Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije IFIMES iz Ljubljane redno spremlja in analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Pripravil je analizo aktualnega političnega položaja v Bosni in Hercegovini (BiH) s posebnim poudarkom na vlogi in delovanju OHR (Urad visokega predstavnika) in visokega predstavnika v BiH v političnem življenju te države. Iz obširne analize izdvajamo najpomembnejše in najzanimivejše dele:
Bosna in Hercegovina je šla v zadnjem desetletju na zahtevo evroatlantskih integracij skozi procese globokih reform in strukturalnih prilagajanj, za katere se je opredelila s podpisom Daytonsko-Pariškega sporazuma. Številne reforme so temeljito spremenile bosanskohercegovsko družbo. Reforme so seveda naletelE na številne odpore, v nekaterih obdobjih so jih precej upočasnjevale nacionalno/nacionalistične stranke v BiH. Kljub zavračanju reformnih procesov pa so nacionalisti ob najrazličnejših pritiskih sodelovali v njih, kar je bistveno spremenilo celotne politične odnose v državi.
Edina institucija, ki deluje v BiH in ki ni znotraj svojega delovanja izvedla niti ene reforme s katero bi dokazala sprejemljivost duha, ki je zajelo vso bosanskohercegovsko družbo, je bila OHR. Ni sodelovala aktivno niti se ni tem reformnim procesom prilagajala.
V BiH, ki so ji nacionalistične stranke v začetku devetdesetih let odvzele možnost demokratičnega razvoja, značilnega za okoliške države v regiji, se je pričakovalo, da bo OHR po zaključku vojne pospešil demokratične procese s konstantnim prilagajanjem metod svojega delovanja v notranjih družbenih procesih. Na žalost je OHR danes najbolj zbirokratizirana institucija z izjemno nizko stopnjo demokratičnosti v svojem delu, visoki predstavniki na njenem čelu pa v svojem delovanju vzpodbuja zavest totalitarne oblasti, v nekaterih elementih pa obravnava BiH kot neko vrsto kolonije, ne pa kot državo članico OZN, ki pretendira za članstvo v EU in NATO.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da je OHR prav s takšnim načinom dela povzročil največjo škodo ugledu in verodostojnosti mednarodne skupnosti v BiH in v regiji, kar potrjujejo odpori aktivnostim in delovanju OHR, hkrati pa to zmanjšuje mednarodno kredibilnost BiH, ki je postala manj zanimiva zaradi drugih kriznih žarišč v regiji, na primer Kosova in Makedonije...
Visoki predstavnik v BiH v teh zapletenih razmerah ni zmožen implementirati mednarodne avtoritete svoje funkcije. Lord Paddy Ashdown se je v zadnjem času, funkcijo opravlja že 33 mesecev, kar nekajkrat posluževal metod, ki nosijo obeležje totalitarno-diktatorskih režimov.
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da so postopki sedanjega visokega predstavnika v BiH, lorda Ashdowna tesno navezani na njegovo politično biografijo in državo, iz katere prihaja. Preveč je poudarjena t.i. vojaška kariera, s katero je bil lord Ashdown povezan večino svojega življenja ter dejstvo, da se je rodil in rasel v največji britanski koloniji Indiji, kar je pustilo močan vpliv tudi na njegovo dejavnost v BiH.
Vsi dosedanji visoki predstavniki v BiH (Bild, Westendrop, Petrisch), in tudi aktualni lord Ashdown, se v času trajanja svojega mandata niso spuščali v temeljne probleme BiH, torej v politično organiziranje na nacionalni osnovi. Še več: lord Ashdown je, za razliko od svojih predhodnikov, podal roko nacionalistom (SDA – Stranka demokratične akcije, SDS - Srbska demokratska stranka, HDZ - Hrvaška demokratična skupnost) in jih leta 2002 sprejel za svoje partnerje v izvajanju reform bosanskohercegovske družbe. S takšnim, Ashdownovim pristopom, je bosanskohercegovska družba vstopila v globoko krizo vladanja, ki je najbolj izrazita v Rep. Srbski in v Ministrskem svetu BiH.
