Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske studije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES analizira aktualna dogajanja v Črni gori po odhodu Socialdemokratske stranke (SDP) iz vladajoče koalicije, po začetku pogajanj o vstopu te države v polnopravno članstvo zveze Nato in pred prihajajočimi rednimi parlamentarnimi volitvami, ki bodo oktobra 2016. Iz analize »Črna gora na mejniku« objavljamo najbolj pomembne in najbolj zanimive dele.
Črna gora:
Črna gora je decembra 2015 sprejela povabilo za polnopravno članstvo v zvezi Nato. Dogajanja pred in po sprejetem povabilu so bila obeležena s protesti nasprotnikov polnopravnega članstva te države v zvezi Nato. Sklicevanje protestnikov na Srbijo in Rusijo so razkrile namere in vpletenost posameznih držav v aktualna dogajanja v Črni gori.
Ikonografija na protestih je spominjala na 90-ta leta prejšnjega stoletja. Vzpostavljen je t.i. prosrbski blok političnih strank, ki so svoje nasprotovanje k članstvu v zvezi Nato zaznamovali z retoriko in ikonografijo (ne)preživetih ideologij iz 2. svetovne vojne in dogajanjih iz vojn iz devetdesetih let prejšnjega stoletja. To je obudilo spomine še posebej pri (številno) manjšinskih skupnosti, ki so bile žrtve prav takšne politike iz začetka 90-let prejšnjega stoletja. Financiranje tovrstnih demonstracij je potekalo iz tujine. Na popolnoma zgrešenem konceptu je del prosrbske opozicije poskušal strmoglaviti Mila Đukanovića (DPS) in aktualno vlado Črne gore. Za takšno početje bi bilo potrebno zagotoviti podporo manjšinskih skupnosti, ki jih je prosrbska opozicija s takšno politiko in pristopom še dodatno odgnala od sebe. Kakšni so razlogi za črnogorsko politično krizo in kakšen je izhod iz nje? Politična scena Črne gore in politični akterji bodo težko prišli do ustrezne skupne rešitve brez neke oblike oziroma posredovanja mednarodne skupnosti.
Zadnja leta je prisotno močno trenje med premierjem Milom Đukanovićem (Demokratska partija socialista - DPS) in predsednikom parlamenta Rankom Krivokapićem (Socialdemokratska stranka - SDP), ki je zaustavilo nekaj velikih tujih investicij, ki so ključna za črnogorsko gospodarstvo in posledično tudi za vzdrževanje in ohranjanja socialnega miru. Ravnanje Krivokapića je pripeljalo tudi do razpada njegove Socialdemokratske stranke (SDP) in nastanka novih Socialdemokratov (SD) pod vodstvom Ivana Brajovića, v katere je prestopila večina funkcionarjev in članov SDP.
Ta trenja in nezanesljivost koalicije je dokončno presekal premier Đukanović, ko je januarja 2016 v parlamentu sprožil glasovanje o (ne)zaupnici vlade in jo tudi dobil, vendar brez podpore poslancev, ki so po razpadu SDP ostali z Krivokapićem. Ključne glasove za stabilnost so zagotovili trije poslanci Pozitivne Črne Gore Darka Pajovića.
Črna Gora ima sicer ene izmed najboljših makroekonomskih kazalcev v regiji (gospodarska rast v letu 2015 3%, za 2016 napovedana 4%) in uspešno napreduje v pristopnih pogajanjih z EU, dobila pa je tudi vabilo v zvezo Nato. Določen napredek je dosegla tudi v boju proti korupciji z nekaj odmevnimi aretacijami. Boj zoper kriminal in korupcijo je potrebno dodatno okrepiti, na kar je opozorila tudi EU.
Demokratska partija socialista (DPS), ki vlada neprekinjeno od prvih večstrankarskih volitev, je zadnjih 18 let, poleg manjšinskih strank, koalicijo gradila na sodelovanju s Socialdemokratsko stranko (SDP). Čeprav je stranka Ranka Krivokapića v anketah javnega mnenja ves ta čas imela zelo nizko podporo javnosti, je v strukturah oblasti dobila neprimerno večjo vlogo in težo. Točka povezovanja je bila predvsem podpora suverenosti in evroatlantskim integracijam, saj je veljala SDP za najbolj suverenistično stranko, v nekaterih primerih celo nacionalistično in protisrbsko. Ves čas je bilo zaznati izsiljevanje SDP-a, ki je imela nesorazmerno več oblasti, kot bi ji dejansko pripadlo zaradi podpore volivcev. Nekateri posamezniki iz SDP-ja pa so se v takšnem položaju odlično »znašli« in okoristili.
