Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane je posebej za decembrsko številko slovenske strokovne revije za obrambno-vojaška vprašanja »Revija Obramba« (»Defence Monthly«) pripravil analizo izraelsko-palestinskega konflikta po smrti Jaserja Arafata.
V očeh Izraelcev je bil Arafat glavni terorist sedemdesetih let, zatem se je v devetdesetih prelevil v glavnega mirovnika, ne nazadnje pa je bil v letu 2000 glavni pobudnik druge palestinske intifade, še veliko prej pa tudi ustanovitelj vojaškega krila gibanja Fatah, imenovanega brigade mučenikov Alaksa.
Izraelski pogled na Arafatovo smrt je bil dokaj optimističen v smislu upanja, da se bo po njem začelo novo zgodovinsko obdobje, ki ga bosta zaznamovala mir in ustanovitev palestinske države. Izraelski optimizem pa je kljub vsemu poenostavitev kompleksnega spora na Bližnjem vzhodu, ki traja že več kot pol stoletja. Pa vendar: gledano v celoviti luči, je Arafat pomenil le del težav in nikakor ni bil kriv za vse odprte probleme in težave. Bil pa je vsekakor kamen (eden temeljnih!) v mozaiku spora, ki ga sestavljajo Izrael, palestinske organizacije, arabske države, ZDA in ne nazadnje OZN. Nedvomno lahko po eni strani pomeni v določeni luči odhod Arafata s politične scene Bližnjega vzhoda celo spodbuden in pozitiven premik, po drugi strani pa nikakor ne more samodejno razrešiti vseh nakopičenih težav iz preteklosti.
Zdaj so na vrsti palestinski voditelji, najprej se morajo zelo resno lotiti dejansko najtežje naloge: popolnitve politične praznine po Arafatovem odhodu ter razdelitve njegovih dolžnosti, po vsej verjetnosti med bodočim predsednikom in premierjem ter PLO.
Po mnenju Mednarodnega inštituta IFIMES je prav palestinska enotnost eno najbolj ključnih (kočljivih) vprašanj postarafatovega obdobja. Različne frakcije v PLO in zunaj nje so namreč silno neenotne v prizadevanjih za dosego pravičnega miru. Njihovi zmerni voditelji, kot so Mahmud Abas (Abu Mazen), Ahmad Qurei (Abu Ala) in Mohamed Dahlan so na primer bolj realistični v primerjavi z radikalci, kakršni so po drugi strani zbrani v frakcijah Brigad mučenikov Alaksa znotraj Fataha ter Hamas in Islamski Džihad. Zelo težko je tudi pričakovati, da bo Arafatov naslednik iznašel čarobno formulo za dosego konsenza med omenjenimi in še številnimi drugimi manj znanimi in uveljavljenimi političnim frakcijami, če to še najbolj karizmatičnemu med Palestinci ni uspelo.
Predsednik Arafat se je večkrat v zgodovini odločil žrtvovati ponujeno priložnost prav zaradi konsenza frakcij. Morda je bila zadnja takšna izgubljena priložnost mirovni načrt predsednika Clintona iz leta 2000. Danes se skoraj vse palestinske politične skupine strinjajo s tezo, da so izgubile zlato priložnost, z zavrnitvijo te pobude pa odprle vrata nasilju, avtobombam in drugim samomorilskim napadom, kar je imelo na drugi strani za posledice zasedbo skoraj celotnega Zahodnega brega ter tisoče žrtev in uničeno palestinsko gospodarstvo.
Nasledniki Arafata so pred preizkušnjami, ki bodo okrutne in krvave tako za Palestince same kot tudi za Izraelce. Prva epizoda te znane nadaljevanke je že na vidiku: Hamas in Islamski Džihad ter brigade Alaksa bodo bojkotirali volitve. To je prvi upor proti novemu vodstvu, pričakujemo lahko le, da bodo temu lahko sledili celo še atentati na zmerne palestinske voditelje, napadi v Tel Avivu in Jeruzalemu... Posledica takšnega scenarija: Izrael bo obtožil zmerno vodstvo v Ramali, svet bo obsodil vodstvo zaradi pasivnosti, militantne frakcije pa obtožile vodstvo izdaje nacionalnih interesov. Prav tako je znan rezultat: neskončna spirala nasilja, ki bo zgolj okrepila položaj radikalnih organizacij, še posebej v času zgodovinskega enostranskega izraelskega umika iz Gaze. Slednji je za Izrael strateškega pomena v vojaškem in političnem smislu, medtem ko za radikalne organizacije pomeni veliko zmago njihove politike in poraz Izraela, podoben izraelskem umiku iz južnega Libanona leta 2000.
