Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES), Ljubljana, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Veleposlanik Dr.Jožef Kunič, član Mednarodnega inštituta IFIMES in predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO) v svojem članku "Evropska unija in današnji svet" analizira odnos EU in sodobnega sveta. Njegov članek objavljamo v celoti.
EVROPSKA UNIJA IN DANAŠNJI SVET
dr.Jožef Kunič, Veleposlanik
predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO)
član Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)
SVET DANES
Po sklenitvi znamenitega Westfalskega miru, s katerim se je leta 1648 končala Trideset letna vojna, se je uveljavil tako imenovani Westfalski sistem. Uveljavil se je pojem suverenosti države, kjer se država sama odloča o vseh za svoje državljane pomembnih področjih, tudi na področju religije, ki je do tedaj imela izjemno pomembno vlogo na vseh področjih urejanja družbenih in osebnih vprašanj in je do tedaj delovala za takratni čas globalno, torej preko veljavnih političnih mej. Obveljal je princip ne vmešavanja v notranje zadeve druge države. S tem se je končalo obdobje dolgotrajnih in izčrpujočih verskih vojn in nastopilo je obdobje sorazmernega miru. V prejšnjem stoletju je sistem ne vmešavanja v notranje zadeve posamezne države začel propadati in je praktično povsem propadel konec dvajsetega stoletja. Nastopilo je obdobje globalizacije. "Nekdaj nezaželeno, celo prepovedano vmešavanje v notranje zadeve posameznih držav, je danes sprejeto kot osnova delovanja številnih mednarodnih institucij" (Jazbec, 2005, str. 4). Dve značilnosti opredeljujeta obdobje, v katerem trenutno smo, in ki ga nekateri imenujejo »postmoderno obdobje«: Ameriška globalno moč, ki nima primere v zgodovini in intenzivnost globalnih interakcij, kar je prav tako brez primere v zgodovini. Rezultat globalnih interakcij pa je bistveno zmanjšanje pomena državnih mej, ne upoštevanje tako imenovanih »notranjih zadev« posameznih držav ter poudarjanje »splošno veljavnih« vrednot.
Seveda politika današnjega dne ni eliminirala iz dnevnega reda nacionalnega interesa, vendar to ni več dominanten razlog za zunanjepolitične aktivnosti, ampak se je težišče razlogov za aktivnosti oziroma intervencije prevesilo na stran vrednot. Politika današnjega dne se tako rekoč ne sklicuje na racionalne interese, ki so seveda prisotni, ampak praktično v veliki meri na vrednote. Ne gre za vrednote v ožjem smislu, kot so dobro, želeno ali vredno. Tudi ne gre za vrednote v širšem smislu, kot so dobro, lepota, pravičnost, resnica, krepost in svetost. Gre za vrednote v najširšem smislu, kot so moralnost, religija, umetnost, znanost, ekonomija, politika, pravo in običaji (Krašovec, 2003, str. 95). Politika operira z vrednoto demokracije, vrednoto ne-terorizma in z vrednoto svobode. Vse te vrednote, ki imajo lahko mnogo izgledov, pa definira na sebi primeren način. Odločno zagovarjanje omenjenih vrednot na način, kot to vodilnim v svetu v tem trenutku ustreza, je nekatere napeljalo na morda nekoliko pretirano trditev, da gre za fundamentalizem vrednot (Tariq, 2002, str. 285). Zagotovo pa je globalno uveljavljanje teh vrednot, ki pa v od vodilnih sil razumljeni in zagovarjani obliki niso vsem okoljem lastne ter jih težko sprejemajo, povzročilo reakcijo. »Mnogi politiki, aktivisti in znanstveniki navajajo moralo in vrednote danes kot osnovo za legitimno uporabo sile ne da bi za to potrebovali legalnost. S tem je prišlo do nove strukture legalnosti: uporaba sile je legitimna, če je osnova zanjo moralna in pravična, toda nelegitimna, če je osnova nemoralna in nepravična« (Hardt, Negri, 2004, str. 27).
