Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. IFIMES je pripravil analizo po ruski vojaški invaziji na Ukrajino 24. februarja 2022 in njene posledice. Iz obsežne analize »Ukrajina 2022: Test za EU in Nato« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele.
Napad Rusije na Ukrajino je dogodek, ki bo zaznamoval prihodnost Evrope in globalno svetovno ureditev. Teden dni po začetku napada na Ukrajino s strani Putinovega režima je že mogoče precej jasno ugotoviti nekatere značilnosti in poteze vojaške operacije, njene mednarodne razsežnosti, odmeve in zgodovinske paralele.
Najpomembnejše je dejstvo, da gre za vojaško operacijo, za vojno, ki ji ni primera v sodobni evropski zgodovini po koncu hladne vojne. Z napadom in izvajanjem vojne so bila brezobzirno, brutalno in premišljeno poteptana in prekršena vsa mednarodno pravna, humanitarna in druga pravila, ki regulirajo obnašanje suverenih in neodvisnih držav v mednarodnih odnosih. Napad je zato oboroženo dejanje brez primera, je precedens, ki ga je treba prekiniti, ustaviti, izvesti mednarodno posredovanje in pogajanja, skleniti mirovni sporazum in posledično sankcionirati odgovorne, tudi za storjene vojne zločine. Evropska, pa tudi svetovna, politična, diplomatska, pravna in vojaška zgodovina ima za to na razpolago vrsto primerov ter izkušenj, kako to izvesti. Tudi dogodki iz polpretekle zgodovine po razpadu nekdanje SFRJ so lahko izhodišče za sankcioniranje za storjene vojne zločine, kot je Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) s sedežem v Haagu.
Režim Vladimirja Putina je izvedel napad na samostojno, neodvisno in suvereno državo Ukrajino, brez povoda, brez najave in brez poskusov preko obstoječih mednarodnih mehanizmov odpraviti domnevne vzroke oz. tisto, kar je na svoji strani videl kot razlog za uporabo vojaške sile in vojne kot rešitve. Takšnega primera evropska zgodovina po koncu hladne vojne ne pozna. Vojne na področju nekdanje Jugoslavije, ki so kulminirale z vojno v Bosni in Hercegovini, so bil del dogajanja ob razpadu tedanje Jugoslavije ter širšega mednarodnega konteksta padca Berlinskega zidu in razpada ZSSR. V sedanjem primeru takšnih okoliščin, na katere bi se lahko agresor skliceval, ni bilo. A tudi če bi obstajale, vojna ni način iskanja rešitev. Ob tem je agresor ves čas zatrjeval oziroma zavajal svetovno javnost in vodilne politike zahodnih držav, da vojne ne bo, da napada ne bo, da bodo enote po končanih vojaških vajah umaknjene z obmejnih področij, vse to je bilo velikokrat izrečeno v skrajno ciničnem tonu. Agresijo, ko se je pričela, je poimenoval »specialna operacija«, kot sarkastično in arogantno izmikanje pravemu poimenovanju.
Napadena država, Ukrajina, je članica Združenih narodov (OZN), Sveta Evrope (SE) in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), če naštejemo samo najbolj izstopajoče mednarodne forume, v katerih deluje. Tudi napadalec, Ruska federacija, je članica teh institucij. V tem kontekstu je še posebej pomembno sodelovanje, ki ga je Nato razvil za sodelovanje z obema državama: Svet Nato – Rusija in Komisija Nato – Ukrajina. Severnoatlantsko zavezništvo je s tem poudarilo pomen dialoga in sodelovanja z obema državama ter izrazilo svoj spremenjeni način delovanja po koncu hladne vojne, usmerjen v dialog in krepitev stabilnosti, varnosti in miru ter demokracije.
Pomembno je tudi dejstvo, da je bila Ukrajina, ko je še bila v sestavu nekdanje Sovjetske zveze, članica OZN (enako kot Belorusija). Po njenem razpadu sta Ruska federacija in Ukrajina vzpostavili medsebojno, medsosedsko sodelovanje, ki je bilo produktivno in miroljubno. Njegov vrh je bil dosežen s sporazumom iz Minska leta 1993, na osnovi katerega je Ukrajina v zameno za garancije po varnosti in neodvisnosti predala ves svoj jedrski arzenal Ruski federaciji. Dodatno je bilo navedeno potrjeno s podpisom Memoranduma o varnostnih zagotovilih v Budimpešti leta 1994 pod okriljem OVSE, s katerim so bile Belorusija, Kazahstan in Ukrajina sprejete v Sporazum o neširjenju jedrskega orožja (NPT).
