Veleposlanik dr. Jožef Kunič
Predsednik Slovenskega društva za mednarodne odnose (SDMO)
in član Mednarodnega inštituta IFIMES
Države, ki so letos postale polnopravne članice EU in tiste med njimi, ki so sedaj tudi že članice NATO, so svoja dva daleč najpomembnejša zunanjepolitična cilja dosegle. S tem pa se niso prenehala postavljati nova vprašanja in nastajajo potrebe po novih ciljih. Čas se zanje ni ustavil.
Po vstopu v EU se bodo poleg reševanja sprotnih, dnevnopolitičnih vprašanj, novinke soočile z naslednjimi strateškimi vprašanji:
V katere grupacije se vključevati poslej?
Kako sodelovati z EU kot tako?
Kakšno vlogo naj ima posamezna novinka pri skupni zunanji in varnostni politiki EU?
Kakšne so spremembe delovanja novinke do držav članic EU v zunanji politiki?
Kakšne so spremembe delovanja novinke, kot članice EU, v zunanji politiki do držav nečlanic?
Strateško vprašanje, na katerega si morajo novinke odgovoriti, je v katere grupacije naj se po sprejetju med polnopravne članice EU in NATO še vključujejo. Zagotovo je temeljni element nacionalnega interesa obstanek države vsaj v svojih mejah. Danes se zdi nekako samoumevno, da je ta cilj v Evropi že dosežen, a bila so obdobja, in verjetno bodo še tudi prišla, ko temu ne bo povsem tako. V prejšnjem stoletju je bilo ozemlje, na katerem je zdaj Slovenija, napadeno z strani vseh njenih meja: fašistična Italija z zahoda, s severne strani Hitlerjeva Nemčija, potem madžarski kolaboracionisti s severozahoda in nazadnje še z jugovzhoda JLA.
Velike države imajo za pomemben element svojega nacionalnega interesa obdržati in po možnosti razširiti svoje vplivno območje. Manjše države tega cilja ne uvrščajo med elemente svojega nacionalnega interesa, je pa za njih zelo pomembno, v katero interesno področje so oziroma bodo uvrščene. Na to nimajo popolnega vpliva, vendar veliko kar lahko prispevajo k temu, da se uvrstijo v želeno interesno grupacijo.
Večina držav članic EU je zaključila proces uvrščanja oziroma vstopa v najpomembnejše integracije. Vendar ostajajo po teh najbolj pomembnih uvrstitvah še uvrstitve v manj pomembne, a za zunanjo politiko držav vseeno pomembne uvrstitve, ki nakazujejo smer oziroma preference neke države. Čeprav sta Avstrija in Grčija že nekaj časa članici EU, sta se sedaj odločili pristopiti v Mednarodno organizacijo Frankofonije. Kandidaturo za uvrstitev v to integracijo je vložila tudi Madžarska. Razvrščanje v integracije je proces, ki se nadaljuje in s pomočjo katerega se pridobiva zunanjepolitične partnerje. Vsaka država, ki je vstopila v EU in ki je vstopila v NATO, s tem svojih podrobnejših zunanjepolitičnih ciljev, vsaj kar se tiče umeščanja v integracije, niti slučajno še ni zaključila. Ali je bliže srednjeevropskemu Regionalnemu partnerstvu, ali je bliže integracijam, ki so bliže Balkanu (Pakt stabilnosti), ali tistim, ki so bliže ponekod imenovani »Stari Evropi«, kot na primer Frankofonija. Seveda se bodo za vsako pomembnejše vprašanje tvorile ad hoc koalicije, vendar pa so nekatere institucionalizirane povezave že vnaprej dan okvir za bolj ali manj trdne koalicije in hkrati nakazujejo, kje so umestitve držav verjetnejše. Poudariti velja, da je fraza »sproti si bomo izbirali koalicije« delno realna, delno pa je izgovor, ker zunanja politika do že institucionaliziranih integracij še nima stališča. Vstop v EU in NATO ne pomeni konca zgodovine. Po tem, ko so glavni deli obleke sešiti, ostaja delo na finih, filigranskih delih, ki je precizno, dolgotrajno, a šele to da obleki dokončen videz: fine ali kičaste, lepe ali odbijajoče ali pa preprosto neopazno »sive«.
