Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. IFIMES je pripravil predvolilno analizo pred prihodnjimi predčasnimi parlamentarnimi volitvami v Republiki Sloveniji, ki bodo 13. julija 2014. Iz obsežne analize »Slovenija: Družbene elite oropale državo« objavljamo najbolj pomembne in zanimive dele.
Slovenija:
Družbene elite oropale državo
Sedme parlamentarne in druge predčasne volitve od razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije bodo 13. julija 2014. Potekale bodo po proporcionalnem sistemu v osmih volilnih enotah, sestavljenih iz 11-ih volilnih okrožij. Volilnih upravičencev je nekaj čez 1.710.000. V vsaki volilni enoti bo razdeljenih 11 poslanskih mandatov (eden na okrožje), ki se na ravni volilne enote in nato države delijo med politične stranke, sorazmerno z deležem oddanih glasov, ki jih je prejela stranka. Poleg 88 poslancev se voli tudi dva poslanca narodnih skupnosti (italijanske in madžarske), ki pa bosta izvoljena po večinskem volilnem sistemu v dveh posebnih volilnih enotah (t.j. enotah narodnih skupnosti). Tako imajo člani narodnih skupnosti vsak po dva glasova na volitvah v Državni zbor, gre torej za pozitivno diskriminacijo. Volilni prag znaša 4%.
Kandidirajo lahko vse stranke, katerih listo so s podpisi podprli trije poslanci ali 100 volivcev na ravni države oziroma 50 na ravni volilne enote. Za nestrankarske volilne liste je potrebno zbrati po 1000 podpisov volivcev v vsaki od osmih volilnih enot.
NAJBOLJ POMEMBNE VOLITVE OD RAZGLASITVE NEODVISNOSTI
Tokratne parlamentarne volitve bodo od osamosvojitve pa do danes verjetno najbolj pomembne. Po velikanskih dosežkih v prvem desetletju po osamosvojitvi, je Slovenija začela plačevati visoko ceno slabih, oziroma napačnih odločitev takratnih in kasnejših družbenih elit. Takoj po osamosvojitvi se je začelo pospešeno zaposlovanje v javnem (državnem) sektorju. Poleg uradnih struktur mlade slovenske države so se začele vzpostavljati vzporedne strukture iz ozadja. Predvsem po osamosvojitvi je večina dogajanj na notranjo-politični sceni bila posledica odnosa Janez Janša – Milan Kučan. Številni akterji na slovenski politični sceni so bili v njuni funkciji posebej v funkciji slednjega glede na Kučanovo politično moč in glede na to, da je bil kar tri mandate na čelu države.
Dobršen del slovenskih družbenih elit je nastal iz civilne družbe 80-tih let prejšnjega stoletja. Pred osamosvajanjem in v času osamosvajanja se je ta del civilne družbe angažiral skozi politične stranke, civilna družba pa je ostala osiromašena. Zgodilo se je tisto, kar je največja nevarnost za demokracijo. Prenehala je biti transparentna in marsikatere ključne odločitve so bile sprejete v ozadju, čeprav so kasneje bile formalno sprejete skozi ustrezne institucije. Prav družbene elite, predvsem politične in gospodarske, so oropale državo. Takrat se niti ni vedelo, kakšen je obseg tega ropa, vendar tovrstna dejanja niso mogla ostati skrita za vselej. Gre za milijardni rop lastne države. Vsak dan prihajajo v javnost nova dejstva.
DRŽAVA OSTALA BREZ CILJEV?
Slovenija je postala leta 2004 polnopravna članica zveze NATO in EU, leta 2010 pa OECD ter je tudi članica številnih drugih mednarodnih organizacij. Država je imela jasne cilje - članstvo v teh in drugih organizacijah. Cilji so bili doseženi, državno vodstvo pa ni imelo novih. Članstvo v EU, recimo, je samo sebi namen in se ne izkorišča v prid slovenskih nacionalnih interesov, kot to recimo počne Poljska in še nekatere druge države.
Mikro in makro okolje se je spremenilo v škodo Slovenije. Zadnji podatki kažejo, da v EU zaradi korupcije letno izgine čez 125 milijard EUR. Kriminal in korupcija sta postala pošast, ki ogrožata substanco države. Prisotna sta fenomena politizacije kriminala in kriminalizacije politike.
NOVE STRANKE IN NOVI OBRAZI »UP« ZA PRIHODNOST
Državljani Republike Slovenije so več kot očitno nezadovoljni z obstoječimi političnimi elitami in političnimi strankami. Posameznike iz političnih strank se povezuje s kriminalom in korupcijo. Celo nekdanji predsednik vlade in v prvi polovici leta 2008 predsedujoči EU, Janez Janša (SDS), se nahaja za zapahi. To je sprožilo burne odzive njegovih somišljenikov in hkrati spomnilo evropsko javnost, da so nekateri vidni predstavniki Evropske ljudske stranke, ki je vodilna znotraj EU, za zapahi, kot na primer nekdanji italijanski premier Silvio Berlusconi, nekdanja ukrajinska premierka Yulia Thimoshenko in nekdanji hrvaški premier Ivo Sanader, pod resnimi obtožbami je tudi nekdanji francoski predsednik Nicholas Sarkozy. Takšen razplet dogajanj je na slovenski desni sredini dodatno okrepil dve tradicionalni ljudski stranki, ki si prizadevata za ohranitev tradicionalnih in krščanskih vrednost, Nova Slovenija-krščanski demokrati (NSi) in Slovenska ljudska stranka (SLS).
