Dr. Milan Jazbec
Član Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)
1. UVOD
Petnajsta obletnica padca berlinskega zidu in konca hladne vojne je vsekakor primerna priložnost za posplošen pogled na spremembe, ki so se zgodile v minulem poldrugem desetletju.
Če predpostavimo, da je bil ta čas, s tem pa tudi omenjen dogodek, eden od prelomnih v novejši zgodovini, je potrebno oceniti predhodno obdobje in njegove temeljne značilnosti ter storiti enako za sedanji čas, da bi potem poskušali ugotavljati, kaj nas čaka v naslednjih desetletjih. Pri tej analizi bo naša pozornost usmerjena zlasti v globalne in strukturne spremembe mednarodne skupnosti in nekaterih njenih najpomembnejših vidikov. Skušali bomo ugotoviti, ali obstajajo morebitne skupne poteze teh sprememb in kakšne bi bile njihove globalne posledice. Pred očmi bomo torej imeli naravo in potek strukturnih sprememb na strateškem nivoju in možnost njihovega vzorčnega oz. modelskega razvijanja. Z drugimi besedami, poskušali bomo dokazati, da se je ob nedavnem prehodu stoletja (ki je sovpadlo z menjavo tisočletja) spremenila oz. zamenjala tudi družbena paradigma. Le-to v osnovi razumemo kot najširšo celoto slehernih odnosov med posamezniki, družbenimi skupinami in njihovimi nacionalnimi in mednacionalnimi združbami ter vidiki njihovega komuniciranja.
2. NEKATERE SPLOŠNE ZNAČILNOSTI RAZVOJA DO LETA 1989
Konec hladne vojne in val sprememb, ki je sledil revoluciji brez revolucionarjev (Knežević, 2004) v letu 1989 - annus mirabilis - lahko po petnajstih letih vidimo v bistveno bolj jasnem kontekstu. Zaradi intenzivnosti, obsega in dinamike sprememb govorimo o dogodku, ki je primerljiv le z največjimi v pisni zgodovini človeštva.
Vsekakor ga lahko postavimo ob bok pomenu konca tridesetletne vojne, ki jo je sklenil Westfalski mirovni kongres leta 1648. Za splošen okvir razumevanja spremembe paradigme je treba čas med tridesetletno vojno in padcem zidu, kar zajema približno tri in pol stoletja, vsekakor pogledati strnjeno in strateško.
To je predvsem večstoletno obdobje evropske dominacije sveta skozi relativno spreminjajoč se sestav velesil in ravnotežja njihovih medsebojnih odnosov, ki so ga ustvarjale z več ali manj nadzorovanimi medsebojnimi vojnami. V tisti čas seže nastanek nacionalne države, ločitev cerkvenih in posvetnih oblasti ter razvoj evropske (in tudi svetovne) zgodovine skozi sistem ravnotežja menjajočih se imperialnih koalicij. V precej zaključeni skupini velesil, ki so s prekomorsko ekspanzijo kapitala obvladovale tedaj znani svet, pride do opaznejših premikov, ki so povzročili dolgotrajne spremembe, šele konec 19. stoletja. Združitev Nemčije in tudi Italije ter vstop ZDA v mednarodno politiko razrahljajo odnose med svetovnimi velesilami, spremenijo njihovo konfiguracijo in poglobijo nasprotujoče si interese ter zapeljejo mednarodno skupnost v prvo svetovno vojno. Njihovi konflikti se izkristalizirajo in do določene mere tudi razrešijo po koncu druge svetovne vojne, dominantna in naraščajoča stalnica tega obdobja pa je vzpon ZDA na vrh svetovnih akterjev. Potek in razplet hladne vojne slednje samo še potrdi.
V obravnavem obdobju se utemelji moderno razumevanje sveta (Cooper, 1996) in odnosov med glavnimi akterji ter njihovega vrednostnega sistema, kar je prišlo najbolj do izraza v preteklem stoletju. Nacionalne države v takem pojmovanju temeljijo na nedotakljivosti meja in na nedopustnosti vmešavanja v notranje zadeve, njihove armade se oborožujejo, pripravljajo na spopad in vodijo vojne, človekove pravice so le relativno pomemben pojem posameznih političnih garnitur. Varnost je zagotovljena z zastraševanjem in oboroževalno tekmo, sodelovanje oz. nasprotovanje pa je izključno podrejeno trenutnim političnim interesom.