Dobro je, da so kontinentalne novinke v EU tudi članice NATO. Vendar morajo tako v okviru NATO kot EU še natančneje profilirati svoje zunanje politike. S filigransko natančnostjo morajo izbirati druge grupacije, kjer so oziroma bodo zelo aktivne članice, zgolj članice ali pa niso in ne bodo notri. Celovito življenje pač ni ad hoc.
Drugi strateški cilj, ki ga bodo morale novinke v EU opredeliti, je način sodelovanja z EU kot tako. Pustimo ob strani organizacijski vidik sodelovanja, kar ni nepomembno vprašanje, ni pa strateška usmeritev neke države. Pomembno vprašanje je, kakšno EU si kakšna država želi ter kako naj deluje, da bo njeni želji v kar največji meri ugodeno. Gre za dve alternativi ter seveda za celo paleto vmesnih možnosti. Najvidnejša predstavnica tako imenovane »Stare Evrope«, Francija, očitno želi svet, ki bi bil multipolaren, pri čemer naj bi postala EU eden od bodočih svetovnih polov. »Multipolaren svet je šifra za političen spopad za vpliv«, je za Le Monde (13. julij 2004) izjavil Zbigniew Brzezinski. Cilj te ideje je polagoma doseči čim večjo obrambno neodvisnost od ZDA ter postati pomemben političen igralec na svetovni šahovnici.
Drug pogled pa vidi prihodnost EU predvsem v kooperativnem sodelovanju z ZDA, pri čemer naj bi si sama EU ne usmerila v nastajanje še enega svetovnega pola, ampak bi skupaj z ZDA tvorili močan ekonomsko-politično-vojaški pol, ki bi bil, če že ne edini, zagotovo dominanten. Videti je, kot da je tej usmeritvi privržena Velika Britanija.
Novinke so ob vstopanju v EU več kot jasno pokazale, da tega strateškega vprašanja še niso razrešile. Iraška kriza je bila le ena od manifestacij nejasnih usmeritev novink. Ne gre zgolj za deklaracije, gre tudi za dejanja: ali sodelovati v vojaških spopadih v Iraku, ali sodelovati le v mirovnih misijah v smislu izobraževanja, ali je pomembnejše sodelovanje v NATO ali v okviru sil EU, ali naj pri nekaterih vprašanjih, predvsem tistih, ki so povezana z ustrojem bolj tesno povezane ali pa bolj ohlapne EU podprejo francosko-nemška ali britanska stališča? Skrivati glave v pesek se v nedogled ne da. Vse novinke se zavedajo izjemnega pomena ZDA, a so vstopile v EU, v katerem sta do pred nedavnim predstavljali Francija in ZRN tako imenovani »motor«. Poudariti velja, da ne gre zgolj za vprašanja ustroja EU, ampak za niz popolnoma praktičnih vprašanj, kot so na primer gensko spremenjena hrana, odnos do porabe energije, odnos do Kyotskega sporazuma o okolju, odnos do Mednarodnega kazenskega sodišča v Rimu, do skupnega ali ločenega sistema za satelitsko pozicioniranje (GPS – Galileo), do pogledov na reševanje svetovnih kriznih žarišč itd.
Tretje strateško vprašanje, na katerega bo morala vsaka novinka poiskati lasten odgovor je, kakšno vlogo bo imela pri skupni zunanji in varnostni politiki (SZVP) EU. Vse novinke (z izjemo Poljske) so v primerjavi z nekaterimi starimi članicami majhne in ekonomsko šibke ter imajo temu primeren mednarodni vpliv. Pa vendar najbrž ne bo dobro, če bi v imenu vseh majhnih in ekonomsko šibkejših imelo popoln vpliv na SZVP samo nekaj velikih. Med vrsticami lahko marsikdaj preberemo, da bi to kateri od velikih evropskih držav to še kako ustrezalo, vendar si takšne EU nobena od manjših držav najbrž ni nikoli želela. Tega se velike države več kot očitno zavedajo, zato nikomur ne preprečujejo prispevka k skupni zunanji politiki EU. Katera so ta področja, na katerih lahko res kaj prispeva, določajo(izbirajo) države same, z njimi pa se morajo potem tudi intenzivno in zelo poglobljeno ukvarjati.