Doslej so tako rekoč vsi politologi in analitiki govorili o eni svetovni prestolnici (to je, kot smo dejali Washington) in o eni globalni velesili, to so ZDA. A prišlo je do, lahko bi rekli, presenečenja, do najbolj množičnega pogreba vseh časov, do pogreba svetega očeta Janeza Pavla II. Pokazalo se je, da je na svetu še ena, v določenem smislu ideološka prestolnica, z izjemno moralno močjo, to je Vatikan. Njena moč in njen vpliv se ne omejuje na državne meje. V sodobnem svetu moramo govoriti o dveh globalnih, izjemno močnih centrih. Vojaško političnem centru ZDA in ideološko moralnem Svetem sedežu. Oba globalna centra moči imata nekaj skupnih lastnosti. Oba imata jasno vizijo, kako utrjevati svoj vpliv. Oba imata dodobra opredeljeno in transparentno ideologijo oziroma vero v takšen svet, ki naj bi bil po njunih pogledih dober. Oba se zavedata svoje izjemne moči in ne vidita potrebe po kompromisih pri temeljnih načelih, pa čeprav se z njunimi pogledi mnogo prebivalcev zemeljske oble ne strinja.
Na globalnem nivoju opažamo, da se napetosti med civilizacijami krepijo. Ob tem ne smemo pozabiti na dejstvo, da se je glede interesov možno pogajati in pogoditi. Prav zato je nekdanji sistem suverenih državnih tvorb prispeval k sorazmernemu miru. Glede vrednot, ki jih še posebej spodbujajo religije in poudarjeni tradicionalizmi, pa se ni mogoče pogajati. "Mednarodna politika, ki je zasnovana na interesih ni nujno perfektna, toda ima to prednost, da lahko omejuje konflikte, o razlikah se je mogoče pogajati, možno je poiskati kompromise. Nasprotje temu pa je politika, ki je zasnovana na socialnih, ekonomskih in verskih vrednotah. Konfliktov ni mogoče omejevati, saj se o vrednotah ni mogoče pogajati in vrednote ene družbe morajo prevladati nad vrednotami druge." (Gilpin, 1990, str. 137). Obstaja torej sorazmerno velika nevarnost konfliktov, ki temeljijo na vrednotah in jim je cilj uveljaviti svoje vrednote oziroma uničiti vrednote drugega. Ker so razlike v vojaški moči področij z različnimi vrednotami zelo velike, je po mnenju mnogih velika nevarnost asimetričnih vojn in terorističnih aktivnosti, pri čemer apriori ni mogoče nobenega teritorija oziroma nobene države izvzeti iz območja potencialne nevarnosti.
Pomembna značilnost današnjega sveta je pojav terorizma. Vendar velja opozoriti, da ta pojav ni nov. Večkrat v zgodovini je prišlo do njegove krepitve. Opozoriti velja, da so se s pojavom terorizma srečali že naši predniki koncem devetnajstega stoletja. Glede ravnanja tedanjih oblasti pa Pirjevec pravi: "Nezmožne, da bi spremenile ustaljene socialne in etnične razmere, so topoglavo vztrajale v njihovi obrambi, in teroriste razglašale za kriminalce, ki jih je treba preprosto izolirati in likvidirati. Posledice take kratkovidne politične strategije so bile strašne: prva svetovna vojna, oktobrska revolucija, povojni totalitarizmi, druga svetovna vojna. Ob spremljanju sodobnega političnega trenutka, tako podobnega - mutatis mutandis - tistemu pred dobrim stoletjem, se ne morem izogniti misli, da zaradi kratkovidnosti trenutnih gospodarjev sveta drsimo v podoben prepad." (Pirjevec, 2005). Terorizma se lahko ubranimo s tremi smermi delovanja. Doma se je treba zavarovati proti terorističnim akcijam kolikor je le mogoče. Tam, kjer terorizem "nastaja" in kjer je območje "nastajanja" teroristov, je treba odpravljati tiste vzroke, zaradi katerih so teroristi sbodbujani v svojem delovanju. In, tretjič, zatirati je treba teroriste same, saj so to mnogokrat ljudje, ki so v tem našli svoj smisel življenja, področje svoje lastne uveljavitve. Posebej je treba opozoriti na konflikt vrednot. Krepitev ne tolerance in ne spoštovanja drugih vrednot - oba pojava sta danes v svetu zelo aktualna - zgolj povečuje verjetnost krepitve terorizma.
