Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES[1]) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, na Balkanu in po svetu. Dr. J. Scott Younger je predsednik pri Glendale Partners in član Svetovalnega odbora IFIMES-a. V svojem članku z naslovom »Izraelsko-palestinski požar – 2. del« nadaljuje analizo kompleksnega vprašanja izraelsko-palestinskega konflikta.
Ganila sta me dva moška srednjih let, ki sta bila intervjuvana na televiziji, en Izraelec in en Palestinec, ki sta v konfliktu izgubila hčerki, ena je bila stara 10 let, druga pa 14 let, in v žalosti sta našla sočutje in skupno vez. Bila sta brata, združena, brata združena za MIR in delitev prihodnosti v harmoniji.
Pred štiridesetimi leti je Margaret Thatcher postala predsednica vlade Združenega kraljestva. Vedno je imela močne simpatije do Izraela zaradi zapuščine mlade deklice, katere starši so bili pozneje ubiti v holokavstu, deklico pa je rešilo dopisovanje z njeno starejšo sestro. Vendar je to ni ustavilo, kadar je šel Izrael predaleč.
Ian Birrell je v časopisu zapisal: »Verjamem v pošteno ravnanje in poštena načela,« je rekla. '«Ali ne vidite, če odkrito obsojam PLO za terorizem, moram obsoditi vsakogar za uporabo nasilja in terorizma.'« To je bilo rečeno v intervjuju za Jewish Chronicle leta 1981, v katerem je govorila proti izraelskemu napadu na jedrski reaktor v Iraku. »Če ne bomo živeli po sistemu mednarodnega prava, bomo živeli po mednarodni anarhiji. Potem noben človek nikjer na svetu ni varen. Ne morete biti selektivni pri obrambi prava.« Ne morete reči: 'Všeč mi je ta zakon, tega bom podprl, drugega ne bom.' Thatcherjeva je razumela pravi pomen prijateljstva med narodi. Morda bi ta sedanja skupina političnih voditeljev Združenega kraljestva lahko vzela list iz Thatcherjeve knjige, ne le sledila izjavi ZDA o nedvoumni podpori Izraelu, kot je odkrito povedal predsednik Joseph Biden, čeprav se je delno umaknil in si morda želi, da na začetku njegova podpora ne bi bila tako srčna.
Prva omemba judovske države je nastala na prvem cionističnem kongresu leta 1897 z ogromnimi napori Theodorja Herzla, ki so trajali 7 let. Umrl je leta 1904 zaradi prekomernega dela in šibkega srca pri 44. letih, vendar ne preden je njegovo delo The Jewish State, objavljeno v knjigi in predvajano na kongresu leta 1897, spravilo idejo v gibanje. O tem je v svojem življenju govoril z najvišjimi ljudmi v vladi, npr. v Nemčiji, Veliki Britaniji, Avstriji in tudi Turčiji. Predvsem je prepričal lorda Rothschilda, da ga je podpiral, kar je na koncu privedlo do tega, da je lord Balfour v imenu glavne sile v regiji podal deklaracijo leta 1917. To je obljubljalo judovsko državo na območju Palestine, vendar je vključevalo ustrezno oskrbo ljudi, ki tam že živijo, velika večina pa so bili Arabci. Takrat je bilo v palestinski regiji manj kot milijon ljudi.
Judje so v dveh desetletjih po Balfourjevi deklaraciji grozljivo trpeli, vrhunec pa je bil šokantni holokavst, v katerem je ugasnilo šest milijonov življenj, v štiridesetih letih prejšnjega stoletja pa je tako naraščal pritisk po ustanovitvi domovine za preživele.
Britanija je od leta 1922 imela mandat za Palestino 25 let. To so opustili med letoma 1947/48, ko so ukrepali v skladu z Balfourjevo deklaracijo in razdelili zemljo med Arabce in Jude, da bi ustvarili dve državi, Izrael in Palestino, Izraelci pa so bili pri tem na boljšem. Arabci so v veliki meri zavračali ta dogovor, kar je pripeljalo do spopada, prvega od mnogih, ki trajajo še danes. Medtem ko je bil judovski del prebivalstva do leta 1946 majhen, je ob koncu druge svetovne vojne prišlo do nenadnega priliva iz Evrope, nova judovska domovina pa je po zadnjih nekaj letih poskrbela za olajšanje. Palestinci so verjetno imeli prav, ko so iskali pravičnejši sporazum; od takrat je prišlo do postopnega pritiska na njihove položaje, včasih tudi po njihovi lastni krivdi. Zahodni breg je primer, ko so Izraelci prikrito nezakonito in na grob način odvzeli ozemlje Palestincem. To je postalo vse bolj očitno, ko se je skupina oboroženih naseljencev premikala, medtem ko je območje Gaze oblegano. Palestincem je naročeno, naj v 24 urah zapustijo domove, ki so jih držali desetletja.
Konec 40. let prejšnjega stoletja je bil težak čas za Britance. Okrevali so po drugi svetovni vojni, hkrati pa bili pod velikim pritiskom, da bi velikemu številu kolonij podelili neodvisnost. V približno petnajstih letih se je osamosvojilo okoli 30 držav, med prvimi je bila Indija. Indija je potrebovala tudi pomembnejši sporazum o delitvi, da bi našla ločeno državo za indijske muslimane, in sicer Zahodni Pakistan in Vzhodni Pakistan, zdaj Pakistan in Bangladeš. Spet je prišlo do velikega spora glede te delitve in izgube življenj, saj so bili, zlasti na zahodu, ljudje več generacij izrinjeni, premikali so se na eno ali drugo stran nove meje; v nemirih je bilo ubitih več kot milijon ljudi. To naj bi v Londonu veljalo za veliko večji problem. Pogled nazaj pokaže, da se razmeram v Palestini ni posvetilo dovolj pozornosti. Poleg tega je Indija, ne Kitajska, zdaj najbolj naseljena država na svetu.
