Iranske predsedniške volitve: svet na čakanju

Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Iz obsežne raziskaveo iranskih predsedniških volitvah, ki bodo 14. junija 2013z naslovom »Iranske predsedniške volitve: svet na čakanju« objavljamo najbolj pomembne dele.


IRANSKE PREDSEDNIŠKE VOLITVE:

Svet na čakanju

Z objavo sklepa Sveta varuhov ustave z dne 21.05.2013 se je začel uradni del volilne tekme za položaj predsednika Islamske Republike Iran na predsedniških volitvah 14. junija 2013.

Vplivni Svet varuhov ustave je izbral le osem kandidatov od vseh 686 prijavljenih.

Že vse od ustanovitve Islamske Republike Iran leta 1979 spremljata iranske predsedniške volitve polemika in skepticizem, tako notranje politično kot tudi zunaj njenih meja.

Prva polemika se je pojavila okoli inkvizicijske vloge Sveta varuhov ustave, ki šteje 12 članov. Svet sestavlja šest pravnikov in šest strokovnjakov Islamskega prava (Faqih), ki so skrbno izbrani s strani vrhovnega verskega voditelja Irana Ajatole Ali Hamneija. Je najvišje pozicionirana politična in verska avtoriteta v Islamski republiki Iran.

Svet varuhov je skrbno in premišljeno izbral teh osem kandidatov, ki so razdeljeni v dve skupini, saj jo sestavlja pet konservativnih in trije reformistični ali bolje rečeno - zmerni politiki.

Kot pri vsakih predsedniških volitvah v Iranu, obstajata dve smernici vrhovnega verskega voditelja državljanom. In to sta, da pridejo na volišče v čim večjem številu in da izberejo osebo, ki je najbližja njemu in islamski revoluciji.

Iranskih volivcev ne zanimajo smernice voditelja, temveč kdo bo novi predsednik in kako se bo spopadel s hiperinflacijo, sankcijami mednarodne skupnosti, brezposelnostjo in navsezadnje z grožnjami zahoda z vojaškim posegom, ki bo še dodatno pahnil Iran nekaj desetletij nazaj.

Na zahodu skrbno spremljajo iranske predsedniške volitve v pričakovanju sprememb v iranski zunanji politiki, vendar to ni realno, saj so pooblastila predsednika republike minimalna v primerjavi z pooblastili vrhovnega verskega voditelja, ki jih določa ustava.

Členi 113. do 132. iranske ustave določajo pristojnosti predsednika Republike in sicer:

  • Predsednik in prvi podpredsednik države vodita Svet ministrov. Od leta 1989 Iran nima položaja premierja;
  • Predsednik izbira ministre svojega kabineta in pošilja v parlament na glasovanje o zaupnici. Predsedniku ni treba pridobiti zaupnico parlamenta. Ima pravico odstaviti ali zamenjati ministre brez glasovanja v parlamentu;
  • Razglasitev zakonov po sprejetju v parlamentu;
  • Ratifikacija mednarodnih pogodb in konvencij;
  • Sprejem poverilnih pisem tujih veleposlanikov in imenovanje iranskih veleposlanikov v tujini,
  • Nadzor in upravljanje z državnim proračunom;
  • Predsedovanje sejam Sveta za nacionalno varnost.

Pristojnosti vrhovnega verskega voditelja Irana, ki je imenovan s strani 86-članskega ekspertnega sveta, so zelo obsežne. Ekspertni svet je organ, podoben vatikanski konklavi v katoliški cerkvi. Mandat vrhovnega voditelja je neomejen in doživljenjski.

Njegove pristojnosti so:

  • Imenuje in nadzira Vrhovni Svet za nacionalno varnost,
  • Je vrhovni poveljnik Iranskih oboroženih sil,
  • Imenuje Svet iranske radio-televizije,
  • Imenuje Sodni svet,
  • Poveljuje paravojaški revolucionarni gardi,
  • Ima zadnjo besedo v katerem koli sporu med vsemi tremi vejami oblasti,
  • Po volitvah potrdi predsednika republike in njegovo vlado,
  • Imenuje 12 članski Svet varuhov ustave,
  • Potrdi državni svet, ki šteje 34 članov,
  • Daje veto na zakone, ki so bili sprejeti v parlamentu,
  • Potrdi kandidate za parlamentarne volitve za 290 sedežev v parlamentu,
  • Določi zunanjo politiko države,
  • Objavi volitve in referendume,
  • Razglasi vojno in mir,
  • Odstavi predsednika republike na podlagi 89. člena ustave,
  • Pomilostitve.

