvzel temeljne svoboščine in pravice. Še zadnjič je priznal, da je bil zaveden s strani svojih podrejenih.
Kot opozarjajo britanski analitiki in časopis Guardian se sedaj spremembe dogajajo tudi v nekaterih drugih državah v regiji, kot so Alžirija, Libija in Egipt, ki so se znašle v veliki krizi. V podporo tunizijskim demonstrantom so na dan odhoda Ben Alija demonstrirali pred veleposlaništvom Tunizije v Kairu in Amanu. Libijski voditelj Gadafi je dovolil več tisočim brezdomnim družinam, da se »nasilno« vselijo v novo zgrajena stanovanja v Tripoliju in Bengaziju. Ukazal je policiji, da se umakne in v njegovem teatralno čudaškemu stilu izrazil svojo podporo ljudstvu. V nekaterih državah kot so Jordanija, Egipt in Jemen, so se prav tako odvijale demonstracije, na katerih so demonstranti želeli opozoriti na slab socialni položaj, dejansko pa so prav tako izkazovale skrito nezadovoljstvo nad političnim sistemom. Enako grozi tudi Iranu in Siriji.
Združene države Amerike in Evropska unija morajo nujno pomagati tej regiji s promocijo reform političnega sistema in gospodarstva. Zahodna demokracija ne sme podpreti skorumpiranih in represivnih režimov na Bližnjem Vzhodu. ZDA so v primeru Tunizije odpovedale. Barack Obama je čakal 23 dni preden je 9. januarja 2011 poslal svojo podporo tunizijskim demonstrantom.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da imajo ZDA edinstveno odgovornost in vpliv na tem območju, zato naj uporabijo svoja načela za spremembo zgodovine, ki ni v duhu tretjega tisočletja.
Tunizijsko ljudstvo pa je tako obrnilo enačbo in strmoglavilo režim, ki je bil zaveznik ZDA. Američani so dobili močno sporočilo iz Tunizije, Hillary Clinton se je ob obisku Jemna 12. januarja 2011 sestala z jemensko opozicijo in jim predlagala, da najdejo pot za prihodnost in alternativo za sedanjo oblast. Na forumu prihodnosti, ki je potekal 13. januarja 2011 v Dohi, je imela predavanje o demokraciji in človeških pravicah, namenjeno prav arabskim voditeljem, ki morajo poslušati glas ljudstva.
Zanimiv je predlog z Bližnjega Vzhoda, da ZDA priskrbijo en otok na Pacifiku za sprejetje strmoglavljenih diktatorjev z Bližnjega Vzhoda in Latinske Amerike po vzoru na Guantanama. Ti voditelji so prav tako nevarni za svetovni mir in ameriške interese, kot teroristična organizacija Alkaida.
Ljubljana, 18. januar 2011
