Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, na Balkanu in po svetu. Upokojeni general Corneliu Pivariu je član Svetovalnega odbora IFIMES in ustanovitelj ter nekdanji CEO Ingepo Consulting. V svojem tekstu z naslovom »Finance – orožje za množično uničevanje? Sankcije: nameni in rezultati« piše o ekonomskih sankcijah in o tem kako postajajo mehanizem za politični pritisk na vlade in države.
V zadnjih petdesetih letih so finance bolj kot kdajkoli prej postale močan instrument vplivanja in pogajanja med državami. Povečanje moči transnacionalnih subjektov in njihove teže v današnjem svetu, je povzročilo nastanek novih elementov, ki presegajo državne razsežnosti. Poleg pojava nekaj časa imenovanih »ekonomskih morilcev«, katerih posledice so vidne v različnih državah po svetu, od Južne Amerike do Evrope, so mehanizem, preko katerega se lahko izvaja politični pritisk na državo ali režim, postale ekonomske sankcije.
Poleg znatnih učinkov, ki jih imajo lahko na gospodarstvo in prebivalstvo države, se sankcije lahko štejejo za učinkovito sredstvo pritiska na nepokorni režim ali državo. Uporabljajo se lahko za sprožanje političnih in drugih sprememb, kar lahko povzroči, da prebivalstvo ciljne države zahteva in podpira korenite spremembe.
Bistveno vprašanje je, ali so ekonomske sankcije res učinkovite pri doseganju političnih in gospodarskih ciljev, ki so si jih zamislili izdajatelji. Njihovo učinkovitost določata predvsem dva elementa: kako jih država(-e), ki sprejme(-jo) te sankcije, spoštuje(-jo) in kako ciljna država uspe preprečiti učinke teh sankcij.
Zgovoren primer so sankcije proti Iranu v okviru njegovega jedrskega programa. Kljub negativnim posledicam za iransko gospodarstvo, te sankcije niso privedle do ustavitve jedrskega programa. Poleg tega so te sankcije med iranskim prebivalstvom okrepile mnenje, da je razvoj jedrskega orožja najboljši način za zagotovitev nacionalne suverenosti.
Drugi primer je primer Severne Koreje, ki kljub hudim sankcijam nadaljuje s programom jedrskega in balističnega razvoja, pri tem pa se ne ozira na pritiske in sankcije.
V obeh primerih so bile države, ki so tako Iranu kot Severni Koreji, pomagale ublažiti negativne učinke sankcij, s katerimi se soočata.
Drug primer, na katerega se bolj ali manj namerno pogosto pozablja, so sankcije, uvedene proti Libiji po terorističnem napadu v Lockerbieju (1992–2003). Te so imele omejen učinek na Gadafijev režim, tako zaradi protiukrepov, ki jih je sprejel libijski režim, kot zaradi delnega neizpolnjevanja nekaterih držav, vključno s Francijo, Nemčijo in Italijo. Čeprav ima Romunija v Libiji pomembne gospodarske interese (zlasti v naftni industriji), ki znašajo več milijonov dolarjev, je v celoti upoštevala sankcije, vključno z zaprtjem direktnega leta med Bukarešto in Tripolijem. Vendar pa Romunija ni znala ustrezno unovčiti in pridobiti nadomestila izgub, ki jih je utrpela v tem primeru.
Najnovejši primer so sankcije uvedene Rusiji po invaziji na Ukrajino februarja 2022. Do zdaj so ZDA, Združeno kraljestvo in Evropska unija uvedle več kot 16.500 sankcij proti Rusiji. Glavna tarča so bila ruska sredstva, pri čemer so bile zamrznjene finančne rezerve v višini okoli 350 milijard dolarjev (približno polovica vseh rezerv). Drug pomemben cilj je bil izvoz nafte in zemeljskega plina.
Vendar sankcije niso imele predvidenih učinkov, saj je Rusija našla načine, kako omejiti njihov vpliv. Ocenjuje se, da Moskva uporablja floto približno 1000 tankerjev pod tujimi zastavami, ki jim uspe izvoziti okoli 8,3 milijona sodčkov na dan, zlasti v Indijo in Kitajsko.
Učinki sankcij so bili vidni leta 2022, ko se je rusko gospodarstvo skrčilo za 2,1 %, vendar je leta 2023 zraslo za 2,3 %, leta 2024 pa naj bi bila rast ocenjena na 1,1 %.
Ugotovitev nekaterih pomembnih poznavalcev je, da zaradi sankcij vojna za Rusijo ni bila dovolj draga, kar pomeni, da jo bo lahko nadaljevala še nekaj časa.
Tako lahko sklepamo, da gospodarske sankcije niso brezhibno orodje in da se njihovi rezultati lahko razlikujejo glede na več dejavnikov, kot so politični kontekst, raven mednarodne podpore in sposobnost odpora tarče. Učinkovitost gospodarskih sankcij je na koncu odvisna od skrbnega načrtovanja in izvajanja, ki ga spremlja čim širša mednarodna podpora in vpletenost ter reševanje globalnih kriz in konfliktov.
O avtorju:
Corneliu Pivariu je visoko odlikovan upokojeni general romunske vojske. Ustanovil je in dve desetletji tudi vodil eno izmed najbolj vplivnih revij o geopolitiki in mednarodnih odnosih v Vzhodni Evropi, dvojezično revijo “Geostrategic Pulse”. General Pivariu je član svetovalnega odbora IFIMES.
Članek predstavlja mnenje avtorja in ne odraža nujno stališče inštituta IFIMES.
Ljubljana/Brasov, 25.april 2024
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018 in je izdajatelj mednarodne znanstvene revije »European Perspectives«.