Znano je, da ima Velika Britanija dominantno vlogo na območju svojih bivših kolonij, Francija na območju frankofonskih držav in Španija na območju hispanofonih. Katera pa so področja zunanje politike oziroma območja, kjer naj bi imele neko vlogo Litva, Latvija in Estonija, pa Poljska, Madžarska, Češka, Slovaška in Slovenija ter Ciper in Malta? Vsaka od novink si bo prizadevala, da bi aktivno sodelovala pri SZVP ter tako prispevala k svoji prepoznavnosti v svetu. Ker so to sorazmerno majhne države, ne bodo mogle aktivno in kredibilno nastopati prav na vseh področjih, poiskati si bodo morale svojo nišo. Morda bodo države na vzhodu EU intenzivneje delovale na odnosih z vzhodnimi sosedami EU, morda si bodo na primer baltske države izbrale področje sodelovanja z Rusijo, Slovenija z Zahodnim Balkanom?
V obdobju pred padcem Berlinskega zida so bile strateške zunanjepolitične usmeritve praviloma v rokah izven teh držav. Za članice Varšavskega sporazuma je nad strateškimi zunanjepolitičnimi odločitvami bdela Moskva. Tudi v primeru novo nastalih Slovaške in Slovenije sta bila centra odločanja izven držav. Tedaj so politiki teh držav o zunanjepolitičnih zadevah seveda veliko govorili in bili na verbalni ravni dokaj aktivni, a so v bistvu zgolj sledili zunanjepolitičnim usmeritvam, ki so jim bile dane.
Za vse te države je novost, da morajo drobne vsakodnevne, pa tudi pomembnejše zunanjepolitične odločitve, ostati v okviru neke v celotnem aparatu dobro zasidrane strategije. Biti morajo torej znotraj nekega strateškega okviru. Danes v vseh teh državah takšen strateški okvir še ne obstaja, odločitve se sprejemajo brez dolgoročnega in trdnega okvira. Dandanes ena država pošlje svoje vojake v Irak, kupi neevropska bojna letala, nato, ko se položaj nekoliko pregreje, napoveduje odpoklic svojih vojakov iz Iraka. Ko podrobno pogledamo serijo odločitev katere od novinke, vidimo da nekega jasnega strateškega okvira preprosto ni. Če pa podrobneje pogledamo serijo odločitev katere od starejših držav s starejšo demokracijo, v njih sicer zasledimo vrsto notranjepolitičnih prepirov, zamenjav vlad in pomembnih politikov, vendar pa so zunanjepolitične odločitve v nekem strateško začrtanem in pozornim očem dobro vidnem okviru, pa najsi gre za Italijo, Veliko Britanijo ali za Francijo ali Nemčijo.
Drugi razlog za pomanjkanje zunanjepolitične dolgoročnejše strategije je mlada demokracija. Cilj vsake stranke je zmagati na volitvah in obdržati oblast predvsem s sorazmerno kratkoročnimi ukrepi. Večina novonastalih vodij še ni izkusila dejstva, da bo čez čas precej bolj pomembno, kakšne so bile tudi dolgoročne, strateške usmeritve. Volivci sicer začenjajo opažati, da si stranke prizadevajo le za tiste ukrepe, ki dajejo takojšnje učinke, in postajajo nezadovoljni bolj ali manj z večino stranka. Opažajo, da »je strankam le za oblast in premalo za državo«, oziroma da ne sledijo dolgoročnim strateškim ciljem.
Države novinke ne bodo smele le govoriti o tem, da bi se osredotočile na neko zunanjepolitični niši, ampak bodo morale v tem smislu tudi krepko dolgoročno delovati. Šele to jim bo pri velikih članicah prineslo zaupanje v njihove predloge in šele tedaj bodo dejansko imele vpliv na območju, na katerega se bodo odločile delovati v okviru SZVP.
Četrto strateško vprašanje je, kako voditi zunanjo politiko do držav članic EU. Ponekod je bilo slišati mnenja, da zunanje politike znotraj skupnosti držav članic EU preprosto ne bo, saj se bo večina problemov reševala na nivoju Bruslja. Menim, da temu še zdaleč ni tako. Če nekoga le občasno srečujemo, z njim nimamo kakšnih posebnih problemov, potem ni potrebe po nekem mehanizmu, ki bi te probleme reševal. Če pa smo z njim skupaj stalno v istem stanovanju, pa bo teh problemov kvečjemu več in jih bo treba ali vnaprej preprečevati ali pa reševati. Podobno je z državami, ki so postale članice družine EU. Bilateralno sodelovanje z državami članicami morajo novinke intenzivirati in ne slabiti.