Občutek globoke nacionalne razcepljenosti se je v Ashdownovem obdobju v BiH še povečal, vse skupaj vodi k enemu samemu vprašanju: ali je mogoče obdržati skupaj BiH kot skupnost treh narodov? Sedanji visoki predstavnik lord Ashdown je pri opravljanju državnih zadev, najpogosteje pri zunanjepolitičnih zadevah, pogosto prevzemal vlogo domačih institucij in s tem vlogo Predsedstva BiH in zunanjega ministra. Morda je temu kriva Ashdownova neizživeta in neuresničena frustracija politika v svoji lastni državi, Veliki Britaniji?!
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da se mora mednarodna skupnost v celoti skozi funkcijo visokega predstavnika in Sveta za implementacijo miru v BiH precej bolj resno (formalno in vsebinsko) ukvarjati z vprašanji omejevanja in slabitve vpliva nacionalističnih strank kot generatorjem konfliktov različnih pojavnih oblik, ki v tej ekonomsko skorajda najbolj revni državi v Evropi ne ponehujejo niti deset let po podpisu Daytonskega sporazuma.
Tako se napoveduje, da naj bi sedanjo krizo v delovanju Ministrskega sveta BiH presegli z angažiranjem kadrov SDS, SDA in HDZ, povrhu tega pa celo, da bi na izpraznjeno mesto ministra za zunanje zadeve lahko pogojno opravljali novi-stari kadri SDS, kot je na primer Mladen Bosić, donedavni veleposlanik BiH v Sloveniji. Znan je po doslej najbrutalnejših postdaytonskih demonstracijah, ki jih je vodil s svojimi strankarskimi somišljeniki leta 1997, ko so se upirali abritražnemu procesu za Brčko (mednarodna skupnost razvija Distrikt Brčko BiH kot najbolj uspešen večnacionalni projekt v BiH).
Ne moremo mimo vprašanja, ali je preprosto možno, da takšni ljudje, kot je Mladen Bosnić, lahko opravljajo funkcijo ministra za zunanje zadeve? Še več: ali sploh lahko opravljajo pomembnejše politične funkcije, potem ko so v ključnih trenutkih izrazili podporo protidaytonskim aktivnostim, ki so svojevrstna destrukcija mirovnega načrta za BiH?
Če upoštevamo pomanjkljivosti v demokratizaciji BiH, skorajšnji ekonomski zlom države in dejstvo, da sta korupcija in organizirani kriminal postala način življenja, se zastavlja vprašanje, kaj je bil osnovni cilj in kje so bila porabljena ogromna sredstva davkoplačevalcev, predvsem iz EU in ZDA, vložena v delo OHR in visokega predstavnika. Iz tega tudi izhaja netransparentnost delovanja OHR in visokega predstavnika, saj še nikoli ni bilo objavljeno, koliko je mednarodno skupnost veljala dosedanja misija v BiH?
Mednarodni inštitut IFIMES meni, da je verodostojnost OHR v bosanskohercegovski družbi precej padla. Še posebej v času opravljanja mandata lorda Ashdowna, kar upravičeno zastavlja vprašanje Svetu za implementacijo miru v BiH, da razmisli o njegovem nasledniku, ki bi moral kar najhitreje prevzeti dolžnost in pospešiti reformne procese OHR in njegove vloge v BiH. Hkrati bi to pomenilo vrnitev BiH na pot resnične demokratizacije in reform. Če se seveda iskreno želi Bosni in Hercegovini pomagati, da bi postala kolikor toliko vzdržljiva večnacionalna skupnost. V takšni pa za sedanje Ashdownove partnerje in reformatorje, ki poosebljajo nacionalistične stranke SDS, SDA in HDZ, zagotovo ni mesta!