Napad je v vojaškem in političnem smislu nadaljevanje Putinove politike destabiliziranja območja med Rusijo in EU/Natom, ki se kaže predvsem v ustvarjanju zamrznjenih konfliktov s kombinirano metodo političnega, vojaškega in hibridnega delovanja. To je hkrati oživljanje Brežnjeve geopolitike – ruski imperializem ni izginil, Rusija se ni odrekla dvema nekdanjima Brežnjevima doktrinama, in sicer doktrini omejene suverenosti in doktrini štrleče obrambe. Dogodki potekajo v skladu s tema doktrinama. Najbolj izstopajoči takšni primeri so napad na Gruzijo 2008 in posledična proglasitev neodvisnosti Abhazije in Južne Osetije, aneksija Krima 2014, sedanja proglasitev neodvisnosti regij Donjeck in Lugansk ter de facto zasedba Pridnestrja v Moldaviji z dejstvom, da so nekdanje sovjetske – in sedanje ruske – čete še vedno na ozemlju te neodvisne države, ki je kot edina po koncu hladne vojne ravno zaradi tega razloga izbrala status nevtralnosti. V vseh teh primerih gre za izgovor zaščite ruskega prebivalstva, ki da je podvrženo nasilju in neustreznemu ravnanju s strani konkretnih držav. Zastavlja se vprašanje, kaj bi se dogajalo, če bi tako suverene države napadale druge suverene države zaradi isto govorečega prebivalstva in njegove domnevne zaščite, posebej v večetničnih družbah.
Analitiki menijo, da ruski napad na Ukrajino kaže nekaj povsem drugega: tarča Putinove agresije so demokratični režimi. Demokracija kot tip vladavine je tisto, kar avtokratskemu ruskemu predsedniku ne ustreza, rešitev tega problema pa je v uporabi metod in sredstev, ki so v mednarodnih odnosih prevladovala v poznem srednjem in zgodnjem novem veku. Putin hoče uvesti carizem kot način delovanja v globalizirani svet 21. stoletja, pri tem pa dodatno uporablja zatiranje neodvisnih medijev in civilne družbe ter za to početje zlorablja multietnično, multikulturno in širše sobivanje tako raznolikih držav, kot je Ukrajina. Gre za razgradnjo svetovne ureditve, ki je rezultat dogovorov po koncu druge svetovne vojne, ki je sicer že zastarela. Zato je potreben nov dogovor o svetovni ureditvi, ki bo odražal dejansko stanje globalizirane mednarodne skupnosti 21. stoletja.
Vojno v Ukrajini, njen potek in značilnosti, je mogoče bolje razumeti z izkušnjami in posledicami iz vojne v Bosni in Hercegovini.
Agresor v BiH je bil režim Slobodana Miloševića, z uporabo tedaj že razpadajoče Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Slednjo so takrat praktično že zapustili vsi nesrbski vojaki, podčastniki in častniki.
Vendar pa Milošević ni bil Srbija in Srbija ni bila Milošević, kljub izjemno močnemu režimskemu propagandnemu stroju, ki je izvajal medijske manipulacije, zavajal in širil laži ter neresnice in bil pri tem določeno obdobje zelo uspešen. Zato je najprej potrebno vedeti, da tudi Putin ni Rusija in Rusija ni Putin. Prišel bo čas, ko se bo Rusija otresla grozodejstev in tradicije svojega sedanjega avtokratskega vladarja in začela novo demokratično obdobje, ki bo zagotovilo njeno prihodnost na drugih osnovah.
Prav tako se je po tednu dni napadov pokazalo, da vojaška taktika presenečenja, hitrega zavzetja Ukrajine in njenih institucij po »doktrini šoka«, ni uspela. Putinov Blietzkrieg ni uspel. To je izjemno pomembna lekcija in velik del razlogov za to je v nizki morali okupatorske vojske, v njeni demotiviranosti in neustrezni strukturi, ki je načrtovana za kratkotrajne kopenske posege. Zato vojaška pokoritev Ukrajine ni mogoča. Pri tem napadalcu ne bo pomagala niti njegova nišna oborožitev, ki je v svetovnem vrhu, a ni primerna za gverilsko bojevanje. Slednje se bo razvilo po vsej napadeni državi, če ne bo dosežen mirovni sporazum o ustavitvi sovražnosti in diplomatskem iskanju rešitve in če se bo agresija nadaljevala.