DILEME SODOBNEGA SVETA
Danes se v svetu postavlja pred vso svetovno javnost vprašanje, kakšna bo svetovna ureditev čez, denimo, deset, dvajset ali petdeset let. Na prvi pogled je to dokaj oddaljeno obdobje, a že danes obračamo to "veliko in slabo okretno ladjo" v smer, ki bo občutno zaznamovala bodoče obdobje. Zelo veliko je odvisno od tega, v katero smer bo krenila EU. Trenutno je EU zagotovo ekonomska svetovna velesila, ne igra pa vloge resne sile na obrambnem področju in na področju vrednot. Na vojaškem področju je dejansko pod zaščito sil Nata, torej Amerike, na ideološkem pa je pod vplivom Svetega sedeža. Od obeh vplivov bi se mnogi v EU želeli v kar največji meri osvoboditi, a zaenkrat ni tolikšne politične enotnosti, ki bi bila potrebna za učinkovito evropsko politiko, podprto z vojaško in moralno močjo. Zaenkrat ima le ekonomsko moč, pa še ta na monetarnem področju (rezervna svetovna valuta) še zdaleč ne dosega moči ZDA.
Kot želje, delno pa tudi kot realne možnosti podobe bodočega sveta se kažejo trije scenariji. Po prvem bo svetu dominiralo in med seboj tekmovalo - na vojaškem, ekonomskem, kulturnem področju in na področju vrednot - več polov, kot na primer ZDA, Evropa, Kitajska, Rusija in morda še kakšen pol. Prišlo bi do sistema bilansiranja moči med poli, nekakšnega Novega Westfala, kjer bi poli imeli zagotovo veliko mero suverenosti in medsebojne odnose bi vodili predvsem interesi.
Kot drugi scenarij se kaže svet večjega sodelovanja, prevlade ideje Združenih narodov in stabilnega medsebojnega sodelovanja. Prišlo bi do nekakšnega novega "Svetovnega Koncerta narodov", nekakšne sodobne "Globalne alianse".
Kot tretji scenarij se kaže svet dvopolne ureditve, kjer bi na enem polu bile skupaj države, ki se ne bojujejo proti islamskemu fundamentalizmu, skupaj z njihovimi zavezniki, na drugem polu pa države trenutno razvitega zahoda, ki jih ta ideologija vse bolj ogroža. Vsak od takšnih dveh polov bi zagovarjal svoje vrednote in med obema poloma bi obstajal imanenten konflikt vrednot.
Če se bo EU razvijala v smer močnega pola, pola vrednot, pola političnega, gospodarskega, vojaškega vpliva, z ambicijo dominacije nad svojo bližnjo in daljno okolico, tedaj se bodo v to tekmo zagotovo vključili tudi drugi poli. Organizirali se bodo na način, ki bo v kar največji meri omogočal konkurenco in svet bo v tem primeru prešel v obliko, ki bo seveda povsem nova, a spominjala bo na stare sheme bilansiranja moči.
Če se bo EU razvijala v smer konciliarne, sodelujoče združbe držav članic oziroma njenih državljanov, pri čemer ne bo prevladoval koncept velike, takorekoč ekskluzivne moči velikih članic nad malimi, pri čemer ne bo prevladoval koncept želje po dominaciji velikih članic EU nad drugimi, neevropskimi področji, predvsem nad nekdanjimi kolonijami pomembnih evropskih držav, potem takšna "nepolovska" EU ne bo vzpodbujala nastajanja drugih, močnih in izoliranih polov in ne bo delovala v smeri krepitve medpolovske konkurence.
Če bi takšna EU spodbujala in po svojih močeh utrjevala sistem Združenih narodov in konstruktivno, a ne tekmovalno, sodelovala z že sedaj močnimi in vplivnimi državami, bi s tem bistveno prispevala k temu, da bi ta "velika in slabo okretna svetovna ladja" zavzela kurz proti med seboj sodelujočemu in k skupnemu napredku usmerjenemu svetu.
Če pa se bo pa takšna "nepolovska" EU želela učinkovito organizirati za zaščito proti terorizmu, bo lahko takšno zaščito dejansko uresničila tako, da se bo združila s tistimi, ki so prav tako ogroženi. Če se bo islamsko fundamentalistična ideologija krepila - in vse kaže, da je temu tako - tedaj je možen tretji scenarij, po katerem se bo ogroženi zahodni razviti svet v boju proti tej ideologiji združil in svet bo spominjal na staro ureditev svobodnega bloka in njemu antagonističnega totalitarnega bloka. Blok "svobodnega sveta" bo zagovarjal vrednote liberalizma in demokracije ter svobode posameznika, to so pa vrednote, nezdružljive z vrednotami verskega fundamentalizma oziroma totalitarizma.