Iz zgoraj naštetih pooblastil, ki izhajajo iz 110.člena ustave, se jasno vidi, da predsednik republike ni glavna figura političnega sistema. Ta položaj je podoben položaju predsednika vlade v predsedniških sistemih kot denimo v Franciji, medtem ko ima veliki voditelj absolutno oblast podobno kot v absolutnih monarhijah Evrope v 17. in 18. stoletju.

Kandidati na predsedniških volitvah 14. junija 2013 so:

  1. Ali Akbar Velayeti, konservativec, rojen 1945. Zdravnik pediater in diplomat. Bil je zunanji minister več kot 16 let (1981-1997). Trenutno je svetovalec Vrhovnega verskega voditelja Irana za politične in mednarodne zadeve in poslanec v Iranskem parlamentu.
  2. Gholam Ali Haddat, konservativec, rojen 1945. Iranski filozof in politik. Prvi neklerik na vodstvenem položaju v državi (predsednik parlamenta 2004-2008).
  3. Mohammad Bagher Ghalibaf, konservativec, rojen 1961. Doktor politične geografije. Profesor in vojaški poveljnik. Župan glavnega mesta Teheran od leta 2005 (drugi mandat).

Vsi trije so najbolj konservativni in s tem zelo blizu vrhovnemu voditelju Ajatoli Hamneiju. Njihov program in platforma sta osredotočena na domače gospodarstvo. So mnenja, da slabe razmere niso nastale zaradi sankcij mednarodne skupnosti, temveč zaradi slabega upravljanja.

  1. Mohsen Rezaee, konservativec, rojen 1954. Politik in ekonomist. 16 let poveljnik elitne revolucionarne garde.
  2. Saeed Jalili, ultra konservativec, rojen 1965. Magister fizike. Bil je namestnik zunanjega ministra za evropske in ameriške zadeve. Sedaj je sekretar sveta za nacionalno varnost in hkrati glavni jedrski pogajalec Irana s skupino G6 (Velika Britanija, Francija, Nemčija, Kitajska, Rusija, ZDA). V politiki ne velja, da je samo konservativec, pač pa tudi skrajnež. Njegov volilni program temelji na nadaljevanju pogajanj z zahodom, vendar brez odstopanj od miroljubnega jedrskega programa.
  3. Mohammad Reza Aref, reformist, rojen 1951. Profesor elektrotehnike na Teheranski univerzi. Bil je minister tehnologije 1997 - 2001.
  4. Mohammad Gharazi, reformist, rojen 1941. Bil je minister za nafto 1981-1985. Neodvisni kandidat na volitvah.
  5. Hassan Rouhani najbolj reformističen politik, rojen 1948. Politik in klerik hkrati. Član sveta za nacionalno varnost od 1989. Dvakratni predsednik parlamenta. Pogajalec z Evropsko trojko G3 ( Velika Britanija, Nemčija, Francija) v zvezi z nuklearnim programom, vse do 2005, ko se je G3 razširil in postal G6. Ima veliko možnost, da postane sedmi predsednik Irana.

Analitiki so mnenja, da sta glavna tekmeca na volitvah reformist Hassan Rouhani in konservativec Mohammad Bagher Ghalibaf. Rouhani je sprejemljiv za Zahod kot najboljše možno zlo.

Z analizo iranskega volilnega telesa v državi, v kateri niso dovoljene klasične ankete javnega mnenja, ugotavljamo, da se volivci bolj nagibajo h konservativnemu taboru. Reformistični tabor je dokaj uničen po zlomu demonstracij po predsedniških volitvah 2009.

Hassan Rouhani je favorit za izvolitev za novega predsednika Irana, kar pomeni napoved možnih sprememb.

Ljubljana, 12. junij 2013