Hkrati so se pojavile nekatere nove stranke, med katerimi izstopa Stranka Mira Cerarja (SMC), ki ni ideološko obremenjena, in poskuša povezati državljane te države, ne glede na njihove ideološke ali kakršnekoli druge razlike, ki so pripravljeni delati za blaginjo in boljšo prihodnost Slovenije. V SMC se v glavnem nahajajo novi politični obrazi brez hipotek iz preteklosti. Močna podpora SMC kaže, da Slovenija potrebuje močno stranko, da bi državo popeljala iz globoke politične in gospodarske krize.
Dve politični stranki predstavljata skrajnost slovenskega političnega prostora. Ena je Slovenska demokratska stranka (SDS) Janeza Janše, ki svojo ideologijo temelji na antikomunizmu in osamosvojitvi. Komunizma ni več, osamosvojitveni proces pa se je končal leta 1991. Največ zaslug za to pripada slovenskemu narodu, ki se je s plebiscitarno podporo izrazil za razglasitev samostojne in neodvisne države. Nekatere stranke očitno poskušajo dosežke osamosvojitve pripisati izključno sebi, ne glede na to, da so posledica želje slovenskega naroda po samostojnosti in zgodovinskih okoliščin - padca Berlinskega zidu. Gre za podobno zlorabo kot ob koncu 2. svetovne vojne, ko je takratna Komunistična partija Slovenije zlorabila narodnoosvobodilni boj in tako monopolizirala novo oblast. Zanimivo je, da je SDS le enkrat v samostojni Sloveniji zmagala na državnozborskih volitvah.
Druga stranka slovenske politične skrajnosti so Socialni demokrati (SD), ki so naslednica nekdanje Zveze komunistov Slovenije. Stranka se nahaja v globoki krizi, saj se v času tranzicije ni uspela transformirati v sodobno politično stranko levice, temveč je še vedno obremenjena številnimi recidivi preteklosti. Tudi SD je le enkrat zmagala na volitvah in je leta 2008-2011 vodila najslabšo vlado v zgodovini Slovenije.
SDS in SD sta primer dveh strank, ki imata največ koristi od ideološkega konflikta, ki uničuje Slovenijo.
Analitiki opozarjajo, da Slovenija potrebuje stranko/e, ki niso obremenjene ne z levo ne z desno skrajnostjo, temveč stranko/e, ki bodo delovale povezovalno in vrnile zaupanje državljanov v politiko in institucije slovenske države. Pospešeno je treba izboljšati konkurenčnost slovenskega gospodarstva, s tem pa bodo mnogi obstoječi problemi samoumevno rešeni.
Končno je prišel čas, da se konča z nacionalnim romanticizmom – Slovenci imajo svojo državo, zagotoviti pa morajo njeno prihodnost za bodoče rodove. Novoizvoljena vlada se bo morala spoprijeti s številnimi težavami. Poudarjanje zgodovinskih delitev med Slovenci je vračanje v preteklost, Slovenija pa potrebuje prihodnost. Tudi drugi narodi imajo svoje zgodovinske delitve, ampak redko kdo poudarja preteklost na račun svoje prihodnosti, kot je to v primeru Slovenije. Takšna politika pelje državo v stanje »tihe« državljanske vojne in v nevarnost večnega dolžniškega suženjstva zaradi neodgovorne politike zadolževanja aktualne in nekaterih zadnjih vlad.
SLOVENIJA POTREBUJE NOV ZAČETEK
Analitiki opozarjajo da Slovenija potrebuje avantgardne politike nove dobe in izzive za svoj nov začetek. Skrajni čas je, da se Slovenija z lastnimi močmi izvleče iz globoke gospodarske in politične krize. Dosedanje politične in gospodarske elite, ki so sodelovale v ropu države, zagotovo niso tiste, ki bi Sloveniji in njeni mladi generaciji, ki vse večjem številu zapušča Slovenijo iz ekonomskih razlogov, zagotovile boljšo prihodnost
Nova vlada mora ugotoviti dejansko stanje v državi, ker so pretekle vlade (posebej pa aktualna vlada) nepregledno zadolževale Slovenijo v tujini, tako da ni zanesljivo znan niti skupni znesek slovenskega dolga. Vprašanje morale in etike v politiki mora biti izhodišče za ravnanje vsakega slovenskega politika. Slovenija ne potrebuje le normativnega idealizma, temveč dejansko vladavino prava in delovanje institucij pravne države. To bo najboljša popotnica za prihod tujih investitorjev.
Zaskrbljujoče je dejstvo da sedanje politične elite poskušajo na vsak način ovirati rekrutiranje novih političnih elit in ustvarjanje politične konkurence, kar je smisel demokracije. Steber prihodnosti Slovenije ne morejo biti posamezniki in politične stranke, ki so Slovenijo pripeljale do sedanjega stanja. Ideološko in koruptivno obremenjeni politiki morajo postati minorne politične osebnosti.
Odpraviti je potrebno sive lise v zakonodaji, ker omogočajo manipulacije in otežujejo uspešno delovanje države.
Slovenija ni izkoristila članstva v EU in NATO ter podpisanih strateških partnerstev s Turčijo, Francijo in Nemčijo. Ob članstvu v mednarodnih organizacijah je potrebno pospešeno razvijati dvostranske odnose z državami in strateška partnerstva. Zahodni Balkan mora postati polnokrvna prioriteta. Dosedanje vlade tega niso počele.
Potrebno je izpeljati omejeno privatizacijo in zadržati vitalne nacionalne resurse. Predvsem bo potrebno nastaviti sposobne menedžerje, ne pa strankarske in politično zaslužne. Tako bodo državna podjetja uspešna in ne osiromašena. Boj zoper kriminal in korupcijo se mora še dodatno intenzivirati.
Če Slovenija ne bo več talka odnosa Kučan – Janša, ima priložnost za prihodnost. Slovenija potrebuje nov začetek.
Ljubljana, 9. julij 2014
