Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES), Ljubljana, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Dr. Munther Al Fadhal, član Sveta Mednarodnega inštituta IFIMES, je analiziral človekove pravice s poudarkom na osnutku iraškega zakonika o človekovih pravicah, ki ga je sem pripravil. Njegov predlog osnutka iraškega zakonika o človekovih pravicah objavljamo v celoti.
Profesor dr. Munther Al Fadhal
član Sveta Mednarodnega inštituta za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES)
UVOD
Od konca prve svetovne vojne se mednarodna skupnost vse bolj zanima za temeljne človekove pravice. S pojavom vojn in konfliktov je hitro naraščalo tudi zanimanje za spoštovanje človekovih pravic. Človek je postal predmet mednarodnih zakonov, ki so preprečevali nasilje nad njegovimi temeljnimi pravicami ne glede na nacionalnost, prepričanje, barvo kože, spol ali vero.
Druga svetovna vojna, ki je trajala od leta 1939 do leta 1945, je povzročila pogubno katastrofo za človeštvo in nevarno ogrozila človekove pravice, saj so bile žrtve vojne milijoni žensk, otrok, starejših ter tako vojakov kot civilistov. Uporabljene so bile tudi različne vrste uničujočega orožja (jedrske, kemične in biološke bombe ter strupeni plini za pobijanje ljudi).
Mučenje, smrtna kazen, izseljevanje in izgon civilistov ter drugi nevarni zločini so postali običajni, kar je mednarodno skupnost spodbudilo, da ustanovi mednarodno sodišče za sojenje mednarodnim zločincem v Nürnbergu v Nemčiji. Tako naj bi zločinci dobili pravično kazen, kar bi hkrati preprečilo širjenje načela osebnega maščevanja. Sledile so listina Združenih narodov, Splošna deklaracija o človekovih pravicah iz leta 1948 ter prepovedi, zakoni in seznami (listine). Vsi ti dokumenti narekujejo spoštovanje človekovih pravic in odpravo nasilja za dosego miru, varnosti in spoštovanja zakonov pri reševanju problemov.
Kar zadeva nacionalno suverenost, je prisotna zahteva po spoštovanju mednarodnega prava, saj slednje ureja nacionalno pravo za zaščito pred kršenjem človekovih pravic, zlasti v diktatorskih režimih. Vprašanje človekovih pravic je v sedanjem času še vedno najpomembnejše vprašanje, zaradi katerega pa v nekaterih državah zaradi političnih režimov, ki ne priznavajo demokracije in vlade prava, potekajo trdi boji. Prav zato je mednarodna skupnost obvezna posredovati in zaščititi te pravice, da bi preprečila razširitev spopadov in zaščitila mednarodno varnost in mir.
Generalni sekretar ZN Kofi Anan je 16. marca 1998 govoril o kršenju človekovih pravic in opozoril na dejavnike, ki ogrožajo varnost in mir v svetu. Varnostni svet je aprila leta 1991, po uporu Iračanov in po tem, ko je 2 milijona Kurdov pobegnilo v gore, ker so se bali Sadamovega režima, ki je proti njim uporabil kemično in biološko orožje, in potem ko je na sto tisoče Arabcev iz južnega Iraka pred strogim režimom pobegnilo v Iran, izdal Resolucijo št. 688 o zaščiti iraškega naroda.
V Iraku je kršenje človekovih pravic začelo naraščati leta 1968, brutalnost in okrutnost teh kršitev pa se je še stopnjevala v času Sadamovega režima od leta 1997 do njegovega strmoglavljenja 9. aprila 2003. Kršitve človekovih pravic so prisotne tudi po koncu Sadamovega režima, za vojne je namreč značilna odsotnost človekovih pravic.
Sadamov režim je generiral tri vojne proti Iraku, režimu in celemu svetu (vojna proti Šiitom, Kurdom, vojna proti Iranu, agresija nad Kuvajtom), v katerih je bilo uničenih ogromno življenj, premoženja in je prišlo do hudih kršitev človekovih pravic. Celo prejšnji ocenjevalec človekovih pravic, Maxs Van Chetyal, je opisal Sadamov režim kot najhujšega, kar jih pozna človeštvo po drugi svetovni vojni, kar zadeva kršitve človekovih pravic. Po terorističnih napadih na civilne cilje v ZDA 11. septembra 2001 se je začela nova zgodba, saj civilizirani svet ne sprejema fanatizma in terorizma, ki ne priznavata politike drugih, demokracije in različnosti in ki pomenita kršenje ustave, odsotnost zakona in netolerantnost med različnimi verami. Vse to ustvarja močno napetost, kar vodi v nestabilnost in vojne spopade. Da bi to preprečili, je treba oblikovati civilno družbo, ki jo upravljajo ustavodajne institucije, ki sledi načelom medsebojne strpnosti. To bo omogočilo napredek in blaginjo tako ljudem kot celotni družbi. V takih družbah je treba nacionalne zakone uskladiti z mednarodnimi zakoni na področju človekovih pravic in demokracije.