Če se bosta agresija in okupacija nadaljevali, bo to pripeljalo do vietnamizacije Ukrajine. V vojaškem smislu to pomeni razmerje najmanj 1:10, da bi okupator imel teoretične možnosti nadvlade. Ameriška izkušnja iz Vietnama priča, da to ni mogoče. Temu pritrjuje tudi sovjetska (dejansko ruska) izkušnja iz Afganistana, ki je po projekcijah lahko primerljiva z ukrajinsko.
Ukrajinske oblasti – pa tudi mednarodna skupnost – morajo tudi jasno opozoriti na in obsoditi dejstvo, da se v agresijo že vključujejo legionarji iz nekaterih prejšnjih vojaških konfliktov, ni pa tudi izključeno, da bo agresor vplival na formiranje paravojaških enot in se na ta način skušal distancirati od zločinov in grozodejstev, ki se že dogajajo in ki bodo zagotovo procesirani, saj že obstaja pravna praksa iz balkanskih vojn. Povsem jasno je, da se brutalnost stopnjuje in da gre za zločin proti človeštvu in za vojne zločine, za katere bodo odgovarjali tako načrtovalci kot izvajalci. O slednjem priča uničevanje svetovno znane in priznane bogate ukrajinske kulturne dediščine kot tudi izživljanje nad civilnim prebivalstvom. Uboj mladega ukrajinskega biatlonca kaže, da gre za surovost brez primere.
EU se je odzvala hitro, precej usklajeno in odločno kot nikoli doslej. Sankcije so široke, raznovrstne in že delujejo. Potrjuje se, kar je pred več kot stoletjem trdil Lenin: »politika je koncentrirana ekonomija«. Ruski oligarhi to najbolje vedo in vprašanje časa je, kdaj bodo stopili proti Putinu. Stekla je tudi vrsta drugih aktivnosti, kar vse kaže, da se je EU iz preteklosti vendarle veliko naučila. Celo več, kot je bil vtis pred mesecem, dvema, da se bodo ZDA in Rusija same dogovarjale o evropski varnostni arhitekturi, je sedaj jasno, da je EU postala dejavnik, ki stopa v ospredje. Vse to je logično, potrebno in razumljivo. EU kaže, da je z mehko močjo (raznovrstnost in obsežnost sankcij) mogoče veliko storiti, zagotovo pa bodo njene države članice okrepile svoje obrambne zmogljivosti, kar že kaže nemški zgled. EU kot ekonomski velikan ima priložnost, da v s svojim delovanjem v vojni v Ukrajini postane pomemben dejavnik v mednarodnih odnosih.
Sankcije, ki jih stopnjuje EU, pa so sprožile vrsto podobnih ukrepov na drugih področjih s strani civilne družbe. Vrsta svetovnih nevladnih organizacij in združenj ter institucij s področja kulture in športa zapira vrata ruskim športnikom, umetnikom in drugim, če se niso pripravljeni izreči proti Putinovemu režimu. Še pred kratkim zelo zaželene velike turneje in gostovanja ruskih vrhunskih umetnikov odpadajo dnevno. To je sigurno zelo jasen pokazatelj, da gre Rusija s tem režimom na čelu v vedno večjo svetovno izolacijo. Zapore zračnega prostora, prepoved pristajanja letal, napovedana zapiranja svetovnih pristanišč, vse to kaže na moč civilne družbe.
In vse to podpira in hrabri ukrajinsko politiko in prebivalstvo v njihovem odporu proti napadalcu. Ob tem so pomembni protesti in demonstracije, ki prihajajo iz Rusije, od ruskega prebivalstva, civilne družbe, umetnikov in drugih.
Nagovor ukrajinskega predsednika Volodymyrja Zelenskega v Evropskem parlamentu in njegov podpis na prošnjo Ukrajine za članstvo v EU bo dalo ponoven zagon širitveni politiki EU. EU je minulo desetletje pozabljala, da je bila v vsaki veliki krizi njena širitev odgovor nanjo in rešitev zanjo. Zato mora EU okrepiti vse aktivnosti, ki se tičejo širitvenega procesa. To še posebej velja za širitev EU na Zahodni Balkan. Takoj je treba organizirati medvladno konferenco in pričeti pogajanja z Albanijo in s Severno Makedonijo ter spodbuditi Črno goro in Srbijo k bolj korenitim reformam. Kosovu pa je treba pokazati veliko več konkretnih in otipljivih pridobitev. Bosna in Hercegovina je osrednje vprašanje za EU posebej zaradi hipoteke preteklosti s strani EU, ko je uvedla embargo za obrambo BiH leta 1992 in tako onemogočila pravico do obrambe neodvisne in suverene države članice OZN. Ta madež EU se lahko delno odpraviti s hitrim sprejemom BiH v članstvo EU in Nato. Za sprejem je ključna politična volja držav članic.