Tako opredeljen sistem je pričel doživljati svojo erozijo in evolucijo že po prvi svetovni vojni s poskusom delovanja Društva narodov in z ustanovitvijo Organizacije združenih narodov po koncu druge svetovne vojne. Z obema se okrepi pojav multilateralizma v mednarodni politiki kot eno prevladujočil načel reševanja sporov in zagotavljanja globalnega miru in varnosti. Vojno razdejanje in socialno opustošenje Evrope v obdobju med pričetkom prve svetovne vojne in Stalinovo smrtjo sredi petdesetih let, ko se pojavijo prvi zametki pogojev za poznejše mehčanje trde blokovske polarizacije, lahko primerjamo z omenjeno tridesetletno vojno. K poskusu uravnoteženja in rahljanja blokovske polarizacije pripomore v sredini petdesetih let tudi nastanek gibanja neuvrščenih in dve desetletji pozneje podpis helsinškega dokumenta o sodelovanju (iz česar izide današnja OVSE). Nastanek in razvoj zahodnoevropskih integracijskih procesov (zlasti EU in Nato) ter vrsta političnih, ekonomskih in socialnih kriz, ki pretresajo vzhodno, tj. socialistično Evropo, pripomorejo k nadaljnji evoluciji pojmovanja modernosti v politiki in njenem upravljanju z vsakdanjim življenjem. Tudi proces dekolonizacije s pojavom velikega števila novih držav pomembno prispeva k razrahljanju monolitne blokovske polarizacije. A še vedno se zdi, da je bil svet v času hladne vojne urejen, varen in predvidljiv, njegovi akterji pa so imeli hierarhiziran in stalen vpliv. Govorimo o paradigmi modernega sveta, v kateri imajo svoje mesto ostali »moderni« pojmi in vrednote (npr. država, diplomacija, mednarodna skupnost, umetnost, literatura itd.).
3. VAL SPREMEMB IN NJIHOVE POSLEDICE
Toda annus mirabilis pa nam postreže s preobratom: združita se obe Nemčiji, razpadejo tri večnacionalne, hegemonistične in socialistične države Sovjetska zveza, Češkoslovaška in Jugoslavija, na njihovem ozemlju nastane 22 novih držav in evropski integracijski in dezintegracijski procesi doživijo svoj dotedanji vrh. Na celotnem prostoru, ki se je dobesedno čez noč soočil z demokracijo in s tržnim gospodarstvom, se pojavi varnostni vakuum, oživijo nacionalistična gibanja, razpadejo stare strukture in hitro se razblinijo iluzije, ki so nenadno spremembo povezovale s samoumevnim prihodom blaginje. Dvesto let po francoski revoluciji, ki jo je zraven promocije svobode, bratstva in enakosti zaznamovalo nasilje, prvič doživimo žametno revolucijo brez nasilja, tako, ki prinese svobodo. (Jazbec, 2004; Knežević, 2004) Težišče pozornosti se prenese na posameznika in njegove pravice, na njegovo družbeno in osebno emancipacijo. Obdobje herojev se konča, človekove pravice postanejo univerzalni kriterij pravičnosti in še posebej opozarjajo na položaj hendikepiranih in marginaliziranih. Revolucija v komunikacijski tehnologiji in vedno večja dostopnost njenih proizvodov (zlasti integrirana mobilna telefonija) izrazito povečata posameznikovo svobodo, a hkrati tudi njegovo osamljenost.
To so že prepoznavni elementi nove paradigme: »V prvi vrsti moramo kot najširši družbeni okvir omeniti nastajanje nove razvojne paradigme. Gre za nastajanje družbenega modela, ki temelji na znanju in informacijah ter njihovem prenosu in obdelovanju z visokimi tehnologijami. V družbenem smislu pa to pomeni po eni strani nadaljnjo individualizacijo človekovega življenja in bivanja, ki tako postaja manj soodvisno, predvsem pod vplivom silovitega znanstveno-tehnološkega razvoja, po drugi strani pa to predpostavlja ravno večjo soodvisnost in povezanost na družbeni, skupnostni ravni, saj se tako zmanjšuje družbena entropija in povečuje učinkovitost teh družb. Ugotavljamo večanje posameznikove individualizacije in neodvisnosti, ob hkratnem večanju soodvisnosti in povezanosti družbenih organizmov.« (Jazbec, 1999: 131)