TEŽAVE V EU
Do Evropskega vrha v Nici je vsaka država imela v Svetu EU pravico do veta. To pomeni, da je odločitev bila sprejeta, če nobena članica z njo ni bila nezadovoljna. Bila je združba v splošnem zadovoljnih držav z EU. To velikim članicam EU ni bilo po godu. Sistem, sprejet v Nici, že omogoča, da se sprejme odločitev, s katero kakšna posamezna država članica ali pa mala skupina članic ni zadovoljna. Ta sistem že daje večjo moč močnim in postavlja majhne v nekoliko podrejen položaj. To je še v celoti sprejemljivo, saj EU petindvajsetih v vsem najbrž ne more vseh zadovoljiti. Ampak pojavila se je tiha pretenzija po tem, da bi EU iz urejenega "Koncerta" zadovoljnih držav prešla v enega od svetovnih polov, v katerem bi nekateri veliki imeli odločno najpomembnejšo besedo. Govorilo se je o Evropi dveh hitrosti. Evropska ustavna pogodba je želela iti še korak dlje od ideje v Nici.
Ob napadu na Irak se je govorilo o "Novi" in o "Stari" Evropi. Ko je šlo za stališča do tega napada, se je med članicami EU pokazala velika razpoka. Razpoka pa se v Evropski uniji ni pokazala med "Novo" in "Staro". Italija, ki je bila na eni strani, je ustanovitvena članica EU, prav tako kot Francija, ki je bila na drugi strani. Razpoka se ni pokazala med Evropo prve in Evropo druge hitrosti. Neresno bi bilo trditi, da spada Velika Britanija med države druge hitrosti, Nemčija pa med tiste s prvo. Razpoka je nastala med velikimi državami članicami, ki so, recimo temu, manj proameriške in tistimi, ki so bolj proameriške . Ene, kot pravi Ash, zagovarajajo "Euro-Gaulizem" in druge "Euroatlanticizem". (Ash, 2004, str. 136). Ali drugače rečeno: med tistimi velikimi članicami, ki želijo ustvariti iz EU drugi, Ameriki konkurenten pol, in med tistimi, ki te potrebe ne vidijo in menijo, da naj EU raje utrjuje sodelovanje z ZDA in skupen napredek v tehnologijah, znanju in drugih človeku potrebnih dobrinah, predvsem tudi na področju skupne varnosti, in ne nazadnje tudi v kulturi ter se zavzemajo za širitev Evropske unije tudi s članicami, ki vseh vrednot ne delijo s tradicionalnimi evropskimi krščanskimi vrednotami.
Druga razpoka se je v EU pokazala ob sprejemanju Ustavne pogodbe. Gre za razpoko med evropskimi elitami in med "običajnimi" državljani. Zavrnitev Ustavne pogodbe Evropske unije s strani francoskih in nizozemskih volivcev je povsod po Evropi izzvala številne komentarje. Večina komentatorjev ugotavlja, da je s tem izgubljena velika evropska priložnost, da bi ta tvorba trenutno petindvajsetih sorazmerno zelo razvitih držav postala vodilna ne le v ekonomskem, ampak tudi v političnem smislu. Mnogi navajajo, da bo s tem dana priložnost Kitajski in drugim azijskim državam, da prevzemajo svetovno vodstvo. Kot razlog za zavrnitev beremo o notranjepolitičnih težavah, slabi gospodarski rasti v zadnjem času, veliki brezposelnosti.
Redko se omenja, da bi morda utegnila biti ustavna pogodba sama tudi delček razlogov za zavrnitev. Samo po sebi naj bi bilo razumljivo, da je pogodba dobra, da prinaša možnosti gospodarskega napredka, krepitve demokracije, in še bi lahko naštevali. Presenetljiva, a hkrati simptomatična je izjava drugega človeka vodilnega francoskega zunanjepolitičnega instituta Moïsija, po mnenju katerega bo EU zaradi zavrnitve postala najbrž velika Švica, muzej visoke in stare kulture ter dobrega življenja. Ni mogoče razumeti, zakaj za evropske državljane stara kultura in dobro življenje nebi bila dobra. Ne le da nista dobra, sta celo zelo zaželena. A le s strani državljanov, ne pa s strani elit. Očitno imajo politične evropske elite drug cilj. EU povečevati, postajati politično vse vplivnejši, tudi, morda malo kasneje, vojaško. Stara kultura in dobro življenje sta sekundarni cilj, nekakšna kolateralna korist.
