Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je pripravil predvolilno analizo pred prihodnjimi rednimi parlamentarnimi volitvami v Republiki Sloveniji, ki bodo 24. aprila 2022. Iz obsežne analize »Državnozborske volitve 2022: Slovenija med Brusljem in Budimpešto«, objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele.
V Sloveniji je leto 2022 razglašeno za »super volilno leto«, v katerem bodo potekale parlamentarne, lokalne in predsedniške volitve.
Devete parlamentarne volitve od razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije bodo 24. aprila 2022. Potekale bodo po proporcionalnem volilnem sistemu v osmih volilnih enotah, sestavljenih iz 11-ih volilnih okrožij. Volilnih upravičencev je 1.699.433. V vsaki volilni enoti bo razdeljenih 11 poslanskih mandatov (eden na okrožje), ki se na ravni volilne enote in nato države delijo med politične stranke, sorazmerno z deležem oddanih glasov, ki jih je prejela stranka. Poleg 88 poslancev se voli tudi dva poslanca narodnih skupnosti (italijanske in madžarske), ki pa bosta izvoljena po enokrožnem večinskem volilnem sistemu v dveh posebnih volilnih enotah (t.i. enotah narodnih skupnosti). Tako imajo člani narodnih skupnosti vsak po dva glasova na volitvah v Državni zbor, gre torej za pozitivno diskriminacijo. Volilni prag znaša 4%.
Kandidirajo lahko vse stranke, katerih listo so s podpisi podprli trije poslanci ali 100 volivcev na ravni države oziroma 50 na ravni volilne enote. Za nestrankarske volilne liste je potrebno zbrati 1000 podpisov volivcev v vsaki od osmih volilnih enot.
Na parlamentarnih volitvah bodo nastopile stranke, koalicije ali liste: ● DeSUS - Demokratična stranka upokojencev Slovenije ● Domovinska liga – Dom ● Državljansko gibanje Resni.ca ● Gibanje svoboda ● Gibanje Zedinjena Slovenija – ZSi ● Levica ● Lista Borisa Popoviča - Digitalizirajmo Slovenijo ● Lista Marjana Šarca – LMŠ ● Naša dežela stranka dr. Aleksandre Pivec ● Naša prihodnost in Dobra država ● Nestrankarska ljudska lista Gibanja zdrava družba ● Nova Slovenija - krščanski demokrati ● Piratska stranka Slovenije ● Povežimo Slovenijo (Konkretno, Zeleni, SLS, NLS, NS) ● Slovenska demokratska stranka – SDS ● Slovenska nacionalna stranka – SNS ● Socialni demokrati – SD ● Stranka Alenke Bratušek ● Vesna - Zelena stranka ● Za ljudstvo Slovenije – ZLS ● ZOS - Zavezništvo osvobodimo Slovenijo (Gibanje zedinjena Slovenija - ZSI in Stranka slovenskega naroda - SSN).
Po parlamentarnih volitvah leta 2018 je bila oblikovana vlada manjših strank, ki jo je vodil Marjan Šarec (LMŠ). Šarec je naredil strateško napako, ko je 27. januarja 2020 odstopil kot predsednik vlade. Računal je, da bo tako izsilil predčasne parlamentarne volitve, na katerih bi se ponovno zavihtel na mesto predsednika vlade. Takšna nepremišljena poteza je omogočila prihod na oblast Janezu Janši (SDS), ki je oblikoval desnosredinsko vlado, skupaj s Stranko modernega centra (sedaj Konkretno), Novo Slovenijo (NSi) in stranko upokojencev DeSUS.
Janševa vlada se je takoj soočila z izzivi pandemije Covid-19, pri čemer je nepripravljenost za soočanje s pandemijo pripisovala Šarčevi vladi. Slovenija je imela rigorozne ukrepe v boju zoper pandemijo Covid-19. Večina ukrepov se je pokazala za pretirane, nekateri celo za nepotrebne, veliko za protizakonite oziroma neustavne, hkrati pa je bila opazna vprašljiva, nenamenska in sumljiva poraba javnega denarja v času pandemije.
