SIRIJA:
MED ZATIRANJEM IN SVOBODO
Sirija, ki obsega 185,180 km² in ima 17.585.540 prebivalcev (podatki iz leta 2002), je kot šesta bližnjevzhodna država doživela začetek vstaje proti drugemu največjemu tiranu na Bližnjem vzhodu (po iraškemu Sadamu Huseinu) Basharju Al-Assadu. Vstaja se je začela po naključju 18. marca 2011 v mestu Daraa na jugu države, tik ob jordanski meji, ko je tajna policija aretirala več deset otrok, starih med 13 in 14 let, ki so peli vstajniške pesmi egiptovskih demonstrantov. Starši aretiranih otrok so prišli pred policijsko postajo z zahtevo za osvoboditev svojih otrok, nato pa so se demonstracije razširile po celem mestu. Varnostni organi so začeli streljati na demonstrante po tem, ko so zažgali sedež vladajoče stranke in zrušili spomenik Hafeza Al-Assada, dva osovražena simbola totalitarnega režima. Natanko tako kot v Iraku pred osmimi leti, ko so na isti dan Američani vkorakali v Bagdad in nekaj tednov pozneje zrušili spomenik Sadama Huseina v središču mesta.
Demonstracije so se iz Daraa razširile tudi na glavno mesto Damask. Za razliko od ostalih arabskih vstaj, aktivisti Facebooka in Twitterja niso uspeli zbrati dovolj protestnikov na ulicah sirskih mest. Demonstracije se nadaljujejo v omejenem številu in vsakokrat varnostne sile posredujejo in krvavo obračunajo z demonstranti.
Vprašanje, ki je te dni ključnega pomena, se glasi: zakaj mladi aktivisti in opozicija niso mogli zbrati večjega števila državljanov na teh protestih?
Po našem mnenju obstajajo trije dejavniki, ki dajejo delni odgovor. To so zatiranje in strah, utilitarnost in koristoljubje ter mednarodne okoliščine.
ZATIRANJE IN STRAH
Zatiranje in strah z uporabo represije je način vladanja avtoritarnih tiranskih režimov v arabskem svetu, sirijski pa je eden od najbolj avtoritativnih režimov na svetu. To je režim, ki je mešanica režimov kot jih poznamo v severni Koreji in Iranu. Vladajoča stranka Baath je podobno kot v severni Koreji ukoreninjena v vsakem segmentu družbe. Šiitska alawitska manjšina, iz katere izhaja dinastija Al-Assad, že 40 let zaseda pomembne položaje v stranki in državi, v kateri izredne razmere trajajo že od leta 1963.
Varnostne službe so »hrbtenica« režima, medtem ko imajo strankarska milica, policija in vojska izvršilno nalogo. Po nekaterih podatkih je odstotek zaposlenih v sirskih varnostnih službah na število prebivalcev največji na svetu, saj je en pripadnik varnostnih služb na 158 državljanov. V to število pa niso všteti razni strankarski sodelavci, ki morajo ne glede na zaposlitev (zdravstvo, univerze, industrije, itd.) redno spremljati in vohuniti za svojimi sodelavci in sosedi na ukaz nadrejenih. Vsa dogajanja zapisujejo v tedenska poročila, ki jih morajo redno oddajati nadrejenim.
Režim je v osemdesetih letih s tanki in raketami obračunal z nasprotniki. Znan je napad na mesto Hama leta 1982, ki je bilo središče sunitskih Muslimanskih bratovščin, v katerem je bilo ubitih 38000 meščanov (Robert Fisk - The Independent) in napad na puščavski zapor Tadmur (Palmyra) leta 1980, v katerem je bilo ubitih 2000 zapornikov, enako število ljudi pa je bilo ubitih v napadu na največje mesto v Siriji Aleppo. V knjigi Human Rights Watcha (HRW) z naslovom »Razkrinkali Sirijo« to obdobje v Siriji imenujejo obdobje velikega zatiranja, saj v današnjem svetu sodobne komunikacije ni več možno skriti takšnih masakrov.
Režim se je zadovoljil s politiko palice in korenčka. Policija je aretirala simbole in voditelje političnih gibanj in nevladnih organizacij, zaprla je internetne forume, prepovedala potovanja aktivistov v tujino, uporabila pa je še druge metode nadlegovanja in zastraševanja.
UTILITARNI IN KORISTOLJUBNI DEJAVNIK
Utilitarni in koristoljubni dejavnik je druga največja ovira poleg zatiranja in strahu. Obstajajo tri skupine koristoljubnih posameznikov. Prva skupina so močni in vplivni ljudje v stranki in vojski, ki so svojo usodo povezali z usodo dinastije Al-Assad. Druga skupina je gospodarska mafija, ki je povezana s sorodniki predsednika in s prvo skupino. Nadzirajo večja državna in privatna podjetja na področju telekomunikacij, trgovine in energetike. V tretjo skupino spadajo pripadniki nekaterih drugih manjšin, kot je krščanska skupnost, ki jo nenehno zastrašujejo s prihodom islamskih skrajnežev na oblast v primeru padca režima.