Analitiki menijo, da je Zahodni Balkan še toliko bolj pomemben, ker se Vladimir Putin, ker mu v Ukrajini ne bo uspelo, kot si je zamislil, ozira proti novim tarčam, da bi tako poskušal »nadomestiti« neuspeh v Ukrajini. To so pa lahko samo države Zahodnega Balkana, predvsem Bosna in Hercegovina ter Severna Makedonija. In na vsak način je to treba preprečiti sedaj. Sarajevo ne sme doživeti novega obleganja in Kijev ne sme postati Stalingrad iz druge svetovne vojne.
EU je v tej situaciji spoznala še nekaj – njeni populistični avtokrati, ki so od znotraj že leta najedali njen vrednostni sistem, mehanizme delovanja in solidarnost, so se zdaj poskrili in vsi po vrsti obsojajo Putinovo agresijo ter se kažejo kot zagovorniki univerzalnih človekovih pravic. Drugega jim ne preostane, a svoje narave niso spremenili. Zato mora EU zdaj misliti tudi na svojo notranjo protidemokratično fronto in jo onemogočiti s pravnimi sredstvi in mehanizmi, ki jih ima, a jih praktično ni uporabljala.
Treba je dosledno, organizirano in sistematično širiti globalno demokratično fronto in onemogočati Putinu in njegovemu režimu nadaljevanje brutalnosti in teptanje vseh civilizacijskih dosežkov. To je pomembno ne samo v tej agresiji, ampak tudi dolgoročno – ko se bo pojavil naslednji podoben avtokrat, bodo mehanizmi vzpostavljeni in bodo delovali. Na dolgi rok bodo odvračali podobne poskuse delovanja.
EU sedaj ve, kako lahko postane globalni dejavnik in da njena mehka moč deluje. Demokracija, vladavina prava in človekove pravice kot najbolj pomembne in očitne vrednote, ki določajo naša življenja, so na preizkušnji in dobile jo bodo.
Z globalno podporo, ki se kot še nikoli do sedaj kaže na nešteto načinov, bo Ukrajina obstala, zdržala in zmagala, zločinci pa bodo kaznovani. Z mednarodnim posredništvom je treba izpeljati mirovna pogajanja, skleniti sporazum in ga uveljaviti. Miloševićevo nespoštovanje mirovnih sporazumov, njegovo norčevanje iz njih in podpisovanje novih po tekočem traku, je dovolj jasen primer, na kaj je treba biti pozoren in kako zagotoviti pogajanja, katerih dogovor se bo spoštoval.
Analitiki menijo, da na Zahodnem Balkanu čakajo na razplet ukrajinske krize. EU mora uvesti sankcije proti vsem, ki ogrožajo mir in stabilnost po modelu uvajanja sankcij proti Putinovem režimu. Sankcije EU so nujne za vse člane Narodne skupščine Republike Srbske, ki so glasovali za sprejemanje zakonodaje, ki ogroža ustavno-pravno ureditev BiH oziroma omogoča njen razpad in pelje v secesijo entiteto Republiko Srbsko. Nekaj podobnega sankcioniranja je bilo za poslance ruske Dume, ki so podprli rusko invazijo na Ukrajino in priznali neodvisnost t.i. Ljudske republike Donjeck in Ljudske republike Lugansk na ozemlju neodvisne in suverene države Ukrajine.
Destabilizacija Zahodnega Balkana se je začela koordinirano in se stopnjevala z objavo »non-paperja«, ki se pripisuje slovenskem premierju Janezu Janši (SDS/EPP), ki se zagotovo ne bo mogel izogniti odgovornosti, če bo prišlo do oboroženega konflikta v Bosni in Hercegovini, kar postaja vse bolj realen scenarij po ruski invaziji na Ukrajino. Hkrati morajo biti razkriti evropski voditelji, ki so zbrani okoli Viktorja Orbana, glavnega Putinovega operativca v EU in Natu in ki številne aktivnosti koordinirajo iz Budimpešte, ker so njihove sledi z režimom v Moskvi neposredne ali pa prikrite.