Britanski vpliv po vsem svetu je upadal in takratna vlada se je tega zagotovo zavedala, ko je vlada ZDA zavrnila podporo anglo-francoskim prizadevanjem v spopadu z agresivno držo egiptovskega predsednika Mohameda Neguiba leta 1956, da bi prevzel oblast nad Sueškim prekop, vsekakor zelo pomembnim za trgovino na Daljnem vzhodu.
Več kot 12.000 ljudi, med katerimi je velik odstotek otrok, je ubil Izrael, ko je poskušal izbrisati Hamas zaradi njihovega neodpustljivega grozodejstva 7. oktobra. Pritisk mednarodne skupnosti, da se vojna in ubijanje ustavi, in uvede premirje, se zdaj povečuje. Na žalost si desničarska vlada pod vodstvom premierja Benjamina Netanjahuja želi več. Pravzaprav, če bi bilo po njegovem, bi odslej prevzeli nadzor nad območjem Gaze. Vendar je izraelsko obrambno ministrstvo to zamisel dokaj hitro zavrnilo, ko je navedlo, da bodo, ko bodo končali, poiskali ustrezno tretjo osebo, ki bo Palestincem pomagala pri obnovi in upravljanju tega območja.
To nato odpira vprašanja, ko bo to končano, kako se bo mir ponovno vzpostavil in kako se bo ohranil v prihodnjih desetletjih. Rešitev dveh držav po prvotnem konceptu se zdi nujna, toda tokrat mora obstajati ustrezen dogovor obeh strani. Zmerni na obeh straneh kot večina, morajo biti glavni, trda desnica na obeh straneh pa ne sme sodelovati. Srečanja mora voditi 'pošten' posrednik, ki mora vključiti ugodne bližnje države. Poleg tega bodo Palestinci zelo verjetno potrebovali pomoč na začetku in bi jo morali sprejeti, da bi vzpostavili delujočo vlado za določen čas; kdo bo plačal ogromno škodo, ki jo je povzročilo izraelsko bombardiranje, milijarde dolarjev?
Koristno bi bilo, če bi v to svetovalno skupino vključili nekaj Izraelcev. Na ta način se lahko razvije zaupanje med obema stranema, ki ga do sedaj ni bilo, in želja obeh očetov z začetka, ki sta izgubila hčerki, da začutita uresničitev bratstva, izraelskega in palestinskega, ki je tako nujno potrebno.
V zadnjem obdobju se je marsikaj zgodilo. Po dolgotrajnih pogajanjih se bo druga skupina izpustitve talcev zgodila v dogovorjenem premoru štirih dni, med izraelskim vdorom, da bi izbrisal Hamas. Prva dva dneva sta prinesla prepotrebno olajšanje 27 ženskam in otrokom, odvzetim 7. oktobra, v zameno za Palestince, ki so večinoma zavzeti na Zahodnem bregu. To pa je druga zgodba!
Obstaja velika želja po podaljšanju 4-dnevnega obdobja, vendar je izraelski premier Benjamin Netanhayu zanikal to idejo v svoji viziji izbrisa Hamasa. Vendar nam zgodovina pravi, da to ne deluje, ideje ni mogoče kar tako iztrebiti, pa naj bo še tako napačno zasnovana, z bombardiranjem in ubijanjem, ki na poti povzroči izgubo na tisoče nedolžnih življenj. Boji se morajo čim prej končati, četudi to pomeni, da se bo premier Netanjahu s svojimi protipalestinskimi pogledi umaknil in njegovo mesto bo prevzel zmernejši voditelj. Mnogi Izraelci samo želijo osvoboditev vseh talcev in prenehanje vojne, kar bi ob trenutni stopnji izpuščanja trajalo še dva tedna.
Rešitev z dvema državama je bila znova predstavljena, nič manj kot s strani novega zunanjega ministra Združenega kraljestva, lorda Davida Camerona, ki povzema prej omenjeno mirovno sporočilo. Zaveda se, da bo trajalo nekaj časa, vendar je treba začeti, čim prej, tem bolje, in v organu morajo biti ljudje, ki so pripravljeni vložiti trdo delo, da se to zgodi v zadovoljstvo vseh strani, predvsem pa Palestincev in Izraelcev.
Znani škotski pesnik Robert Burns, ki mu je bilo mar za vsako življenje, za vsa človeška bitja, ne glede na njihovo versko prepričanje, barvo kože ipd., je konec 18. stoletja zapisal: »Vsi smo otroci Jocka Tamsona.«, vsi otroci sveta. Sporočilo, ki se nenehno pozablja.
O avtorju:
Dr. J. Scott Younger, OBE, je gradbeni inženir, 42 let je preživel na Daljnem vzhodu in opravljal naloge v 10 državah za Svetovno banko, ADB in UNDP. Objavil je veliko prispevkov, bil je kolumnist za Forbes Indonezija in Globe Asia. Bil je član uprav britanske in evropske zbornice in bil 17 let podpredsednik Mednarodne poslovne zbornice. Njegovi področji zanimanja sta infrastruktura in trajnostni razvoj, zanima pa se tudi za mednarodne zadeve. Je mednarodni kancler Predsedniške univerze v Indoneziji in častni višji znanstveni sodelavec Univerze v Glasgowu. Je član Svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja stališča avtorja in ne odraža nujno stališč IFIMES-a.
Ljubljana/Glasgow, 27. november 2023
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.