Ali je ustavna pogodba demokratična? Prinašala naj bi močnejšo EU, sposobno ubraniti se pred izzivi, prihajajočimi s strani ZDA, Azije in morda Latinske Amerike. Ali pa prinaša poglobljeno demokracijo, večji vpliv državljanov na pomembne odločitve? Tega ni videti. Državljani naj bi v demokraciji imeli možnost zahtevanja referenduma. A ne v po ustavni pogodbi ustrojeni EU. Referendum lahko, v skladu s členom I-47, §4, predlagajo, a predlog lahko komisija sprejme ali pa ne. V demokratičnih ureditvah v celoti odgovarja vsak posamezen član vlade izvoljenim odposlancem. Te odgovornosti vladajoča elita nima. Parlament lahko v skladu s členom I-26, §8 odpokliče celotno komisijo, posamezen komisar pa je odgovoren le predsedniku komisije, kar pa še zdaleč ni demokratičen nadzor nad izvršilno oblastjo. Člen I-26 §2 nas poduči, da le komisija lahko predlaga zakonodajne akte, razen v posebnih primerih. Parlament lahko v skladu s členom I-34 §1 in §2 soodloča, sam pa nima možnosti sprejeti zakona, razen posebej navedenih izjem.
V demokracijah lahko ljudstvo, ki je ustavo sprejelo, ustavo vedno spremeni: neposredno - z referendumom - ali pa preko izvoljenih odposlancev. A v EU niso glasovali za ustavo, ampak za mednarodno pogodbo. Za mednarodne pogodbe pa velja pravilo pacta sunt servanda, torej jih je mogoče spremeniti, pa čeprav eno samo vejico, le z ratifikacijskimi postopki vseh podpisnic. Praktično torej nikoli. Po mnenju francoskega pravnika Etienna Chouarda (Chouard, 2005, str. 13) je to tipična ustava diktature.
Tretja razpoka je nastala ob razpravah o bodoči širitvi EU. Največ razprav je povzročil najavljen začetek pogajanj za članstvo Turčije. Nasprotniki turškega članstva so svoje pomisleke oprli na geografske, zgodovinske, religiozne in gospodarske dejavnike in v nekaterih državah bodo o članstvu Turčije v EU odločali na referendumih. Vstop Turčije bi doprinesel k Evropi več kultur, več tradicij, več vrednot. Bil bi prispevek h konciliarni EU, ki nebi spodbujala večpolarne svetovne ureditve. Manjše države članice nimajo razlogov za nasprotovanje vstopu Turčije v EU, celo nasprotno, pridružitev bi jim prinesla precejšnjo korist. Turški vstop bi premaknil težišče odločanja iz starih držav članic bolj na novinke v EU. Turčija resda gospodarsko zaostaja za močnimi evropskimi državami, vendar bi zaradi velikega števila prebivalcev imela večje število glasov v Svetu EU ter več sedežev v parlamentu, kar bi v EU prineslo svež veter ter pripomoglo k nadaljnji demokratizaciji. Turčija bi pomembno vplivala tudi na mednarodno vlogo EU ter na varnost držav, vključenih v evropsko povezavo. Meje unije bi se z vstopom Turčije premaknile na mejo z Armenijo, Iranom, Irakom in Sirijo, kar pa ne vpliva na varnost EU, ki v veliki meri temelji na Natu. Varnostne meje EU so že sedaj meje Turčije, saj je Turčija članica Nata. Vstop Turčije bi tudi širše odprl vrata balkanskim državam, kjer prakticirajo islam. Tudi Balkan, s svojo multikulturno tradicijo in tradicijo več vrednot je Evropa.
Četrti problem v EU, ki je še posebej po terorističnih akcijah v Madridu in Londonu postal izjemno pomemben, je pojav terorizma in njegova stalna in povsod prisotna grožnja. Ne moremo govoriti o razcepljenosti EU, lahko pa govorimo o pomanjkanju skupne politike do tega problema, in o pomanjkanju enotnega odnosa do radikalnega islama. Na paniko kaže streljanje na nedolžne civiliste (London), na ukrepe po terorističnem napadu in ne pred, čeprav je obstajala velika verjetnost, da bo do terorističnih akcij prišlo, na nejasno politiko do svobode veroizpovedi in na neenotno in nejasno politiko do imigrantov. Nobenega dvoma ni, da se teroristične organizacije in njihovi izvajalci trdno oklepajo njihovih vrednot, ki z vrednotami svobodnega sveta ne le da nimajo nič skupnega, temveč so si v ostrem nasprotju. O vrednotah pa, kot smo že dejali, se ni mogoče pogajati.