Zakaj je Ranko Krivokapić razbil to navezo, ki mu je sploh omogočila vidno politično kariero, in se v zadnjih letih v svojem političnem delovanju povezal celo s srbskimi silami, ki še vedno zavračajo samostojnost Črne gore? Edini razlog so, kot kaže, njegove ambicije, da postane premier Črne gore, čeprav nima niti ustrezne podpore v volilnem telesu in niti v političnem prostoru. Te njegove ambicije so posebej podpihovale določene tuje sile pod vodstvom nemške ambasade in z asistenco veleposlanika EU Mitje Drobniča, ki se aktivno vmešava v politično dogajanje v Črni gori in neposredno podpira nekatere opozicijske sile.
Prvi korak v teh ambicijah po prevzemu oblasti je bilo oblikovanje lokalne koalicije v občini Kolašin, kjer se je SDP povezala tudi z donedavnimi velikimi političnimi nasprotniki iz prosrbskega tabora, da bi le prevzela oblast na občinski ravni. V naslednjem koraku je želel Krivokapić ta »kolašinski scenarij« prenesti tudi v parlament glavnega mesta Podgorice, a mu je to spodletelo in pripeljalo celo do razpada njegove lastne stranke SDP. Zaradi netransparentnega dogajanja na kongresu stranke lansko leto, ko je Ranko Krivokapić za nekaj glasov premagal protikandidata Ivana Brajovića, je večji del funkcionarjev in članov stranke izstopil in ustanovil nove Socialdemokrate (SD) pod vodstvom Brajovića. Lokalne volitve v občini Tivat razpisane za 17. april 2016, bodo test za vse akterje na črnogorski politični sceni.
Nadaljevanje rušenja vladajoče koalicije je pripeljalo do blokade nekaterih tujih investicij v primorski turizem, ki so ključne za gospodarsko stabilnost države. Premier Đukanović je ob tem izpostavil, da vztraja v koaliciji samo zaradi strateškega cilja vstopa v Nato in zaradi čakanja na uradno povabilo v zavezništvo. Po pridobitvi le-tega pa je sam sprožil glasovanje o zaupnici, da preseka negotovost, ki je škodila državi.
Letošnje parlamentarne volitve v Črni gori, ki se bodo odvile v oktobru, bodo še posebej napete tudi zaradi dodatnega vmešavanja tujih sil. Kaj lahko pričakujemo?
Raziskave javnega mnenja kažejo, da ima največ možnosti, da na koncu ponovno prevlada Milo Đukanović, ker ima njegova DPS v raziskavah sama dobrih 45% podpore. Lahko računa še na poslance narodnih manjšin in proevropske stranke SD in Črnogorske demokratske unije (CDU), vse bolj pa se k sodelovanju nagiba tudi Pozitivna Crna gora prav zaradi podpore evroatlantskim integracijam. Na skrajnem robu se oblikuje agresivni opozicijski blok, ki ga vodi Demokratični front (DF) in zagovarja prosrbsko in proti evroatlantsko politiko. Ta blok ima tudi močno podporo Rusije, ki neposredno financira in podpira ulične demonstracije in njihov bojkot dela Parlamenta Črne gore. Med tema blokoma je zmernejši meščanski opozicijski blok z ostankom SDP, Uro in Demosom, ki ga izredno podpira Nemčija in tako skuša destabilizirati moč premiera Đukanovića. Druge opozicijske politične stranke bodo nastopile bodisi samostojno ali pa se bodo pridružile enemu od obeh blokov.
Zaradi velikega vložka v igri, saj je Črna Gora pred novim valom tujih investicij in zaključno fazo vstopa v evroatlantske integracije ter zaradi vpletanja tujih sil v politično dogajanje, lahko pričakujemo vročo volilno kampanjo. Za nadaljevanje vladanja Mila Đukanovića bo bistveno vprašanje, kako uspešna bo nova SD Ivana Brajovića. Poleg večine članov in volivcev nekdanje SDP je nova stranka v svoje vrste pridobila tudi del javnosti, ki je doslej abstinirala volitve. Njihov uspeh zna biti ključen za oblikovanje stabilne večine v prihodnjem mandatu.