Obenem smo priča precej predrugačenemu pojmovanju varnosti, ki se oblikuje po koncu hladne vojne zaradi spremenjenega varnostnega okolja in novih varnostnih groženj in izzivov. Le-ti postanejo po svoji naravi razpršeni, težko in tudi v celoti nepredvidljivi, nekonvencionalni in kombinirani. (Cvrtila, 2004:112; Donnelly, 2003:25; Rotfeld, 2003:76) To seveda pomeni tudi potrebo po preoblikovanju načinov zoperstavljanja tem grožnjam in izzivom, hkrati pa postavi pod vprašaj obstoječe strukture, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem varnosti. Zato ne čudi intenzivnost snovanja in uresničevanja širitvenih procesov zlasti zveze Nato in tudi EU. Proces širitve obeh integracij spremlja tudi njuna intenzivna notranja preobrazba. Predvsem Nato je bil v minulem obdobju tarča številnih kritik o nepotrebnosti njegovega nadaljnjega obstoja, saj naj bi razpad blokovske polarizacije odpravil tudi poglavitni razlog njegovega delovanja in pokazal na njegovo nesposobnost kosati se z novimi varnostnimi izzivi. (Meyer, 2003) Številnim kritikam so izpostavljeni tudi Združeni narodi, ki naj bi bili tipičen produkt razmer po koncu druge svetovne vojne in kot taki ne več sposobni zagotavljati globalen mir in varnost v popolnoma predrugačenem varnostnem okolju. Dejstva so različna: delovanje ZN je bilo usmerjeno predvsem v preprečevanje meddržavnih vojn in tu so bili uspešni, saj je bilo teh vojn v drugi polovici 20. stoletja kljub skoraj štirikrat povečanemu številu držav manj kot v prvi polovici. Združeni narodi pa so gotovo odpovedali pri preprečevanju znotrajdržavnih konfliktov, čeprav so zametki človekove varnosti in humanitane intervencije izšli iz njihovega poslanstva. (A more secure world:9-14). Pogoste kritike doživlja tudi OVSE, čeprav njena sposobnost osredotočanja na mehko varnost ponuja precejšnje možnosti delovanja. (Rotfeld, 2004)
Pojmovanje varnosti se torej razširi na socialo, ekonomijo, okolje in ostala področja in njeno zagotavljanje postane mogoče le s povečanim sodelovanjem mednarodnih akterjev. To pa niso več le nacionalne države in mednarodne organizacije, ampak tudi – morda pa celo vedno bolj - posamezniki, civilna družba in nedržavne skupine pritiska. Nekatere od slednjih postanejo zaradi svoje agresivne dejavnosti ena ključnih varnostnih groženj. Namesto blokovske konfrontacije nas ogrožajo terorizem, trgovina z mamili in z ljudmi, lahka orožja, mednarodni kriminal, ki je vedno bolj povezan, korupcija, nezaposlenost, večanje potreb po energiji oz. odvisnost od njenih vedno manjših zalog in pomanjkanje pitne vode, skratka naraščajoča občutljivost družb, v katerih živimo.(6) Ker hočemo živeti vedno boljše – in tudi živimo -, so družbeni sistemi vedno bolj zapleteni, vedno bolj ranljivi s preprostimi sredstvi in načini ogrožanja in vedno težje je zagotavljati varnost.
Terorizem kot da se je ponovno rodil in postal v kombinaciji z izjemno povečano dosegljivostjo najrazličnejših in relativno enostavnih orožij nepredvidljiva in stalna varnostna grožnja. (Bennett, 2004; Donnelly, 2004:30-31) Njegove žrtve pa so praviloma in v naraščajočem številu civilne osebe, še predvsem otroci, ženske in ostareli, torej naključni posamezniki. Najbolj izstopajoči primeri v zadnjih letih so New York, Madrid, Budyennovsk, Moskva in Beslan, ko je v terorističnih napadih umrlo izjemno veliko civilistov (npr. v New Yorku približno 3000, v Beslanu, majhnem podeželskem mestu, približno 500). Celo klasični vojaški spopadi so bili redko tako razdiralni, kajti vojno pravo zapoveduje izogibanje civilnim žrtvam in še posebej otrokom, ravno slednji pa so bili v Beslanu glavna tarča. (Russia's Horror, 2004) Kaže, da je ravno uporaba različne vrste orožij (za množično uničevanje pa tudi najenostavnejših, klasičnih) s strani nedržavnih skupin usmerjena predvsem na civiliste, zlasti na otroke, ženske in starejše, tisti element, ki najbolj nazorno kaže na pojav nove paradigme. Zato ni neobičajno, da se zdi, da se je svet popolnoma spremenil, da je v enem samem, velikem gibanju, polnem novih in bolj zapletenih in soodvisnih protislovij, namesto nekdanje statičnosti in ravnotežja. Znano in predvidljivo je odstopilo mesto neznanemu, nespoznanemu in težko predvidljivemu.