Druščina okrog Orbana, popularno poimenovana »Internacionala kriminala«, sedaj poskuša prikriti svoje povezave s Putinovim režimom oziroma svoje sledi. Pobuda slovenskega premierja Janeza Janše in poljskega premierja Mateusza Morawieckega, da se Ukrajina po hitrem postopku sprejme v članstvo EU, kakor tudi Zahodni Balkan, je navaden blef. Janša in Morawiecki oziroma njuni vladi namreč ves čas subverzivno delujejo znotraj EU. Hkrati se Janši pripisujejo »non-paperji«, ki so situacijo na Zahodnem Balkanu pripeljali do roba vojne, medtem ko poljska obveščevalna služba v sodelovanju s hrvaško varnostno obveščevalno agencijo (SOA) nenehno deluje zoper Bosno in Hercegovino, izmišljajoč in plasirajoč t.i. islamsko nevarnost, ki da grozi EU s 500 milijonov prebivalci s strani dveh milijonov Bošnjakov.
Vse to potrjuje že znano dejstvo, da je EU okužena s koruptivno-lobističnim delovanjem Rusije, ki je skoraj v celoti paralizirala EU in v znatnem delu tudi Nato, upoštevajoč še tradicionalno razklanost EU zaradi interesov držav članic. Zaradi tega koruptivni krogi v EU poskušajo prikazati navidezno pripadnost in lojalnost EU in Natu z nesmiselnimi pobudami, da bi prikrili sledi sodelovanja s Putinovim režimom in z njegovim koruptivno—lobističnim omrežjem. Temu v prid priča tudi dejstvo, da ista druščina nasprotuje uvedbi sankcij EU zoper Milorada Dodika, Putinovega satelita v tem delu sveta.
Analitiki menijo, da mora EU nujno uvesti sankcije proti Miloradu Dodiku in vsem, ki ogrožajo ustavno-ureditev BiH ter proti nosilcem korupcije in kriminala. Visoki predstavnik v BiH Christian Schmidt mora odstaviti Milorada Dodika, ker njegova moč temelji na tem, da je del institucij, ki mu omogočajo kontrolo enormnih količin javnega denarja, ki je uporabljen tudi za korupcijo uradnikov EU in drugih mednarodnih predstavnikov. Visoki predstavnik Schmidt bi moral sprejeti odločitev, da se prepove kandidiranje na volitvah vsem, ki so pravnomočno obsojeni za vojne zločine in za zločin genocida.
Pri tem je dodatno pomembno upoštevati, da se iz Budimpešte koordinira obveščevalna operacija „Trdnjava“, katere cilj je zrušitev ekonomskega sistema Federacije BiH in premiera Fadila Novalića. EU in Nato morata zaustaviti obveščevalno operacijo »Trdnjava« proti Bosni in Hercegovini, ki jo koordinirajo iz Budimpešte oziroma Madžarske, ki je članica EU in Nata. Že štiri leta od volitev ni vzpostavljena nova Vlada Federacije BiH v skladu z volilnim izidom iz leta 2018. Že nekaj let niso izvoljeni sodniki Ustavnega sodišča Federacije BiH, niso izvoljeni predsednik in dva podpredsednika Federacije BiH. Hkrati je Milorad Dodik poskrbel za nadaljevanje obveščevalne operacije »Trdnjava«, ki zahteva, da se devizne rezerve Centralne banke Bosne in Hercegovine izplačajo entitetam, da bi se tako zrušil monetarni sistem BiH.
Odločitev takratnega visokega predstavnika v BiH Valentina Inzka, da prepove zanikanje genocida, je bila le razlog za Dodikov bojkot kadrov Republike Srbske v delovanju institucij Bosne in Hercegovine in za napoved svežnja zakonov, ki naj bi ga sprejela entiteta Republika Srbska, s ciljem razdržavljenja Bosne in Hercegovine in državljenja Republike Srbske. Dodik je pripravljen razglasiti neodvisnost Republike Srbske in po modelu Donjecka in Luganska zaprositi Rusijo na pomoč. Sedaj se je jasno pokazalo, da je to del večjega usklajenega projekta, ki je neposredno povezan z rusko invazijo na Ukrajino. Zahodna politika je po aneksiji Krima leta 2014 s strani Rusije doživela kolaps, ki ga je potrebno zaustaviti. Še prej pa je potrebno začeti v lastnih vrstah – vzpostaviti test lojalnosti držav članic v EU in Natu. Rusija bo obtičala v Ukrajini, zaradi tega išče »rešitev«, da se izvleče na način, da sproži nov konflikt v Bosni in Hercegovini. Le čaka se, kdo ga bo prvi začel – in da bo moral prevzeti odgovornost in posledice za začetek vojne. Prišel je čas za konec slabe politike Zahoda in EU do Zahodnega Balkana in do vzhodne Evrope.
Ljubljana/Washington/Bruselj/Kijev, 7.marec 2022
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima poseben posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/OZN, New York, od leta 2018.