Čeprav se je obljubljalo, da bo vlada poenotila državljane, pri čemer se je še posebej napovedovalo, da bodo koalicijske stranke korektiv vladavine Janeza Janše in njegove Slovenske demokratske stranke (SDS), je bilo v praksi popolnoma drugače. Janez Janša se namreč smatra za zaveznika in satelita madžarskega premierja Viktorja Orbana (Fidesz), Orban pa je ključni Putinov satelit znotraj EU in Nata. Ta naveza se je hitro pokazala na slovenski politični sceni, še posebej skozi poteze Janševe vlade in ustvarjanja vzdušja v družbi, ki je tudi prej bilo značilno za Janševo vladavino. Kot poudarjajo analitiki, je treba to razumeti v okviru dejstva, da je Budimpešta postala center internacionale kriminala, glavnih akterjev teh finančnih (ruskih) transakcij pa se je prijela oznaka »Putinovci«.
Storjen je bil še korak več: začelo se je novo obdobje dodatne razklanosti in radikaliziranja slovenske družbe, uvajanje Orbanovega načina vladavine in uvajanje drugačnih domnevno evropskih vrednot, v slovenski družbeni prostor. Prišlo je do kadrovanja primernih in poslušnih, a neizkušenih, začeli so se pritiski na pravosodje in izogibanje imenovanju evropskih delegiranih tožilcev, pritiski na medije in podrejanje medijev (izstopata primera RTV Slovenija in Slovenske tiskovne agencije – STA), netransparentna poraba proračunskih sredstev in ustvarjanje nove družbene elite po osebnih kriterijih in merilih Janeza Janše. Janša je v Sloveniji dejansko uvedel avtokratski »kanclerski« sistem vladavine, v katerem odloča le en človek – Janez Janša. Pri tem je evidentna zloraba policijskega represivnega aparata in varnostno obveščevalnih služb, ki nadzirajo opozicijske politike, novinarje in civilno družbo. Zaradi dogajanja v slovenski družbi so prišla številna opozorila s strani domačih in tujih organizacij za človekove pravice in stanje demokracije. Opazen je padec Slovenije na različnih lestvicah. Obenem pa je času vlade Janeza Janše večji del mandata na čelu parlamenta predsednik iz vrst opozicije, kar kaže na neobstoj jasne parlamentarne večine.
Tesna navezanost aktualne vlade Janeza Janše na Višegrajsko skupino držav (Madžarska, Poljska, Češka in Slovaška), še posebej na Madžarsko in njenega premierja Viktorja Orbana, ne preseneča. Zasluge za to navezo se pripisujejo nekdanjemu pravnomočno obsojenemu makedonskemu premierju Nikoli Gruevskemu (VMRO-DPMNE), kateremu že nekaj let zatočišče na Madžarskem ponuja Viktor Orban, čeprav je za Gruevskim razpisana mednarodna tiralica. Značilno za Višegrajsko skupino držav je, da so neto prejemnice evropskih sredstev in da praviloma nasprotujejo uradnemu Bruslju ko gre za pomembna vprašanja, pri katerih je potrebno pokazati enotnost znotraj EU in sprejeti sklepe o prihodnost EU. Pri tem izstopa madžarski premier Viktor Orban in njegov Fidesz, ki je že zapustil najbolj številčno politično skupino v Evropskem parlamentu Evropsko ljudsko stranko (EPP).
Viktor Orban slovi kot glavni človek ruskega predsednika Vladimirja Putina znotraj EU in Nata. V začetku prejšnjega leta so v javnost pricurljali t.i. »non-paperji«, ki se pripisujejo slovenskemu premierju Janezu Janši, kar je dodatno poslabšalo zelo napeto situacijo na Zahodnem Balkanu. Obstoj »non-paperja« je potrdil tudi predsednik Evropskega sveta Charles Michel. Poznejši razvoj dogodkov in napetosti na Zahodnem Balkanu se je precej ujemal z omenjenimi »non-paperji«. Temu je potrebno dodati, da je Slovenija skupaj z Madžarsko in Hrvaško blokirala sprejete odločitve o sankcijah EU proti članu Predsedstva Bosne in Hercegovine Miloradu Dodiku (SNSD), ki tudi slovi kot Putinov satelit v Bosni in Hercegovini. Očitno je Putin lansiral svoje satelite v orbito evropske in balkanske politike.