Prej omenjeno nastajanje nove razvojne paradigme dobi svojo potrditev v Poročilu visokega panela ZN: generalni sekretar Annan ugotavlja neločljivo povezanost razvoja in varnosti. (A more secure world, 2004:viii) Razumevanje varnosti kot ključnega razvojnega vprašanja sedanjega časa usmerja našo pozornost h komplementarnemu delovanju varnostnih in ostalih akterjev, ki bodo pri zagotavljanju globalne varnosti uspešni zgolj z medsebojnim sodelovanjem. Komplementarnost varnostnih procesov, ki jo je bilo morda prvič jasneje opaziti pri upravljanju evropskih varnostnih procesov, zadobiva svojo globalno razsežnost. (Jazbec, 2002:221-226) Pri tem igra pomembno vlogo po eni strani medresorsko sodelovanje znotraj posameznih nacionalnih držav (zunanja, obrambna, notranja in druga ministrstva, obveščevalne službe itd.) in po drugi strani sodelovanje nacionalnih armad. Armade evropskih držav se med sabo ne vojskujejo več, temveč pospešeno sodelujejo. Nuja po prilagajanju spremenjenim varnostnim okoliščinam narekuje med drugim zmanjševanje armad, predrugačenje njihovih struktur, profesionalizacijo sestava in vključevanje v varnostne in obrambne integracije. (Jazbec, 2002:238-42) Lahko bi rekli, da smo priča procesu denacionalizacije sedanjih evropskih vojska – njihova nacionalizacija je bila v preteklosti tista, ki je omogočala vodenje vojn. Nekdaj nezaželeno, celo prepovedano vmešavanje v notranje zadeve posameznih držav je danes sprejeto kot osnova delovanja številnih mednarodnih institucij. Svet Evrope in OVSE, na primer, temeljita na institucionaliziranem preverjanju spoštovanja človekovih pravic in svobode medijev. EU in Nato pričakujeta od svojih članic uskladitev celotnih družbenih struktur, še posebej varnostno-obrambnih sistemov. Transparentnost, sodelovanje in zaupanje so tiste vrednote, ki zamenjujejo nekdanje izključevanje in konfliktnost. Univerzalna svoboda posameznika in njegova brezprizivna pravica, da išče svojo zaščito tudi pred lastno državo, predstavljata vrednostni orientir sveta po koncu hladne vojne.
4. SPREMEMBA PARADIGME
Blokovske konfrontacije torej ni več, države severne in velikega dela južne hemisfere se ne vojskujejo več med sabo, izjemno je poraslo število notranjedržavnih konfliktov, pri njihovem povzročanju in vodenju pa so ključni dejavnik nedržavni akterji, ki pri tem zlorabljajo dosežke globalizacije (izjemen razvoj informacijske tehnologije in različnih vrst orožij kakor tudi še nikoli v zgodovini tako lahko dostopne ogromne količine orožja, ki so ostale po koncu hladne vojne), žrtve teh konfliktov pa so civilisti. Osnova delovanja armad ni več njihova teritorialna vezanost, ampak sposobnost premičnosti oz. reakcijskega delovanja. Razvoj sodobnih družb obenem dela te družbe izredno ranljive, in to ne več zgolj v vojaškem smislu, ampak predvsem z vidika delovanja njihovih socialnih, ekonomskih, zdravstvenih in drugih sistemov.
Če paradigmo pojmujemo kot model oz. vzorec za ponazoritev najširšega okvirja, v katerem ugotavljamo način odvijanja celote družbenih odnosov in ki ga zato lahko uporabimo kot raziskovalni pripomoček, potem je možno s tem na načelni ravni potrditi pravilnost tukaj predstavljenega pogleda na obseg, dinamiko in korenitost sprememb po koncu hladne vojne. V njihovem središču je sprememba varnostnega okolja in njen vpliv na ustroj in delovanje družbenih struktur, ki se ukvarjajo z zagotavljanjem varnosti. Na to varnostno izhodišče pa se vežejo ostali vidiki sprememb (politični, socialni, gospodarski, kulturni itd.), ki zajamejo globalne družbe po takih korenitih spremembah.
Donnelly ugotavlja, da lahko približno vsakih petdeset let opazimo revolucionarno spremembo v naravi vojaškega konflikta, ki je povzročena z delovanjem socioloških, tehnoloških ali drugih zunanjih dejavnikov in ki jo razume kot spremembo paradigme. Kot primere navaja uvedbo in razvoj sistema naborniške vojske v času Napoleonovih vojn, uvedbo hitrostrelnih oz. rafalnih pušk v sredini 19. stoletja, industrializacijo vojaške proizvodnje in ustrezajoče infrastrukture v času pred prvo svetovno vojno in razvoj nuklearnega orožja in sistemov za njegovo distribucijo med in neposredno po koncu druge svetovne vojne. (2004:24) Po njegovem se sedaj nahajamo neposredno v obdobju takšnih silovitih sprememb, ki so se pričele s koncem hladne vojne in bile pospešene z dogodki enajstega septembra 2001.
