Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije ((IFIMES)[1] iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu, Balkanu in po svetu. Josip Juratovic[2](SPD), socialdemokrat in poslanec nemškega Bundestaga predstavlja svoj pogled na dolgotrajni konflikt med EU in tistimi državami članicami, ki bi želele uživati ekonomske prednosti EU brez spoštovanja vrednot vladavine prava in demokracije. Njegovo besedilo z naslovom „Čas je za jasne besede in jasna dejanja“ objavljamo v celoti.
poslanec Nemškega Bundestaga
Nedavno je s poljskim in madžarskim vetom na t.i. večletni finančni okvir (MFF) dolgotrajni konflikt med EU in tistimi državami članicami, ki bi rade uživale gospodarske koristi EU brez spoštovanja pravne države in demokracije, dosegel novo stopnjo zaostrovanja. V znak protesta proti predlagani novi klavzuli o pravni državi, so voditelji držav in vlad na pogajalskem maratonu poleti že pokazali, da so po prejšnjih predlogih Evropske komisije in Evropskega parlamenta zelo omehčani. Zgodilo se je, da sta Varšava in Budimpešta blokirali, ne le evropski proračun za naslednjih sedem let, temveč tudi pomoč za obnovo gospodarsko prizadetih držav članic s pandemijo Covid-19.
Ta incident sledi zgodbi o moteči nenehni odtujitvi obeh držav od temeljnih demokratičnih vrednot evropskega projekta in še bolj zaskrbljujoči strpnosti drugih držav članic do tega razvoja. EU in njene države članice že desetletje dejansko gledajo na Viktorja Orbána in njegove zaveznike, kako kršijo neodvisnost madžarskega sodstva, gradijo sistem korupcije in osebne koristi ter nekoč raznolik medijski prostor v veliki meri spravljajo pod nadzor enega mnenja.
Odkar je leta 2016. oblast na Poljskem prevzela stranka PiS, je sledila ta zgled večinoma brez posledic, kljub vsem opozorilom in dejanjem zaradi kršitve predpisov. Vedno znova so se delili strožji ukrepi, bodisi kot rezultat formalnih soglasnih zahtev za odločitve Evropskega sveta bodisi v okviru razprav v ozadju nedavnega imenovanja Ursule von der Leyen za predsednico Evropske komisije. Utemeljitev te popustljivosti je večkrat navedena kot potreba po diplomaciji v politični skupnosti kakršna je EU.
Vendar diplomacija zahteva določeno osnovno pripravljenosti obeh strani, da dosežeta sporazumno rešitev. To ne velja za Madžarsko in Poljsko. Tako kot na mnogih ravneh našega družbenega in političnega sožitja danes doživljamo temeljni spopad dveh diametralno nasprotnih svetovnih nazorov. Po eni strani gre za humanizem, ki si prizadeva za človeški napredek in osvoboditev od tradicionalnih struktur in temelji na dialogu, razsvetljenju in znanju. Evropski projekt je bil motiviran s tem po grozotah v prvi polovici 20. stoletja in iskra te ideje živi še danes v obliki Evropske unije, kljub vsem nespornim oblikovalskim napakam in protislovjem.
Po drugi strani smo danes priča ponovnemu obujanju oblike egoizma, ki se ne osredotoča na človeka kot na ideal, ampak skuša skozi nizkotne instinkte množic utrditi moč utrjevanja obstoječih odnosov moči. Cilj tega egoizma ni napredek niti korak nazaj od starih, domnevno »krščanskih« ali »konservativnih« vrednot, temveč le pravica najmočnejših, da naredijo in dosežejo, kar hočejo.
To je svetovni nazor domnevno nežnih avtokratov, »iliberalnih demokratov«, kot sta Viktor Orbán in Jarosław Kaczyński. Po njihovem razmišljanju evropski projekt ni pristop k ustvarjanju mirnejšega, svobodnejšega in uspešnejšega življenja za vse državljane te celine in sveta, temveč le sredstvo za samo bogatenje in ohranitev moči. Če nekaj stoji na poti temu cilju, na primer pravna država, je to v najboljšem primeru oteženo in bojna drža, ki se zavzame ne glede na izgubo za druge.
Ta sebični pogled na svet ni združljiv z resnično vzdržnimi kompromisi. Kratkoročno je na videz mogoče najti tisto, kar je rešitev spora, vendar natančnejši pogled razkrije, da je snov sestavljena le iz besed, ki jih je mogoče brez pomisleka in sramu priklicati, ko niso več koristne za lastno moč. Kjer se izgubi spoštovanje in spodobnost, postaneta diplomacija in iskanje harmonije, soglasja in kompromisa satira za njih same.
