Mednarodni inštitut za bližnjevzhodne in balkanske študije (IFIMES) iz Ljubljane, Slovenija, redno analizira dogajanja na Bližnjem vzhodu in Balkanu. Prof. dr. Ciril Ribičič, v svojem članku „Vzponi in padci mednacionalne politike ob dvajsetletnici Daytona[1]“ piše o 20. letnici od podpisa Daytonskog mirovnega sporazuma. Njegov članek objavljamo v celoti.
Na podlagi mojega nastopa kot strokovne priče pred Haaškim sodiščem o Herceg-Bosni in analiziranja vzrokov in posledic poskusa Miloševića in Tuđmana, da s t.i. razmejitvijo razbijeta Bosno in Hercegovino zato, da razširita ozemlji svojih držav, sem v letu 2000 pripravil knjigo »Geneza neke zablode«, ki je hkrati izšla v Sarajevu, Zagrebu in Idriji. Spraševal sem se, kdo bo na Hrvaškem toliko pogumen, da bo napisal predgovor h knjigi, ki razkriva tisto, kar hoče ostati prikrito: soodgovornost za izbruh vojne v Bosni in Hercegovini in za njene žrtve. Zahtevno nalogo je brez obotavljanja sprejel takratni predsednik republike Hrvaške Stjepan Mesić in spregovoril o tem, kako je izstopil iz politike, ki je javno podpirala enotnost Bosne in Hercegovine, prikrito pa vodila zoper njo agresivno osvajalno politiko. Na kritike, da je s pričanjem v Haagu izdal hrvaške nacionalne interese, je v predgovoru odgovoril takole: »Individualizacija zločinov je v hrvaškem interesu«. In res je tako. Brez nje so za zločine odgovorni kar celi narodi, ki so se spopadali pred dvema desetletjema. Razkrivanje zločinov in sankcioniranje krivcev je pomembno še iz enega razloga: da se sovraštvo ne bi povrnilo in vojaški spopadi obnovili. V času priprav svoje analize o Herceg-Bosni sem večkrat pomislil, kako srečni smo v Sloveniji, da lahko o lastni usodi odločamo sami in nam obstoja in miru ne zagotavljajo mednarodni mirovni sporazum, vojaška prisotnost mednarodne skupnosti, urad visokega predstavnika, ustava v angleščini, trije ustavni sodniki iz tujine in odločanje o usodi države v pisarnah tujih veleposlanikov. Ne govorim o tem zato, da bi primerjal svojo takratno precej naivno predstavo o suverenosti Slovenije z današnjim stanjem, temveč kot iztočnico za ocenjevanje o tem, kako slovenski narod uresničuje svojo odgovornost za stanje mednacionalnih odnosov v Sloveniji.
Pet let pred Daytonom je bil 6. decembra 1990 sprejet sporazum parlamentarnih političnih strank in poslanskih skupin o skupnem nastopu na plebiscitu, ki je bil ključnega pomena za politično enotnost v Sloveniji, ko je grozilo soočenje z vojaško intervenco zoper osamosvojitev. V tem sporazumu je obljuba, da se zaradi osamosvojitve ne bo spremenil položaj italijanske in madžarske narodne skupnosti in položaj pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, ki živijo v Sloveniji; slednjim pa podpisniki zagotavljamo tudi pridobitev državljanstva Slovenije, če le imajo v Sloveniji stalno prebivališče in si slovenskega državljanstva žele. Vse priznanje Sloveniji, ki je obljubo držala in omogočila ogromnemu številu prebivalcev (prek 170.000), po rodu iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, da so pridobili državljanstvo Slovenije. Po tem ambicioznem startu je sledilo kar nekaj opotekanj in padcev.
Pred dvajsetimi leti so zbirali podpise za odvzem državljanstva tistim, ki so ga pridobili po osamosvojitvi na podlagi pred osamosvojitvenih obljub. Pobudniki niso uspeli. Učinkovito jih je zaustavilo ustavno sodišče, ki je v sestavi dr. Tone Jerovšek, dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič soglasno odločilo, da vsebina zahteve za razpis referenduma ni v skladu z ustavo. Sodnik Zupančič je v pritrdilnem ločenem mnenju prepričljivo zapisal, da si je težko predstavljati kaj bolj protiustavnega kot bi bil odvzem državljanstva tistim, ki jih je Slovenija ob osamosvojitvi priznala za ustanovitelje slovenske države. Odločitev izraža veliko odločnost ustavnih sodnikov, ko je treba zavarovati pravice pripadnikov manjšin.