Vsa ta dejanja jasno nakazujejo, da je bila slovenska zunanja politika posredno ali neposredno v funkciji Putinove politike znotraj EU in na Zahodnemu Balkanu za razbijanje enotnosti EU in njeno destabilizacijo, kar je bilo doslej uspešno opravljena naloga. Zaradi tega se na nedavni »izlet« slovenskega premierja Janeza Janše v Kijev v mednarodnih krogih gleda z rezervo in s sumom. Slovenija je prav zaradi takšne politike izgubila svojo pozicijo na Zahodnem Balkanu, zaradi navezanosti na Viktorja Orbana kot Putinovega satelita pa se v mednarodnih krogih na njo gleda z veliko rezervo in s skrajno previdnostjo. V tem kontekstu je potrebno razumeti, da je Janševo ukvarjanje z Ukrajino in poskus vključevanja Ukrajine v slovensko predvolilno kampanjo, eksperiment improvizacije in neresnosti. Popolnoma jasno je namreč, da država takšne velikosti in pozicije v mednarodnih odnosih, kot je to trenutno Slovenija, ne more reševati perečega svetovnega problema, kot je ruska invazija na Ukrajino. Temu je potrebno dodati, da se je slovenski premier Janez Janša pred leti večkrat spotikal ob ukrajinskega predsednika Volodymyrja Zelenskega in ga žalil, kot tudi ameriškega predsednika Josepha Bidna.
Janšev avanturizem v zunanji politiki se je pokazal tudi v njegovem ravnanju do Kitajske zaradi solo stališč do Tajvana, kar je sprožilo močan odziv kitajskih oblasti. V takšnih okoliščinah Janša kandidira Slovenijo za nestalno članico Varnostnega sveta OZN v obdobju 2024-2025, kar predstavlja zunanjepolitični amaterizem. Ne smemo prezreti dejstva, da je Slovenija že neuspešno kandidirala za nestalno članico Varnostnega sveta OZN za obdobje 2012-2013.
Ustreznejši angažma v zunanji politiki je nujnost za državo, ki je polnopravna članica EU in Nata in ki se poteguje za nestalno članica Varnostnega sveta OZN.
Analitiki menijo, da se državljani Republike Slovenije na prihodnjih parlamentarnih volitvah odločajo o prihodnosti svoje države, ki bo usmerjena k trdnemu jedru EU in sodelovanju znotraj institucij EU, ali pa v smeri Budimpešte in Viktorja Orbana.
Revizija slovenske zgodovine s strani aktualne slovenske vlade je usmerjena v to, da se poraženci iz druge svetovne vojne na slovenskem ozemlju prikažejo kot zmagovalci. To predstavlja sprevrženo dejanje. Obujanje poraženih fašističnih ideologij je postala stalnica aktualne vlade, kar je spodbudilo ostre odzive družbe in politike. Slovenci so kot narod izrazito antifašistično usmerjeni in so občutljivi na potvarjanje zgodovine.
Značilnost procesa avtokracije[2] je viden tudi skozi intenzivne napade na civilno družbo, napade na novinarje in cenzuro v medijih. Države[3] z okrepljeno vladno cenzuro so Mavricij, Poljska in Slovenija, pravi poročilo o stanju demokracije Univerze v Göteborgu. Države, ki najhitreje drsijo v avtokracijo, pa so Afganistan, Slonokoščena obala, Tunizija, Mjanmar in Slovenija. Na svetovnem indeksu človekove svobode (The Human Freedom Index) je Slovenija zdrsnila na 36. mesto, kar predstavlja trend nazadovanja. Poleg tega se Slovenija po Gallupu uvršča med deseterico vodilnih držav glede na protiameriško vzdušje.