MEDNARODNE OKOLIŠČINE
Mednarodne okoliščine so tretji največji dejavnik, ki ohranja režim pri življenju. Zastavlja se vprašanje kako je lahko režim postal tako pomemben regionalni dejavnik, da ameriški in zahodni diplomati pogosto obiskujejo Damask in tam iščejo nasvet? Američani in Zahod dobro vedo, da režim podpira in nudi zatočišče skrajnim organizacijam kot sta Hamas in Hezbolah, da je zaveznik Irana, ki nenehno kljubuje mednarodni skupnosti, da je obdolžen za destabilizacijo Libanona, od leta 2003 je odprl svoje »hermetične« meje z Irakom in olajšal prehod teroristov in skrajnežev v Irak, da izvajajo smrtonosne samomorilske napade na koalicijske sile in iraške civiliste, medtem ko je njena meja z Izraelom na zasedeni Golanski planoti ena najmirnejših meja na svetu. Zanimivo je to, da je prav Sirija edina država v izraelski soseščini, ki je z njim v vojnem stanju vse od leta 1948. Sirija razvija jedrski program, ki ga je Izrael bombardiral in uničil leta 2007, našteli pa bi lahko še več kontradiktornih dejanj, ki so v nasprotju z mednarodnim pravom.
Odgovor na vprašanje o pomembni vlogi Sirije v regiji je, da je režim izigral in zavajal mednarodno skupnost. V času vojne proti terorizmu leta 2001 je režim igral dvojno vlogo in priskrbel obveščevalne podatke o terorističnih skupinah in posameznikih na Bližnjem vzhodu. ZDA so bile zelo hvaležne sirijskim oblastem vse do prihoda Američanov v Irak leta 2003, ko se je pojavil strah, da je Damask za Bagdadom naslednja postaja ameriške politike uvedbe demokracije s silo na bližnjem vzhodu. Režim je imel glavno vlogo pri izvozu teroristov v Irak.
Politika Sirije do Libanona, ki je bil dolga leta pod sirijsko dominacijo, je bila katastrofalna. Sirija je bila dejavni akter v libanonski državljanski vojni v letih 1975-1990. Drzno vtikanje v libanonske notranje zadeve je bilo na primer vztrajanje predsednika Basharja Al-Assada pri podaljšanju mandata predsedniku republike Libanon Emilu Lahudu leta 2004 kljub nasprotovanju vseh libanonskih strank.
Vrhunec vmešavanja v notranje zadeve je bila sirijska vloga pri atentatu na libanonskega premierja Rafika Haririja 14. februarja 2005, zaradi katerega je bila sirska obveščevalna služba obtožena pred mednarodnimi preiskovalci. Sledila je resolucija št. 1559 OZN, ki nalaga Siriji, da umakne svoje enote, ki so v Libanonu vse od leta 1975. Sirija je šele tedaj doživela izolacijo s strani ZDA, ki je odpoklicala veleposlanika. Podobno so storile tudi druge države zahoda in arabskega sveta.
Sirska izolacija ni trajala dolgo. V začetku leta 2007 so se v regiji pojavila nova dejstva, ki so bila Siriji v korist: neuspeh izraelskega napada na libanonski Hezbolah leta 2006, Irak pred državljansko vojno med šiiti in suniti leta 2007 in neposreden neuspeh ameriških prizadevanj za uvedbo demokracije v Iraku ter neuspeh izraelske akcije proti Hamasu v Gazi leta 2009.
Sirski režim je postal regionalni zmagovalec v začetku leta 2010. Turčija je odigrala pomembno vlogo za vrnitev Sirije na mednarodno prizorišče. Slednja je sprejela posredniško vlogo Turčije za nadaljevanje posrednih sirsko-izraelskih mirovnih pogajanj. ZDA so imenovale novega veleposlanika v Damasku.
Sedaj ko poteka krvavi obračun režima z lastnim narodom, ne obstaja nikakršen interes zahoda, da bi pomagal sirijskemu narodu. Tu je varnost Izraela ključnega pomena za toleranco zahoda do sirijskega režima - po padcu egiptovskega predsednika Hosni Mubaraka je namreč pod vprašajem izraelsko - egiptovska meja in mirovni sporazum Egipta z Izraelom. V Jordaniji potekajo demonstracije islamistov, ki ogrožajo stabilno kraljevino, ki ima mirovni sporazum z Izraelom od leta 1994. Hamas nenehno obstreljuje Izrael. Edina mirna meja Izraela je prav s Sirijo, zato se Zahod noče vmešavati v »notranje« sirijske zadeve. Čas je občutljiv, morda tudi zaradi neuspeha zahodne operacije v Libiji (Odisejeva zora), kar je še dodatni razlog, da se zahodne sile držijo ob strani kar se tiče Sirije.