Ni mogoče spregledati pomena, ki ga je dobilo stalno prebivališče v procesu osamosvajanja. Med drugim so vsi, ki so imeli stalno bivališče, lahko glasovali na plebiscitu, čeprav so bili državljani ene od drugih republik takratne federacije. In ravno zoper stalno prebivališče je bil naperjen izbris tistih, ki državljanstva iz različnih razlogov niso pridobili. Neustavnost in nezakonitost takšnega samovoljnega ravnanje izvršilne oblasti je bila ugotovljena šele po dolgotrajnem obotavljanju. Čast Slovenije glede tega so rešila tista civilnodružbena gibanja in posamezniki ter na koncu ustavni sodniki, ki so dojeli, za kako množično kršitev je šlo in kako zelo hude so bile posledice za izbrisane in njihove družine; obsojeni so bili na životarjenje v Sloveniji, če je zaradi izbrisa niso zapustili. Celovito je izbris obravnavala soglasno sprejeta odločba ustavnega sodišča leta 2003 v sestavi dr. Dragica Wedam Lukić , dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Če to odločbo ocenjujemo kot dosežek, pa čeprav pozen, ni v čast Sloveniji, kar se je pozneje dogajalo z njo (med drugim je bila zavrnjena na referendumu). Resneje se je začela izvrševati šele takrat, ko so izbrisani ob pomoči italijanskih odvetnikov uspeli pred ESČP v Strasbourgu. Morali bi se zavedati, da neizvrševanje odločbe ustavnega sodišča prav kliče po »zunanji« intervenci, ki je prišla v obliki pilotne sodbe velikega senata ESČP v zadevi Kurić in ostali. Ta sodba, do katere je prišlo dvajset let po izbrisu, marca 2014, je zahtevala izvršitev odločbe ustavnega sodišča in plačilo odškodnin (o katerih odločba ustavnega sodišča ni govorila). Čeprav proces še ni zaključen, je že zdaj mogoče ugotoviti, da se je državi hudo maščevalo, ker ni bila sposobna sama preprečiti in sankcionirati kršitev minimalnih evropskih standardov varstva človekovih pravic. Takšno ravnanje ne ogroža samo ugleda države in državnega proračuna, temveč slabi tudi samostojnost in suverenost države.
Še en globok padec je bil razkrit zelo pozno, z nastankom finančne in ekonomske krize in propadom gradbenih podjetij. Mislim na položaj delavcev iz drugih delov nekdanje skupne države, predvsem iz Bosne in Hercegovine, na njihov nezavidljiv položaj in nečloveške bivalne razmere, pa tudi nezakonito prisvajanje njihovih finančnih prispevkov za druge namene.
Med vzponi je treba omeniti odločbo ustavnega sodišča, s katero je preprečilo referendum, naperjen proti gradnji džamije v Ljubljani. Pomladi 2004 je ustavno sodišče na predlog ljubljanske županje odpravilo sklep o razpisu referenduma zaradi kršitve pravice do svobodnega izpovedovanja vere, zapisane v 41. členu Ustave (svoboda vesti). Ustavni sodniki so poudarili, da je za uresničevanje pravice do svobodnega izpovedovanja vere bistveno, da je verskim skupnostim dovoljeno graditi lastne zgradbe, ki ustrezajo njihovemu načinu verskega čaščenja in verskim obredom ter običajem. Ta odločba je prispevala k dojemanju Slovenije kot odprte in strpne družbe, ki je razumevajoča do potreb manjšin in njihovih pripadnikov. Obenem predstavlja enega od vrhov ustavno-sodnega odločanja, zasnovanega na ustavni demokraciji. Bistvo takega pojmovanja demokracije je, da uveljavlja ustavo in njene določbe o človekovih in manjšinskih pravicah kot omejitev za vse in vsakogar, tudi za večino poslancev v parlamentu in za večino državljanov na referendumu.
Naj omenim še manj znano odločbo ustavnega sodišča iz leta 2006, v kateri so ustavni sodniki presojali morebitne kršitve pravic osebe muslimanske vere, katere identiteto je ugotavljala policija (na ulici in nato še na policijski postaji). Ustavno sodišče je soglasno odločilo, da zunanji videz ne sme biti razlog za ugotavljanje identitete posameznice, ki je v konkretnem primeru nosila muslimansko ruto na ljubljanskih ulicah. Seveda je tudi ta odločitev utrjevala med pripadniki muslimanske vere občutek svobode in enakosti ter tega »da imajo vsi ljudje pravico, da živijo v skladu s svojimi kulturnimi in verskimi vrednotami« (če citiram mnenje Slovenske škofovske konference ob predlogu prepovedi nošenja burke in nikaba).
V prihodnje bo vojna s terorizmom prinesla s seboj marsikateri padec pri varstvu pravic, zato za konec omenjam možnost za pomemben vzpon. Že dobrih deset let se slovenska politika obotavlja, da bi resno preučila vsestransko utemeljen predlog, da naj ustava prizna obstoj manjšinskih narodnih skupnosti, ki imajo svoj izvor v drugih republikah nekdanje skupne države. Gre za skupnosti, katerih pripadniki so državljani Slovenije, vsestransko integrirani v slovensko družbo, so njen lojalni sestavni del, želijo še naprej živeti v njej in hkrati ohranjati svoj jezik in kulturne posebnosti in običaje (kar organizirano počno znotraj svojih kulturnih zvez). Predlog ni v ničemer radikalen, ne teži k izenačevanju manjšinskih narodnih skupnosti z obema avtohtonima, italijansko in madžarsko, ne zahteva predstavništva v državnem zboru niti posebnega statusa manjšinskih jezikov. Takšna ustavna sprememba bi četrt stoletja po osamosvojitvi poudarila interes in odgovornost slovenske večine za medsebojno spoštovanje in sožitje z manjšinami. Če se manjšine v neki družbi počutijo varne in zaželene, to nedvomno pomembno prispeva h kakovosti življenje vseh, ne glede na narodno pripadnost.
Po mojem mnenju vzponi pri varstvu manjšinskih pravic zmanjšujejo možnosti za uspeh terorističnih in drugih skrajnežev, medtem ko padci te možnosti povečujejo; tako v Sloveniji kot v Bosni in Hercegovini. V času vojne s terorizmom bi veljalo upoštevati tudi to dimenzijo, da ne bi prizadevanje za (državno) varnost in represija povsem zameglili prizadevanj za svobodo in enakost posameznikov in manjšin.
Ljubljana, 13. december 2015
[1] Prispevek na konferenci: “Daytonski mirovni sporazum – 20 let pozneje” v organizaciji IFIMES-a, Ljubljana, 02. 12. 2015.