Kot odgovor na madžarsko-poljsko blokado je imelo nemško predsedstvo EU zdaj priložnost, da končno prizna to ostro resničnost in sprejme težko odločitev o novi, drugačni smeri. Namesto da bi se še enkrat pogajali za pogajalsko mizo o tem, kako daleč bi bilo treba omehčati vrednostno osnovo evropskega projekta, da bi spametovali egoiste v Varšavi in Budimpešti, bi lahko izkoristili krizo in strateški zastoj, v katerem sta državi manevrirali s svojim nasprotovanjem gospodarskim interesom skoraj vseh drugih držav, da gredo po novi poti naprej. Določeno po geslu: Če ne želite igrati v moštvu, boste izključeni iz igre in lahko nadaljujete z gledanjem s strani.
Lucas Guttenberg iz Beliner Center Jacques Delors in Piotr Buras iz Evropskega sveta za zunanje odnose v Varšavi sta pred kratkim podala predlog na to temo, ki spoštuje pravni okvir EU, hkrati pa bi Madžarski in Poljski pokazal, da se to lahko naredi brez njih.
Namesto da bi jih izsiljevali z blokado celotnega paketa MFT in pomoči za obnovo, bi moralo nemško predsedstvo EU in Evropski parlament pustiti, da denarja najprej zmanjka, nato pa odpreti mize za nova pogajanja.
Sporazum ni bil potreben, da bi zagotovil, da bo EU še naprej delovala, brez sporazuma o novem finančnem sporazumu pred koncem leta bi se sedanji samodejno podaljšal, vendar sprva brez obnavljanja denarja v programih porabe, od katerih je Poljska v zadnjih šestih letih prejela 63,1 milijarde evrov, Madžarska pa 27,3 milijarde evrov in brez izdatnih rabatov za depozite, ki jih novi večletni finančni okvir zagotavlja za številne države neto donatorke.
Žal je zdaj uspešen - blef Poljske in Madžarske postaja tako očiten, da sta se najprej z ohranjanjem blokade ekonomsko ustrelili v nogo, poleg tega pa so bile države donatorke in prejemnice po vsej celini vznemirjene. Načeloma to ne bi bila privlačna strateška perspektiva niti za egoiste, kot sta Orbán in Kaczyński, vendar bi jim konkretno moralo povzročiti velike bolečine v želodcu, ko se bodo druge države članice začele pogajati o neizogibni alternativi instrumenta za obnovo, brez vprašanj in brez dvomov jih bo to vodilo do kratenja poslovnega sodelovanja.
Vsekakor ta strategija ne bi bila mogoča in vzdržna brez političnih in ekonomskih stroškov in tveganj, morda kratkoročno, večjih od nadaljevanja sedanje politike odvisnosti od lažne harmonije.
Vendar je srednjeročno in dolgoročno takšen tempo jasnih besed in jasnih dejanj nedvomno edini način, da evropski projekt ne izgubi popolnoma svoje vrednostne usmeritve in preraste v čisto mesarski sindikat okoli subvencij in olajševanja trgovine.
Zdaj doseženi sporazum, ki popolnoma pušča mehanizem vladavine prava brez zob - je uporaben le, če so sredstva EU poneverjena s kršenjem vladavine prava, medtem ko se napadi na delitev moči in druga demokratična načela lahko nemoteno nadaljujejo, bo danes zagotovo prinesel mir in voditeljem držav in vlad omogočil, da z demonstrativnim nasmehom vzbudijo evropsko harmonijo. Ne prinaša trajnega miru in enotnosti. Če želijo preostali humanisti celine imeti priložnost, da jo ohranijo kot središče resničnega človeškega napredka, se mora ta brezupna popustljivost in kompromisno iskanje z egoisti končno končati.
Ljubljana/Berlin, 23.december 2020
Opombe:
[1] IFIMES – Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije s sedežem v Ljubljani, Slovenija, ima posebni posvetovalni status pri Ekonomsko-socialnem svetu ECOSOC/UN, New York, od leta 2018.
[2] Josip Juratovic je socialdemokrat in poslanec nemškega Bundestaga že četrti mandat, član odbora za zunanjo politiko, predsednik parlamentarne skupine za Zahodni Balkan in podpredsednik parlamentarne skupine Severni Jadran (Hrvaška in Slovenija).