Morda je prav zmerni politik in predsednik PLO Abu Mazen najbolje zaslutil krvavo prihodnost: v intervjuju za izraelski časnik Maariv je pozval Izrael, naj ne daje povoda militantom, da bi prevezli pobudo, in da prepreči vsako izraelsko vmešavanje v proces izbire palestinskega predsednika. To bi bil namreč povod za militante, saj bi tako zlahka obtožili bodočega predsednika za veleizdajo. Prvi pozitivni premik iz Izraela prihaja v poročilu sveta za nacionalno varnost, ki predlaga načrt enostranskega umika iz Gaze v koordinaciji s palestinskim zmernim vodstvom.
Nekaj dni po tem intervjuju je radikalni vodja brigade Alaksa, priljubljeni Marwan Al-barguthi iz izraelskega zapora, obsojen je namreč na pet dosmrtnih ječ, napovedal svojo kandidaturo za položaj palestinskega predsednika. Sledila je dokaj sporna izjava notranjega ministra Izraela Avrahama Boraza, da lahko Izrael pod določenim pogoji amnestira Al-barguthija. Boraz je kot možen precedens omenil še na primer izmenjavo ujetnikov s Hezbolahom in gibanjem Ahmada Jebreela.
Po mnenju poznavalcev bližnjevzhodnih procesov in nekaterih analitikov pa Marwan Al-barguthi ni politični zapornik, pač pa je obsojen z dokazi, ki ga bremenijo odgovornosti za številne samomorilske napade v Izraelu. Izjava Boraza je potemtakem neposredno vmešavanje v palestinske notranje zadeve in neposredna podpora militantom za prevzem oblasti po demokratični poti, posledica tega pa je lahko samo še stopnjevanje nasilja.
Po mnenju Mednarodnega inštituta IFIMES bi bila v danih razmerah rešitev v ustanovitvi ožje (palestinske) pogajalske skupine za začetek takojšnjih pogajanj z Izraelom. Skupina naj bi dobila podporo na referendumu sočasno s predsedniškimi volitvami. Pogajalska skupina mora temeljiti na realnih zahtevah, kot so na primer vrnitev beguncev iz leta 1948, meje bodoče palestinske države in rešitvi končnega statusa Jeruzalema.
Nasledniki Arafata bi morali čimprej začeti s preiskovanjem finančnega položaja avtonomnih oblasti. Znano je namreč, da je imel finančni minister Salam Fayadh le omejen dostop do finančnih transakcij. Pooblastila glavnega Arafatovega finančnega svetovalca Mohameda Rasheeda so bila neomejena in izven vsakršnega nadzora vlade in zakonodajnega sveta (parlamenta). analitiki ocenjujejo, da je imel Arafat na posebnih računih med dvema in petimi milijardami dolarjev! Pokojni palestinski voditelj je nasprotoval vsakemu institucionalnemu delovanju, še posebej na finančnem področju in prav tukaj je nastala velika zmeda in posledično obsežne korupcije. Obdobje po sporazumu iz Osla, posebej po drugi intifadi v letu 2000, sta zaznamovali nepreglednost in neskladnost med različnimi institucijami, na primer med PLO in vlado, da ne omenjamo nedefinirane vloge različnih varnostnih organizacij.
Sodelovanje nekaterih palestinskih frakcij v političnem procesu: Islamistična gibanja so bila marginalizirana in niso bila niti v PLO niti v avtonomni vladi. PLO pa nikakor ne bi smela podcenjevati dejanske teže teh frakcij ter njihovega vpliva na bodoča dogajanja. Obvezno naj bi bilo tudi sodelovanje 200.000 Palestincev iz vzhodnega Jeruzalema na predsedniških volitvah, glasovanje bi lahko potekalo po pošti, podobno kot na volitvah leta 1996. Status palestinskih volivcev iz vzhodnega Jeruzalema je podoben statusu nekaj deset tisoč ameriških državljanov v Izraelu, ki volijo na ameriških volitvah.
Palestinski narod se bo moral sam odločati o svoji prihodnosti, torej brez vpliva arabskih držav. Pot do ustanovitve palestinske države nikakor ne vodi prek parol in transparentov arabskih režimov, ki zlorabljajo palestinsko tragedijo za domače potrebe ter zaustavitev in dušitev vsake zahteve po demokratizaciji. Palestinci se dobro zavedajo, da je majhna izraelska država porazila vse arabske države prav po zaslugi dosežene stopnje demokracije, z gospodarsko razvitostjo, enakostjo svojih državljanov pred zakonom, transparentnostjo in bojem proti korupciji, v katerem ni bilo prizanešeno niti premierju.