Ob upoštevanju uvodoma predstavljenih časovnih okvirjev in razvoja do leta 1989, ko govorimo o stoletnih trendih v evropski politični zgodovini, se je v precejšnji meri mogoče strinjati z navedenimi Donnellyjevimi ugotovitvami. Naša pozornost je zato zlasti usmerjena predvsem v čas trajanja posamezne paradigme, ki je pri njem pol stoletja. Če izhajamo pri pojmovanju paradigme (in njeni sedanji spremembi oz. menjavi) predvsem iz načina delovanja nacionalnih držav, njihovega nastanka in razvoja kakor tudi razvoja zlasti nacionalnih armad kot dosedaj ključnega dejavnika zagotavljanja miru in varnosti, pa je gotovo treba delovanje posamezne paradigme postaviti v daljše časovno obdobje.
Spremembe, s katerimi so se nacionalne armade soočile v minulem poldrugem desetletju, so vezane predvsem na delovanje v sistemu kolektivne obrambe (deloma tudi varnosti) v spremenjenem globalnem varnostnem okolju in jih je mogoče povzeti v vrsto ugotovitev. V minulih nekaj stoletjih so bile nacionalne armade namenjene prvenstveno nacionalni obrambi(10) in v tem smislu samostojnemu delovanju, medtem ko kolektivna obramba predpostavlja delovanje znotraj zavezništva. Obramba nacionalne države pred agresijo je bila osnovna naloga teh armad, v zavezništvu pa je to obramba pred različnimi grožnjami. Obramba pred agresijo na državo je pomenila prvenstveno delovanje na ozemlju lastne nacionalne države, medtem ko delovanje v zavezništvu predpostavlja prvenstveno delovanje izven ozemlja države in celo izven ozemlja zavezništva. Osnovni vir moči teh armad je v preteklosti predstavljala njihova mobilizacijska sposobnost oz. rezervoar rezervne sestave, medtem ko premik k reakcijski usposobljenosti predpostavlja praviloma profesionalno sestavo. V prvem primeru so bile armade organizirane za konkretne naloge, medtem ko morajo biti v sedanjem času organizirane tako, da zagotavljajo zmogljivosti za delovanje v različnih nalogah.
Če pogledamo način delovanja nacionalnih armad v obdobju pred koncem hladne vojne, lahko ugotovimo, da gre za prakso (vključno z vodenjem agresivnih vojn), kakršno poznamo najmanj že iz časa pred Napoleonovimi vojnami. Tudi večstoletna evropska dominacija znanega sveta je temeljila na pravkar predstavljenih značilnostih, zato je treba delovanje na takem načinu vojskovanja temelječe paradigme postaviti v bistveno daljše časovno obdobje. Tudi če vzamemo zraven tega za kriterij nastanek, razvoj in delovanje nacionalne države in še nekaterih njenih atributov (npr. diplomacijo), pridemo do enakega zaključka. Navedeno se ujema s širšim (umetnost, literatura, znanost, filozofija...) pojmovanjem moderne oz. novoveške paradigme, ki se prične z obdobjem renesanse in traja večji del dvajsetega stoletja. V vsakem primeru je možno govoriti o spremembi paradigme, ki je bila dokončno mogoča in razpoznavna šele s koncem hladne vojne in s spremembami, ki so sledile.
Tisto, kar je minulih nekaj stoletij veljalo kot osnovna resnica in način delovanja, kot pravilo in gibalo zgodovine, se je torej v temelju spremenilo. Zgodovina nacionalne države je predstavljala posedovanje, obvladovanje, kontroliranje in varovanje lastnega teritorija in na njem živečega prebivalstva ter ostalih resursov, državna meja je bila sveta stvar. Način urejevanja teh zadev je določal vrednostne sisteme, zgradbo varnostnih, socialnih in drugih sistemov. Totalitarizem in ideologija sta bili prevladujoči značilnosti prejšnjega stoletja in z njunim koncem se je iztekla prejšnja paradigma. Nova je danes že jasno prepoznavna, čeprav so znaki prejšnje še prisotni in bodo gotovo še nekaj časa.
Obdobje trajanja paradigme, ki se je v minulih nekaj letih iztekla, je prav gotovo mogoče šteti v nekaj stoletjih. Morda najbolj očiten dokaz izhaja iz že omenjenega dejstva, da so evropske velesile v navedenem obdobju s kumulacijo moči in z ravnotežjem moči v različnih oblikah ter s prekomorsko ekspanzijo obvladovale globalna razmerja vse do pričetka 20. stoletja, ko se prične prav tako že omenjeni vzpon ZDA v mednarodno politiko. S koncem druge svetovne vojne in s pričetkom hladne vojne so bile vodilne evropske države tako vojaško in ekonomsko oslabljene, da so jih ZDA enostavno izrinile s položaja monopolnega obvladovalca globalnih razmerij. Tako lahko posledično rečemo, da predstavlja zgodovina ZDA proces stalne ekspanzije in nedvomnega vzpona od relativno šibke države do sedanjega globalnega hegemona. (Kagan, 2004:71, 98) Ta preobrazba je postala očitna s koncem hladne vojne, ko z razpadom blokovske delitve sveta ostanejo ZDA dominanten dejavnik.