Kakšno vlogo ima iraški zakon o človekovih pravicah v demokratičnem, raznolikem in zveznem Iraku? Da bi odgovorili na to vprašanje, bomo določili dve vrsti temeljnih pravic:
PRVI DEL
Politične in civilne pravice iraškega državljana
Pravica do življenja in pravice v zvezi s smrtjo. Prepovedano je ubiti človeka in izvajati smrtno kazen na podlagi sojenja ali brez sojenja. Nacionalna zakonodaja ne sme vsebovati smrtne kazni, zlasti v državah, ki priznavajo Splošno deklaracijo človekovih pravic, ki nasprotuje smrtni kazni, ker je taka kazen v nasprotju s človekovo pravico do življenja. Določene so tudi človekove pravice v zvezi s smrtjo, kadar gre za klinično smrt ali za neozdravljivega bolnika, za katerega zdravniško poročilo pripravi specializiran odbor in sprejem sorodnikov iz prvega in drugega kolena v primeru klinične smrti.
Prepoved trgovanja s sužnji in podobne kršitve proti ženskam, otrokom in moškim.
Prepoved vseh vrst prisilnega ali neplačanega dela ali obveznega dela, ker je to v nasprotju s človekovimi pravicami v Iraku v zvezi z izbiro dela ter svobodo izbire in prostovoljnim delom.
Pravica zaščite pred mučenjem in vseh vrst slabega ravnanja ali nečloveškega ali žaljivega ravnanja, ki ogroža človekovo dostojanstvo, ker ima vsak človek pravico do fizične varnosti. Prepovedano je kršiti fizično varnost in dostojanstvo človeka. To zajema tudi pravico zaščite pred spolnim nadlegovanjem in kršenjem dostojanstva žensk.
Iraški državljani imajo pravico do zaščite pred aretacijo ali nezakonitim ujetništvom.
Pravica iraškega državljana do potovanja in odhoda iz katere koli države, vključno z njegovo državo, ter vrnitve, kadar koli to želi, in tudi pravica do izbire mesta življenja in bivanja.
Pravica do lastništva za vsakega državljana. Zaplemba premoženja brez odločitve sodišča ni dopustna.
Pravica do lastnega mišljenja in prepričanja; državljane se ne sme siliti, da verjamejo v katero koli religijo ali določeno stališče. Svoboda vsakega človeka do spremembe stališča ali prepričanja. Pravica katere koli verske skupine, da izvajajo svoje obrede v skladu z zakonom.
Svoboda izražanja mnenja in misli v skladu z ustavo in zakonom.
Pravica do ustanavljanja združenj in pravica do svobodnega in prostovoljnega vključevanja v katero koli združenje.
Pravica vsakega državljana, da sodeluje v upravljanju in na miren način izraža svoje politično mnenje.
Pravica do svobode in tajnosti dopisovanja, pošte in elektronske pošte.
Pravica zavrnitve vojaškega služenja.
Nikogar ni dovoljeno zapreti zaradi neplačanega posojila.
DRUGI DEL
Ekonomske, socialne in kulturne pravice iraških državljanov
Pravica do dela brez razlikovanja na podlagi spola, narodnosti, porekla itd. Državljani imajo pravico izbrati delo pod poštenimi in zadovoljivimi pogoji. Državljani imajo pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, poškodbe ali slabega počutja in imajo pravico do poštenega plačila brez razlikovanja med moški in ženskami.
Pravica do izobrazbe za vsakega državljana. Prepovedano je razlikovanje v izobraževanju. Izobraževanje mora biti svobodno na vseh stopnjah z namenom, da se odpravi nepismenost. Nobenemu državljanu se ne sme preprečiti, da se izobražuje, tudi če gre za tujca ali osebo z bivališčem v Iraku.
Pravica do zdravstvenega varstva in vsaj minimalnega brezplačnega zdravstvenega varstva. Vse osnovno, kar človek potrebuje, vključno z obleko, hrano in pijačo ter življenjskim prostorom za fizično in duševno zdravstveno varstvo. Pravica do brezplačnega zdravstvenega varstva za duševne in fizične invalide.