OPOZICIJSKE STRANKE V SIRIJI
Politični zemljevid Sirije je sestavljen iz več političnih strank. Del opozicije deluje v okviru režimske nacionalne progresivne fronte (NPF), medtem ko ostale opozicijske stranke trpijo številna režimska omejevanja in represije. Nekatere delujejo iz tujine.
Med najbolj pomembne opozicijske politične stranke v Siriji spadajo:
1. Komunistična partija, ki je ustanovljena leta 1924. Njen voditelj je 80-letni Riyadh Al-Turk, ki je bil več v zaporu kot na svobodi. Nekateri ga zato imenujejo Nelson Mandela Sirije.
2. Gibanje Muslimanskih Bratovščin je bilo ustanovljeno leta 1942 in izhaja iz Muslimanske Bratovščine Egipta, ki je bila ustanovljena leta 1928. Do leta 1962 so sodelovali v več vladah. Nekdanji predsednik Hafez Al-Assad je prepovedal njihovo delovanje leta 1980. Po izraelski akciji v Gazi leta 2009 je gibanje preklicalo svoje nasprotovanje režimu in je od tedaj v pasivni opoziciji.
3. Fronta nacionalne rešitve je bila ustanovljena v Bruslju leta 2006 v prisotnosti bivšega podpredsednika Abdula Halima Khaddama, ki je leta 2005 odstopil in emigriral v Pariz. Na bruseljskem sestanku fronte so bili prisotni tudi voditelji gibanja Muslimanskih Bratovščin in še nekatere levičarske in liberalne skupine.
4. Gibanje pravičnosti in izgradnje je bilo ustanovljeno leta 2006 v Londonu. Analitiki so mnenja, da je gibanje edino sprejemljivo za vse sirske etnične in religijske skupine. Gibanje zahteva miren prenos oblasti, priprave demokratičnih volitev ter vrnitev vseh izgnancev in amnestijo političnih zapornikov.
5. ISLAH - reformistična stranka je bila ustanovljena v ZDA po 11. septembru 2001. Njen voditelj je kontroverzni Farid Ghadry, ki ima dvojno sirijsko - ameriško državljanstvo. Stranka ima tesne stike z ameriškimi neokonservativci in židovskim lobijem. Zahteva strmoglavljenje režima s pomočjo ZDA po iraškem modelu.
6. Arabsko socialistično gibanje je bilo ustanovljeno leta 1954. Danes je razdeljeno na dva dela. Del je pod vodstvom Abdel Ghani Ayyasha, ki sodeluje z vlado.
7. Arabska socialistična unija
8. Revolucionarna delavska stranka
9. Komunistična delavska stranka
10. Stranka modernizacije in demokracije je liberalna stranka sirijskih Kurdov, ki je bila ustanovljena leta 1996,
11. Kurdska demokratična stranka je bila ustanovljena leta 1970.
Režimska progresivna nacionalna fronta (FNP) je bila ustanovljena 7. marca 1972 s strani vladajoče stranke Baath in še šestih satelitskih strank. Njihova vloga je potrditi politiko režima. V ustanovitvenem aktu FNP-ja je jasno zapisano, da stranka Baath vodi državo in družbo.
Stranke, ki sestavljajo FNP so:
1. Arabska socialistična Baath stranka ustanovljena 7. aprila 1947;
2. Odpadniška frakcija komunistične partije Sirije;
3. Arabska socialistična unija (Naseristi) ustanovljena leta 1964;
4. Arabsko socialistično gibanje, ki je bilo ustanovljeno leta 1961;
5. Arabska socialistična stranka;
6. Demokratična socialistična stranka unionistov;
7. Arabska demokratična zveza.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da mora mednarodna skupnost reagirati v primeru Sirije tako, da pritiska na režim, da se le ta začne reformirati od znotraj. OZN lahko pri tem odigra pomembno vlogo pri vzpostavitvi dialoga med režimom in opozicijo.
Mednarodna skupnost se mora izogibati napak v prihodnosti. Verjetno se je kaj naučila v primeru Iraka, Tunizije in Libije, kjer je prišlo do naglega padca režimov in težav pri zapolnitvi političnega vakuuma. Vse države bližnjega vzhoda pri spremembah potrebujejo ustrezno prehodno obdobje za priprave na prenos oblasti na demokratično izvoljene predstavnike. Sircem in ostalim narodom na bližnjem vzhodu primanjkuje izkušenj pri odpravi enostrankarskega režima, kriznega upravljanja ter odstranitev ostankov mračne preteklosti.
Ljubljana, 11. april 2011