Zato je leto 1989 mogoče razumeti kot lijak, skozi katerega se je zgodovina predrugačila in je camera obscura spremenila paradigmo. Iz modernega sveta smo stopili v postmodernega. Da smo to spoznali in uvideli, je bilo potrebno petnajst let intenzivnih sprememb in tudi nepričakovanih, celo nepredvidljivih dogodkov. Varnostni vakuum, ki se je pokazal kot eno prvih in nepričakovanih znamenj po padcu zidu, je očitno bil dolgoročna napoved. Če menimo, da je vzhodnoevropska revolucija leta 1989 minila brez nasilja, pa lahko ugotavljamo, da se je nasilje zgolj razpršilo in se danes pojavlja predvsem skozi naraščajoče teroristične napade. Zaradi globalizacijskih sprememb, ki se kažejo v sleherni dostopnosti česarkoli, je terorizem lahko postal ena od osrednjih nevarnosti današnjega sveta. Lahko bi morda tudi ugotavljali, da se na ta način vrača čas negotovosti in z njim postmoderna aktualizacija Hobbsove vojne vseh proti vsem. Morda je to tudi neke vrste postmoderna tridesetletna vojna, ko je izjemno težko predvideti konkretne oblike pojavljanja oz. izbruha terorizma in predvideti ter načrtovati konkretne oblike zoperstavljanja glede na posebnost vsakokratne pojavne oblike.
Sprememba paradigme je torej najbolj očitna in zaznavna ravno v spremembi varnostnega okolja, groženj in načinu njihovega zoperstavljanja. To niti ni nenavadno, saj je varnost tista kategorija, ki je bila v zgodovini človeških družb vedno ključnega pomena za njihov obstoj in delovanje. Obenem kaže, da sedanje reševanje ne le varnostnih, ampak tudi političnih, gospodarskih, socialnih verskih in drugih globalnih vprašanj ne izhaja iz dovolj domišljenih osnov, saj v veliki meri generira nadaljnje avtoritarne prijeme, to pa istočasno povečuje negotovost in odpira prostor terorizmu. (Russia's Horror, 2004)
5. ZAKLJUČEK
Ugotavljamo, da je v minulem poldrugem desetletju nedvomno nastopila sprememba oz. menjava paradigme. Ključna točka v tem smislu je zagotovo konec hladne vojne leta 1989.
Po nekaj stoletjih globalne vladavine vodilnih evropskih držav, ki je bila utemeljena na konceptu nacionalne države in zaradi meddržavnih vojn usmerjena v zagotavljanje varnosti držav (in šele preko tega posredno v zagotavljanje varnosti njihovih državljanov), smo priča nedvomno globalni in dominantni vlogi ZDA kakor tudi porastu znotrajdržavnih konfliktov in s tem problemu zagotavljanja varnosti predvsem človeku kot posamezniku. Integracijski procesi so zlasti na severni polobli povzročili, da se države med sabo ne vojskujejo več, njihove armade pospešeno sodelujejo, novi in drugačni varnostni izzivi in grožnje pa prizadevajo vse vidike delovanja sodobnih družb na različnih ravneh. To narekuje po eni strani pospešeno in okrepljeno sodelovanje držav in ostalih akterjev, po drugi strani pa medresorsko sodelovanje znotraj držav pri zoperstavljanju varnostnim izzivom in grožnjam.
Postmoderna vrednostna matrika postavlja na prvo mesto posameznika in njegov obči pomen. Le-ta je razviden tudi iz tega, da ima posameznik možnost zateči se po zaščito pred možnim nasiljem ali krivico, ki bi mu jo storila država, katere državljan je, pred mednarodne institucije. Hkrati je ta isti posameznik (tudi kot zoon politikon) postavljen pred dejstvo, da v komuniciranju z ostalimi upošteva princip sodelovanja in doseganja konsenza, ki mora zamenjati dosedanjo prvenstveno uporabo principa konflikta.
Menjava paradigme je med drugim omogočila tudi nastanek večjega števila novih držav na širšem evropskem prostoru. Petnajst let po koncu hladne vojne je velik del teh držav pridobil članstvo tudi v zvezi Nato in v EU ter s tem v osnovi izpolnil svoje temeljne zunanjepolične cilje. Ti cilji, ki so bili prvenstveno usmerjeni v mednarodno integracijo teh držav, v njihovo deideologizacijo in v zagotovitev delovanja v varnem mednarodnem okolju, so bili izpolnjeni in so s tem postali sredstva za prevajanje doseženega v stalno zagotavljanje blaginje in varnosti osebam, ki prebivajo na njihovem teritoriju.