Pravica do ustrezne hrane za vsako osebo in njeno družino, pravica do življenjskega prostora in varstva pred brezdomstvom.
Pravica do zagotavljanja ustreznih storitev državljanom, zlasti šibkim družbenim slojem.
Pravica iraških državljanov do kulture in pridobivanja znanja iz virov znanja, zaščita kulturnih delavcev in ustvarjalnih ljudi, spodbujanje njihovih sposobnosti, poudarek na pravici do posedovanja knjig in pridobivanja znanja iz virov interneta ter do drugih načinov komuniciranja z vsem svetom.
Pravica do življenja v čistem okolju. Ustvariti moramo čisto okolje in odstraniti vojne odpadke, kot je uran, ter tudi industrijske odpadke in onesnaženost.
Pravica do razvoja, ker te pravice ni mogoče ločiti ali odpraviti. Pravico vsakega človeka je treba negovati.
Pravica do izboljšanja socialnega življenja in dviganja življenjskega standarda v vzdušju svobode in blaginje, kar pa ni mogoče doseči brez civilne družbe in spoštovanja zakonskih predpisov.
Pravica Iračanov in neiračanov do odškodnine zaradi fizične, finančne ali večje škode.
Pravica kurdskega naroda do odločanja o svoji usodi in priznavanje enakih zakonskih pravic vsem narodnostim (Turkmenci, Asirci).
Pravica do stavke in mirnega izražanja mnenja.
TRETJI DEL
Splošne skupne pravice
Popolna enakost pravic in dolžnosti moških in žensk na civilnem, političnem, kulturnem in socialnem področju. Prepovedano je razlikovanje na podlagi spola.
Ženske imajo pravico izbrati moža. Ženske se ne sme siliti v poroko.
Pravica do otroštva, skladnega s pravicami otrok in mednarodnim pravom.
Prepovedana je poligamija.
Prepovedana je uporaba fizičnega ali psihičnega nasilja proti katerem koli človeku.
Vsakemu je zagotovljena pravica do sojenja. Vsak ima pravico do poštenega sojenja pred civilnim sodiščem. Ni dovoljeno ustanavljati vojnih, izjemnih ali posebnih sodišč.
Vsak je nedolžen, dokler se mu ne dokaže nasprotno v skladu z javno razsodbo in pred neodvisnim sodnikom. Nikogar se sme obsoditi zaradi dejanja, ki se je zgodilo v preteklosti, ali ga kaznovati zaradi dovoljenega dejanja v preteklosti. Vsi ljudje so enaki pred sodiščem. Nikogar se ne sme siliti, da priča proti sebi.
Vsak ima pravico do odvetnika v vseh fazah preiskave in sojenja ter ima pravico do poštenega sojenja.
Kazen je osebna in njen namen ne sme biti maščevanje, temveč izboljšanje človeka. Med prestajanjem kazni ima zapornik vse človekove pravice.
Vsak Iračan ima pravico do narodnosti, nobenemu se ne sme odvzeti narodnost ali opustiti narodnost. Dovoljeno je imeti dve narodnosti.
Vsi iraški državljani imajo pravico, da ustvarijo družino, ki je prva celica družbe in je predmet svobodne izbire. Vlada podpira družino.
Svoboda vključevanja v katero koli združenje ali stranko ter svoboda mirnega združevanja.
Pravica do počitka med delom in do počitnic.
Dolžnosti vseh Iračanov so določene v ustavi in zakonu.
Prepovedano je kakršno koli podpihovanje vojne, nasilja, sovražnosti, fanatizma ali razlikovanja med ljudmi.
Pravica do otroštva, usmiljenja, nege in vsega ostalega.
Omeniti je treba, da bi morali biti vsi nacionalni zakoni usklajeni z mednarodnimi obveznostmi in s Splošno deklaracijo človekovih pravic, zato nobena ustava, zakon ali besedilo ne sme biti v nasprotju s katerim koli mednarodnim sporazumom, povezanim z varstvom otrokovih ali človekovih pravic. Zakoni ne smejo biti v navzkrižju z ustavo, temveč interno in eksterno usklajeni z zakonodajo z namenom, da se zgradi civilna družba in da bi ljudje živeli v miru in varno skladno z vladavino prava, v kateri odločajo zakonite institucije in veljavna Ustava Iraka kot zvezne države.