Seveda pa je pomembno vprašanje, kdo so tisti, ki imajo odločilen vpliv na osnovne usmeritve politike v evropskih državah z mlado demokracijo. Ker je zunanja politika podaljšek notranje, je to vprašanje seveda pomembno tudi za zunanjo politiko novink v EU. V tako rekoč vseh državah, ki so iz komunističnega režima prešle v demokracijo, je bila gonilna sila prehoda v nov sistem civilna družba. Ne le intelektualci, čeprav so imeli velik prispevek, ampak tudi ostale skupine prebivalstva. Še posebej je ponekod, kot na primer v Gdansku, je imelo odločilen prispevek delavstvo. Po vzpostavitvi demokratičnih sistemov se je mnogo akterjev vključilo v razne tedaj na novo nastale stranke in prešlo iz civilne sfere v politik (Vaclav Havel na Češkem). Nekateri vidni predstavniki civilnih družb se v ta proces niso vključili in so praviloma ostali osamljeni. Vendar pa so nove stranke stremele predvsem za kratkoročnimi volilnimi rezultati, pri čemer so se vodje praviloma hoteli obdržati na oblasti tudi na račun ugleda svojih strank. Mnoge stranke so izgubile ugled in zaupanje širših množic, novih strank, ki bi jim ljudje zaupali, je nastalo zelo malo. To je ustvarilo pogoje za nastanek novih civilnih gibanj, ki izrazito spominjajo na civilna gibanja pred propadom komunizma. Uradne stranke sicer imajo legalno oblast, imajo v rokah sprejemanje in izvajanje zakonov in drugih predpisov, podprto z represivnim mehanizmom in sodno oblastjo, nimajo pa zaupanja, idej in ugleda. Nove civilno družbene grupacije na drugi strani pa imajo ideje, ugled in uživajo sorazmerno pomembno podporo pri ljudeh, nimajo pa formalne z ustreznim represivnim in sodnim aparatom podprte oblasti. Imajo pa, in to je bistveno, velik vpliv na formalno politiko. Prišlo je do zanimive situacije, ko politika koristi civilno družbo, se z njo bolj ali manj odkrito povezuje, civilna družba pa ni kritik, ni vest politike, ampak je njen del; seveda del tiste usmeritve, s katero se povezuje. V katero smer se bodo gibale zunanje politike držav novink v EU oziroma NATO je morda celo bolj odvisno od novih civilnih združenj, kot pa od strank, ki imajo formalno in od volivcev dodeljeno oblast. Tega pojava v državah s staro demokracijo tako rekoč ne zaznamo. Če želimo ugotoviti, kam bo krenila zunanja politika tistih držav novink v EU, v katerih je demokracija nastala šele pred slabimi petnajstimi leti, tedaj sami razgovori z uradno oblastjo še zdaleč ne zadoščajo. Bistven je vpogled še (tudi) v druge plasti družbe.
Peto strateško vprašanje, na katerega si bodo novinke morale odgovoriti, pa je, kakšne so spremembe v zunanji politiko do držav nečlanic. Ali se bo način delovanja zunanje politike do nečlanic z vstopom v EU spremenil? Morda se bo, a ne bistveno. EU se širi zaradi tako ekonomskih kot političnih interesov. Ni pa v interesu starih članic EU, da bi novinkam reševale njihove probleme z državami nečlanicami. Seveda se lahko dogodi, da kakšen problem nove članice z neko nečlanico postane evropski problem, a takih bo malo. V novih članicah je bilo pred vstopom v EU mnogokrat slišati, da bo po vstopu problem s kako sosedo postal problem celotnega EU in da bo zato mnogo laže rešen. V večini primerov pa realnost tega ne potrjuje. EU bo zagotovo pomagala vsem članicam probleme z nečlanicami reševati, glavnino problemov pa bodo morale države vendarle rešiti same (Slovenija – Hrvaška). »Pomagaj si sam in EU ti bo pomagala«, bi moralo biti načelo.
Države, ki so letos vstopile v EU in postale tudi članice NATO, so svoja dominantna zunanjepolitična cilja dosegle. Vendar, kot smo dejali, to še ne pomeni konca zgodovine. Za dobrobit svojega naroda in za stabilnost svoje države si morajo poiskati odgovore na zgoraj zastavljena strateška vprašanja in določiti ustrezne strateške cilje. Če nimamo cilja, je lahko vsaka pot prava, vendar pa: le če bodo države imele cilje, bodo lahko volivci vedeli, ali so bili ti doseženi ali ne.