Če bi na koncu našo pozornost usmerili še v vprašanje poimenovanja nove razvojne paradigme, bi se vsaj prvi hip zagotovo znašli v zagati. Najenostavneje in najbolj priročno bi bilo, sledeč Cooperjevo klasifikacijo držav in njihovih atributov na predmoderne, moderne in postmoderne (1996), govoriti o postmoderni paradigmi. Glede na to da razpravljamo o paradigmi kot o temeljnem konceptu in na strateški ravni razmišljanja ter glede na šele začetno obdobje njenega pojavljanja v novi obliki, bi tako, tj. postmoderno kvalifikacijo vsekakor lahko sprejeli kot izhodišče. V daljšem časovnem obdobju pa se bo vprašanje njene definicije in podrobnejše utemeljitve prav gotovo pojavilo kot eno pomembnejših in mu bo zato treba posvetiti ustrezno pozornost.
6. LITERATURA
A More Secure World: Our Shared Responsibility: Report of the Secretary-General's High-level Panel on Threats, Challenges and Change. 2004. New York: United Nations.
Bennett, Christopher. 2004. Responding to Atrocity: NATO and the Development of Strategies to Combat Modern Security Threats. V: Čehulić, Lidija (ed.). 2004. NATO and new international relations. Zagreb: Atlantic Council of Croatia and Political Culture, Publishing and Research Institute. Str. 16-23.
Cooper, Robert. 1996. The Post-Modern State and the World Order, London: Demos.
Cooper, Robert. 2003. The Breaking of the Nations and Chaos in the Twentyfirst Century. London: Atlantic Books.
Cvrtila, Vlatko. 2004. Hrvatska i NATO. Zagreb: Centar za politološka istraživanja.
Daalder, Ivo, Lindsay, James. 2004. Divided on being united. Financial Times, 6.-7. november 2004, str. W1-2.
Dahrendorf, Ralf. 2004. Sile prihodnosti. Delo, sobotna priloga, 18.12.2004, str. 9.
Donnelly, Christopher. 2004. Security in the 21st Century: New Challenges and New Responses. V: Čehulić, Lidija (ed.). 2004. NATO and new international relations. Zagreb: Atlantic Council of Croatia and Political Culture, Publishing and Research Institute. Str. 24-37.
Jazbec, Milan. 1999. Slovenec v Beogradu. Pohanca: samozaložba.
Jazbec, Milan. 2002. Diplomacija in varnost. Ljubljana: Vitrum.
Jazbec, Milan. 2004. Petnajst let pozneje (1989-2004). Rast, revija za literaturo, kulturo in družbena vprašanja. Letnik XV, december 2004, št. 6 (96), str. 637-641.
Kagan, Robert. 2004. Of Paradise and Power: America and Europe in the New World Order. New York: Vintage Books.
Knežević, Radule. 2004. Revolucije '89: o čemu je rijeć? Godišnjak/Yearbook Šipan 2003. Zagreb: Politička kultura, nakladno-istraživački zavod, Atlantsko vijeće Hrvatske. Str. 42-53.
Meyer, Steven, E. 2003. Carcass of Dead Policies: The Irrelevance of NATO. V: Parameters. Winter 2003-04. Str. 83-97.
Raščan, Stanislav. 2004. Spremembe varnostne politike ZDA po 11. septembru 2001. Ljubljana: FDV.
Rotfeld, Adam, Daniel. 2004. European Security System in Transition. V: Godišnjak/Yearbook Šipan 2003. Zagreb: Politička kultura, nakladno-istraživački zavod, Atlantsko vijeće Hrvatske. Str. 76-85.
Russia's Horror. The Economist. September 11th 2004. Str. 9.
Rühl, Lothar. 2004. Die Strategische Lage zum Jahreswechsel. Österreichische Militärische Zeitschrift. Str. 3-12.
7. OPOMBE
Dr. Milan Jazbec, diplomat in publicist, sekretar-pooblaščeni minister na Ministrstvu za zunanje zadeve RS in docent za sociologijo diplomacije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Članek odraža avtorjeve osebne poglede na predstavljeno tematiko.
Govorimo lahko o skupini najvplivnejših držav, ki jo sestavljajo vsaj Anglija, Avstrija, Belgija, Francija, Portugalska, Nizozemska in Španija.
Omenjeno delo je nastalo v letih 1987-1991, citiran del teksta pa je bil napisan decembra 1990. Knjiga je sicer izšla šele ob deseti obletnici padca berlinskega zidu.
Poročilo visokega panela OZN v povzetku (2004:1) ugotavlja, da sodobno pojmovanje kolektivne varnosti počiva na treh stebrih: današnje grožnje ne poznajo nacionalnih meja, so povezane med sabo in potrebno se jim je zoperstavljati na globalni, regionalni in nacionalni ravni.