Analitiki menijo, da potrebuje aktualni slovenski premier Janez Janša, kot je sam napovedoval, pet let za eksperiment »osvobajanja« Slovenije. V tem kontekstu se razume, da načrtuje spremeniti miselnost Slovencev kot izrazito antifašističnega naroda v nekaj nasprotnega. Slovenci potrebujejo vizijo za prihodnost, ne potvarjanje zgodovine.
V Sloveniji poteka že četrti volilni cikel, v katerem so volivci izkazali nezaupanje v etablirane politične stranke. To je posledica njihovega dosedanjega delovanja, saj državljanom niso ponudile inovativnih političnih programov, novih obrazov in gotove prihodnosti. Ob tem je treba poudariti, da je bila Slovenija leta 2004, ko je postala članica EU, v skupini desetih novo sprejetih držav, vodilna država po vseh kazalcih, zdaj pa se nahaja v sredini lestvice. Janez Janša je kot politik in predsednik politične stranke edini v EU s skoraj z 30-letnim mandatom, kar predstavlja novum v demokratičnih družbah in je izraz demokratične podhranjenosti ter navaja k avtokraciji.
Analitiki menijo, da se Slovenija sooča z resno krizo političnih elit, ki je nastopila z odhodom dolgoletnega premierja in predsednika Janeza Drnovška s politične scene. Zaradi tega volivci iščejo v vsakem volilnem ciklu nove posameznike/ce, ki uživajo njihovo zaupanje. Na teh volitvah v tej vlogi vidijo Roberta Goloba in njegovo nedavno ustanovljeno Gibanje Svoboda, ki je favorit parlamentarnih volitev.
O razmerah v Sloveniji slikovito govori podatek, ki ga je navedel predsednik Komisije za preprečevanja korupcije (KPK) Robert Šumi[4], da Slovenija zaradi korupcije izgublja veliko, morda 3,5 milijarde evrov letno (to predstavlja praktično celotni proračun Republike Severne Makedonije).
Raziskave javnega mnenja kažejo na vodstvo Gibanja Svoboda, za njim pa zaostaja Slovenska demokratska stranka (SDS). Na parlamentarnih volitvah se bosta dejansko pomerila dva glavna politična tekmeca, Golobovo Gibanje svoboda in Janšev SDS, kar obenem manjšim strankam zmanjšuje možnost za vstop v parlament.
Analitiki menijo, da potrebuje Slovenija kompetentne politike, ki imajo demokratsko kapaciteto, da ustvarijo nujno potrebni družbeni konsenz za prihodnost. Slovenija potrebuje višjo raven politične kulture, ker je v sedanjem mandatu Janševe vlade dosegla najnižjo raven od osamosvojitve. Slovenija po volitvah potrebuje »conclave« ključnih akterjev slovenske države in družbe o tem, kako naj Slovenija prekine nadaljnje nazadovanje in zagotovi svojo prihodnost. Napovedane politične spremembe v Sloveniji odpirajo tudi možnost ponovitve »Trumpovega sindroma« pri prenosu oblasti. Možno je, da aktualna oblast ne bo priznala izida volitev oziroma bo postavila pod vprašaj legalnost in legitimnost volilnega procesa in bo tako pri svojih volivcih poskušala opravičevati volilni poraz. Parlamentarne volitve bodo neposredno vplivale tudi na lokalne in predsedniške volitve, ki bodo v drugi polovici leta 2022.
Ljubljana, 19. april 2022
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018.
[2] Intervju s predsednikom vlade Janezom Janšo: Slovenija bo čez pet let osvobojena!, povezava: https://nova24tv.si/slovenija/intervju-s-predsednikom-vlade-janezom-janso-slovenija-bo-cez-pet-let-osvobojena/
[3] Democracy report 2022 Autocratization Changing Nature?, povezava: https://v-dem.net/media/publications/dr_2022.pdf
[4] Šumi: Zaradi korupcije izgubljamo veliko, morda 3,5 milijarde evrov letno, povezava: https://www.rtvslo.si/slovenija/sumi-zaradi-korupcije-izgubljamo-veliko-morda-3-5-milijarde-evrov-letno/604017