VERJETNI SCENARIJ
Lepo bi bilo živeti v sistemu sodobne "Globalne alianse", kjer bi se narodi med seboj podrejali odločitvam Združenih narodov ter bi medsebojne konflikte reševali na osnovah mednarodnega prava. Ta scenarij je nerealen. Današnji svet je prepoln medsebojnih napetosti. Mnogi prebivalci planeta nimajo dovolj hrane, zdravil, pitne vode. Nimajo nikakršnih izgledov za spodobno življenje, mnogim so kršene človekove pravice. Nimajo možnosti izobrazbe in demokratičnega soodločanja. Mirno sožitje z razvitimi deli sveta, kjer so prebivalcem vse naštete pravice zagotovljene, je utopija, saj v današnjem globaliziranem svetu revni prebivalci s pomočjo danes praktično vsem dostopnim informacijsko telekomunikacijskimi sredstvi vedo, kaj vse imajo tisti, ki živijo v razvitih predelih, in to reveži dojemajo kot krivico. Proti krivicam, nemalokrat namišljenim, pa so se ljudstva bila mnogokrat pripravljena bojevati na vse načine.
Kot realna ostajata za EU dva možna scenarija. Ali EU postane še en svetovni pol, konkurenčen ZDA (in eventuelnim drugim polom) tako na političnem ekonomskem, kulturnem kot na vojaškem področju, ali pa skupaj z razvitim svobodnim zahodnim svetom predstavlja nekakšno alianso, delujočo v skupni zavezi proti totalitarizmom, njihovim ideologijam in iz njih izvirajočemu terorizmu.
Dokler se islamsko fundamentalističen terorizem Evropejcem ni pokazal kot učinkovita grožnja, ki premore prodreti velike bariere in udariti kjerkoli in kadarkoli, se možnosti za razvoj EU v smer samostojnega pola niso zdele povsem nerealne. Po številu prebivalcev je EU dovolj močna za poseben svetovni pol, prav tako po ekonomski moči. Ima tudi dovolj trdne kulturne in zgodovinske korenine za povezan nastop na svetovni sceni. A obrambno je nedorasla svetovnim varnostnim izzivom. Tudi če bi vse njene sile delovale koherentno bi bila v tem trenutku, pa tudi še v dogledni bodočnosti, preslabotna za resen svetovni pol. Tisti, ki so si takšen pol zamišljali so očitno pričakovali, da v doglednem času velika vojaško obrambna moč ne bo potrebna ter da koordinirana in učinkovita obrambna politika ne bo bistven pogoj za delovanje svetovnega pola. Vendar pa je porast terorizma s tarčami na evropskih tleh pokazal, da so bili takšni računi zgrešeni.
EU je morda še pred nedavnim bila na razpotju med dvema opcijama. Velike teroristične grožnje, izvedene s premišljeno natančnostjo in očitno dobro koordinirane so Evropski Uniji jasno povedale, da pot napram novemu, vojaško političnemu polu, konkurenčnemu vodilni svetovni velesili ZDA, ni realna in ni smiselna. De facto ji preostaja le ena opcija.
Evropa se ne združuje prvič. Rimski imperij, Napoleon in Hitler so imeli takšno ambicijo. A vedno na način prevlade enega samega naroda, enega samega jedra, ene same skupine, ki naj bi napredovala v prvi hitrosti napram drugim, ki naj bi šli v bodočnost z drugo ali celo tretjo prestavo in takšna Evropa naj bi bila vodilni svetovni pol. Rezultati takšnih Evrop so znani. Bistvo uspeha bodoče Evropske unije ni v nastanku močnega, iz uglednega jedra vodenega pola, ki hoče zrasti do nivoja, ko bi iz enake višine oči gledal ZDA, ampak v EU, v kateri ne bo prevlade enega nad drugim, ne bo krepitve avtonomne vojaške moči za prevlado nad nekaterimi neposlušnimi elementi ali pa za prevlado nad drugimi ozemlji ter ne bo vsiljevanja vrednot enih tradicij nad drugimi. Takšna EU bo še dolgo lahko EU zadovoljnih narodov. Vendar ne z ustavo, ki bi bila po sili sprejeta, ne z dominacijo enih nad drugimi, ampak kot rezultat uspešnega razvoja, temelječega na trajnem miru in spoštovanju vseh svojih narodov in njihovih tradicij ter v povezavi s svobodnim, demokratičnim in liberalnim svetom v skupni obrambi proti totalitarnim fundamentalizmom, ki kot eno od svojih orožij uporabljajo terorizem.Takšno, in le takšno Evropo bo svet sprejemal in doživljal kot uspešen, globalnemu okolju prijazen projekt.
LITERATURA