Bennett (2004) navaja predvsem dva dogodka, ki sta ključno vplivala na proces Natove preobrazbe, in sicer pokol v Srebrenici julija 1995, ko je Nato interveniral po neuspehu EU, in teroristične napade v ZDA 11. septembra 2001. Po njegovem je ključni izziv današnjega časa doseči konsenz glede najustreznejše strategije zoperstavljanja grožnjam, ki jih predstavljajo teroristične skupine in širitev orožij za množično uničevanje.
Poročilo v povzetku (2004:2) navaja tudi naslednjih šest skupin aktualnih varnostnih groženj: prvič, gospodarske in socialne (vključujoč revščino, nalezljive bolezni in degradacijo okolja), drugič, meddržavne konflikte, tretjič, znotrajdržavne konflikte (vključujoč državljansko vojno, genocid in ostala grozodejstva), četrtič, jedrsko, radiološko, kemično in biološko orožje, petič, terorizem in šestič, mednarodni organizirani kriminal. V tem kontekstu je treba opozoriti na dejstvo, da je število žrtev terorističnih napadov v prvih petih letih 21. stoletja znašalo manj kot pet tisoč, število žrtev največje znane naravne katastrofe doslej (potres v Indijskem oceanu konec decembra 2004, ki je prizadel območje od Indonezije do Kenije) pa več kot stopetdeset tisoč.
V različnih, t.im. malih vojnah od leta 1990 dalje je bilo več kot 4 milijone žrtev ravno med otroci in ženskami. (Donnelly, 2004:33)
Nazoren primer navedenega je prav gotovo propad socialnih sistemov v večjem delu vzhodne Evrope neposredno po koncu hladne vojne, ob uvedbi tržnih zakonitosti. Socialni sistemi so v preteklosti delovali praviloma na osnovi državnih subvencij oz. proračunskih sredstev, tržni mehanizmi pa teh sredstev niso več avtomatično zagotavljali, kar se je pokazalo predvsem v drastičnem padcu delovanja socialnih funkcij.
V nadaljevanju Donnelly navaja tri ključne dejavnike teh sprememb po koncu hladne vojne, in sicer prvič, novo globalno ravnotežje moči in vpliv le-tega na geostrateško pomembnost držav, drugič, hiter tehnološki napredek, in tretjič, spremenjen odnos do uporabe vojaštva v zahodnih družbah. (2004:24)
Navedeno je treba dopolniti s poudarkom, da so nacionalne armade v primeru agresivnih vojn seveda delovale izven ozemlja svojih nacionalnih držav (vendar to ne spremeni logike dokazovanja razlik v njihovem delovanju pred in po koncu hladne vojne).
Podobno, čeprav ožjo primerjavo opravi tudi Cvrtila, ko govori o transformaciji nacionalne obrambe in o novih nalogah oboroženih sil. (2004:114)
Globalna razmerja, ki bodo zaznamovala novo paradigmo, bodo vsekakor izhajala iz dejstva, da bodo ZDA, kot pravi Dahrendorf, ostale ključni globalni dejavnik, medtem ko se bo moč Kitajske še naprej povečevala in bo v doglednem času s svojo politično in vojaško težo vtisnila pečat tem razmerjem. Prihodnost Rusije in držav, ki so še vedno v njeni orbiti, na primer Ukrajina, pa bo negotova. Tudi prihodnost Evrope je zavita v negotovost, kajti njena mehka moč pomeni malo brez povezave s trdo močjo ZDA. (2004) Slednje je tudi stična točka med Dahrendorfom in Kaganom, ki nam je v tem članku vsekakor zelo blizu.
Avtor citiranega uvodnika iz tednika The Economist postavlja trditev, da bi fundamentalizem pritegnil zelo malo simpatizerjev, če ne bi bilo bede, v kateri živi lokalno prebivalstvo.
V slovenskem primeru to pomeni, če posplošimo, veliko: tisočletje po prvem zapisu slovenskih besed in štiristopetdeset let po objavi prve knjige je slovenski jezik danes že skoraj poldrugo desetletje uradni jezik naroda, ki ima svojo mednarodnopravno priznano državo, z vsemi pripadajočimi atributi. (Jazbec, 2004:641)
Izraz »postmoderna« je uvedel leta 1934 A. Toynbee kot ime za stanje evropske civilizacije po moderni, tj. novoveški dobi, z njim pa je skušal zajeti tako nadaljevanje kot tudi nasprotovanje duhu moderne dobe. Termin se v začetku druge polovice dvajsetega stoletja razširi na številna področja ter oblikuje in širi njihove spoznavne horizonte (npr. filozofija /Lyotard/, sociologija /Habermas/, literatura /Eco/ itd.).