Stranka Ivana Brajovića SD je v politični prostor vnesla inovativen pristop, ki namesto osebnega obračunavanja, značilnega za črnogorsko politiko, temelji na vsebinskih in programskih nastopih. Njihova iniciativa »Partnerstvo za tretji korak« ima cilj, da si po povrnitvi suverenosti, državnosti in zaključku vstopa v integracije, politične sile zastavijo tretji veliki strateški cilj, to je oblikovanje vizije močnega gospodarskega razvoja Črne gore. Številne tranzicijske države, ki so vzpostavile svojo samostojnost v devetdesetih letih in nato vstopile v evroatlantske integracije, so se nato izgubile v politični nestabilnosti in razdeljenosti prav zaradi pomanjkanja velikega strateškega okvira. Za stabilnost črnogorske politike bi zato bilo zelo pomembno, da vladajoči blok, mogoče tudi z zmernejšim opozicijskim blokom, dejansko doreče vizijo gospodarskega razvoja z natančnim programom modernizacije države.
Na jesenskih volitvah bodo torej črnogorski državljani imeli široko ponudbo, zaradi vpletanja tujih sil pa je nadaljevanje vladanja Mila Đukanovića v nevarnosti in odvisno predvsem od uspeha manjših koalicijskih partnerjev, saj lahko pričakujemo zelo tesen volilni izid.
V Poročilu Odbora za zunanjo politiko Evropskega parlamenta (AFET), ključna vprašanja Črne gore kažejo na nizko število pravnomočnih obsodb za organizirani kriminal, slaba zasega nezakonito pridobljenih sredstev in premoženja, izražena je zaskrbljenost zaradi korupcije, organiziranega kriminala in svobode medijev. Korupcija je prisotna pri javnih naročilih, prostorskem načrtovanju, zdravstvu in izobraževanju. Pozdravljena je vložitev kazenskih ovadb zoper več uradnikov in vidnih politikov.
Evropski parlament je priporočil boljšo zaščito prijaviteljev korupcije (zaščitenih prič), boljše sodelovanje s civilnim sektorjem v boju proti korupciji in da je potrebno znatno povečati število preiskav in obsodb v kazenskih dejanjih pranja denarja.
V omenjenem poročilu je izražena zaskrbljenost nad izjemno polarizirano politično sceno in odločitev nekaterih političnih akterjev, da bojkotirajo delo institucij. To opozarja na izraženo politizacijo javne uprave in oblasti naj raziščejo primere nasilja in prekomerne uporabe sile s strani policije med opozicijskimi protesti v oktobru 2015. Poudarjeno je, da Črna gora napreduje v pogajalskem procesu, kot tudi glede dejavnosti zunanje politike. Evropske institucije imajo zelo natančen vpogled v pomanjkljivosti sistema Črne gore in v aktualna dogajanja.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da je zelo pomembno za Črno goro kot multietnično državo, da ohrani mir in stabilnost ter da svojo prihodnost zagotovi s polnopravnim članstvom v zvezi Nato in EU. Zaradi tega je potrebno zagotoviti notranji konsenz večine deležnikov na politični sceni, ki bi ustvarjali harmonijo sožitja vseh državljanov te države. Zelo je nevarno, da so posamezniki ali nekatere politične stranke eksponenti tujih politik in interesov, ki lahko ogrozijo ne le Črno goro, temveč tudi regijo. Pri tem je izjemnega pomena drža uradnega Beograda, ki se za zdaj odkrito ne vmešava v črnogorske zadeve, kot so to storile predhodne vlade Srbije čeprav se še vedno uradni Beograd ni distanciral od protestnikov.
Prihodnje parlamentarne volitve oktobra 2016 bodo pokazale, ali se posamezniki in politične stranke borijo za Črno goro ali neko drugo oziroma tretjo državo. To bo kmalu znano vsem, ker bodo volitve zgodovinski mejnik za Črno goro. Pri tem je pomembno povrniti zaupanje v politiko in politične stranke, ki so nosilci političnega delovanja v vsaki državi, in zagotoviti svobodne medije.
Ljubljana, 29. februar 2016
